Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost

Redki so trenutki, ko se Borut Pahor izreka o ekologiji in mogoče še redkejši, ko se o famoznem projektu Teš 6, zaradi katerega je med drugimi bil tudi ovaden. Glede na velikansko soodgovornost nekoga, ki je obtežen z bremenom funkcij nekdanjega predsednika SD in predsednika vlade, nastopijo omenjeni momenti le takrat, ko je v pojasnila prisiljen, nikoli prostovoljno. In takšna prisila so običajno novinarska vprašanja, za katera pa iz bogate prakse že dobro vemo, da skoraj nikoli niso dovolj neposredna in vztrajna.

Naj pohvalim novinarja Kanala A, Miho Orešnika, ki je vsem novinarjem RTV Slovenija, znanim po svoji neverjetno uglajeni rezerviranosti, če navedem le en medij, v prednovoletnem intervjuju s predsednikom vsaj glede vztrajnosti podelil manjšo učno lekcijo glede tega, kaj pomeni brezkompromisnost v iskanju odgovorov.

Dobrodejna osvežitev ob medijski diktaturi predsednikove sladke in patetične hiperbolike o narodni enotnosti, soglasju in posledično svetli prihodnosti, s katero nam uredniki tradicionalno še dodatno strežejo zadnje dni ob izteku leta. Zadnji teden je namreč, po nenapisani navadi, rezerviran za modre rekapitulacijske misli prve moralne starešine v državi, ki sicer to sploh ne želi biti.

pahor orešnik kanal a

Orešnik med spraševanjem predsednika

Gretin vpliv na predsednikove odločitve

Tovrstna naloga nikoli ni res enostavna: na drugi strani je briljanten govorec, zelo spreten v ubesedovanju svoje misli in inteligenten v obračanju kontekstov sebi v prid. Drznem si izreči oceno, da mu v tem ne more parirati nihče z domačega političnega parketa.

Novinar je sklop ekoloških tem, v katera je uvrstil tudi poizvedbe o Teš 6, začinil z iztočnico o »velikih ljudeh«, kot sta Steve Jobs in Bill Gates, ob katerih se Pahor, in to sam večkrat pokaže, kar stopi od inspiracije.

Ali ga navdihuje tudi Greta Thunberg, je poskušal izvedeti in dočakal pričakovano pritrditev. Kajti Pahor je potem ne zgolj omenil »mlado deklico« in »to mlado dekle«, ki je »na nek način zbudilo svet«, pohvalil se je s svojim ogromnim osebnim napredkom. Mlada aktivistka ga je prepričala v nič manj, da je sklical posebno posvetovalno telo:

»Greta ni bila samo en navdih, ampak je imela s svojim gibanjem realne konsekvence tudi za moje osebno ravnanje. Nikoli prej predsednik republike ni imel posvetovalnega odbora za nobeno vprašanje. Jaz sem ga sklenil ustanoviti za podnebno politiko.«

Učenje iz napak glede fosilnih goriv

Dramatični zgodovinski dogodek v predsedniški palači bi skoraj zasenčilo priznanje, da nima nobenih zadreg okoli poizvedovanj o Teš 6 (»O Teš 6 meni ni težko govoriti«), glede katerega je zdaj končno spoznal, da bi morali njegovo zaprtje načrtovati prej kot takrat, ko »smo razmišljali ob njegovem odprtju«.

Kaj točno je pospešilo takšen preobrat? Verjetno ne posebej ponotranjeno spoznanje ali ekološka pamet, kajti brez Grete z naslovnic bi morda še zdaj ne meditiral o podnebni prihodnosti, temveč zaradi novih pariških meril, ki energente fosilne narave izločajo iz energetskih načrtov držav. Ne trajnostna naravnanost, temveč zunanja prisila.

A glej ga zlomka, v tej točki Pahor odkriva lastno modrost – vselej v prvi osebi množine, za katero se je vselej varno skriti:

»Ni nobenih zadreg, da se tudi ne bi popravljali. Saj zato pa smo modrejši, ne, zato imamo izkušnje, da jih uporabimo, da ne ponavljamo napak, če jih tako ocenimo. Jaz mislim sicer, da uporaba fosilnih energentov ni bila napaka, še danes ni, moramo pa vedeti, da bo jutri to napaka in da jo moramo odpravljati danes.«

Temporalnost in čas za odpravo fosilnih goriv

Kdo moder bi dojel, kdaj točno je uporaba fosilnih goriv postala ali šele bo postala napaka in ali se čas, ko jo moramo začeti odpravljati kot napako, razlikuje od trenutka spoznanja, da je takšna – torej napaka?

Ker ni verjetno, da se oba trenutka smeta posebej ločevati, da potemtakem čas odprave napak nemudoma sledi spoznanju, da je do nje prišlo, se vprašajmo, kdaj nam predsednik v svoji izjavi priporoča, da začnemo napako odpravljati. Posledično: kaj si v danem trenutku sploh misli o zaprtju Teš 6 in kdaj bo po njegovi modri meri nastopil čas, ko bi morali prenehali uporabljati fosilna goriva? Končno pa še, kdaj smo postali modrejši, kdaj je sam postal moder?

Ta res izjemna izjava ponuja redko priložnost, ko lahko analizo izpeljemo v tako rekoč natančno temporalno zastavljenih mejah na način, kot jih je formiral sam, četudi le na najbolj abstraktni lestvici delitve med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Če odmislimo interpretacijo, da se je o rabi fosilnih goriv izražal »metaforično«, karkoli že to pomeni, zato temporalnosti ne smemo jemati čisto dobesedno, kot tudi ne njenih posledic, bi iz povedanega skoraj morali zaznati dovolj natančen odgovor, kdaj je napočil čas za prenehanje njihove uporabe. Pa ga lahko?

pahor orešnik 2

Pahor o jutrišnjih energetskih napakah, ki to danes še niso

Vsebinsko presojo navedenih trditev puščam čisto ob strani, vendar sploh ni nujno, da je tak čas sploh že nastopil. Dejansko tega ne vemo: Pahor pravi, da uporaba fosilnih goriv ni bila napaka v preteklosti in da ni niti v sedanjem času, bo pa v prihodnjem.

Obenem sicer že ve, da bo to napaka šele jutri, iz česar namiguje, da jo moramo začeti odpravljati že danes. Vendar je hkrati povedal, da uporaba ni napaka niti danes – in če ni napaka, jo je nesmiselno odpravljati. Napaka torej hkrati še ni nastopila in obenem je nastopila, z njo pa je in ni nastopil čas za njeno odpravo.

Pahor s Platonom

Če naj ima takšna kontradikcija sploh kakšen smisel in jo je posledično smiselno analizirati, se mora odvijati v nekem izmikajočem se nevidnem času. Kar me je spomnilo na dobrega in starega Platona, njegov dialog Parmenid in razpravo o temporalnih zagatah postajanja in bivanja Enega.

Ta čudni in nemogoči čas v temporalno in metafizično zaguljenem kontekstu, med nekakšnim »prej« in »potem«, Platon imenuje nenadnost (exaiphnes) in z njo označuje prehod, neko vmesno stvar (metaxy), v kateri se nekaj spreminja iz enega stanja v drugo. Ampak Augenblick, če uporabim Heideggrov prevod, se na neki način ne nahaja v času, ker se pač ne more.

Pahorjeva časovna metafizika vsebuje ravno tovrstni moment razumevanja ekologije: uvida v napako še ni, vendar se v danem trenutku (»danes«) že nakazuje, da obstaja, obenem pa bo raba fosilnih goriv napaka šele jutri, zato jo velja že danes prepoznati kot takšno, pa tudi začeti odpravljati.

Če želimo takšno precej nesmiselno razumevanje rešiti pred obtožbo o logični protislovnosti (»uporaba fosilnih goriv danes je in ni napaka«), nam zato res ne preostane drugega kot vpeljava teze o čisto posebni temporalni zanki na način, kot sem jo ravnokar, morda preveč zapleteno, pojasnil.

Slaba novica za predsednika je, da ji potem podleže tudi atribut »postajanja moder«. Kajti če je odpoved uporabi fosilnih goriv povezana z modrostjo, hkrati pa še vedno tudi danes velja, da ta ni napaka, se tudi vznikanje modrosti na časovni daljici med »biti manj moder« in »postati moder« ali »biti brez izkušenj« in »imeti izkušnje« odvija v tem čisto nemogočem in nezaznavnem času.

V praksi pa to pomeni, da ne moremo zaznati, kdaj je Pahor res postal modrejši, tako kot tudi ne, ali je že nastopil ta nevidni trenutek, ko je zanj uporaba velenjskega lignita v Šoštanju, zdaj tudi uvoženega, napačna ekološka poteza.

Demonologija in modroslovje

Pahorjevo odkrivanje modrosti pri usodnih vprašanjih podnebnih sprememb in preživetja planeta, po siceršnjem odkritem priznanju, da se za zeleno politiko nikoli poprej ni dovolj zanimal, moramo sicer sprejeti z odprtimi rokami. Kako modri so naši politiki in koliko so privrženi modrosti – ter kaj sploh pomeni reči kaj takega?

Prejšnji predsednik vlade Miro Cerar si je leta 2014 zadal nalogo s sloganom »Mislim modro« vstopiti v politiko in zato v modre barve oblekel grafično podobo svoje stranke. V nizu prispevkov, recimo v Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar in Miro Cerar in obeti filozofije v politiki, sem analiziral vrednost njegove privrženosti modrosti in končno tudi filozofiji. Ne morem reči, da bi bilo kaj bolje, če bi se svojih načel držal, a danes že vemo, da je doživel brodolom.

Pri aktualnem premierju je modrost postala obsoletna: Marjan Šarec rad ponavlja, da je modra le kmečka pamet, njegove konstrukcije pameti so zelo populistične in plehke, o tisti pravi modrosti pa misli, da je kvečjemu neposredno v napoto. O čemer pišem v nekaj tekstih, recimo v Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi in Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti. Pa vendar je s takšno odpovedjo modrosti, in morda ravno zaradi nje, trenutno še v sedlu vlade in tudi visoko po javnomnenjskih raziskavah.

Pahor se doslej o modrosti ni veliko izrekal, občasno zgolj o metafiziki, recimo o svoji veri v angele, ki ga varujejo, o čemer več v Pahorjevi demoni in teopolitika. Če namreč upoštevamo zgolj osebno bralno kulturo in duhovne orientacije, je več kot očitno, da recimo Cerarja vsaj malo privlačijo filozofija, religija in new age, Šarca bolj kmečkorokodelske novice in zgodovinske knjige, po lastnem priznanju, Pahorja pa predvsem holivudski filmi in avtobiografije znanih osebnosti, tudi po lastnem priznanju.

Ekološko razmišljujoči angeli

Česar Platon iskreno ni znal razrešiti kot metafizične in logične težave, se politikom ponuja kot priročni recept. Seveda je invencija tega nemogočega časa, ki pulzira med »prej« in »potem«, nenaključna. Dejansko je nujna kot alibi in odlična krinka za bežanje pred politično odgovornostjo za nazaj ali naprej. Demonstrira nam predsednikovo imenitno izpopolnjeno retoriko, v kateri sicer briljira in je ves čas usmerjena v domeno izmikajoče se sofistične praznine.

Zvedena ostaja na njegovo pobožno misel iz intervjuja, da »bomo potrebovali veliko pameti in znanja, da bomo uvedli trajnostne načine zagotavljanja elektrike, ki bodo imeli tudi trajno podporo«, oblečena je v abstraktno izrazje o prihodnosti, na katero je treba misliti danes, a vendar še vedno ni potrebe po tem, da bi kaj storili ali karkoli iz preteklosti obsodili. V tej enigmatični temporaliteti, neulovljivem trenutku prehoda, smo namreč vedno na strani samoumevne neodgovornosti do preteklosti, a se v isti sapi lahko nekaznovano hvalimo, da nas zanimata prihodnost in odgovornost.

Takšna politična temporaliteta bi lahko obveljala za zaščitni znak slovenskih razmer: dejanja in prevzemanje krivde nadomešča neobvezno in neobvezujoče blebetanje. Zato lahko do nadaljnjega kot državljani zgolj upamo, da angeli, ki prišepetavajo Pahorju, razmišljajo čim bolj ekološko.

Je vlada predsednika Šarca skorumpirana?

Je Šarčeva vlada skorumpirana? Če gre verjeti njeni ministrici za infrastrukturo, odgovor ne more biti drugačen kot pritrdilen: Slovenijo vodi umazana politična klika lobijev iz ozadja, predseduje pa ji predsednik Marjan Šarec.

Bolj od te šokantne misli je škandalozno samo še dejstvo, da v državi nimamo novinarjev, ki bi takšno izjavo opazili in ustrezno ovrednotili. Povedano drugače: očitno niso v stanju reflektirati niti najbolj dramatičnih izjav in javnosti postreči s podatkom, ki bi v vsaki razviti demokraciji zahodne Evrope sprožil ustrezen odziv ne zgolj množičnih medijev in javnosti, ampak tudi politike same.

Kajti koliko premierjev pa bi bilo pripravljenih mirno pogoltniti stališče svoje podrejene ministrice, da načeluje prodanim dušam? Možnosti sta samo dve: da ji Šarec z molkom pritrjuje, kar pomeni, da je njeno spoznanje točno in nam vlada skorumpirana klika z njim vred na čelu, ali pa jo ustrezno zavrniti. Če je resna in odgovorna oseba, bi ministrico takoj povprašal po utemeljitvi in proti njej ustrezno ukrepal – ob neprepričljivem odgovoru. In ker nič od tega ni storil, morda zaradi božjega miru v hiši, ljudstvu pač sugerira, da je pravilna prva možnost.

Ministrica o tistih, ki vodijo vlado iz ozadja

Kaj je uspela razočarana ministrica skozi usta svoje stranke povedati po zadnji seji vlade, če odštejemo hvalo na lasten račun in če se nehamo sprenevedati, da je med njo in stranko kakšna posebna razlika? Izjavo citiram v celoti:

»Na današnji seji vlade ministri niso potrdili spremembe aktov o ustanovitvi podjetij Eles in Borzen. Predloga za spremembo aktov o ustanovitvi Elesa in Borzena sta bila strokovno pripravljena, medresorsko usklajena, oba predloga je obravnaval in sprejel. Odbor vlade za gospodarstvo, potrdila ju je Služba vlade za zakonodajo in sta bila zaradi vsega tega tudi uvrščena na današnjo sejo vlade – pa kljub vsemu temu nista bila sprejeta.
Ta nepričakovana poteza ministrov kaže, da našo državo očitno še vedno vodijo ljudje iz ozadja, ki so tako močni, da spreminjajo tudi že usklajene in dobre odločitve vlade, ko jim te škodijo. V tej levosredinski vladi in tej levosredinski koaliciji se moramo zato resno pogovoriti o vrednotah te vlade in te koalicije.
Današnja slaba novica je, da vplivneži v energetiki prigrabljene moči ne bodo kar tako izpustili iz rok. Da bodo še naprej služili na račun države, kar pomeni na račun našega zdravstva, na račun naše socialne države in na račun naše skupne blaginje! Slaba novica je tudi, da bo boj s starimi strukturami in starimi korupcijskimi praksami trajal dlje, kot smo mislili. Dobra novica pa je, da ti ljudje iz ozadja ne morejo ustaviti najpomembnejših razvojnih projektov, ki jih je Alenka Bratušek po več desetletjih končno spravila v ospredje: zaradi dela naše ministrice gradimo 2. tir Divača-Koper, zaradi dela ministrske ekipe pod njenim vodstvom je vse pripravljeno za začetek graditve 3. razvojne osi, posodabljamo javni potniški promet in zagotavljamo poceni električno energijo, ki bo v prihodnje v še večji meri pridobivana na okolju prijazen način.
TEŠ6 in današnja odločitev vlade sta dokaz, da energetski lobi še vedno doseže svoje na račun vseh nas. A če mislijo, da se bomo v SAB nehali boriti za državo in boljšo prihodnost Slovenk in Slovencev samo zato, ker so izboljšave preprečili tokrat, se zelo motijo.«

Kako je podprl ministrico

Povrnimo se za trenutek nekaj dni nazaj. Nov zaplet ob glasovanju ob Elesu in Borzenu pritrjuje moji tezi iz zapisa Dan, ko je predsednik vlade izgubil nedolžnost, ko je Šarec z majhno, a odločilno pomočjo medijev uspel normalizirati nadaljnje politično vmešavanje v državna podjetja.

Čeprav je imel imenitno priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti v njeni ambiciji po brutalnih intervencijah v državna podjetja v nasprotju z načeli korporativnega upravljanja, tega ni storil.

dnevnik bratušek intervencija borzen

Članek v Dnevniku: politične intervencije na vladi, vsem v posmeh

Še več, priklonil se je njenemu neposrednem posegu v SODO in celo s svojim molkom požegnal napoved novih v druga energetska podjetja. Toda potem je sledil preobrat: Šarec je podprl njen poseg z menjavo akta o ustanovitvi, ki ga je ob odsotnosti premierja avgusta kot podpredsednica vlade uspešno potrdila na vladi, nato pa zamenjala neposlušnega nadzornika s svojim direktorjem direktorata za energijo. Vse z očitnim namenom, da ustavi eno kandidaturo in favorizira svojo.

Na vprašanje, ali je sredi poletja fintirala vlado na dopisni seji, je nonšalantno pojasnila, da je njihov problem, če člani vlade ne berejo gradiv.

Sklep soglasno sprejet

Politični blef Alenke Bratuške je najbolj učinkovito doslej v svoji oddaji na Planet TV razgalil prav Šarčev »stanovski« kolega, humorist Jure Godler. Svojo trditev, da je bil akt na vladi »sprejet soglasno«, je ob poizvedbi novinarke Suzane Perman, ali so vsi glasovali ali nihče ni glasoval, ignorantsko nadgradila s stavkom »Ne vem, nisem preverjala, akt je bil sprejet soglasno… nihče ni glasoval proti«. Bratuškova je delovala po pravilniku, zaključi Godler in takoj ironično doda:

»Mimogrede, nočem se hvaliti, ampak od včeraj sem tudi uradno najboljši TV voditelj. Ko sem vprašal prazno sobo, ni bil nihče proti. Akt soglasno sprejet. Hvala!«

godler bratušek glasovanje

Godler v akciji: o učinkovitosti glasovanja na vladi

Ministričine obtožbe

S čim ministrica obtožuje predsednika vlade in svoje kolegice ministrice in kolege ministre? Da predloga za spremembo aktov na vladi nista bila sprejeta, ker so z »nepričakovano potezo« dokazali, da »našo državo očitno še vedno vodijo ljudje iz ozadja«. Povedano drugače: ljudje iz ozadja stojijo za Šarcem in njegovo ministrsko ekipo. Zatem dvigne prst in pomoralizira o vrednotah te vlade in koalicije, o katerih se moramo resno pogovoriti! In prav ima, razpravo o vrednotah in politični odgovornosti krvavo potrebujemo.

Po retoričnem napihovanju, da strici iz ozadja s pomočjo ministric in ministrov preprečujejo, da bi ostalo več denarja za zdravstvo, socialo in našo skupno blaginjo, je znova napovedala dolgotrajni boj »s starimi strukturami in starimi korupcijskimi praksami« – ki jih podpira Šarčeva vlada. V jeznem zapisu po kratkem panegiriku v čast njihovi Alenki sledi še zaključek: odločitev vlade, ki je zminirala njeno namero, služi v dokaz, da energetski lobi še vedno doseže svoje. Iz česar nesporno sledi, da je vlada, katere del je tudi sama, zlizana z lobiji in posledično skorumpirana.

Strici izza Šarca

Seveda smo pričakovali, kot rečeno, da se bo predsednik vlade odzval. Da bo ministrico pokaral ali jo vprašal, kateri strici z dolgimi lovkami so tisti, ki manipulirajo z njegovo ekipo.

Na takšno gesto bi smeli računati, ker bi z njo Šarec izkazal konsistentnost s svojimi poprejšnjimi ravnanji. Leta 2017 je v predsedniški kampanji že storil, kar se zdaj od njega pričakuje: kot izzivalec je predsednika Pahorja pozval, da razkrije, kdo da so strici, ki stojijo za njim: takšna je bila takrat obtožba. Ljubitelj privlačnih atletinj in mišk, kralj instagrama in priložnostni predsednik republike mu je odgovoril: »Ne skrbite, verjetno bolj skrbijo za vas, kot si ta hip predstavljate.« O njegovi retoriki in psihozi okoli stricev v kampanji sem zelo podrobno pisal v besedilu Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo. Tokrat pa v funkciji predsednika vlade ni zmogel ponoviti enakega vprašanja ob obtožujoči ministrici.

Premier bi imej še vsaj en razlog, da to stori. Kot sem že pokazal ob njegovem zadržanem odstavljanju sekretarja njegove stranke (Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?), vtis v javnosti, da se odločno sooča s klientelističnimi in koruptivnimi praksami, zadnje čase rapidno peša. Če je od njegove prislovične odločnosti ob mlahavosti reakcij tudi po razkritju Črnčecevih povezav z direktorico slovenske podružnice multinacionalke Westinghouse sploh še kaj ostalo.

Nenadna nenavadnost glasovanja

Še na dve podrobnosti velja biti pozoren. Na ministrstvu za infrastrukturo so po debaklu njihove šefice na vladi zatrjevali, da so gradivo medresorsko uskladili in da ga je pregledala služba vlade za zakonodajo – podobno kot v primeru podjetja SODO. Oba predloga naj bi obravnaval in sprejel tudi odbor za gospodarstvo, zato sta bila uvrščena na dnevni red seje vlade.

Toda Urad vlade za komuniciranje (Ukom) je Bratuškovo demantiral in povedal, da je bilo omenjeno gradivo na vladnem odboru za gospodarstvo potrjeno s pridržkom, ker ni bilo usklajeno. Torej ne more držati, kar pravi ministrica.

Po drugi strani je slednja trdila, da na seji vlade predloga nista bila sprejeta, ker so člani vlade odločili z glasovanjem, »kar je na vladnih sejah zelo redka oblika odločanja«. Tudi tak očitek je bil deležen neposrednega odziva, vsaj tako je razbrati iz novice STA, kjer vir trditve ni povsem jasen: namreč da poslovnik vlade predvideva glasovanje kot eno od rednih načinov odločanja vlade.

Bratuškova je bila potemtakem dvakrat demantirana – in dejansko se je pri drugi trditvi demantirala že sama, saj je vendar sama kot podpredsednica vlade vodila počitniško sejo vlade, kjer so glasovali in »soglasno sprejeli« sklep glede podjetja SODO.

Zato se zdi prav neverjetno njeno sprenevedanje, zakaj je večina članov vlade pri glasovanju vzdržala, proti je glasoval samo en član vlade. Ali kot so zapisali na njenem resorju: »Na ministrstvu ne vemo, zakaj pri odločanju niso prevladali strokovni in pravni argumenti, o morebitnih ozadjih in interesih, ki so prevladali, pa ne želimo ugibati.« No, kot da tega na najbolj patetičen način ni ravnokar storila ravno njihova šefica.

In sklep?

Takšnih odprto konfliktnih igric na vladi že dolgo nismo spremljali. Zato se moramo kot državljani čim hitreje sprijazniti z enim od naslednjih dejstev: da je Šarčeva vlada talec lobijev in stricev iz ozadja, kot pravi Alenka Bratušek, ali pa imamo sprenevedavega predsednika, ki bo še enkrat več požrl lobistične akcije in nespodobnosti sebi podrejene ministrice in koalicijske partnerice. No, lahko bi bilo oboje.

Zdaj že vemo, da je lahko pri tem premier miren: slovenski uredniki nimajo namena ničesar od tega dvojega sporočiti javnosti.

Dan, ko je predsednik vlade izgubil nedolžnost

Mineva že nekaj dni, odkar je Marjan Šarec z majhno, a odločilno pomočjo medijev, uspel normalizirati nadaljnje politično vmešavanje v državna podjetja. Čeprav je imel dobro priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti, tega ni storil in nič ne kaže na takšno gesto. Še več, priklonil se je njenemu neposrednem posegu v SODO in celo s svojim molkom požegnal napoved novih v druga energetska podjetja.

Medijska naracija in uokvirjanje zgodbe sta poučna. Novinarji tokrat niso dovolj složno niti poskušali izraziti pričakovanja, da premier ministrico najmanj pokara ali celo odpokliče, kar je doslej vselej tudi storil. Po tovrstni vehemenci je zaslovel ob vsakem še tako minornem političnem prekršku in zahteval kazen za vsakokratnega grešnika.

Zadrega, da bi se utegnila zamajati vladajoča koalicija ali pasti vlada, je očitno najprej nagnala strah v kosti medijem, ne politiki.

SIOL Bratušek sodo

Planet TV in Siol med svojim razkrivanjem ministričinega vmešavanja v razpis

Omenil bom le dva dosedanja primera: sloviti poslančev sendvič, ki ga je stal službe in politične kariere, in potem nedavno vpletanje v izbiro novega direktorja Uradnega lista, ko je lobiranje njegovega generalnega sekretarja stranke javno naznanila nadzornica. Šarčeva reakcija, razrešitev obeh brez oklevanja in pomislekov, značilno opiše njegovo vsaj navidezno avtoritativnost, silovito ljubko ljudstvu in atraktivno najmanj toliko kot njegove ljudske metafore in še bolj sklicevanje na zdravo kmečko pamet.

Politični dramolet

Edino zahtevo po njenem odstopu (izjava Alternativne akademije) so mediji gladko in najbrž ne naključno vrgli v koš (RTV Slovenija, STA, Dnevnik, Primorske novice, ipd.). Razlogov za obrat je več in medijski moment ni nepomemben, čeprav bi morala ministrica, celo podpredsednica vlade, po vmešavanju v SODO odleteti s tega mesta takoj. Po tistem, ko je naslednji dan po razkritju Planet TV izpeljala nekaj političnega gledališča in v kombinaciji s pohlevnimi odgovornimi uredniki z dramatičnim protinapadom na »fante« ki obvladujejo energetiko, vsaj za trenutek vnesla element relativizacije v svoje sicer nedopustno dejanje političnega kadrovanja na lastno pest.

Četudi se je neposredno vmešala v menjavo direktorja, kar med razpisom izpeljala menjavo akta o ustanovitvi in ga ob odsotnosti premierja avgusta kot podpredsednica vlade uspešno potrdila na vladi, nato pa zamenjala neposlušnega nadzornika s svojim direktorjem direktorata za energijo. Vse z očitnim namenom, da ustavi eno kandidaturo in favorizira svojo.

Na vprašanje, ali je sredi poletja fintirala vlado na dopisni seji, je nonšalantno dejala, da je njihov problem, če člani vlade ne berejo gradiv! Kako je že povedal dr. Bogomir Kovač? Pred sabo imamo Nušićevo komedijo »Gospa ministrica« o primeru slovenskega političnega povzpetništva. Zaenkrat ob asistenci predsednika Šarca in prijaznih medijev.

Kako ji je uspelo izpeljati trik? Ministrica je po tistem, ko so jo ujeli s prsti v marmeladi, šla v protinapad, ki je najboljša obramba, češ da bo »grizla in sekala lovke« (!) neimenovanih »fantov iz energetike«. Da bi ta manever odvračanja pozornosti od svojega vmešavanja v državna podjetja prikrila in obenem konkretizirala, je morala najaviti pregon in s prstom pokazati na nekoga. Tokrat na direktorja ELES-a. V studiu POP TV je potem dejala, da ga je že prijavila KPK (!), ne policiji.

Grize in seka lovke

No, novinar POP TV Anže Božič je minuli petek zvečer preveril in ugotovil: »Njene prijave do zaključka uradnih ur (na KPK) v petek zvečer še niso prejeli.« Temu se reče učinkovitost! Bratuškova je torej, če ni lagala, takoj po tiskovki tistega petka ob 14.30 uri odšla, se usedla za mizo ter spisala in podala prijavo. Zakaj šele zdaj, zakaj ne kdaj prej? Zgolj retorična vprašanja ob političnem dramoletu z naslovom »Grizem in sekam lovke«, ki si ga je spretno izmislila in odigrala glavno vlogo. V nekakšnem nadaljevanju v stilu šefa njenega ministrskega kabineta in tesnega strankarskega sodelavca Jerneja Pavliča, ki je pred časom zapisal slavno misel: mi zagotavljamo elektriko, da lahko ekologi tvitajo.

Ne le to, očitno osebno zagotavljajo tudi svoje kadre, najbrž pod sloganom prinašanja luči za vse, da lahko državljani (zaenkrat še) tvitajo o njenih nesposobnostih, novinarji pa igrajo tetris.

Metaforična inovativnost

Ni vse tako črno, kar se novinarjev tiče. Na petkovo tiskovko sta prišli dobro pripravljeni Suzana Perman (POP TV) in Barbara Pance (Planet TV). Prav slednjemu mediju zdaj na veliko očitajo, da je s pomočjo svojih interesnih lobijev (beri: fantov iz peskovnika, ki pečejo potičke) speljala celo vojno proti ministrici. Tudi ta informacija je vredna raziskave, vendar v ničemer ne izključuje obsodbe dejanja političnega vmešavanja v državna podjetja.

Na vprašanje na tiskovni konferenci, zakaj je nadzornika v družbi SODO zamenjala, je Bratuškova povedala: »Ker ni bil pripravljen slediti dobrim praksam korporativnega upravljanja in dati možnost čim večjemu številu kandidatov, da se prijavijo na razpis.« Na vsak očitek o vmešavanju politike v podjetja je odgovarjala z dobro premišljeno retoriko, s katero je imitirala Šarčevo metaforično inovativnost. Za tovrsten poudarek so se odločili že na spletni strani njenega ministrstva, ko so izbirali naslov in zapisali »Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik.« Vtis odločne in neupogljive heroinje, ki se žrtvuje za državljanske interese in kot levinja bori proti umazanim fantom, je očitno marsikoga prepričal.

ministrica sodo Bratušek spletna stran ministrstva

Prispevek na spletni strani njenega ministrstva: boj proti peskovnikom

»Zdaj sva malo napredovale«

A vendar je bila ministrica tisti dan zelo živčna. Novinarki Planet TV je zadovoljno ob spoznanju, da s svojim posegom ni kršila zakona, pokroviteljsko zabrusila: »Zdaj sva malo napredovale, nisva več pri kršenju zakona, ampak pri kršenju pravil. To je en korak naprej.«

Vprašanja, čemu sprememba akta o ustanovitvi sredi razpisa in čemu sredi postopkov pošiljanje zahtev po upoštevanju novih pravil iger, pa nastavitve novih nadzornikov, je zaustavljala s sklicevanjem na podporo vlade, čeprav gradiva k točki po čistem naključju na korespondenčni seji ni bilo: »Predsednik Šarec in vsi ministri so bili seznanjeni s postopkom. Če ne spremljajo, kaj se na vladah dogaja, je to njihov… (neizrečeno: problem).«

Na poizvedbo, zakaj ne na redni seji, je bila podobno osorna: ker so bile počitnice, in to dolge: »Šest tednov ni bilo redne seje« in »Kadar so počitnice, ni odborov vlad«. Ob tem je dodala še podatek o pozitivnem mnenju zakonodajnopravne službe. Aroganco je stopnjevala s pojasnilom o posegu v postopke: »Zato, ker sem se tako odločila in ker je moja pravica…« Ob tem se je ves čas ponavljajoče sklicevala na ustrezno regulirano »korporativno upravljanje« v primeru ljubljanskega UKC, ki menda tudi upravlja javno službo in ga v celoti nadzira politika. »A sem tam sprašujete?« je ponavljala svoje fingirano začudenje, zakaj mora biti tarča poizvedovanja.

Kronski argument: proti potičkam

V ozadju ministričine obrambe smo odzvanjajoče lahko slišali le eno utemeljitev: politika mora prevzeti odgovornost in ona je ta pokončna oseba, ki ne bo dovolila, da fantje iz energetike kradejo (»Če pa kdo misli, da lahko dela po svoje in da lahko še naprej mešetarijo in kradejo«). V jeziku šarčevskih metafor, spesnjenih do konca:

»Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik, v katerem bodo fantje tekmovali, kdo si bo vzel večjo potičko.«

Toda koliko je v resnici vredno sumljivo plehko sklicevanje na politično odgovornost, s katerim maha ministrica? Kdaj in kako politiki v takih primerih res prevzemajo krivdo nase? Ne poznam primera. Vselej se začne in konča pri kazanju s prstom na nadzornike. Politiki so doslej vedno kot prvi poskrbeli za lastno razbremenitev odgovornosti. Ministričin retorični trik je s tem postal kompletiran, vsaj dokler ne sprejmemo predpisov, da takšna odgovornost obstaja, po možnosti jamčena z lastnim premoženjem.

Izgubil je nedolžnost

Ni dvoma, da je nadzor nad državnimi podjetji potreben, lahko tudi verjamejo, da se tam nekateri res igrajo s potičkami. Vendar obstajajo drugi mehanizmi njihovega omejevanja. Marjan Šarec je sicer izjemno redkobesedno pritrdil ravnanju Bratuškove in mediji so mu ustregli. Fantje s sendviči in uradnimi listi v rokah očitno niso bili izziv, toda ob ministrici je končno izgubil svojo nedolžnost, če uporabimo njima tako ljube metafore.

Ker je nova dejanja že napovedala, lahko poslej čakamo na nove primere vmešavanj v razpise, nastavitve nadzornikov in nove akte o ustanovitvi v preostala podjetja, kjer bo politika menda grizla in sekala lovke ter preganjala fante v peskovniku, ne da bi jih poprej ovadila organom pregona. V praksi to pomeni, da je politizacija teh podjetij v državi čez noč postala normalna stvar, pa tudi odgovornost je zdaj že enakomerno porazdeljena med premierja in ministrico. Kako je že rad teoretsko štosiral mladi Žižek? Ne moreš pri punci spati, ne da bi se to poznalo.

In ker so menda mnenja stroke glede »korporativnega upravljanja« deljena, kakor so te dni papagajsko ponavljali novinarji, ponujam rešitev za vse terminološke zagate: res bi bilo jezikovno ustrezneje, če ga končno, v segmentu državnih podjetjih, preimenujemo v »politično upravljanje«. In s tem enkrat za vselej končamo mukotrpno igro številnih sprenevedanj. Obenem pa tudi zlorabe metafor v politiki spet spravimo v običajne gabarite.