Nazaj v Platonovo votlino: deepfake, globinsko ponarejanje in življenje v laži

Ni več posebnega dvoma, s hitrimi koraki prihaja čas, v katerem bo razprava o pasteh fake news, ki v svojem bistvu, če jo uzremo širše, ni posebna medijska inovacija zadnjega desetletja, postala nedolžna preteklost. Če kje, potem se utegne pokazati, da bodo prave pasti za široko javnost in množične medije, sploh takrat, ko so ti neposredno v rokah politične propagande in strankarskih interesov, povezane z oblikami brutalnejšega manipuliranja z resničnostjo.

Propagandizem, dezinformiranje, načrtno širjenje laži, konspiracizmi in paranoja so že zdaj zelo uspešne psihopolitične tehnike delovanja v rokah strankarskih in oblastniških klik. Njihove nove inačice, šele v prihodu, imajo bolj smele cilje: medijske konstrukcije realnosti izpopolniti do perfekcije na način, da resničnosti ne bomo več razlikovali od zmanipulirane realnosti. Povedano malce patetično: vsega še nismo videli, sedanje laži utegnejo postati otročje v primerjavi s tistimi, ki prihajajo.

Deepfake in tehnike ponarejanja

Postavil bom drzno hipotezo: fenomen lažnih novic nas ni dohitel kot nekaj novega, kar nas je zares presenetilo, je bila njihova uspešnost. Za to pa so odgovorni drugačni družbeni in politični časi, pripravljenost ljudi, da jim prisluhnejo in jih vzamejo za svoje. Mar ni paradigmatski uspeh Donalda Trumpa srhljiv ravno zaradi takega momenta, naveličanosti ljudi, da bi jih morala zanimati resnica, ker so laži vendar bolj simpatične?

Lep zgled strašljivih posledic hitrega tehnološkega in predvsem računalniškega razvoja je deepfake, »globinsko ponarejanje« s pomočjo video editiranja. Svetovne medije so letos preplavila svarila, skorajda na meji moralne panike – dramatično nam rišejo neustavljivo nevarnost, pred katero se morda že kmalu ne bo mogoče ubraniti.

Predstavljajmo si video posnetke, sploh ne nujno oglasne narave, temveč spretno lansirane in z veščinami umetne inteligence zmanipulirane do te mere, da ponujajo napačen vtis, informacijo ali slutnjo tega, kar se je res dejansko zgodilo. Deepfake s pomočjo fiktivne sinhronizacije, za katero stoji napredna programska oprema za ti. globinsko učenje, ustvarja zvok in sliko, kjer lahko osebi in dogajanju poljubno dodamo povsem izmišljene besede in zmanipulirano podobo, s tem pa prepričljivo in realistično ustvarjamo povsem novo, drugačno resničnost, kjer je zlaganost in lažnost posnetka mogoče odkriti zgolj s posebnim programskimi orodji vrhunskega strokovnjaka.

Toda ko so podatki enkrat spuščeni v javnost, bodo, četudi potvorjeni, v povprečju že dosegli večino svojega želenega učinka, navzlic hitremu razkritju o njihovi izmišljeni naravi, ki bi sledilo. In velikokrat ne bo.

Črna prihodnost lažnih novic

Spopad z globinskim ponarejanjem bistveno presega dosedanje nivoje boja proti lažnim novicam, za katere se je že pokazalo, da so precej jalovi; v številnih svarilnih komentarjih ga opisujejo kot »prihodnost lažnih novic«, njihovo progresivno stopnjo. Če nam že upiranje slednjim ne gre najbolje od rok, si težko predstavljamo, da bomo z deepfake opravili kaj bolje. Prav nič nas ne potolaži okoliščina, da je ta nastal znotraj zabavne industrije, deloma v porno industriji z dodajanjem obrazov znanih osebnosti, ali z bistveno bolj nedolžno poanto iskanja pozornosti med uporabniki, ki si želijo razvedrila in čudenja.

Znameniti posnetek z začetka lanskega leta, v katerem bivši ameriški predsednik Barack Obama svojega naslednika označi za idiota (»total and complete dipshit«), je zgled omenjenega posnetka. V dobesednem smislu, kajti nastal je s pedagoškim namenom opozorila, kam nas lahko tovrstna tehnologija ponarejanja realnosti pripelje. Čeprav je trenutno izdelava ponaredkov še v rokah izbrancev, bo opisana spretnost že kaj kmalu morda postala dostopna širokim množicam, s čimer se bo možnost dostopa do manipulacije drastično povečala.

Zlahka si lahko predstavljamo zaporedje reakcij javnosti na tovrstne ponaredbe: po tistem, ko bo žrtev (ali kdo drug) ugotovila in razkrila zmanipuliranost v tehniki deepfake, npr. da ji nekdo položil v usta besede, ki jih ni izrekla, v trenutku, ko sicer ni ničesar dejala, ampak je v posnetku storila dejanje, ki ga ni bilo (npr. izpeljala določeno zanjo neprijetno ali nerodno gesto z rokami in telesom), bo posnetek s pomočjo medijev že dosegel javnost in splet, zato noben demanti ne bo povsem ustavil povzročene škode. Razen tega bo po inerciji velik del uporabnikov navzlic zanikanju še vedno pripravljen verjeti, da se je zgodilo tisto, čemur pač želi verjeti. In ker sumničava javnost po definiciji ne zaupa nikomur, najbrž niti mukotrpno zbrana dokazila, da gre za ponaredek, ne bodo zalegla. Če bo temu sledil še niz političnih ali drugih reakcij, se bo v kompleksni medijski naraciji tega, kar se je pripetilo, začetna ponaredba relativizirala še hitreje.

Odločanje na volitvah

Predstavljajmo si za hip posnetek, v katerem Marjan Šarec izreka sovražne besede o Janezu Janši, ki so bolj grozljive tistih, ki jih zna na tviterju spisati njegov svetovalec Damir Črnčec. Ali opazke o naši sosedi v mejnem sporu, ki lahko pripeljejo do resnega mednarodnega škandala. Temu bi sledile vse vrste ogorčenih reakcij, politični in medijski spini, pozivi k odstopu in vse ostalo, kar je del običajne folklore. Potem bi na sceno stopili računalniški in drugi forenziki in s pomočjo zapletene programske opreme (trenutno jih ponujata podjetji Faculty in Amber) ugotovili, ali so posnetki pristni. Javna razprava, ki bi jo intonirali mediji, bi se verjetno le v enem delu osredotočala na vprašanja pristnosti, resničnosti in lažnosti, naročniki in avtorji manipulacije pa bi se v tišini najbrž na široko hihitali in merili obseg pričakovanih učinkov in posledic.

Težko si predstavljamo, da škoda ne bi bila povzročena in da bi bila majhna. Še huje, ob nedavnem razkritju videa, na katerem je ameriška političarka Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma kongresa in članica demokratske stranke, videti pijana, je že sprožil številna ugibanja o prihodnjih ameriških predsedniških volitvah 2020 in možnosti, da utegnejo tehnike globinskega ponarejanja v tej kampanji odigrati vidno vlogo. Povedano drugače: deepfake utegne odločati na volitvah ali celo odločiti. Če upoštevamo res enormne količine dokazanih laži, ki jih je v času prvega mandata izustil Donald Trump, in popolno ravnodušnost, ki ga do njih kaže volilno telo, ni prav verjetno, da bi se tisti, ki jim je tehnika ponarejanja namenjena, odzvali z ustrezno veliko in intenzivno zaskrbljenostjo. In prav v tem je morda tudi največja past vseh sedanjih in prihodnjih tehnologij laži: ne v njihovi učinkovitosti, ampak še prej v popolni indolenci in pasivnosti ljudi, ki so jih pripravljeni brez zadržkov sprejeti.

Osrednja vloga medijev

Ni si zapleteno predstavljati, kako pomembna in osrednja postaja vloga množičnih medijev v časih, ko prihajajo v ospredje velikanske propagandne vojne, ne nujno le na političnih tleh. Nič manjša ne bi smela biti niti naloga humanistov in družboslovcev, da postrežejo z analizo ustroja družbenih mehanizmov dovzetnosti za laži in posameznikovega kognitivnega sistema prepričanj, ujetega v samoprevaro na poti prostovoljno izbranega izgubljenega stika z realnostjo in resnico.

Nepričakovano in celo pohvalno se je dosedanja razprava o deepfake velikokrat sprožila predvsem iz potrebe po vnaprejšnjih opozorilih glede krute politične in medijske prihodnosti, ki trkata na naša vrata. Pred časom je belgijska socialistična stranka objavila lažen videoposnetek, v katerem Donald Trump poziva Belgijce, da se odpovejo pariškemu podnebnemu sporazumu. Dejanje sicer ni imelo neposredne pedagoške poante, stranka je z njim želela dvigniti stopnjo ozaveščenosti državljanov in apelirati k podpisu peticije o podnebnih politikah.

Opozorila so več kot na mestu in odpirajo dileme medijske pismenosti, deloma tudi digitalne in tehnološke razvitosti okolja. Domnevamo lahko, da bodo v okoljih z nizko stopnjo pismenosti in razvitosti pojavi globinskega ponarejanja delovali močneje in prepričljivejše. Učinki bodo odvisni tudi od stopenj demokratizacije družbe.

V državah z več nadzora in manjšo medijsko svobodo si lahko obetamo njihovo večjo uspešnost – in morda tudi večje stopnje njenih rab in zlorab. Končno bo boj proti razmahu globinskega ponarejanja odvisen tudi od razvitosti programske opreme, ki je sposobna razlikovati pristne video in zvokovne vsebine od nepristnih, izvedbe izobraževalnih programov in tudi volje oblasti, da zaustavlja trende, ki v svojem temelju rušijo osnovne prvine demokracije in omogočajo vladavino manipulantov. Toda če bodo na vrhu oblastniške piramide takšni, ki so ravnokar zaužili vse prednosti in blagodati propagandizmov, njihova navdušenost nad pregonom ni zelo verjetna.

Demokracija v Platonovi votlini

Življenje v dobi ponaredkov, izboljšanih tehnoloških zmožnosti in vedno večje vere v laži, alternativne resnice in poresničnost, lahko najbolj trivialno ponazorimo s ponarejanjem denarja: predstavljajmo si, kaj bi za svetovno ekonomijo in gospodarstvo pomenilo, če bi se tehnike goljufov izpopolnile do te mere, da bi ponarejevalci postali uspešni v tiskanju navidezno povsem pristnih bankovcev, ki jih ni mogoče ločiti od originala, pri tem pa bi njihov končni izdelek bil imun za vse potencialne sisteme zaščite in varovanja?

Na epistemološki ravni nas takšna doba globinskega ponarejanja spomni na Platonovo prispodobo o življenju v votlini: sence na stenah, ki jih že po sebi jemljemo za edinole resnične, bi zaradi še večje zmožnosti imitacije in občutka avtentičnosti še manj dopuščale, da se uzremo k izhodu iz votline, k izvoru svetlobe in resnice, kamor nas že itak posebej ne vleče. Grški filozof je že nakazal vse težave, ki iz tega izvirajo: zgrešenost in slepoto življenja v mnenju in prepričanju, namesto da bi sledili resnici, dejstvom in resničnemu znanju. K temu prištejmo še smrtonosno medijsko dimenzijo, tendenco k tabloidnosti, senzaciji in varanju, posledično pa tudi izgubljeno zaupanje ljudi v medije ali politiko. V seštevku vseh negativnih dejavnikov zato res ni pričakovati, ob vseh navedenih zadržkih glede neupravičene moralne panike, da bi se lahko korenito spopadli z različnimi oblikami vedno bolj izpopolnjenih goljufivih vsebin, ki prepričljivo posnemajo realnost.

Lepe duše v globokem dreku

In potem je tukaj še neozdravljiva brezbrižnost ljudi, ki jih resnica ne zanima ali jih vedno manj, njihovo lepodušništvo in kompenzirajoča prepričanja, da imajo vedno prav in so nezmotljivi, deintelektualizacija javnega prostora, kjer refleksija ni dovoljena, kultura selfijev in nečimrnosti, ki jo nadomešča, zavestne odločitve urednikov medijev, da zmanjšujejo prostor argumentirani razpravi in medse vabijo le še populiste, lobiste in bleferje. Le od kod optimisti med nami črpajo svoje upanje, da bo naš boj proti manipulacijam na koncu uspešen in da bodo ob tem novinarji viteško opravili z njimi?

V mentalnem dispozitivu, ki ga je kot kulturni fenomen že pred desetletji filozof Harry Frankfurt opisal kot dobo bulšitanja, produkcije nenehnega sranja, ki je v končni fazi nič drugega kot načrtna odpoved temu, da bi nas resnica sploh kakorkoli zanimala, smo lahko glede uspešnosti deepfake in podobnih manipulativnih tehnik prejkone res zgolj črnogledi.

V tem smislu se je avtor zgoraj omenjenega ponaredka z Obamo motil: Trump je bil v manipulaciji ozmerjan z izrazom »dipshit«, ampak deepfake nas prej popelje v bližino »deep shit« in neverjetne radosti lepih ljudskih duš, ki se v njem rade svaljkajo.

Obama deepfake

Dipshit in deep shit: Obama v ponarejenem posnetku

Psihopolitika manipulantov

Posebno poglavje in začarani krog predstavljata konspiracizem in gojenje občutkov paranoje. Politični akterji, ki se propagandnih tehnik že zdaj brez zadržkov radi poslužujejo, jih radi kombinirajo s svojimi orodji psihopolitike, utemeljenih na popularnih teorijah zarot in konspiracizmu kot dominantnem miselnem dispozitivu kot takšnemu. Izgubljeno vero v karkoli, v družbo, državo, politiko, medije ali znanost, že zdaj uspešno instrumentalizirajo za doseganje svojih ozkih ciljev. Nezanimanje za dejstva in resničnost sta njihova aduta, brezvoljni državljan je pravo testo, ki ga najraje gnetejo in upodabljajo po svoji meri.

Ob naraščajoči apatiji, pasivnosti in indolenci javnosti so vsakič navdušeni, ker se zavedajo, da so voda, v bistvu že kar hudournik, na njihov mlin. Bolj se ljudje čutijo prevarane, in dejansko se najbolj tedaj, ko so res prevarani, bolj so nezaupljivi, paranoidni, prestrašeni in zmedeni, s tem pa imenitno manipulativni in natančno takšni, kot si jih novodobni ponarejevalci želijo. Manipulantski akterji, sploh politični, bodo s tem v vsakem primeru dosegli svoj cilj zase, tudi ob razkritju svojih nečednih namer, generalna politična izguba pa bo velika: po volitvah nas bo čakalo življenje v laži po izbiri avtokratov, ob izgubi osnovnih demokratičnih vrednot pa se bomo vrnili v nekakšno krizno predpolitično družbeno stanje brez prave rešitve.

Zato je utopično pričakovati, da nas bo vsega rešila večja medijska pismenost in izboljšani programi, s katerimi bomo razkrinkali nove oblike ponarejanja resničnosti. Dokler si ne bo večina želela živeti v resnici, bo vse zaman.

Prostovoljna razorožitev borcev: kako se je Turnšek ujel v past

V zgodbi o sklepu predsedstva ZZB za vrednote NOB, ki je spominskim partizanskim četam prepovedalo nošenje muzejskega orožja na prireditvah, že dolgo ne gre le za orožje. Če je kdaj sploh šlo.

Protesti, ki se zdaj širijo v borčevski organizaciji proti njihovemu predsedniku Titu Turnšku, pravzaprav kar majhni upori, češ da ukazu ne bodo sledili, v medijski razpravi odrinjajo bistvo dogajanja, ki ni le v slaboumni presoji predsednika, temveč enkrat več tudi v njegovi popolni neprimernosti, da bi vodil to častitljivo organizacijo.

Ko se od smeha držijo za trebuh

Dikcija prepovedi ne pušča veliko dvoma: »Na komemoracijah, svečanostih in drugih slovesnostih, ki jih organizirajo zveza ali združenja borcev za vrednote NOB, je kakršnakoli uporaba orožja, muzejskega, replik oziroma kateregakoli orožja, prepovedana.« V čem je največja težava sklepa? V slepoti, ki jo izžareva Turnškova odločitev, v spregledu politične manipulacije, ko se je predsednik pustil sprovocirati in nasedel na medijsko propagando novinarskih postreščkov neke stranke. Ki so pohiteli z manipulativnim vsiljevanjem za lase privlečene primerjave med nošenjem orožja v Šiškovi vardi, trenutno kriminalizirane tudi s priprtjem vodje tega paravojaškega postroja, ter borčevskimi spominskimi slovesnostmi.

Turnšek je, evidentno intelektualno nedorasel, klonil pod medijsko orkestrirano tezo, da imajo »njegovi« spominski postroji status paravojaških enot. Očitek največje opozicijske stranke in Janševih medijev in portalov – teh je res vsak dan več – ga je očitno globoko prepričal. Najbrž se omenjeni postreščki od smeha še danes držijo za trebuh. Predstavljajmo si za en samcat trenutek, kako se ob kakšni od retoričnih bravur o tem, da je Milan Kučan nekoč predlagal likvidacije, kar naj bi domnevno izrekel 23. februarja 1994, odločil obsoditi besede svojega tovariša. No, dobili bi enak učinek. O tem, kako velja trik »Najprej diskreditacija, nato likvidacija!« za eno kolosalnih manipulacij, ki jo Janšev krožek ponavlja že celih 24 let ad nauseam, sem pribeležil v prispevku z naslovom Jezikovne likvidacije in primer JJ. Ta častitljiva obletnica nam demonstrira neverjetno trdoživo privrženost propagandističnim tehnikam laganja – saj je popolnoma jasno, da izvajalci, ki so zgodbo fabricirali, še kako dobro vedo, da ne govorijo resnice.

Turnšek orožje Nova

Le eden od zapisov, pod katerim je klonil Turnšek: Nova24TV

Deklasirati svoje na raven Šiškovih

A nazaj k Turnškovi mentalni podobi. Kdor opazuje arbitrarne vojaške vaje Šiškovih fantastov, ki so se v svoji fantaziji ali realnosti odcepili od države in bi jo radi z orožjem obvarovali pred enako namišljenim sovražnikom, nato pa je nenadoma v lastnih vrstah v primeru komemorativnih in drugih svečanosti sposoben ugledati nekakšno tej sorodno paravojsko, je kognitivno res močno obubožal. S tem je dejansko deklasiral svoj tovarišice in tovariše na raven čudakov iz štajerskih goš.

Slepota in kratkovidnost, ki pri Turnšku nista prav nobeno presenečenje, sta na koncu pripeljali do zmagoslavja politično-medijskega alt-right postroja, razvidnega že v naslovih, kot je »Nevarni za ustavni red države: Tit Turnšek priznal, da so na paravojaških partizanskih proslavah sodelovali oboroženi pripadniki – kje je bila takrat policija?«

Policija, kje si?

Najbolj koncizno se debakel predsednikovega sklepa kaže v pričakovani reakciji šefa SDS, takšni, pri kateri ta resnično zna vedno zadeti v sredino tarče in »kaznovati« svojo žrtev. V njej je predsednik borcev označen za Tita:

Ukaz poglavarja Tita, s katerim: 1. priznava, da ZZB ustanavlja uniformirane paravojaške formacije; 2. pove, da imajo “spominske čete ZZB” poleg trofejnega še vsakovrstno “drugo orožje”; 3. prepoveduje uporabo orožja na javnih prireditvah. Hm, kje je bila @policija_si doslej?

JJ Turnšek orožje tvit

Ko se počutiš zmagovito, ker je druga stran kapitulirala: Janšev tvit

Čeprav ga zgodba s Šiškom nikoli ni tangirala in paravojaškega postroja nikoli ni obsodil, z razkritjem vpletenosti članov njegovega stranke in podmladka pa je za kaj takega imel še manj tehtnih razlogov, je Turnška povsem pritisnil ob steno: tako rekoč ni mogoče spregledati užitka, ki se mu je porodilo ob opazovanju nesmiselnega dejanja. Zadovoljstvo, ker mu je pri propagandistični operaciji trapasto nasedel, se kaže v finalni ugotovitvi o Turnškovem priznanju, da ZZB NOB vodi uniformirane paravojaške formacije – in resnično je videti, da pritrjuje razumevanju, po katerem je ZZB NOB s svojim komemoracijskim nošenjem orožja vsa leta ravnala nezakonito.

Rovte kot napačen argument

Janša ga je torej ujel v past – s sprejetim sklepom je Turnšek storil nekaj, česar ne bi rabil: priklonil se je tezi o nezakonitem nošenju orožja tam, kjer takšne prepovedi ni. Kot so te dni pojasnili na ministrstvu za notranje zadeve, po Zakonu o orožju ni problematično uporabljati orožja, ki je onesposobljeno in ima potrdilo MNZ, podobno pa velja še za imitacije orožja, a le pod pogojem, če gre za prireditev, na kateri je takšna raba smiselna. Spominske in komemorativne slovesnosti v čast NOB pa nedvomno so takšnega značaja. No, iz istega razloga so nasedli tudi nekateri drugi mediji, ki so priskrbeli še popolnoma nesmiseln argument, češ da se orožje nosi tudi na domobranskih postrojih v Rovtah – da pa tega Janševi niso obsodili. Če trdimo kaj takšnega, smo se nehote že priklonili smiselnosti argumenta proti nošnji orožja na proslavah NOB.

Treba se je pogovoriti o pravih orožarnah

Toda edino orožje, o katerem bi se v tej zgodbi res morali pogovarjati, je tisto iz orožarn medijsko-politične propagande. In dejstvu, da uspeva razorožiti postroje borčevskih organizacij. Turnškova reakcija je zato velik, za izkušene izvajalce te propagande že prav neverjeten uspeh, nad katerim so upravičeno odkrito navdušeni. ZZB NOB pa je ob tako škodljivem predsedniku vredna vsega pomilovanja.

Burkini in domača psihopolitika gnusa

Kako doseči, za svoje ozke politične potrebe seveda, da bodo ljudje postali ksenofobni, nestrpni, rasistični in sovražni, kar bo v končni fazi pripeljalo do želenega učinka, npr. tudi odličnega rezultata na volitvah in mentalno postrojene in predane volilne baze? Najbrž temeljno vprašanje vseh velemojstrov psihopolitičnih taktik, ki so svoje moči v Sloveniji že dolgo nazaj združili z ekipami sebi lojalnih strankarskih novinarjev, nevrednih tega imena.

Zastavek je že desetletja jasen, žal s strani javnomnenjskih voditeljev in medijev skoraj nikoli prepoznan kot takšen v polnem obsegu: s psihopolitiko paranoje, sovraštva in teorij zarot pregneteš prepričanja čim večjega števila ljudi in potem z njim krmariš po svoje. Domače okolje nam nudi, zdaj se ponavljam, odlične zglede za analizo načrtne politične propagande, ki se je odločila s pomočjo čustvenih manipulacij in preverjenih načel psihologije množic ukrojiti epistemsko stanje državljank in državljanov po svoji začrtani meri.

Varuhi nacije pred izločki

Za začetek rabiš sovražnika. Ni pomembna količina, lahko je en samcat, lahko je tudi odsoten. Običajno je propagandna tehnologija klasične ksenofobije silno preprosta v svoji ideji: med ljudmi je treba permanentno zbujati negativna čustva do domnevno ogrožujočega Drugega, predvsem strah in jezo, jih spretno usmerjati v sovraštvo in se razglasiti za prinašalca rešitev ali vsaj obrambni zid pred vdorom njegove kulture, življenjskih navad in njega samega: torej za varuha meje, nacije, jezika, čistosti krvi in rase, končno pa apelirati nase kot zavedne Slovence in kristjane.

V prispevku z naslovom Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika sem poskušal v kratkem nakazati, da igra v takšni tehniki pomembno igro fantazmatika, znotraj katere se vzpostavlja razumevanje Drugega kot nevarnega in vrednega izključitve že na ravni njegove telesnosti. Kot tistega, ki je kužen in kot takšen ogroža naše življenje.

Zgodba o osamljeni kopalki v Termah Vivat v burkiniju je bila kot samcat in individualni primer dovolj za mobilizacijo iracionalnega strahu pred kopališčno arabsko obiskovalko. Kužnost je običajno povezana z vprašanjem higieničnosti, a ne nujno. Iz elementarnih čustvenih manipulacij proti beguncem v letu 2015 se bomo spomnili poudarkov in naslovov, kako begunci na svoji poti v lepše življenju »svinjajo« v okolju, za sabo puščajo vse vrste odpadkov, končno pa tudi svoje izločke.

Burkini novinarstvo kot podzvrst

Higiensko vprašanje so z lahkoto uporabili tudi preostali množični mediji, saj se senzacionalistična retorika imenitno ujame z dramatizacijsko nalogo tabloidnosti. Naj spomnim na primer beguncev v Zavrču in tamkajšnjega župana, čigar izjavo so kasneje strnili v izrazito hujskaški in z negativnimi ekspresivni izrazi nabit prispevek v Slovenskih novicah z naslovom »Tam, kjer so stali, tam so scali. Kjer so ležali, tam so srali«. Kar je bil sicer točen citat.

Nova zgodba glede burkinija in kopalne mode v bazenu v Domžalah zato ni le nedolžno paparaci novinarstvo, tudi ne njegova podzvrst in nekakšno »burkini politično novinarstvo«, kje je treba Drugega preprosto odstraniti na podlagi »naših« pravil življenja in ravnanja na javnem prostoru. Ali kot so svojo razočaranost zapisali pri Janševih:

»In so zahtevali, naj se odstrani, kar pa ni hotela storiti. Češ ima enako pravico do kopanja kot ostali. Očitno tudi redarska služba ni ukrepala.«

demokracija burkini domžale

Demokracija na preži: modri burkini v Domžalah

Ne, s takim pristopom bi spregledali element novega čustva, ki na ta način vdira v psihopolitiko propagande: ne jeza, tudi ne strah, Drugi se nam dejansko gnusi. V primeru burkinija je gnus kot čustvo vpisano v samo možnost kontakta z drugim, ki tokrat ni čisto neposreden telesni kontakt, temveč se dogaja v skupnem mediju – v vodi javnega kopališča.

Naše in vaše gnojne bule

Ksenofobija je torej zreducirana na grozljivost Drugega, kolikor se nam ta gnusi in predstavlja za nas realno nevarnost – skozi možnost nekakšne okužbe. Voda v bazenu suspendira klasična čutila, skozi katera prihaja gnus največkrat do nas: predvsem vonj, videz in dotik. Glede njih se lahko zavarujemo, bolj ali manj uspešno. Na javnih kopališčih pa nam ni pomoči.

Ko je direktor Term Vivat izrekel bogokletno misel, da je burkini celo bistveno bolj higieničen od kopanja brez oblačil, kjer se »naša« koža lušči in smo podvrženi telesnim »smetem« drugih, odpadlim dlakam, kurjim očesom, zagnojenim bulam in drugim telesnim ranam, najbrž ni pomislil, da takšna racionalizacija okoli higieničnosti ne bo imela nobenega retoričnega učinka. Že res, da se številnim kopališča gnusijo, toda kulturno Drugi je gnusen zato, ker preprosto ni eden izmed nas, ker je končno nezamenljivo umazan, tudi če odloži burkini. Ni ga čez našo domačo dlako, kurje oko ali gnojno bulo. Gorje pa, če ne pripadajo nam!

Gnus in grožnja čistosti

William Ian Miller je v svoji knjigi z naslovom »Anatomija gnusa« naštel vrsto paradoksov v naši avtopercepciji tega občutka, običajno povezanega s kožo ali izločki, ki se prebijajo skozi telesne odprtine; tiste, ki so že po sebi večkrat razglašene za umazane in predmet religioznih ali »ideoloških« kategorizacij.

A pomembno je tole: gnus je ob jezi, strahu in sovraštvu izjemno učinkovita emocija psihopolitične propagande, ker mu je lastna intenzivna senzorična izkušnja. Z njegovo pomočjo se zdita občutka ogroženosti in nevarnosti pred Drugim bolj neposredno upravičena in pristna.

Po drugi strani ravno gnus evocira tako značilen resentiment rasista, da mora ohraniti svojo čistost. Kadar je ta ogrožena, se bržkone čutimo še dodatno ogrožene in smo pripravljeni storiti še več proti elementu tujosti. Vse to so razlogi, zaradi katerih nam Janševi mediji strežejo navidezno neznatne zgodbe o kopalni modi. Zato, ker so po svojem psihopropagandnem potencialu lahko tako učinkovite.

Higiena zavijanja solate v medij

Končno pa lahko, kot je istočasno nakazal prvak SDS, higieničnost zadeva tudi same medije. Časopis Večer je recimo povsem zdravstveno neprimeren za zavijanje solate, je tvitnil in hkrati sebe še retvitnil. Zanj značilno medijsko sovraštvo v cinični in sarkastični obleki.

jj večer higiena solata

Janšev tvit in retvit samega sebe: nehigieničnost Večera

Več:

Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika

Begunci, ki ščijejo in serjejo

Dilema izsiljene izbire: »Ste za božičnico?«

Predstavljajmo si za trenutek politično stranko, ki bi se pred volitvami ali sicer na državljane naslavljala z vprašanji, na katera pričakuje odgovore z DA ali NE. Morda bi naokoli delila letake, jim ponujala denarne nagrade in jih pač intenzivno prepričevala, da volijo zanjo. No, vprašanja za nas, zmedene in vodljive volivce, bi bila angažirano takšne vrste:

Ali ste za to, da se plače in pokojnine v Sloveniji dvignejo?

Ali ste za to, da ustavimo korupcijo in kriminal?

Ali ste za to, da odpravimo revščino?

Ali ste za krajše čakalne dobe v zdravstvu?

Kaj takoj ugotovimo? Da so dileme formulirane na način, ko morate na vse med njimi odgovoriti z DA. Oziroma nujno na en način. Ker kaj bi drugega? Si želite večje ali manjše plače, več ali manj revščine, dolge ali kratke čakalne dobe? Kakor da bi nas nekdo umsko podcenjeval. Temu bi v pomanjkanju boljše kvalifikacije lahko dejal »dilema izsiljene boljše izbire«. Kajti nimate je, dejansko: ena od možnosti preprosto prekaša drugo na način, da jo diskvalificira, politična stranka pa seveda sugerira tisto, ki jo morate izbrati, ker je del njenega programa ali volilnih puhlic.

Vas Slovenija potrebuje?

No, primer tovrstne sugestivnosti ni abstrakten. Tolikšno intelektualno podcenjevanje volivcev si je letos privoščila stranka SDS, sedaj že z novim paketom dopisov, naslovljenih na tisoče gospodinjstev. Vprašalnik je tokrat opremljen s petimi tovrstnimi dilemami izbire, ob koncu pa seveda piše »Spoštovani, Slovenija vas potrebuje!« V danem primeru brez izbirnega vprašanja z DA ali NE, a z enako »logičnim« namigom, da v državi nekaj štejemo. Da smo ji potrebni.

Naj navedem dva primera iz novega, resničnega paketa.

»Podpirate božičnico za upokojence?« seveda ne pušča dvoma, kaj boste izbrali. Sestavljalec pač ni mogel iskreno pomisliti na to, da bi kdo lahko takšno velikodušno možnost v obliki politične obljube zavrnil. Hja, podobno globokoumno ugotavljajo že liki v Alanu Fordu: »Bolje biti bogat nego ne biti.« Po naše: bolje imeti božičnico kot ne imeti.

Letak SDS

Pismo Janeza Janše v poštnem predalniku: podpirate božičnico?

Bi imeli celo pico?

Dilemo izbire najdemo že v zadnjem videospotu, v katerem nam ponujajo celo SDS pico, ne pa pico iz Murgel, ki je polovična. V njem je torej banalizirana in se glasi takole: Bi raje imeli celo ali polovico pice? Maksimalni domet v inteligibilnosti sporočila, torej v številčnosti tistih, ki bodo najbrž razumeli, če je ta bila vodilo, je s tem najbrž res dosežen.

»Podpirate predlog SDS, da se v zdravstvu naredi red?« Seveda, le kdo bi obkrožil NE? Kdo si ne želi reda? Naj vendar dvigne roko, če si upa nakazati svojo mentalno omejenost. Dilema izsiljene izbire je spet samoumevna. Alanfordovska. Intelektualno ponižujoča, ko gre za apeliranje na naš razum, a hkrati komična na drugačen način, kot nam ga ponuja prebiranje stripa. Zato, ker je koncipirana strogo resno.

Intelektualna lenoba

Težava je v tem, da takšna deintelektualizirana retardiranost naslavljanja v svoji enostavnosti učinkuje in prinaša želeni rezultat. Da se je skozi naoljeno mašinerijo retoričnih manipulacij, političnega propagandizma, širjenja strahu in sovraštva, nižanja kvalitete javnih razprav in njeno adhominizacijo, zdaj že poveličevanje »ljubiteljske in gasilske kulture« kot edine prave ali najpomembnejše (sic!), uvajanjem vladavine nemišljenja in pregona intelekta že udomačila. Dihamo jo, pijemo jo. In to bi nas moralo skrbeti najbolj.

Če večkrat govorimo o tem, da politika apelira na najnižja možna čustva pri volivcih, da pri njih vzbuja »nizkotne« strasti, recimo strah, sovraštvo in neupravičeno jezo, s tem nehote pozabljamo na analogen postopek, ko gre za antipod čustvom – razum. Zgornje jemljem za lepo ilustracijo apeliranja na »najnižji razum«: na intelektualno in racionalno lenobo, odsotnost mišljenja in njegovo inertnost ali nezahtevnost.

SDS božičnica plakat

Obljuba z jumbo plakatov: božičnica zate

Janševa Nova24TV, eden od njegovih medijskih satelitov s finančno podporo madžarskega Velikega brata, se oglašuje s sloganom »Prvi v službi resnice«. Alan Ford je že poznal takšne kalibre: »Mi ništa ne obećavamo i to ispunjavamo – stranka istine«.

No, pri SDS je glede obljub seveda ravno nasprotno, njih je v izobilju. Na ugotovitev, koliko njih bo izpolnjenih, bi bilo treba počakati, če nas bogate izkušnje že ne bi večkrat streznile. Nekako v stilu: »Mi imamo iskustvo, a vi novac. Na kraju vama ostane iskustvo, a nama novac.«

Več:

Murgelska pica ali SDS v piceriji

Mariborske politične vojne z mediji: primer RTS

Mesto Maribor nesporno postaja nova politična mikrolokacija zavojevanja medijev. Vsem v državi odgovornim, politiki, državljanom in novinarskemu cehu prepoznavno na očeh. Po zadnji dramatični izkušnji iz mandata Janeza Janše 2004-2008, ko so v roke tega politika kot domine padali npr. RTV Slovenija, Slovenska tiskovna agencija, Delo, Večer, Primorske novice, ob veliki asistenci in molku vpletenih urednikov in novinarjev, se farsa dogaja sredi Maribora.

Našli so se Janševi imitatorji, tudi posnemovalci koprskega župana Borisa Popoviča. Projektu pravijo RTS – v podobi televizije, portala in zdaj še brezplačnika RTS24. Za slednjega bomo kar hitro videli, po kakšni poti stopa.

Vse poti vodijo v RIM

Sramota repeticije je popolna, saj gre za vstajniško ekipo, ki je na oblast prišla z vzkliki proti politikom, kot sta Franc Kangler in Janez Janša. Danes so v percepciji naloge medijev, njihove zlorabe in propagandizmu njuni nadvse zvesti oboževalci.

Najprej k televiziji RTS, ki je nikakor ne gre podcenjevati v njenem dometu. Na svoji strani pravijo, da so prisotni pri vseh znanih televizijskih ponudnikih na področju Slovenije, kar pomeni, da so uvrščeni v osnovne televizijske sheme naslednjih TV ponudnikov: Telemach, SiolTV, T2, A1 ter pri vseh kabelskih operaterjih v Sloveniji. V praksi to pomenijo, da dosegajo gledalce na 80 odstotkov Slovenije. Težava je bolj v poslanstvu, ki ga vidijo, in motivu svojega nastanka.

Seveda, Ujčičeva televizija ima svojo dolgo zgodovino, ki je po nakupu RIM projekta, tesno povezanega s Fištravčevo izbrano ekipo, leta 2017 postala projekt nadvse sumljivega pedigreja. Čeprav bi se v nekih bolj običajnih razmerah v Mariboru lahko veselili, da se je našel investitor in ugledal novo priložnost v mariborski regionalni televiziji, ker bo s tem obogatil regionalni ali celo, kot sami najavljajo, nacionalni prostor, imamo več kot dobre razloge za skepso.

Samohvale iz županovega kabineta

No, že začetni kontekst je v resnici skrajno enigmatičen: kdo so omenjeni investitorji, ki predvsem z azijskim kapitalom vstopajo v mariborsko okolje in v njem odkrivajo nepričakovane potenciale svoje dejavnosti in najbrž tudi zaslužka, kakšni nameni in motivi jih pri tem vodijo? Naš dvom postane še večji, če pomislimo na dosedanjo kompleksno lastniško hobotnico v vrsti podjetij in dejstvo, da prihajajo iz davčnih oaz, njihove odločitve pa se kot rit in srajca ujemajo z željami župana Fištravca in njegove osebne ekipe, ki že po sebi deluje kot privatno podjetje!

Marija Hobotnica brezplačnik

Satirični prikaz novega mariborskega brezplačnika – v avtorstvu legendarne Marije Hobotnice

Da bo po zgledu nekaterih drugih manjših lokalnih medijev tudi RTS uporabljen za volilne in druge potrebe, bi se nam moralo zdeti zelo verjetno in dokazila se počasi nabirajo. Zato nas mora paralelno  begati še neko širše vprašanje: kdo meče in kdo plete mrežo okoli Maribora in s kakšnim namenom? Kako resne so vse te zaenkrat sicer finančno skromne investicije, začenši z letališčem, in kaj točno imajo investitorji od njih? Razen trenutne politične samohvale botrov iz županovega kabineta?

Večer in Igor Selan kot tarča

Zdi se, da od novega leta naprej na televiziji RTS vedno manj skrivajo svoje piarovske in v obrambo občinske oligarhije usmerjene ambicije. Se pravi: z vedno manj skrivaštva pišejo panegirike tamkajšnjemu vodstvu in njegovim odločitvam, racionalizirajo nekatere sporne odločitve in hitijo ustaviti pomisleke. Sploh medijske.

Lep zgled tega sta prispevka z naslovom »Je seštevek več laži enak resnici?« in »Ustvarjanje fake javnega mnenja ali namerno novinarjevo zavajanje?«. V njih novinar po imenu Matej Regent neposredno obračunava z Večerovim novinarjem, ki že dolga leta razkriva vse nečednosti Fištravčeve ekipe, ne edini. V tem je treba časopisu priznati, da odlično opravlja svoje poslanstvo – veliko bolje kot nekateri drugi v primeru Zorana Jankovića ali Borisa Popoviča. Motivacijski moment  prispevkov RTS je  hitro prepoznaven: ustaviti škodljive učinke pisanja Večera. Kaj to pomeni? Da smo se znovaznašli v nekakšni politično dirigirani medijski vojni, ki poteka dvofazno: najprej ustvariš ali osvojiš nek medij, nato z njim napadaš druge medije ali politične nasprotnike.

Pri Janševih trobilih, ki sem jih vedno rad podrobno analiziral, smo lahko naleteli na vse vrste anomalij, tudi na ravni neposrednega novinarskega poročanja. Tudi za medmedijsko in mednovinarsko obračunavanje smo že slišali. Ni hujšega za čast novinarstva od žalostnega opazovanja, kako se oblastnemu škornju predani avtorji spravijo na druge novinarje – ne v imenu resnice, temveč iz prepoznavne propagandistične računice.

Televizija RTS je tu pohitela s svojo inovacijo, a novinarja Večera ni poskušala diskreditirati na podlagi njegovih novinarskih zapisov, temveč kar komentarjev na družbenih omrežjih. Že res, da so mariborske vstaje bile povzročene z mobilizacijo na Facebooku in se akterjem, ki danes vodijo župana Fištravca, to zdi nadvse pomembno okolje za propagando, toda za demantiranje novinarja so imeli številne druge možnosti, ki bi se nanašali na njegove prispevke v časopisu. Raje so izbrali drugačno pot.

Povedano drugače: RTS se je v zgodovino slovenskih medijev vpisala kot tisti medij, pri katerem lahko računate, da bodo gledalcem na ekranu kazali vaše polemike in mimobežne komentarje, ki ste jih morda pustili na Facebooku. V praksi je to v obeh citiranih prispevkih videti takole:

rts24 tv prispevek selan

TV prispevek in TV polemika s Selanom: še nevideni žanr

RTS Selan Pelko fb

Fragment članka RTS24 in fragment TV prispevka: kako nadaljevati polemiko z novinarjem na Facebooku

Antipod Večera

V obeh TV objavah, dolgih tri minute, hkrati pa na portalu, svoje gledalce dobesedno posiljujejo s svojimi razlagami in replikami ob Selanovih komentarjih na Facebooku – ki jih kažejo v obliki screenshotov. Še huje, naravnost se vključujejo v polemike z akterji, kot sta podžupan Sašo Pelko in Mitja Kotnik. Zakaj so presodili, da takšne osebne revanše kogar koli od gledalcev pritegnejo, najbrž sami ne bi znali odgovoriti. Storili bi vsaj delno napako, če bi v tem videli zgolj patologijo obračuna s partikularnim novinarjem. Ker gre za bistveno več: vse bolj kaže, da se želi RTS vzpostaviti kot antipod Večera, kot tisti medij, ki bo na ta način ustavljal preveč nevarno resnico o Fištravčevih rabotah.

Predpostavka je tukaj znova manipulativna: nekomu ne gre za resnico, temveč za njeno relativizacijo. Če odmislimo okraske s pomočjo socialnih omrežij, napadi na Selana precej spominjajo na tiste, ki jih na portalu Ekoper, v obrambo svojega župana, uprizarja njihov odgovorni urednik Sebastjan Jeretič na novinarko RTV Slovenija, Eugenijo Carl. Očitno gre za nov, zelo oseben modus operandi, o katerem bi res moral kaj reči novinarski ceh.

Zdaj še brezplačnik RTS24

Ne le televizija, tudi brezplačniki, ki nastajajo leto pred volitvami, so po definiciji sumljivi projekti: vse razloge imamo domnevati, da s premišljeno agendo. V naši majhni deželici za svoje načrte potrebujete bogat, a dovolj prikriti vir financiranja, morda ščepec oglaševalcev za kamuflažo, in seveda novinarje brez posebnih etičnih zadržkov. Zaradi ohlapne medijske zakonodaje in prevelike tolerance ceha imamo pri nas s tem že omenjene bogate izkušnje, nenazadnje jih je uporabljal Franc Kangler s svojim Mariborskim Utripom, najbolj razvpito pa znova Janša s svojima izdajama Slovenskega tednika in Ekspresa. Prej omenjeni bizarni kapitalski vložki azijskih in drugih vlagateljev, s katerimi nas želi fascinirati župan Maribora s svojo čudežno oligarhično strukturo, so vsi po vrsti nenavadni, nelogični in ekonomsko neupravičljivi. Že iz tega dejstva vidimo, da obstajajo nek drugi razlog biti naštetih projektov.

Leto novih volitev

Da bi smeli nek medij označiti ali zanj posumiti, da ima status političnega glasila, mora najbrž biti izpolnjen najmanj eden od treh pogojev: s politiki, stranko ali politično interesno skupino povezan izdajatelj, lastnik in  finančni viri, da je politično ustrojena in naravnana njihova medijska vsebina ter da je takšen, tovrstno propagandističen, tudi namen njihovega delovanja ali celo nastanka.

Za omenjeno televizijo in brezplačnik lahko ob začetku izhajanja nesporno ugotovimo, da izpolnjujeta najmanj prvi pogoj, medtem ko bo zadnja dva potrebno še podrobneje dokazovati, kot smo storili zgoraj, navzlic velikemu številu upravičenih dvomov. Denimo: če televizija in brezplačnik ne bosta ekonomsko vzdržna, smemo nesporno sklepati, da je namen skrit v čem drugem, nikakor ne v medijsko navdihnjeni karitativnosti. In če v ozadju zaznavamo ljudi iz Fištravčevega kluba, za katerega ves čas vemo, da v resnici vodi občino, sicer ob žegnju župana, iz tega najbrž sledi pričakovanje, da bo tudi vsebina, ne samo namen, prirejena željam in potrebam občinske elitne »vstajniške« enote. Kar v letu volitev lahko pomeni le željo po novi zmagi.

Voljni uredniki in novinarji

Fištravčev brezplačnik si z Janševimi, recimo, deli marsikaj skupnega. To, da za politično glasilo potrebuješ voljne urednike in novinarje, brez moralne dignitete. Razliko vidim še v tem, da je Janševa medijska vojna vedno bila motivirana fantazmatsko, dominacija nad mediji je bila stvar prepričanja v to, da mora zmagati »naša« resnica. Pri Fištravcu zaznavam le pragmatično oportunost brez patologije: ne gre za obsesivno naravnanost, v ospredju je nadzorovanje škode, nevtralizacija »slabih vesti«, ki jih s razkrinkavanjem afer in nesposobnosti obelodanjata predvsem Večer in Dnevnik, z vrinjanjem »dobri vesti«, ki bodo učvrstile sedanjega župana kot garanta »pozitivne« mariborske identitete.

Zato pričakujem, da bo brezplačnik RTS, ki bo kmalu začel izhajati na 14 dni, sledil dvema agendama, širši in ožji. Pri prvi bo šlo za mimikrijo propagandizma z ustvarjanjem ustvari vtisa, da je v Mariboru vse v najlepšem redu, da moramo biti na mesto ponosni in spregledati tudi kakšno občinsko napako, pri ožji pa za neposredno »damage control« z elementi reševanja lika in dela vpletenih. Zanimivo bo spremljati, če se bo vojna med novinarji in še zlasti proti Večeru začela odvijati tudi v brezplačniku, kjer je njegov odgovorni urednik postal Dejan Pušenjak, še pred kratkim urednik prav pri mariborskem dnevniku.

Frandrej Fištrangler in medijska sla

Nerodnost uporabe mimikrije in zanikanja vpletenosti, v katero se je po nujnosti ujel tudi Janša, je hitro prepoznavna: dolgo časa se pač ne morete pretvarjati, da instrumentalizacija medija ne služi vašim političnim agendam. Če si je loža mariborskega župana zaželela zgolj novega trobila zase, ker trpi ob nenehnih razkritjih svojih hobotniških nečednosti v drugih medijih, bo pač zanesljivo v nekem trenutku mogoče ugotoviti na ravni vsebinskih sporočil.

Primer Janše in stranke SDS nam kaže, da gre pri tem vedno za splošno presojo: političnih bitk ni mogoče izboriti brez medijskih učinkov. Zanjo v drugem koraku stoji ugotovitev, da morate ljudstvo tako ali drugače zmanipulirati v smeri svojih želja, preveč nevarne informacije o sebi pa ustavljati in nevtralizirati. Če se bo nekoč pokazalo, da Fištravec počne ravno to, in že se kaže, bo kot ti. vstajniški župan še na enem področju zarinil nož v hrbet občank in občanov – namesto glasnika njihovih zahtev bo obveljal za nekoga, ki jih je za ozke osebne politične in volilne potrebe sramotno izdal. Vendar ljudje niso neumni: zdaj že prav dobro vedo, kdo je Frandrej Fištrangler.

Več:

Mediji, ki branijo Fištravca: najprej tragedija, zdaj farsa

DNS, kaj pa brezplačniki?

V Mariboru vse poti vodijo v Rim

Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji

Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

Halo? Županovi prsti, ki kažejo na odgovornost medijev

V Mariboru ni kritičnih občanov. Prejšnji teden smo ekskomunicirali zadnjega.

Mariborsko koritništvo in sanje o kolinah

Sterilizacija in slovenska evgenika

Na strani http://www.24kul.si, promocijski strani za družinske in otrokove pravice slovenske desnice in katoliških krogov, velikokrat poskrbijo za nenavadne miselne obrate in argumentacijske dosežke. V enem zadnjih naporov so se lotili učnega načrta za otroke s posebnimi potrebami (v starosti od 21 do 26 let, kot so dejali na ministrstvu) in v njem odkrivali številne družbene pasti. Članek delno povzemam po Mladini. Logika prepričevanje je takale:

(1) V osnovnih in srednjih šolah se promovirata agresivna spolnost in neprikriti homoseksualni aktivizem.

(2) Pri tem sodeluje ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

(3) Omenjene vzpodbude vsebuje učni načrt »Intimno življenje in spolnost«, ki so ga pripravili na ministrstvu.

(4) Učni načrt dokazuje, da izobraževanje učencev z zmerno, hujšo in hudo motnjo v razvoju poteka na način, da bi te učence rekrutirali v nasilne, spolno deviantne osebnosti, in v homoseksualnosti naklonjene posameznike.

(5) Dokaz temu je, da so v načrtu predvideni »skupni ogledi pornografije, učenje spolnega sproščanja, homoseksualnih odnosov in risanje spolnih organov«.

(6) Dokaz temu je, da se morajo »otroci učiti samozadovoljevanja ob filmih in revijah«.

(7) S tem se odpirajo vrata pedofiliji in spolnim zlorabam, otroci s posebnimi potrebami bi zaradi trde pornografije postali spolno razdražljivi in nasilni, to pa bi lahko vodilo do nesprejemljivih oblik obnašanja, čemur bi sledile zahteve po prisilni sterilizaciji.

(8) Sterilizacija pa je oblika evgenike.

(9) Zato učni načrt odpira vrata »slovenski evgeniki«.

Logika izpeljeve »ad metum«, zbujanja strahu in fear-mongering, se v zadnjem, najbolj zastrašljivem dodatku, bere takole:

Ali so »strokovnjaki« pomislili, da bi lahko tovrstna spolna vzgoja pri marsikom spodbudila notranja stanja, ki bi vodila v nenadzorovano težnjo po “spolnem sproščanju”, kar bi lahko vodilo do javno nesprejemljivih, morda celo do nasilnih oblik. Ali se ne bi potem kmalu pojavile zahteve po prisilni sterilizaciji teh ljudi? V tem smislu gre pri tem učnem načrtu najmanj za nepremišljene eksperimente.

Ali je sterilizacija lahko del slovenske evgenike!

T.i. evgenični programi na splošno temeljijo na tem, da želijo njeni zagovorniki tiho odstraniti vse tiste skupine, ki so po “družbenih kriterijih” drugačni oz. predstavljajo finančno obremenitev za državo. Koliko otrok s posebnimi potrebami so v zadnjih letih v slovenskih bolnicah sterilizirali, v javnosti ni znano. Bi pa bilo to potrebno čimprej objaviti, da se bo lahko te podatke primerjalo z obdobjem po uvedbi omenjene spolne vzgoje. Razprave o sterilizacij oseb s posebnimi potrebami so bile pred enim letom zelo aktualne npr. v Avstraliji, pri nas pa se o teh stvareh ne govori, kar seveda še ne pomeni, da se ne dogajajo.

Ti podatki za Slovenijo menda obstajajo, vendar javno niso dostopni. Po nekaterih internih informacijah naj bi  vključevali različne skupine ljudi, npr. tudi odvisnike od mamil. Tako naj bi v zameno za metadonsko zdravljenje in za finančno kompenzacijo (300-500 EUR) številne odvisnike že trajno sterilizirali.

sterilizacija 24kul

Argumentacija ni zanimiva zgolj zaradi standardne konspirativne podlage, utemeljene na zastraševanju, kombinirane s pripisom peklenskega načrta ministrstva. Zanj je, ob splošni konspiratologiji, značilna tudi stopnjevitost, nekakšna veriga posledic, ki sledijo ena drugi. V osnovi posnema redko videni argument spolzke strmine – redko videni zato, ker si ga razpravljalci privoščijo le poredkoma zaradi očitne zmotnosti.

V Zavod 24kul.si, ki je v lasti Tadeja Strehovca, člana komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) in generalnega tajnika ter tiskovnega predstavnika SŠK, torej razmišljajo v teh stopnjah:

(1) Če podpremo omenjeni učni načrt, podpiramo spolno nasilno vedenje med otroci s posebnim potrebami.

(2) Če podpiramo spolno nasilno vedenje, bo morda nastopila potreba po sterilizaciji teh otrok.

(3) Če bo nastopila potreba po sterilizaciji, pa smo se znašli v programu slovenske evgenike, tj. iztrebljanja družbeno nesprejemljivih skupin.

(4) Iztrebljanje družbeno nesprejemljivih skupin pa je nedopustno.

(5) Torej ne smemo podpreti učnega načrta.