O vplivu papeževega obiska na duhovno sušo Slovencev

Priznati moram, da nisem popolnoma dojel kompleksne domislice Andreja Štera, nekoč ministra za notranje zadeve in obenem, kakor poudarjajo v sliki in besedi v Dnevniku, malteškega viteza.

Na pogovoru za Radio Ognjišče se je te dni z drugimi gosti spominjal dogodka 20 let nazaj, tridnevnega obiska papeža Janez Pavel II v Sloveniji. Ob jubileju so se prihodu papeža v domačijo želeli prikloniti in ob tem nekateri ubrali nenavadne načine orisa pomena dogodka. Šter je navrgel svojo misel o enkratnem vatikanskem medikamentu:

»Na duhovne sadove papeževega obiska gledam kot na zdravilo pri kakšnih boleznih; nikoli ne vemo, kako bi se multipla skleroza razvijala, če ne bi uporabljali enega zdravila, ker ne vemo, na kaj vse vpliva. Obiskal nas je svetnik, tri dni smo ga imeli možnost poslušati, in če to nič ne pomaga, potem nimamo možnosti.«

Šter papež dnevnik

Analogija, po kateri je papež podoben zdravilu, v osnovi lahko razumemo: poslušati ga in mu slediti prinaša ozdravitev. Uvedba dodatne primerjave z multiplo sklerozo in vpliva zdravila nanjo je bolj enigmatična in je niti ne bom poskušal dešifrirati. Končna poanta je pa jasna: papežev obisk bi morali izkoristiti za duhovno zdravljenje, pa ga nismo – to vemo z gotovostjo, ker nič ni pomagalo. Ker ni, lahko to jemljemo v dokaz temu, da Slovenci nimamo možnosti.

Šter razvije argumentacijsko shemo, ki je inačica argumenta (ali sklicevanja) na negativne posledice –  večkrat se po njej ravna tudi argument iz moči, ad baculum. Nekdanji minister očitno razmišlja v takšni smeri:

Prva premisa: Če ne bo prišlo do A, potem bodo sledile posledice B.

Druga premisa: Posledice B so slabe.

Sklep: Torej bi moralo priti do A.

Če shemo prevedemo v konkretnost njegovega primera, dobimo naslednji razmislek:

Prva premisa: Če bi poslušali svetniškega papeža, potem bi prišlo do duhovnega razcveta Slovencev (»bi pomagalo«).

Druga premisa: Duhovnega razcveta pa ni bilo.

Sklep: Torej bi morali poslušali svetniškega papeža.

Nesporno imamo pred sabo logično zmoto: nezaželenost in negativnost neke posledice začetne premise še ne naredita za veljavne. Ker ni prišlo do duhovnega razcveta, kar je po sebi zelo neoprijemljiv opis nekega kolektivnega mentalnega stanja, to pač še ne implicira, da do njega ni prišlo zaradi premajhne pozornosti papežu.

K temu Šter potrto dodaja še pesimistično perspektivo o duhovnem napredku: ker Slovenci leta 1996 nismo poslušali papeža in svetnika, smo brez pravih možnosti – tu je precej nedoločen – za prihodnje. Slabi obeti, torej. O tem, kako bi bilo treba prisluhniti papežu, da bi se to poznalo na naši kondiciji, tudi nismo izvedeli ničesar. Toda kot da bi se nekoliko ustrašil lastne resignacije, Šter spomni na potreben čas za dojetje:

»Ta dogodek bi lahko predstavljal en skupni kapital, izhodišče, iz katerega bi lahko mnogo hitreje in lažje napredovali. Sem pa prepričan, da pomembne stvari se dogajajo temeljito, ne prehitro, ker morajo ljudje to doumeti.«

Upanje umira zadnje – morda nekoč dojamemo, kaj nam je 20 let nazaj prišel povedati papež Janez Pavel II, ko je pod geslom »Oče, potrdi nas v veri« obiskal Ljubljano, Maribor in Postojno. In verjetno imamo srečo, da so z nami potrebni prevajalci.

Ustavno sodišče in težko popravljive posledice, če Janša ne bo oproščen

Janez Janša bo danes spal doma. Ustavni sodniki so ga začasno izpustili, dokler ne sprejmejo dokončne odločitve o njegovi ustavni pritožbi zoper obsodbo v zadevi Patria. In sicer ne zgolj zato, ker bi bil kot zapornik po nepotrebnem zaprt v primeru, da sodbo razveljavijo. Ampak zato, ker je politik.

Z ustavnega sodišča so namreč poslali pojasnilo, da Janša ni kar nek zapornik, pač pa predsednik največje opozicijske stranke in poslanec najvišjega predstavniškega telesa v državi in še: »V primeru, da bi pritožnik na koncu uspel z ustavno pritožbo, bi torej na eni strani lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote. Na drugi pa bi morebitna zavrnitev ustavne pritožbe pomenila le ponovno vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej nadaljevanje prestajanja zaporne kazni.«

Ustavno sodišče torej Janše (začasno) ni izpustilo na prostost zato, ker bi zanj nastale nepopravljive posledice, če bi ugotovili, da je bil zaprt v nasprotju z veljavnimi standardi varovanja človekovih pravic. Pač pa zato, ker naj bi, v primeru, da je protizakonito zaprt, po mnenju ustavnih sodnikov nastale nepopravljive posledice za državo, za veljavni parlamentarni politični sistem, za demokracijo …

Začasno zadržanje izvršitve sodbe ustavnih sodnikov lahko izpeljemo v skladu za sledečim sklepanjem:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice pa učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.

Če pa je po pravici obsojen in ni nedolžen (in bomo mi kot ustavni sodniki v nadaljevanju zavrnili ustavno pritožbo), bo prišlo le do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni, kar pomeni le, da bo ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.

MMC US Janša zapustil Dob

Argumentacija spominja na sklicevanje na (slabe ali dobre) posledice: če bi Ustavno sodišče izpeljalo, da iz (1) in (2) sledi, da je Janša obsojen po krivici, bi lahko govorili o tej vrsti zmoti. Shema argumenta ad consequentiam je namreč:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je A neresničen.

In vendar Ustavno sodišče v svoji izpeljavi ni sledilo takšni izpeljavi. Dejalo je zgolj, da je treba začasno ravnati, kot da je A resničen (in ne neresničen) in pri tem navedlo premiso (2). V obliki sheme, pri kateri velja, da A pomeni »Janša je po krivici obsojen«, torej lahko situacijo predstavimo takole:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je A resničen.

Toda še vedno imamo močan občutek, da je s sklicevanjem na politične posledice nekaj hudo narobe, vendar na ravni forme tega ne moremo prikazati. Smo kaj spregledali? Že na prvi pogled se zdi sumljivo, da bi do (3) smeli priti s sklicevanjem na (2) in s tem ravnati, »kot da« (als ob) je Janša nedolžen, že na podlagi neke subjektivne presoje o škodljivih posledicah.

Najmanj, kar smo spregledali, je narava posledice: ustavni sodniki bi morali dodatno utemeljiti, kakšne so te slabe politične posledice in ali do njih res lahko (ali že) prihaja. Nadalje bi morali utemeljiti ali se vsaj sklicevati na neko že obstoječo utemeljitev, v skladu s katero je tovrstna politična posledica pomembnejša od kakšne druge vrste posledice v podobnem primeru: npr. če bi obsojenec v zaporu trpel za hudo boleznijo, če bi njegovo življenje v neki zakonski skupnosti bilo nepogrešljivo za preživetje otrok in družine, in podobno. Zdaj pa smo primorani verjeti, da je »učinkovito delovanje parlamenta in oblasti« tista okoliščina, ki (kot skorajda edina) omogoči pritožniku, da uspe s svojo pritožbo, da je lahko začasno izpuščen.

S tem so ustavni sodniki prejudicirali kar dve okoliščini.

Prvi prejudic se, kot rečeno, nanaša na naravo posledic, v tem primeru političnih posledic. Vnaprej so predpostavili, da so politične posledice ena tistih okoliščin, ki legitimira začasno izpustitev, ne da bi bilo jasno, kateri sklop konkretnih dogodkov ali stanj stvari lahko k temu pripomore in brez posebnega navedka, v čem naj bi se te kazale. V sodni praksi zdaj to v prihodnje pomeni, da bodo politiki v zaporu nujno uspešni v svojih pritožbah – ker ne obstaja meja, ki bi določala, kdaj je kakšen med njimi ne pogrešljiv za demokracijo, bodo takšni po nujnosti morali biti kar vsi. Če bi se ustavni sodniki poskušali izviti z izjemo, češ da je izjema predpisana le za politične predsednike ali vodje opozicij (ter še bolj vlade, najbrž), potem so po svoje legitimirali možno koruptivnost in kazniva dejanja politikov, za nameček pa se spustili na izrazito spolzek teren, kjer bo še bolj izstopalo spoznanje, da pred zakoni, oziroma vsaj sodišči, nismo vsi enaki.

Za nameček je Ustavno sodišče prejudiciralo še vprašanje o Janševem poslanskem mandatu:

Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v Državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije (1. člen Ustave). Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote.

Ob tem je v preseku navedlo sicer obe politični funkciji (biti poslanec; biti predsednik največje opozicijske stranke v DZ), kar bi lahko pomenilo, da se verjetno, tudi če Janša ne bi imel spornega poslanskega mandata, morda lahko sklicevalo na njegovo funkcijo opozicijske vodje. Pa vendar zaradi tega že zaradi navedbe poslanske funkcije to enostavno pomeni, da Ustavno sodišče nehote predpostavlja sporen mandat (ali celo: predpostavi nespornost mandata) in šele iz te premise izpeljuje svojo argumentacijo po začasni izpustitvi.

Če poskušamo sestaviti zgradbo premisleka ustavnih sodnikov še v luči njihove končne odločitve, pa dobimo naslednjo možno presojo, v katero se bodo ti nujno zapletli:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.
  4. Če bo po pritožbi v nadaljevanju ugotovljeno, da Janša ni nedolžen (in bo pritožba zavrnjena), pa bo prišlo do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni,
  5. Če se bo zgodilo (4), bo s tem ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.
  6. Torej bo prišlo do težko popravljivih posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote, ki so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  7. Torej ni res (2), da so težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti lahko predpostavljene kot slabe in nezaželene, celo nedopustne, saj bo do posledic nujno prišlo, če Janša ostane v zaporu.

Povedano drugače, prav ima dr. Tone Jerovšek, ki pravi, da ta odločba že prejudicira končno stališče ustavnih sodnikov torej začasno zadržanje izvršitve sodbe nakazuje rezultat Janševe ustavne pritožbe.  Če bi namreč sodniki pritožbo zavrnili, bi zapadli (7), s tem pa zabredli v hudo protislovje – ker so predpostavili »težko popravljive posledice«, bi bila bodisi njihova prva odločitev napačna bodisi bi bila takšna njihova druga.

Če želijo biti konsistentni, bodo Janšo morali nujno oprostiti. Sicer bodo sledile težko popravljive logične posledice za njihovo odločitev.

Janša oprostitev Jerovšek SIOL

Predsednik brez masla na glavi

»Če bi imel maslo na glavi, za predsednika SLS zagotovo ne bi kandidiral.«

Evropski poslanec Franc Bogovič tudi uradno ni več predsednik stranke SLS, svoje mesto je po sobotnem kongresu prepustil Marku Zidanšku. Ob tem ga je vzel v bran pred očitki o koruptivnih ravnanjih in se zatekel v argument iz posledic (argumentum ad consequentiam).

Bogovič argument iz posledic

Argument iz posledic je tipično zmotni argument, pri katerem sklepamo, da je neka hipoteza (ali prepričanje) resnična ali neresnična na podlagi tega, da začetna premisa pelje do želenih ali neželenih posledic.

Novi predsednik SLS Marko Zidanšek je potemtakem nedolžen (to je Bogovičeva hipoteza ali prepričanje), ker če ne bi bil, bi sledile neželene posledice:

(1) Če bi imel maslo na glavi, bi sledile težave (neželene posledice) v njegovem mandatu predsednikovanja.

(2) Težav pa si gotovo (nihče) ne želi.

(3) Torej ni res, da ima maslo na glavi.

Sklepanje je v primeru zmote iz posledic napačno enostavno zato, ker avtor ne navaja nobenega dokaza za svojo trditev – v tem primeru za to, da novi predsednik nima nobenega masla na glavi. Kar počne Bogovič, je izključno čustveno apeliranje, da je Zidanšek nedolžen že zato, ker se je spustil v predsednikovanje.

Zmota sicer še ni neumnost, je pa bridko v istem besedilu prebirati Bogovičevo kritiko na račun politikov, ki le blebetajo in širijo neumnosti:

V slovenskem političnem prostoru lahko blebetaš, če kaj veš ali ne, in večje neumnosti stresaš, več publicitete dobiš. V Evropskem parlamentu je prostor za razpravo na odborih in v poslanskih skupinah. Tam tisti, ki kaj vedo o temi, rešujejo ključne stvari.

Če so dobri argumenti nasprotje blebetanja, potem Bogovič včasih ni v najboljši formi.

Ministra Gorenaka argument iz regresa (ki ni neskončen)

Že v naslovu zgodbe komaj končane stavke je, argument namreč, tj. v policistični napovedi referenduma. Rekel mu bom argumentum ad consequentiam Gorenaki:

Mislim pa, da se ne zavedajo posledic, če gre zakon na referendum. Policist bo res dobil sto evrov višji regres, kolikšnega pa bo dobil referent v Novi Ljubljanski banki? Dobil bo toliko kot lani – 1.600 evrov. Policisti torej zahtevajo referendum in sto evrov višji regres, hkrati pa bodo tako vsem državnim podjetjem omogočili, da bodo zaposlenim regres izplačala po kolektivnih pogodbah. Ponekod torej čez tisoč evrov na zaposlenega. Nisem prepričan, da se policisti tega zavedajo.

Najprej naj spomnim, kaj je argument iz posledic (argumentum ad consequentiam). Napačno sklepanje ima približno takole obliko:

(1) Če je A resničen, potem vodi do ali povzroča B.

(2) Toda B je subjektivno ali objektivno slab, nemoralen, škodljiv, nezaželen.

(3) Torej je A napačen.

Argument je klasična zmota iz navajanja slabih posledic: če so te prisotne, to še ne pomeni, da je osnovna trditev A napačna in da obstaja relevantnost teh posledic za resničnost A. Še zlasti je za napačno ne more narediti naša subjektivna ocena, opremljena z občutki zaželenosti. Gorenakova inačica se potem glasi:

(1) Če je odločitev za referendum pravilna, potem vodi do sto evrov višjega regresa za policiste in 1600 evrov regresa tistih v npr. NLB.

(2) Toda 1600 evrov regresa je nemoralnih in škodljivih.

(3) Torej odločitev za referendum ni pravilna (upravičena), ker bi vodila do škodljivih posledic.

Za Gorenakov argument bi lahko dejali, da izpeljuje napačnost dejanja A (referenduma) iz navajanja čisto specialnih škodljivih rezultatov, postavljenih v relacijo z nekimi drugimi. S čimer nas prepričuje, da namreč ni le škodljivost referenduma, ki bo pripeljala do možnosti izplačila ogromnega regresa drugim javnih uslužbencem, temveč je to lahko tudi škodoželjnost (kakorkoli so ti regresi res zelo visoki, celo škodljivi, so še vedno legalni). Razmisleku moramo namreč dodati še implicitno premiso s primerjavo:

Bolje kot prejeti 100 evrov regresa je drugim onemogočiti, da prejmejo 1600 evrov regresa, saj je to nemoralno in škodljivo.

Premiso bi lahko poljubno variiali z višino zneska in prejemnika. Torej dobimo popravljen celoten argument:

(1) Če je odločitev za referendum pravilna, potem vodi do sto evrov višjega regresa za policiste in 1600 evrov regresa tistih v npr. NLB.

(2) Toda 1600 evrov regresa je nemoralnih in škodljivih.

(3) Bolje kot prejeti 100 evrov regresa je drugim onemogočiti, da prejmejo 1600 evrov regresa, saj je to nemoralno in škodljivo.

(4) Torej odločitev za referendum ni pravilna (upravičena), ker bi vodila do škodljivih posledic.

Kar upraviči uvrstitev zgornjega variantnega primera v učbenike neformalne logike, je torej nesolidarnostni, potencialno škodoželjnostni element, s katerim nas minister prepričuje, da se raje odpovemo svojemu regresu, da bi drugi ne prejeli še višjega. Čisto možno je, da je drugi regres anomalija, ki jo je treba odpraviti, toda Gorenak oboje spravi v nujno povezavo. Skratka: kul je, da se raje odpovemo svoji kravi v štalci, sicer bo sosed prejel najmanj dve. Pravzaprav je to edini navedeni razlog, zakaj bi se kravci morali odpovedati: da jih sosed ne prejme še več. Pravi dr. Gorenak. Ubogi policisti bi morali svojemu šefu prisluhniti iz neke elementarne škodoželjnosti, za katero minister upa, da bo dovolj velika, da bo narekovala njihovo samoodpovedovanje.

V članku je še nekaj zanimivih argumentacijskih izpeljav bolj demagoške narave, toda zgornji biser je po svoje paradigmatski in uprizarja trenutno najbolj vročo nesolidarnostno logiko izigravanja obeh sektorjev med sabo po načelu zbujanja sovraštva. Če je namreč zadnja stavka javnega sektorja kaj nakazala, je to prav velik talent vlade, da populistično manipulira s sovraštvom med ljudmi.