Energetika je vse bolj strateško razvojno vprašanje, v Sloveniji pa ima vse bolj pomembno vlogo pri tem razvpiti projekt JEK 2. Vlada ga želi v tem mandatu pripeljati tako daleč, da ga ne bo mogoče ustaviti, je na konferenci dejal minister Jernej Vrtovec.
Obljuba aktualne vlade je, da bo pri sprejemanju potrebnih ukrepov sledila temu, kar bo narekovala stroka, »ne pa aktivizmu oz. entuziazmu nevladnega sektorja«, smo še slišali iz njegovih ust. »Energetska politika je hkrati razvojna, varnostna in industrijska politika. Od odločitev, ki jih sprejemamo danes, bodo odvisni razvoj naših podjetij, delovna mesta in blaginja vseh nas,« je udarno dodal.
MMC RTV Slovenija smo lahko hvaležni za naslovni poudarek, ker zadene bistvo. Še več, ponuja nam novo definicijo demokracije: projekt JEK 2 je treba pripeljati tako daleč, da ga državljani ne bodo mogli več ustaviti. Ja, tudi potencialni referendum je po tej logiki zgolj nepotrebna ovira na poti do izvršenega dejstva, kajti ljudstvo ima oblast, dokler je ne poskuša uporabiti. No, takrat mu jo je treba odvzeti.
Ni razloga, da navedeno ne bi veljalo le za JEK 2, ampak za vse politične odločitve. Ko bo, bo svinčeni avtoritarizem pravo ime za vladavino, ki jo prakticira prvak Nove Slovenije.
Neposredno jemanje možnosti odločanja
Vrtovčeva izjava je pravzaprav osupljiva v svoji neposrednosti, ker niti ne skriva, da je politični cilj ustvariti stanje, v katerem demokratično odločanje ne bo več imelo dejanskega učinka. Namesto da bi javnost prepričeval z argumenti o smiselnosti, varnosti in ekonomičnosti projekta, napoveduje njegovo nepovratnost. Sploh ni več dilema, ali je JEK 2 dobra odločitev, pač pa ostane le prizadevanje, da o njem sploh ne bi bilo več mogoče odločati – kako neskrit je postal avtoritarizem.
Takšna logika ima svoje siceršnje zlizano ime: politika izvršenih dejstev. Najprej sprejmemo dovolj odločitev, porabimo dovolj denarja in ustvarimo dovolj obveznosti, potem pa državljanom pojasnimo, da je za razpravo žal prepozno. Da je demokracija tukaj odveč. To Janševa vlada počne praktično na vsakem koraku in v svoji avtoritarni maniri ukinja demokratično odločanje. Državljanom je dovoljeno le še ploskati ob potrditvi tistega, kar je oblast že sklenila mimo njih.
Najbolj pomenljivo in simptomalno v psihopolitičnem smislu pa je, da minister takšno politično metodo predstavlja skoraj kot svojo strateško vrlino, zaradi katere bi mu morali biti hvaležni, najbrž pa tudi poljubiti roko. Kakor da je največji uspeh demokratično izvoljene oblasti prav v tem, da prihodnjim oblastem in državljanom odvzame možnost drugačne odločitve. Pomislimo na to genialno domislico ministra teologa: prihodnost naj bi bila torej zagotovljena tako, da o njej ne bomo več mogli odločati.
Računica ne more biti bolj priročna, če se sklicuješ na odgovornost do prihodnjih generacij, hkrati pa bi jim rad zapustila predvsem astronomski račun in čisto nič možnosti izbire.
Golobova manipulacija
Toda pri vsem skupaj je najbolj groteskno, da se takšna logika zlorabe ni pojavila šele z Vrtovcem. Pravzaprav smo jo v nekoliko drugačni preobleki spremljali že leta 2024, pod Golobovo vlado, ko se je pripravljal referendum o JEK 2. Takrat sem opozarjal na ukano desetletja: na poskus, da bi državljani z navidezno nedolžnim referendumskim vprašanjem podpisali bianco menico za največjo investicijo v zgodovini države.
Spomnimo se vprašanja: »Ali podpirate izvedbo projekta JEK2, ki bo skupaj z ostalimi nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo?« Že njegova formulacija je vsebovala manipulativno predpostavko, da bo projekt zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo. Namesto odprtega vprašanja o upravičenosti jedrske investicije smo dobili namig, kjer je bil želeni rezultat že predstavljen kot dokončno dejstvo. Kdo vendar si ne želi stabilne oskrbe z elektriko? Bo kdo dvignil roko? Po isti logiki bi lahko državljane vprašali, ali podpirajo lepo vreme, gospodarsko blaginjo in srečno prihodnost.
Manipulacija dve leti nazaj ni bila zgolj jezikovna. Referendum naj bi potekal, čeprav niso bili znani ključni podatki o končni ceni, financiranju, izbiri tehnologije in tveganjih projekta. Golobova vlada je želela ljudsko potrditev nečesa, o čemer to sploh še ni moglo biti ustrezno informirano. In ko je poskušala svojo namero upravičiti s pojasnilom, da gre zgolj za odločanje o strateški usmeritvi, je prezrla, da vprašanje izrecno govori o podpori izvedbi projekta, celo takšnega, ki ga je sama že sprejela. Takrat smo nekateri svarili, da bo pritrdilni odgovor pozneje verjetno zlorabljen kot dokaz, da so državljani gradnjo že podprli.
Tokrat brez okrasja
Še bolj groteskno je postalo, ko je oddaja Tarča takrat razkrila zakulisno dogovarjanje med predstavniki Gibanja Svoboda in SDS. Stranki, ki sta se sicer predstavljali kot nepomirljivi politični nasprotnici, sta pri JEK 2 našli presenetljivo skupen jezik. Ko so prišli v javnost posnetki njunega dogovarjanja, je politična enotnost začela malce razpadati. Najprej je referendum zapustila SDS, nato je preklic podprla še Golobova stran. Politični akterji, ki so pred tem zagovarjali referendum, so nenadoma ugotovili, da za odločanje ni dovolj informacij.
Prav ta obrat je bil najbolj pomenljiv, kajti če informacij ni bilo dovolj za odločanje po razkritju dogovarjanja, jih ni bilo dovolj niti pred njim. Vse skupaj je razkrilo nevaren vzorec političnega ravnanja, ki je ta, da je ljudstvo dobrodošlo, kadar lahko oblast z njegovo pomočjo legitimira že sprejete usmeritve, precej manj pa, kadar bi lahko te usmeritve spremenili.
In danes? Minister Vrtovec nam isto logiko predstavlja brez opisanega demokratičnega okrasja, zelo brutalno in naravnost. Golobova vlada je leta 2024 želela referendumsko podporo projektu, o katerem ni bilo dovolj informacij, Vrtovec pa leta 2026 napoveduje, da ga želi pripeljati do točke, ko ga ne bo več mogoče ustaviti. Razlika med obema pristopoma je pomembna, a politična skušnjava ni različna: zmanjšati ali celo ukiniti možnost, da bi javnost odločilno posegla v usodo projekta.
Okoljski konspiracizem
JEK 2 prinaša glomazno koncentracijo politične, gospodarske in finančne moči v obliki energetskega projekta, enega najbolj ključnih v zgodovini države. Zato bi morali biti javni nadzor, transparentnost, neodvisne analize in kritična presoja maksimalni. Toda ne! Že zdaj, v samem začetku, poslušamo, da bo vlada projekt potisnila tako daleč, da vrnitve ne bo več. Sploh zaradi izkušenj s TEŠ 6 bi nas moral takšen suspenz demokracije resno skrbeti.
Posebej pomenljivo je tudi Vrtovčevo razlikovanje med stroko in aktivizmom nevladnega sektorja, zanj značilnim okoljskim konspiracizmom, ki služi zgolj širjenju dvoma strokovne zadržke. Kot po naključju je strokovnost izključna lastnost zagovornikov projekta, civilna družba pa je dojeta kot nekakšna motnja pri njegovem uresničevanju, kjer se kritike propagandistično odpravi tako, da se jih počez razglasi za aktiviste. Najbolj ironično je, da se taka retorika odvija v imenu odgovornosti do prihodnjih generacij, ki jim o tem izrecno ni dano odločati.
Provladni novinarji in njih težava
Naj spomnim na pasivnost medijev, ki sem jo problematiziral že ob Golobovih referendumskih manevrih. Nekateri levičarski novinarji so se takrat prelevili v provladne lakaje, danes pa igrajo cenzorje pred kritikami na račun Janše – razumite, če lahko. So se pa angažirali nasprotni provladni lakaji.
Ali bo kak novinar ministra vprašal, kaj natančno pomeni pripeljati projekt do točke, ko ga ni več mogoče ustaviti, kar predstavlja kot dosežek? Kaj pomeni politična, finančna in pravna nepovratnost in predvsem, kaj to pomeni za korupcijska tveganja?
Leta 2024 so nam hoteli prodati referendum brez ustreznih informacij, letos nam druga vlada ponuja isti projekt, ki ga ne bo več mogoče ustaviti. Golob je želel, da ljudstvo odloči, ne da bi dovolj vedelo, Janša pa bi rad poskrbel, da tudi takrat, ko bo vedelo, ne bo moglo več odločiti. Napredujemo, žal le v manipuliranju!
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.
Več:
Pripravimo se na ukano desetletja: JEK2 in manipulativno referendumsko vprašanje
Panika na referendumski ladji: SDS in Gibanje Svoboda družna v evakuaciji