Slovenija, moja vazalna dežela

Evropska unija je želela obsoditi izraelski načrt za gradnjo več kot 1200 stanovanjskih enot na zasedenem Zahodnem bregu, za skupno izjavo vseh 27 članic pa je bilo potrebno soglasje Slovenije. Ni ga bilo. Slovenija je izjavo blokirala.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je kasneje opozorila, da odstopamo od evropske zunanje politike in izgubljamo suverenost. Izjava je prišla ob pravem času. Sam bi šel korak dlje in rekel, da v odnosu do Izraela postajamo vazalna država, ki se je pripravljena v Evropski uniji smešiti, ji kazati hrbet in čez noč pozabiti na lastna stališča o mednarodnem pravu, če je na drugi strani Benjamin Netanjahu. Lahko povemo tudi manj diplomatsko: Slovenija postaja izraelska krčma, v kateri se streže interesom tuje države, po njej pa, kot kaže afera Black Cube, postopajo še domnevno zasebni obveščevalni agenti, ki jih iz znanega razloga silno zanimajo naše volitve.

Hkrati je Zoran Stevanović iz državnega zbora začel ustvarjati svojo privatno krčmo, v katero skozi stranska vrata spušča ruske, srbske in bosansko-srbske politične prijatelje, kakor da predseduje vaški gostilni in ne parlamentu. Pričakovali bi precej dolgotrajnejši odziv poslancev in predvsem medijev, tudi zahtevo po odstopu. Toda v državi, kjer se politični škandali vrstijo hitreje, kot jih je javnost sposobna prebaviti, je mogoče takšno početje odpraviti z nekaj neprepričljivimi stavki o zasebnih obiskih in neformalnih srečanjih.

Šank populist, kakršen je Stevanović, lahko zato mirno kšefta dalje, odpira lastne diplomatske kanale in se dogovarja po svoje, kadar je treba tudi mimo Janeza Janše, čeprav mu je prav ta omogočil položaj, s katerega lahko danes vodi svojo malo zunanjo politiko.

Obrat v zunanji politiki

Nekoč smo se radi hvalili, da smo majhna država z lastno zunanjo politiko, pri čemer naj naša majhnost ne bi bila ovira za načelnost in še manj izgovor za klečeplazenje pred večjimi. V zadnjih letih smo za takšno samozavest dobili celo nekaj razlogov: priznanje Palestine, kritična drža do izraelske politike v Gazi, vztrajanje pri mednarodnem pravu in pripravljenost povedati tisto, česar zaradi zgodovinskih bremen, geopolitičnih računov ali preproste politične strahopetnosti niso želele povedati nekatere precej večje evropske države. Nam je občasno uspelo.

Demontaža takšne politike Golobove vlade zdaj poteka s takšno hitrostjo, da ji je že težko slediti. Toda še bolj kot sam obrat je intrigantno nekaj drugega: Slovenija dobiva več zunanjih politik hkrati in vsaka od njih išče svojega zunanjega prijatelja, pokrovitelja ali gospodarja. Janševa se priklanja Izraelu, Stevanovićeva postavlja mostove z Vučićevo Srbijo, Republiko Srbsko in Rusijo, obe pa lahko brez večjih težav sobivata znotraj iste oblasti, ker domača politična kupčija očitno odtehta zunanjepolitično konsistentnost.

Nastala je skoraj komična situacija s tem, ko Janša ponavlja, da zunanjo politiko vodi vlada, hkrati pa mora prenašati Stevanovićevo soliranje, ker ga potrebuje za svoje domače rabote. Medtem predsednik parlamenta dobro ve, koliko je njegova politična podpora vredna in lahko zato državno funkcijo uporablja za gradnjo osebno motiviranih povezav. Težko pa bi Janša ob tem prepričljivo igral varuha enotne slovenske diplomacije, saj na drugi strani počne nekaj zelo podobnega: zunanjo politiko države pospešeno prilagaja Izraelu, medtem ko nad volitvami, ki so ga pripeljale nazaj na oblast, še vedno visi nerazčiščena senca afere Black Cube in hkrati poskus, da se ne razčisti.

Od Palestine do prijatelja Netanjahuja

Še februarja je uradna Ljubljana razlagala, da Izrael nima suverenosti nad zasedenim palestinskim ozemljem, da je širjenje naselbin po mednarodnem pravu nezakonito in da mora mednarodna skupnost pravo dosledno uveljavljati, nekaj mesecev pozneje pa ista država prepreči Evropski uniji, da bi skupaj obsodila natanko tisto ravnanje, ki ga je sama označevala za nezakonito. Če bi iskali šolski primer zunanjepolitičnega obrata, bi težko našli boljšega!

Janševa vlada je že junija razveljavila sklepe prejšnje vlade iz leta 2025, povezane z ukrepi proti Izraelu, nato pa spremembo zapakirala v prijaznejši besednjak »normalnega političnega dialoga« in »tihe diplomacije«, ki mu je hitro dodala še naštevanje lepih prihodnjih priložnosti na področju inovacij, digitalnih tehnologij, umetne inteligence, kibernetske varnosti, zdravstva, znanosti in gospodarstva.

S tem je videti suverenost le kot prazen slogan. Politični tabor, ki že desetletja razlaga, kako nam Bruselj ukazuje, kako nam tujci jemljejo državo in kako mora Slovenija končno postati gospodar na svoji zemlji, nima posebnih težav s tem, da zaradi naklonjenosti izraelski vladi požre lastna stališča in celo blokira skupno evropsko izjavo. Suverenost je morda imenitna stvar za domačo uporabo, nekoliko manj pa takrat, ko bi jo bilo treba pokazati javnosti.

Ko je treba udariti po Bruslju, smo zato včasih zelo »suvereni«, toda ko je treba narediti uslugo Netanjahuju, postanemo pohlevni. Mimogrede, Janševa vlada se je odločila, da predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen na Blejski strateški forum 2026 ne povabi. In ko se pojavi Black Cube, izraelsko zasebno obveščevalno podjetje, katerega predstavnike je Sova povezala z dogajanjem okoli slovenskih volitev, se velika skrb za nacionalno suverenost nenadoma neha. Parlamentarna preiskava? Nikar ne pretiravajmo, ne rabimo je!

Stevanovićeva privatna diplomacija

Stevanović medtem dokazuje, da je mogoče slovensko zunanjo politiko privatizirati še na drugačen način. Junija je uradno obiskal Srbijo, se sestal s predsednico srbske narodne skupščine Ano Brnabić in zunanjim ministrom Markom Đurićem, kar bi samo po sebi morda sodilo v povsem običajno parlamentarno diplomacijo in ne bi bilo vredno posebne pozornosti.

Toda razvpiti predsednik parlamenta se pri tem ni ustavil. Navezal je stik s predsednikom ruske dume, napovedal obisk Moskve, govori o postavljanju »mostov« proti Rusiji in podpira idejo referenduma o članstvu Slovenije v Natu. Še vedno nihče ne zna pojasniti, ali naj bi šel v Moskvo uradno, neuradno ali zasebno, kdo obisk usklajuje in predvsem čigavo zunanjo politiko naj bi tam zastopal. Celo predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko Franc Breznik je javno razložil, da zasebni obisk Moskve ni zunanja politika Republike Slovenije.

Še zanimiveje je, da Stevanovićeva Resni.ca do Rusije zastopa bistveno drugačna stališča od SDS, NSi in Demokratov, ki so ga postavili na čelo državnega zbora.

In zdaj še Nenad Stevandić

Potem se 27. avgusta v državnem zboru skozi zadnja vrata pojavi še predsednik parlamenta Republike Srbske Nenad Stevandić. Obisk ni bil napovedan, Stevanovićev kabinet pa ga šele naknadno razglasil za »neformalno srečanje«, ko novico o tem izvrtajo mediji.

Morda bomo morali na novo definirati zasebnost. Če predsednik tujega parlamenta pride v slovenski državni zbor k predsedniku slovenskega državnega zbora in se z njim pogovarja o Daytonskem sporazumu, regionalnih odnosih in političnih razmerah, potem očitno ne gre za diplomacijo. Po tej logiki bi lahko zunanji minister polovico svojih srečanj razglasil za prijateljske kave in državi prihranil stroške protokola.

Predsednica republike je ob vsem tem opozorila, da napovedovanje tesnejših odnosov z rusko dumo in takšno sprejemanje predstavnikov Republike Srbske nista skladna z ustavnimi vrednotami slovenske države. Toda kako smo sploh prišli do položaja, ko ne vemo več, v kateri vlogi predsednik državnega zbora sprejema tuje politične funkcionarje? Kot predsednik parlamenta, kot vodja Resni.ce, kot zasebnik Zoran Stevanović? Beseda privatizacija je tu skoraj preblaga, kajti ne privatizira se samo diplomatskega kanala, ampak državno funkcijo kot takšno.

Posebej simptomatičen je Janšev nenadni geografski pouk predsednici republike, v katerem Zahodni breg postane »Judeja in Samarija (aka zahodni breg)«. Niti izrazoslovje ni več slovensko, evropsko ali mednarodnopravno, temveč skoraj dobesedno prevzeto iz političnega slovarja izraelske desnice.

Še bolj zvit je preostanek argumenta po načelih napačne sledi: Pirc Musar govori o nezakonitosti naselbin na okupiranem Zahodnem bregu, Janša pa ji odgovarja, da nobena pristojna institucija tam ni ugotovila genocida. Toda saj ji tega niti ni treba – meddržavno sodišče je že ugotovilo, da so izraelske naselbine in z njimi povezani režim v nasprotju z mednarodnim pravom. Premier torej vprašanje nezakonitih naselbin zamenja z vprašanjem genocida in odgovarja na očitek, ki ga predsednica ni izrekla, vsemu skupaj pa pravi obramba suverenosti.

Organizirana hipokrizija

Stephen D. Krasner je svojo znano knjigo o suverenosti naslovil Sovereignty: Organized Hypocrisy. S pojmom organizirane hipokrizije je opisal razkorak med »čistim« načelom suverenosti, neodvisnosti in nevmešavanja, in hkrati precej bolj prozaičnim načinom, kaj se dogaja z njo, ko politika sledi interesom. Načelo ostane načelo, dokler je koristno, nato se začnejo dogajati izjeme, interpretacije in posebne okoliščine…

Če bi iskali domačo ilustracijo Krasnerjeve formule, se zanjo skoraj ni treba truditi, saj sem jo ravnokar opisal. Stevanović medtem isto zgodbo pripoveduje v drugi geopolitični smeri. Če Janša svojo suverenost odlaga pred vrati Izraela, jo predsednik parlamenta nosi na zasebne pogovore s svojimi srbskimi, bosansko-srbskimi in ruskimi prijatelji.

Tako smo dobili nekaj, kar je skoraj izvirni slovenski prispevek k teoriji mednarodnih odnosov: pluralno vazalnost. Nimamo enega gospodarja, ker jih v svoji podjetnosti zmoremo več, vsak politični igralec pa si lahko glede na svoje ideološke simpatije in domače potrebe poišče svojega.

Morda je prav to najbolj povedna lastnost nove slovenske zunanje politike. Ne gre več samo za vprašanje, ali smo bolj proizraelski, proruski, prosrbski, proameriški ali proevropski, ampak za nekaj precej bolj banalnega in hkrati nevarnega, ko spremljamo, kako se državna politika vse bolj ravna po političnih prijateljstvih, osebnih kanalih in dolgovih posameznih nosilcev oblasti. Medtem beseda »suverenost« ostaja priročno shranjena za govore ob državnih praznikih in za trenutke, ko je treba znova povedati kaj krepkega proti Bruslju.

Slovenija želi v nekaj mesecih postati vazalna dežela posebne vrste: izraelska eksklava na eni strani, Stevanovićevo rusko-srbsko preddverje na drugi, vmes pa je videti kot država, katere zunanja politika se počasi spreminja v seštevek zasebnih političnih računic.

Več:

Vbrizg šank populizma: v politiki postaja dovoljeno čisto vse

Pantomima oblasti in politika kot teater: kako dobri igralci so vladajoči politiki?

Moralni bankrot in politično dno sta postala »malenkost«: nova sprenevedanja okoli poslanca Mijiča