Le pred nekaj leti sta dr. Matej Makarovič in dr. Matevž Tomšič pledirala za ti. državno novinarstvo, o čemer sem pisal v Mladini.
Danes se zdi, da se ideja po malem uresničuje. Do konca preverjena kadra Rajko Gerič in Uroš Urbanija naj bi prevzela urednikovanje SIOL TV in Siolovega portala.
Premiki bodo verjetno kmali vidni (in okopi tudi). Me je pa presenetilo, da danes Žurnal kot prvi poroča o nenavadnih, sicer strogo zanikanih poskusih cenzure in samocenzure zaposlenih na Siolovem portalu – pod sramežljivo ironičnim naslovom »Novi časi, nova televizija«. Še huje, omenjajo se odpovedi. Če držijo indici, bi se komu v državi zgodbo splačalo raziskati – najbolj novinarjem in njih društvom samim. Splačalo v pozitivnem moralnem in eksistenčnem smislu:
Zaposleni na Siolu o nastajajoči televiziji vedo toliko, kot preberejo iz medijev, sicer pa se v zadnjih dveh mesecih razočarani nad stanjem ukvarjajo predvsem s tem, o čem lahko pišejo, saj naj bi veljalo, da prispevki, ki niso v sozvočju z aktualno vlado, niso zaželeni.
Strahovi pred sankcijami naj bi se še povečali po 14. februarju, ko je Valjavec odpovedal pogodbo novinarju, ki je na Siolu delal že od leta 2005, odpoved pa naj bi si (in to le mesec in pol po sklenitvi pogodbe) menda prislužil z intervjujem, v katerem je sogovornik kritiziral Janeza Janšo.
“Niso mi dali nobenega pojasnila, zakaj so mi odpovedali pogodbo. Res ne vem, zakaj,” je za Žurnal24 povedal odpuščeni novinar (podatke hranimo v uredništvu) in dodal, da mu je Valjavec rekel le, da ne potrebuje takšnega profila novinarjev.
Zakaj je odpovedal pogodbo novinarju, Valjavec ni želel komentirati, je pa zanikal, da bi to storil zaradi za aktualno vlado neprijetnega članka. “To pa zagotovo ne drži, ker imamo marsikateri članek, ki verjetno ni prijeten za to ali kakšno drugo vlado, pa se ravno tako ni nič zgodilo,” je dejal in za nesmisel označil tudi to, da naj bi na Siolu vladala klima, v kateri se novinarji bojijo kritično pisati o Janši.
“Če bi bilo to res,” je dodal, “potem intervjuja z Branimirjem Štrukljem verjetno sploh ne bi naredili. Kdorkoli je to rekel, ne ve, kaj govori.”
Težko soditi, ker vemo premalo. O Geriču in Urbaniji sicer dovolj – in dokumentirano. Vendar argument »če bi bila pri nas res cenzura, ne bi naredili intervjuja s Štrukljem«, zanesljivo ni prepričljiv. Niti malo.