::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

»Paradoks mobinga« na hrbtih novinarjev

Farsa okoli usode Dela Revij se nadaljuje – tudi v obliki cehovskega spopada in nesolidarnosti, o čemer sem večkrat pisal. »Raščanizacija novinarstva«, kot so temu rekli v DNS, je dobila enega svojih epilogov v nedavni zgodbi o izredni odpovedi iz krivdnih razlogov glavne in odgovorne urednice revije Obrazi Alme Sedlar. Na plan sta znova privrela novinarski kanibalizem in razklanost – medijskega pokritja je bilo pohvalno izjemno veliko, solidarnosti tudi, toda ne s strani vseh novinarskih cehov.

Sprva smo slišali plat odpuščene novinarke Alme Sedlar, češ da jo novi delodajalec, direktor Gregor Repič iz družbe Salomon, med drugim obtožuje mobinga. Da je njegova izvajalka, zato je bila razrešena. Sledil je preobrat; najbolj zanimiv element te zgodbe je namreč prav recipročna obtožba o mobingu – obe strani obtožujeta drugo zanj. Žal te recipročnosti nihče ni problematiziral, doslej so se odmevi skoncentrirali zgolj na omembe njegovega zakonsko nevzdržnega razumevanja, ki bi stekel v smeri podrejene osebe in bil usmerjen k nadrejeni. (Tega podatka mi ni uspelo preveriti.) Družba Salomon se je namreč oglasila s svojim popravkom in med drugim zapisala:

Glede na izjave gospe Sedlar, da je vzrok za njeno odstavitev njeno sindikalno delovanje, to zagotovo ne drži, saj ji potemtakem tudi ne bi omogočili napredovanja iz novinarke v glavno in odgovorno urednico. Vzrok naše odločitve je izrecno njeno delovanje, ki ni bilo v skladu z nikakršno novinarsko etiko ter tudi etiko medčloveškega delovanja. Kot primer njenega delovanja in psihičnega pritiskanja in neposrednih groženj navajamo konkreten primer, ko je na sestanku direktorja družbe obtožila kaznivega dejanja mobinga, kljub neutemeljenim razlogom, za kar ni imela nikakršnega konkretnega razloga, ter je z obtožbami in pritiski nadaljevala, kljub opozorilu, da so to hude obtožbe kaznivega dejanja.

Iz teh in drugih nastopov razberemo, da direktor trdi (ali celo verjame), da je podvržen mobingu, s čimer se je razvil naslednji ne le teoretski, ampak zelo realen (pravni) problem:

Je ravnanje osebe, ki drugo osebo obtožuje mobinga, po svojih značilnostih ali celo zakonski definiciji (lahko) prav tako mobing?

Zdi se, da v Salomonu stavijo na točno takšno branje: ker je novinarka in urednica svojega direktorja obtožila mobinga, zdaj zanjo trdijo, da je sama obtožba nekaj, kar šteje zanj. In direktor je medijem večkrat pojasnil obtožbo na podoben način – ob tem so Sedlarjevo obremenili še z drugimi razlogi, tudi s tem, da sama izvaja mobing nad podrejenimi, torej kar v obeh smereh.

Kolikšna je pravniška tehtnost takšne samonanašalne razlage mobinga, bo presojalo sodišče – meni se seveda zdi, da je nična, čeprav, kot rečeno, nisem čisto prepričan, da je zakonsko opredeljena le v razmerju podrejeni-nadrejeni. Kazenski zakonik pravi:

Šikaniranje na delovnem mestu

197. člen

(1) Kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

Zakon o delovnih razmerjih pa v 6.a. členu med drugim, po tistem, ko je opisal spolno nadlegovanje, za trpinčenje še pravi:

6. a člen
(prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu)


(4) Prepovedano je trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Če stvar pogledamo z bolj logičnega vidika, bi lahko hitro prišli do navideznega paradoksa mobinga (ali trpinčenja). Bazična logika premisleka, s katero se brani direktor Repič, je takale:

(1)   Kdor trpinči drugega na delovnem mestu na način, da ponavljajoče se in sistematično povzroča drugemu zaposlenemu ponižanje in prestrašenost, počne nekaj kaznivega ali prepovedanega.

(2)   Drugega obtožiti na ponavljajoč se in sistematičen način, da nas trpinči na delovnem mestu, pomeni povzročati temu drugemu zaposlenemu ponižanje in prestrašenost.

(3)   Torej je obtožba o trpinčenju na delovnem mestu tudi sama (lahko) kaznivo dejanje in prepovedana.

Marsikateri izmed mojih kolegov filozofov bi nedvomno trdil, da je tak »paradoks« logično realen in realno nerazrešljiv– da obstajajo dobri razlogi za obrambo direktorjevega sklepanja. Tega sem se ovedel ob nedavni kritiki moje kritike paradoksa netolerance. V primeru razprav o nestrpnosti do Romov je pred nekaj leti sociolog Matej Makarovič, še zdaleč ne edini, zapisal, kako razume fenomen »netolerance do netolerance«, ko je varuha človekih pravic napadel in obtožil nestrpnosti:

To je past, v katero se je med svojim zadnjim nastopom v parlamentu ujel tudi varuh človekovih pravic z izjavo, da moramo biti nestrpni do nestrpnih. S tem je lov seveda odprt. Dovolj je torej, da nasprotnika označiš za nestrpnega, da lahko s tem legitimiraš svojo nestrpnost do njega.

Analogija je popolna. Poenostavljeno: reči drugemu, da je nestrpen, pomeni že eo ipso dejanje nestrpnosti. Reči drugemu, da te mobingira, bi potem že po sebi pomenilo dejanje mobinga. Sam bi rekel, da se te rabe metanivojske in protislovne: če bi bilo trditi za nestrpne, da so nestrpni, že po sebi nestrpno dejanje, in če bi bilo trditi, da nekdo izvaja nad tabo mobing, že po sebi dejanje mobinga, potem tak argument izniči samo definicijo nekega pojma, še pred tem pa nam povsem onemogoči konkretno opredeljevanje: nestrpnosti in mobinga več ni mogoče obsoditi. In v prav takšni »nevtralizaciji« in premeni žrtve v rablja se verjetno skriva Makarovičev in Repičev namen, če že ne stava na tovrsten učinek.

Information

This entry was posted on 25/04/2012 by in aktualno, filozofija, mediji, politika, časopisi.
%d bloggers like this: