Že v naslovu zgodbe komaj končane stavke je, argument namreč, tj. v policistični napovedi referenduma. Rekel mu bom argumentum ad consequentiam Gorenaki:
Mislim pa, da se ne zavedajo posledic, če gre zakon na referendum. Policist bo res dobil sto evrov višji regres, kolikšnega pa bo dobil referent v Novi Ljubljanski banki? Dobil bo toliko kot lani – 1.600 evrov. Policisti torej zahtevajo referendum in sto evrov višji regres, hkrati pa bodo tako vsem državnim podjetjem omogočili, da bodo zaposlenim regres izplačala po kolektivnih pogodbah. Ponekod torej čez tisoč evrov na zaposlenega. Nisem prepričan, da se policisti tega zavedajo.
Najprej naj spomnim, kaj je argument iz posledic (argumentum ad consequentiam). Napačno sklepanje ima približno takole obliko:
(1) Če je A resničen, potem vodi do ali povzroča B.
(2) Toda B je subjektivno ali objektivno slab, nemoralen, škodljiv, nezaželen.
(3) Torej je A napačen.
Argument je klasična zmota iz navajanja slabih posledic: če so te prisotne, to še ne pomeni, da je osnovna trditev A napačna in da obstaja relevantnost teh posledic za resničnost A. Še zlasti je za napačno ne more narediti naša subjektivna ocena, opremljena z občutki zaželenosti. Gorenakova inačica se potem glasi:
(1) Če je odločitev za referendum pravilna, potem vodi do sto evrov višjega regresa za policiste in 1600 evrov regresa tistih v npr. NLB.
(2) Toda 1600 evrov regresa je nemoralnih in škodljivih.
(3) Torej odločitev za referendum ni pravilna (upravičena), ker bi vodila do škodljivih posledic.
Za Gorenakov argument bi lahko dejali, da izpeljuje napačnost dejanja A (referenduma) iz navajanja čisto specialnih škodljivih rezultatov, postavljenih v relacijo z nekimi drugimi. S čimer nas prepričuje, da namreč ni le škodljivost referenduma, ki bo pripeljala do možnosti izplačila ogromnega regresa drugim javnih uslužbencem, temveč je to lahko tudi škodoželjnost (kakorkoli so ti regresi res zelo visoki, celo škodljivi, so še vedno legalni). Razmisleku moramo namreč dodati še implicitno premiso s primerjavo:
Bolje kot prejeti 100 evrov regresa je drugim onemogočiti, da prejmejo 1600 evrov regresa, saj je to nemoralno in škodljivo.
Premiso bi lahko poljubno variiali z višino zneska in prejemnika. Torej dobimo popravljen celoten argument:
(1) Če je odločitev za referendum pravilna, potem vodi do sto evrov višjega regresa za policiste in 1600 evrov regresa tistih v npr. NLB.
(2) Toda 1600 evrov regresa je nemoralnih in škodljivih.
(3) Bolje kot prejeti 100 evrov regresa je drugim onemogočiti, da prejmejo 1600 evrov regresa, saj je to nemoralno in škodljivo.
(4) Torej odločitev za referendum ni pravilna (upravičena), ker bi vodila do škodljivih posledic.
Kar upraviči uvrstitev zgornjega variantnega primera v učbenike neformalne logike, je torej nesolidarnostni, potencialno škodoželjnostni element, s katerim nas minister prepričuje, da se raje odpovemo svojemu regresu, da bi drugi ne prejeli še višjega. Čisto možno je, da je drugi regres anomalija, ki jo je treba odpraviti, toda Gorenak oboje spravi v nujno povezavo. Skratka: kul je, da se raje odpovemo svoji kravi v štalci, sicer bo sosed prejel najmanj dve. Pravzaprav je to edini navedeni razlog, zakaj bi se kravci morali odpovedati: da jih sosed ne prejme še več. Pravi dr. Gorenak. Ubogi policisti bi morali svojemu šefu prisluhniti iz neke elementarne škodoželjnosti, za katero minister upa, da bo dovolj velika, da bo narekovala njihovo samoodpovedovanje.
V članku je še nekaj zanimivih argumentacijskih izpeljav bolj demagoške narave, toda zgornji biser je po svoje paradigmatski in uprizarja trenutno najbolj vročo nesolidarnostno logiko izigravanja obeh sektorjev med sabo po načelu zbujanja sovraštva. Če je namreč zadnja stavka javnega sektorja kaj nakazala, je to prav velik talent vlade, da populistično manipulira s sovraštvom med ljudmi.