Če bi želeli ugotoviti, kdaj demokracija zares začne izginjati, bi bilo verjetno napačno čakati na trenutek, ko oblast avtoritarno poseže po njenih institucijah. Takrat je proces že razmeroma daleč, toda v ravno takšno past smo se nekateri, glede na izkušnje tretjega Janševega mandata, tudi ujeli pri čakanju: na dolgotrajen pritisk na medije, pravosodje, državne podsisteme in ogrožanje pravne države.
Prevzem nadzornih mehanizmov, politično discipliniranje policije, podrejanje javnih medijev, kadrovsko preurejanje državnega aparata ali ignoriranje sodnih odločitev so sorazmerno hitro vidni in zato tudi najlažje prepoznavni simptomi. Kakšno je stanje na začetku septembra 2026?
Razkroj pogojev demokracije
Katastrofalno, vendar iz malo drugačnih razlogov, ki so vredni opažanja in tudi analize. Kaj se nam dogaja? Po moje hiter vbrizg razkroja že samih pogojev, v katerih deluje demokracija, začenši z razprodajo državne suverenosti, pljunkom čez ugled države in njeno ultimativno sramotitvijo, vazalno politiko do Izraela, psihopropagando diskreditiranja političnih nasprotnikov in najavo njihovega kazenskega pregona. Skratka z napovedjo, da bo na demokracijo ekspresno padel mrak.
Situacijo razumem kot nekakšno parainstitucionalno fazo avtoritarizma, kjer bodo sistemi vsak hip prišli na vrsto, čeprav je točka vrelišča dosežena že zdaj. Trenutno opazujemo, kako Janševa oblast pri utrjevanju svojega vpliva ne ostaja omejena na klasični državni aparat in svojo kadrovsko logiko širi tudi na državna podjetja, njihove uprave in nadzorne svete, kamor sistematično namešča politično zanesljive oziroma oblastni strukturi lojalne ljudi. Nad tem se nihče niti ne razburja, ker vemo, da so prejšnji naredili isto. Toliko o istosti in škodi, ki jo enako povzročajo eni in drugi.
Toda kar se trenutno dogaja, ni le klasična politizacija države, pač pa tudi radikalizacija javnega govora v smeri izključevanja, netolerance in poveličevanja tistega »Zdaj smo mi na oblasti«. Ko rečemo demokracija, se ta ne odvija le na volilni dan in ni zgolj poljuben način izbire oblasti, ker ga spremlja »preokviranje« epistemoloških standardov. S tem mislim na sistem prepričanj, še bolj pa na transformacijo vrednot, interesov in političnih ciljev, ki sežejo onstran demokratičnega konsenza in so nekakšno posilstvo glede na splošni družbeni dogovor o tem, kateri so bistveni demokratični principi.
Izginjajo načela suverenosti, delitve oblasti, temeljnih človekovih in političnih pravic, enakosti državljanov, volilna pravica in podobno. Pred našimi očmi se dobesedno razkrajajo kot ničvredna roba, ki nima nobene veljave. Ta moment samoumevnosti razkroja bi nas moral enako zanimati.
Zdrava pamet s Trstenjakove
Toda pred nami je še en bolj elementarni nivo, ki ne najde mesta v razpravi. Napad in zavojevanje institucij je eno, epistemologija je drugo. Naj pojasnim. Šef SDS je ob tem storil, čeprav se o tem ne pogovarjamo dovolj, še en korak naprej – če kaj izginja v prvih mesecih njegove vlade, je že racionalna struktura političnih odločitev, ki jih demokratična kultura terja. Tu se mi zdi skoraj ironično njegovo vztrajno sklicevanje na »zdravo pamet« oziroma »zdrav razum«. V običajnem pomenu naj bi izraz označeval nekaj predpolitičnega, elementarno sposobnost razumnega presojanja, ki ne potrebuje posebne ideološke legitimacije. Toda ko začne oblast zdravi razum razglašati za svojo lastno epistemološko privilegiranost, v smislu »Mi ga zmoremo, vi ne«, se pomen obrne in postane nadvse sumljiv.
Janša je na blejski konferenci dejal: zdrava pamet danes prihaja z vzhoda Evrope. Seveda, z Bleda in Trstenjakove! Že sama operacija sklicevanja na neko predpolitičnost in neideološkost zveni sumljivo, zato bi morali takoj ugotoviti tole: če je kaj res ideološkega in sumljivo iracionalnega, je ravno ta pogruntavščina uzurpacije zdrave pameti – mi jo imamo, vi ne. Služi izključevanju in delitvam, to takoj razumemo, ampak takšna samolegitimacija ima še eno funkcijo, kajti tisti, ki se razglasi za njenega predstavnika, ne rabi ničesar dokazovati. On je že pameten, drugi niso. Odlična zavesa za to, da bi spregledali, da izgubljamo nekaj, kar imenujem argumentacijska kultura demokracije.
Laž in sranje
Argument ima vrednost samo v okoliščinah, kjer obstaja pripravljenost priznati razliko med bolj in manj utemeljeno trditvijo. Javna politična govorica pospešeno dokazuje, da so argumente zamenjale laži, manipulacije in prevare, mi pa smo nenadoma bolj zadovoljni z lažnivci kot resnicoljubneži. Nenadoma verjamemo, da bomo z lažmi lažje prišli do cilja, ki je skrb za skupno dobro vseh. Če lahko dokazani neresnici brez večje politične škode sledi nova neresnica, če nekdo na razkritje manipulacije odgovori z novo manipulacijo in če je mogoče preverljivo dejstvo nevtralizirati tako, da se njegovega avtorja diskreditira, potem argumentacija ne služi ničemur več.
Janševa vlada je dobesedna utemeljena na organizirani laži in takšni svoji podstati sledi v vseh korakih. Samodeklarirana zdrava pamet zato samo sebe omenja le z enim namenom: da bi preprečila preverjanje dejstev in trditev ter nastopila kot nosilka edine resnice. Naj k temu dodam še staro domislico filozofa Harryja Frankfurta, avtorja filozofskega koncepta sranja (bullshit). Pri klasični (politični) laži lažnivec dejansko še priznava avtoriteto resnice, saj se trudi, da bi njegovo laž imeli za resnično in pravo resnico tega sveta. V svetu sranja in bulšitanja, kar je običajna sestavina psihopropagande, pa to ni več potrebno. Neka nepreverjena trditev, za katero politični akter niti nujno ne ve, ali je resnična ali ne, bo opravila svojo misijo, tudi če bo na koncu ovržena. Zakaj?
Cilj je dosežen, če je pri državljanih dosegla njihove pričakovane čustvene odzive, če je utrdila dvome in teorije zarot, aktivirala predsodke in škodovala tistim, ki jim je bila namenjena. Morda bosta sledila popravek in razkritje, da gre za laž, toda svojo nalogo je vendarle že opravila. Še huje, ker akterjev včasih sploh ne zanima, kaj je res, po istih principih deluje tudi sranje oziroma bulšitanje, vsakič znova uspešno.
Triumf lažnivcev
Povedano preprosto za te potrebe: laž in manipuliranje učinkujeta psihološko močneje od resnice, vpliv na psihologijo volilnega telesa pa pri politiku edini šteje in se bori le zanj. Sankcije ne delujejo več, lažnivci in manipulanti v politiki brez zavor povečujejo količine laži ob tem spoznanju in zadovoljno predejo, ko zagovorniki resnice bentijo, toda ne dosežejo ničesar. Splošen občutek, da so ljudje neumni in brez občutka za dejstva, še nikoli ni bil močnejši. Da jih ne smemo obravnavati kot zavedene, ampak kot sokrive in soodgovorne, pa tudi.
Prav zato se mi zdi, da običajna ocena o postfaktični družbi ne zadene povsem problema. Ne moremo reči, da živimo v prostoru brez dejstev, ker je nasprotno res, da jih imamo, skupaj s podatki, posnetki, dokumenti in preverjanji, celo več kot kadar koli prej. Težava tiči prej v izgubi njihove vrednosti in družbene moči. Dokaz ne premaguje več nujno insinuacij in manipulacij, dejansko le izjemoma, laž zveni večini bolj prepričljivo kot resnica in preverjena informacija nima nujno prednosti pred govorico.
Resno strokovno znanje je v nekaj trenutkih izločeno kot brezpredmetno, pristransko in kot interesna pozicija. Ko pravim, da izgubljamo epistemološki okvir in da se nam trenutno dogaja ravno to, mislim ravno na ta fenomen. Vbrizg šank populizma spremljajo drugi impulzi, ki razgrajujejo argumentacijsko in demokratično kulturo, kjer se prepričanja večine utemeljujejo na lažeh in izmišljotinah.
S tem izgublja smisel tudi deliberacija kot temelj demokracije. Deliberativni ideal bi moral biti pomembna sestavina kvalitetne demokracije, kakor koli si ga predstavljamo kot naivno stališče nekakšne mirne izmenjave argumentov med čim bolj nepristransko usmerjenimi državljani. V situaciji, ki jo živimo, se nikakor več ne odvija tehtanje argumentov, njihovo spodbijanje in ugotavljanje napačnih izhodišč, še manj pa, da bi politika sledila končnemu tehtanju in priznavanju napak. Nasprotno, te se ne priznavajo, častita se uspešno argumentacijsko manipuliranje in argumentacija ad hominem.
Win-win
V psihopropagandi, ki je v celoti izrinila argumentacijo in privrženost dejstvom, se ceni le učinkovitost proizvedenih čustev sovraštva, strahu, gnusa, občutka ogroženosti in pripadnosti. Posamične trditve se več ne ocenjujejo skozi prizmo resničnosti, pač pa le skozi pozicijo tabora, iz katerega prihajajo.
Zmaga je za lažnivce in sralce v politiki zagotovljena po principu win-win: če zmagajo s svojo lažjo, ki bo po definiciji, sploh propagandno in medijsko ozvočena, bolj vplivala na prepričanja ljudi kot resnica, je prednost zagotovljena po definiciji. Če morda ne uspejo prepričati z lažjo, pa sledijo pasivizacija volilnega telesa, umik, resignacija in občutek odtujenosti. In tudi to je na koncu za lažnivca in sralca v politiki zmaga, saj si uspavanih nasprotnikov, ki zaradi anemičnosti ne storijo nič, lahko le srčno želi.
Vse to pokaže, kako demokracijo izgubljamo še pred resnim posegom v njene institucije, sisteme ali ogrožanjem temeljev pravne države, največkrat s pomočjo papagajskih medijev brez kritične distance, ki zmorejo kvečjemu cenzuro in blokado kritične misli. Če povem zelo plastično, kako deluje epistemološki okvir: sodišče ali tožilstvo lahko ostane formalno neodvisno, toda če je dovolj ljudi prepričanih, da so sodniki in tožilci zgolj politični aktivisti, je »rezanje« njihove neodvisnosti lažje sprejemljivo.
Zato ima avtoritarna politika skrajno dobre razloge, da najprej uniči ugled institucij, posamičnih skupin, nevladnikov, kulturnikov in medijev, preden nato poseže vanje. Če to počne celo s sklicevanjem na zdravo pamet, si je prilastila še lažni temelj, da to počne racionalno.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.
Več:
Vbrizg šank populizma: v politiki postaja dovoljeno čisto vse
Predsednica države kot ruska agentka: kako deluje psihopolitika paranoje?
Ustava za prvošolce, robokopi za odrasle: branje ustave in državljanska vzgoja
V pričakovanju psihopropagandnega maratona: kaj nas čaka v referendumski kampanji
Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo
Moralna umazanija: Janševa vlada sistematično niža standarde demokracije