Strah pred sočutjem in pariški masaker

Ko so se v minulih dveh dnevih takoj po pokolu na socialnih omrežjih pojavili slogani in na tviterju hashtagi #JeSuisParis, #JeSuisUnParisien ali #PrayForParis, je situacija hipoma in zelo uspešno proizvedla odpor, ki ga zaznamuje čista poteza zanikanja. Recimo: Don’t Pray For Paris – Reject Religious Extremism.

Zakaj nismo vsi Charlie? Zakaj nismo vsi Parižani? Čemu velik uspeh dvoma v pravilnost sočutja, ki ga menda ne smemo kar tako izrekati ali čutiti do pokojnih, morda tragično pobitih? Ali vsaj, če je v tem pomembna finesa, načinov manifestiranja empatije, solidarnosti in čustev do njih?

Je suis Pars stolp

Nedavni pariški masaker je nakazal in vsaj zame poskrbel s pričakovano skepso v družbenih omrežjih, morda tudi širše, ko je sočutju do mrtvih, izraženem v številnih geslih, nemudoma sledila antigesta, nenavaden dvom. Kakor da bi se številni bali javno ali sicer manifestirati pietetne emocije. Mimogrede ste lahko okrivljeni slepote in naivnosti, če jih pokažete. Smo upravičeni reči, da gre za sočutje ali zgolj za formo njegovega podajanja? Bojim se, da gre tudi za prvo.

Forma zanikanja je videti ves čas maksimalno enostavna, po charliehebdojevski izkušnji je bila že malodane predvidljiva: če je nekdo izrekel sočuten A, potem izreči emblematičen ne-A.

Paris pray for

Nekaj podobnega se je zgodilo že v času januarskega krvavega napada na uredništvo Charlie Hebdo. Takratno pietetno geslo Je suis Charlie je bilo v zelo kratkem času konvertirano v svoje nasprotje, v Je ne suis pas Charlie. Kako se je to zgodilo v Sloveniji, sem dokaj natančno pribeležil.

Je ne suis pas Charlie

Takrat so nekateri protestirali proti temu, da geslo odobrava svobodo govora tam, kjer je ne bi smelo. Kar se jim je zdelo neumno. Spet drugi so bili proti solidarizaciji skozi te vrste geslo, češ da ne predstavlja pravega in resnega novinarstva. V osnovi torej stoji diskreditacija umrlih.

Tretji, npr. Slavoj Žižek, so mu izrecno nasprotovali samo zato, ker so ga kasneje posredno uporabili tudi svetovni voditelji. Res je, v isti sapi ga ni le zavrnil, ampak je predlagal zanje še streljanje. Vsi trije našteti razlogi se mi zdijo trapasti – vsaj z vidika elementarne pietete in empatije. In vse tri druži nekakšna diskonformnost, skupna simptomatologija.

Argumenti za bežanje pred sočutjem

Da bi bil beg pred pieteto, ker da je ta nepristno izražena, še bolj bizaren, se mu je dan po masakru pridružil celo karikaturist istega tednika, Joann Sfar, in ljudi v novi ilustraciji zaprosil, naj ne molijo za Francijo.

Morda lahko karikaturista Charlie Hebdo še razumemo: njegov argument je preprost in inteligibilen, molitev v nekega Boga je povzročila pokol. In ker molitve porajajo religiozni fanatizem, niso prava manifestacija sočutja. Sfarova razlaga je antireligijska in se nanaša le na zavračanje opisanega mota – Pray for Paris –, namesto njega pa predlaga glasbo, poljube in življenje. Vsekakor bi se avtorja splačalo vprašati, ali ga je na podoben način zmotil tudi Je suis Charlie.

Sfar karikatura

Naslednji argument je značilno zakamufliran v nekakšno antihipsterstvo in verjetno že po sebi enakovredno hipsterski: tisti, ki na socialnih omrežjih ovijajo svoje fotografije v barve francoske trobojnice, so sumljivi, so zgolj izpraznjeni nemoralni pozerji, saj bodisi menijo, da so izpolnili svoje dolžnosti, pa jih niso, ali pa v svoji odtujenosti reagirajo le na socialna, kulturna in geografska okolja, ki so jim blizu. Za drugo jim ni mar. Torej so nujno pokveke.

Kaj pa Bejrut?

Del tega argumenta se nato prelije v nekaj, kar je očitno prešlo v mainstreamovsko utemeljitev skepse do kolektivnega sočustvovanja, ki je resnično prepričalo velike množice širom sveta in ni nikakršna značilnost teh krajev. Prepričala v to, da je sočustvovanje za ubitimi Parižani stvar zelo relativnih občutkov. Kaj mislim s tem?

Relativizacija se je tu preoblekla v hipokritičen očitek o tem, da tistim, ki žalujejo za ubitimi in ranjenimi, ni mar za druga prizorišča podobnih pokolov. Ker je, denimo, malo pred tem prišlo do podobnega masakra v Bejrutu brez omembe vrednih državljanskih reakcij. Eden izmed predlogov relativizacije sočustvovanja se je zato glasil Let’s Pray for Beirut the Same Way We’re Praying for Paris. V prvem hipu tovrstne očitke zlahka sprejmemo. Ampak logike, ki jih poganja, ne moremo.

Paris dont pray for

Očitek o »sumljivosti« sočustvovanja je s tem obtežen s sugestijo o hinavščini: zakaj sočustvujete za A, zakaj ne za B, C, D ali čem petim? Nekateri zagovorniki živali so argument raztegnili še nanje: čemu se vas dotaknejo mrtvi v Parizu, ne pa tudi umirajoča nedolžna druga živa bitja?

V tehničnem smislu jemljem takšno argumentacijsko gesto za kajpajevstvo, ki sem ga razložil ob drugi priložnosti. Z njo lahko preprosto z iztegnjenim prstom prenesemo razpravo drugam in po možnosti nadaljujemo niz A, B, C, D, E v neskončnost. Predvsem iz tega, da smo sočutni do Parižanov, še nikakor ne sledi, da nam je zmanjkalo čustev do drugih.

S tem očitek o naši hipokriziji ne samo ni utemeljen, ampak se zdi, da je trditev o neenakopravni obravnavi vseh ljudi že po sebi nepristna in zmanipulirana. Kritiku sloganov sočutja zato preostane le še ena pot: da se poskuša braniti, češ da nima nič proti sočutju, da ga motijo le takšni ali drugačni socialni slogani. Bi nas s tem prepričal? Mene ne, zdi se nenavadno brezčutna okupacija v tragičnih trenutkih.

Ja, včasih je najtežje storiti tiste najlažje stvari. Toda kaj nas pri tem ovira? Medijska konstrukcija realnosti in socialna omrežja nedvomno perpetuirajo drugačno psihološko dojemanje. Po moje pa gre za še nekaj: kot da je najpreprostejše sočustvovanje v družbi omniprezentne paranoje, ki dodatno izbruhne ob najbolj travmatičnih dogodkih, že samo po sebi postalo predmet teoretsko superelaborirane sumnjičavosti in dvoma.

Je suis Paris

Zmota relativnega pomanjkanja ali kako so begunci siti, Slovenci pa lačni

Je velika dobrosrčnost do beguncev, ki jo izkazujemo, v resnici precej nevarna utvara, pri kateri pozabljamo na revne in nebogljene okoli nas v neposredni bližini? Bi morali najprej poskrbeti za Slovence in se manj ukvarjati s tistimi, za katere nam ne ostane dovolj časa in denarja? Mar ni naša dolžnost, da damo prednost svojim bližnjim?

Neverjetno skoraj, kakšen hit je postal opisani premislek med Slovenci. Osvojil je desno in levo prepričane, solidarno čuteče in konservativno sebične. Popularnost mu je rastla premo sorazmerno z ganljivimi medijskimi podobami ljudi, ki so pribežali v Evropo.

begunci hrana Slovenci nimajo za jesti

Med res neverjetno kreativnimi tehnikami nečesa, kar je sumljivo videti še ena izmed latentnih form ksenofobije in nestrpnosti, saj se nekateri njeni promotorji beguncev ne branijo opisati kot golazen, si zato velja ogledati izjemno uspešno domislico, ki stanje pomanjkanja in eksistenčne ogroženosti primerja med begunci in nami. Dva po naključju izbrana, a tipična premisleka, ki sta zadnje dni dodobra prestrelila socialna omrežja in formo mentis slovenstva, omenjata nehvaležnost beguncev, ki so s hrano dobro preskrbljeni, medtem ko Slovenci stradajo, ter drugi, po katerem so ti opremljeni z najboljšimi pametnimi telefoni, medtem ko v naši državi komaj nahranimo lačna usta svojih otrok:

Kaj ostane za našimi “ljubimi” begunci!!! Kje je čut hvaležnosti beguncev, da mečejo hrano stran, mnogo poštenih državljanov Slovenije, pa nima niti enega poštenega obroka na dan. HALOOO, ZBUDI SE SLOVENIJA!!!

Zanimivo mi je gledati uboge begunce z najnovejšimi iPhonei, medtem ko se moram jaz ubadati s stisko, ali bom sploh lahko nahranil štiri lačna usta. Drage Slovenke in Slovenci, je to pravično???”

policist iphone begunci

Da Slovenci nimajo za jesti, begunci pa se preseravajo, je postala zimzelena melodija, prepričljiv argument za tiste, ki izumljajo vedno nove načine demonizacije: pravičnosti ni, begunci na mimohodu skozi Slovenijo proizvajajo našo lastno revščino! Zakaj bi čutili z njimi, ko imamo svojih problemov dovolj? K temu prištejmo še vse fotografije kupov smeti, ki da jih ti puščajo na avtobusih, vlakih ali kar na prostem – packi nemarni, vse dobijo, nakar za sabo niti ne počistijo, raje me prerivanjem s robokopi kar na vrat na nos odsopihajo preko meje, se vržejo na vlak ali avtobus! Kdo bo pa počistil za sabo?

begunci zavržena hrana

Seveda za takšno retoriko sovraštva, ki svoje naperjenosti pač ne bo priznala, stoji neka miselna logika. Kakšna je? Po analogiji z ugotovitvami drugih jo bom poimenoval kar z »zmota relativnega pomanjkanja« ali »zmota relativne stiske«: angleški izraz zanjo je »the fallacy of relative privation«. Kontekst je tu izrecno isti: primerjava naše bede, pomanjkanja in stiske z enakovrstnimi stanji drugih.

V maniri te zmote največkrat apeliramo na primerjalno drugo, domnevno večjo (našo) težavo z namenom zmanjšanja teže argumenta ali presoje, ki jo uporablja nasprotnik. Narediti njegovo presojo za manj pomembno ali jo celo zanikati vpričo pomembnejših vprašanj, ki menda tarejo nas ali koga tretjega. Z odmerjeno relativizacijo prenašamo pomen in pozornost drugam – standarden primer je navajanje druge večje težave, ko nas nekdo sooči s svojo, npr. »Res je hudo, ampak pomislite na lačne otroke v Afriki.« Skratka: »Res je hudo z begunci, ampak pomislite na Slovence.« Čeprav v domačem okolju največkrat umanjka celo tisti previdnejši »Res je hudo«, zato je slovenska inačica prej bolj brezčutno podobna tejle: »Kakšni begunci neki, pomislite na Slovence.«

Neskrita podmena takšne debate je v sprevrnitvi razprave proč od točke A k točki B, češ razprava o A tega ni vredna. Argumentacijska shema zmote relativnega pomanjkanja ali stike je takale:

(1) Situacija A (npr. stiska beguncev) je slaba.

(2) Toda poglejte situacijo B ( npr. stisko Slovencev), ki je enako slaba ali slabša/boljša.

(3) Torej situacija A ni (tako) slaba/dobra.

Marsikdo bi sicer dejal, da sklep ni nujno decidiran, da zagovorniki Slovencev ali policistov, denimo, ne želijo eksplicitno dejati, da begunci niso v stiski in s tem njihov položaj ni slab, da pravzaprav zgolj opozarjajo neko drugo, domačo. Vendar takšno branje ne more prepričati veliko ljudi: nesporno je nakazana intenca tistih, ki kažejo na situacijo B, relativizirati situacijo A.

Ko se je begunce slikalo kot nekoga, ki je dobro preskrbljen s tonami hrane, celo do mere, da je ne uporabi in zavrača, so na drugi strani številni raje na veliko prikazovali, kako slabo so npr. preskrbljeni naši policisti: v njihovih sendvičih so prešteli vse rezine kumaric in pretehtali vse decilitre vode, ki so jim na voljo. Kar so največkrat storili pravzaprav natančno tisti, ki so sledili zgoraj opisani relativizaciji v primerjavi begunske in slovenske stiske.

begunci drugi živijo slabše

Mimogrede, notranja ministrica je obtožbe, češ da policisti nimajo dovolj hrane, odločno zanikala, medtem ko je nasprotno dokazoval sindikat. Zato, resnici na ljubo, primer s policisti morda ni najboljši, ker nam manjka točnejša ocena, kaj se je resnično dogajalo z njimi, vendar je primerjava s Slovenci nesporno dovolj ilustrativna in policijska jo lepo dopolnjuje. Zaplet je na humoren način komentiral Tomaž Lavrič v Mladini in ekipa Rolanja po sceni, kjer je situacijo pomoči relacijsko obrnil.

Lavrič karikatura begunci policisti

Z relativizacijo pomanjkanja ali stiske nismo storili prav nič, da bi zavrnili realnost stiske tistih iz situacije A – za to, da bi jo, navajanje stiske ljudi iz situacije B preprosto ni relevantno. S čimer, seveda, nihče ne zanika slednje. Se pravi: nesmiselno je očitati nekomu, ki želi pomagati beguncem, da tega ne želi storiti za Slovence. Česar naš protagonist ne samo ni dokazal, ampak se niti ne trudi. Njegov cilj je enostavno razpustiti problem z begunci, ga izbrisati.

»Zmota relativnega pomanjkanja« nekoliko spominja na zmoto kajpajevstva, ki sem ga opisal takole:

Ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y?«, »Kaj pa Z?« in tako dalje, morda v neskončnost. Gesto zaznamuje dvoje: odlog ali bežanje pred odločnejšim odgovorom na X, hkrati pa navajanje niza X,Y,Z pomeni, da ste odgovor glede X že relativizirali. Relativizacija ima dva obrata: da za vas X ni pomemben, temveč je pomemben kasneje navedeni niz X,Y,Z oziroma da verjamete, da se z nizom X,Y,Z spremeni smisel in pomen X.

Argumentacijska shema pri kajpajevstvu je, če uporabim svoj prejšnji komentar, naslednja:

(1) (prva oseba) Situacija A (npr. servilnost novinarjev do politikov na Večeru) je slaba.

(2) (ugovor druge osebe) Kaj pa situacija B ( npr. servilnost novinarjev do politikov na Delu), ki je enako slaba?

(3) (ugovor druge osebe) Kaj pa situacija C (npr. servilnost novinarjev do politikov na RTV), ki je enako slaba?

(4) (sklep druge osebe) Torej trditev, da je situacija A slaba, ni (toliko) relevantna.

Razlika med obema zmotama je v tem, da je slednja prepoznavno verzija zmote »tudi ti« in pri njej osnovni poudarek ni pri ponujanju ali odpiranju nove teme, temveč gre za tehniko kazanja s prstom tudi na druge glede nekega stanja ali dejanja, za neke vrste posplošitev tipa »tudi drugi to počnejo«, da bi se razbremenili lastne krivde in odgovornosti.

Kajpajevstvo ali o nepomembnosti mahanja s cenzuro

Večkrat se spomnim na naslednjo parafrazo znane krilatice: V našem mediju ni cenzure. Prejšnji teden smo cenzurirali zadnjega, ki je to menil.

Hvaležen sem Večerovim novinarjem, ker so mi jasno in brez pretvarjanja namignili, da v njihov časopis ne sodim: iskrenost je pač vrlina. Ampak vsakič brez slehernega dodanega argumenta. Verjetno za medijskega kritika – »samooklicanega«, bodo hitro dodali levi in še bolj desni – ni boljšega, kot dobiti takšen permanenten poklon eksplicitne ignorance, čeprav je cena zelo visoka. Jo sprejemam, vendar ne priporočam.

Seveda nikoli niso pojasnjevali, zakaj, toda zlahka še kako razumem, skupaj z bralci te strani, da je kritično besedo pač vedno težko prenesti. Sploh takrat, ko opozarjaš na novinarsko podložnost politiki. Ne, ni jim bilo všeč. Ena tistih, ki mi je v preteklih desetih večkrat pripovedovala, da me brani pred cenzuro na Večeru, žal neuspešno, je bila njihova novinarka Dragica Korade. Posebej ji sicer nisem verjel, sem si pa z zanimanjem prebral njeno stališče, kakšna ironija, prav o tem – cenzuri v njeni hiši. Novinar Borut Mekina, nekoč tudi sam večerovec, jo je v Mladini izzval prav z mano:

Večer ima črno piko, to je trenutek cenzure pod Janšo. Boris Vezjak vedno pokaže na faksimile, na katerem so podpisani vsi uredniki, ki trdijo, da na Večeru ni cenzure. Kako je kaj z novinarsko hrbtenico?

Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali? Pod Janševo vlado nisem bila več urednica, mene so pospravili že prej, za tiste podpise sem zvedela šele, ko je z njimi začel mahati Boris Vezjak. Uredniki so bili očitno povprašani o cenzuri, novinarji pa ne. V sobi, v kateri sem do nedavna sedela z Borisom Jauševcem, sva v omaro začela zlagati neobjavljene tekste. Boris je tej omari dal ime bunker. In kolikor se spomnim, so novinarji skrbeli za dokaj reden dotok člankov v bunker. In da ne bo pomote: v bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni. Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu. Vsega je, vrsta pokončnih in požrtvovalnih ljudi, ki se borijo za standarde, so pa tudi taki, ki novega šefa pri vratih pričakajo z rožami. Ne vem, zakaj bi bilo v novinarstvu kaj drugače kot v zdravstvu, Zlatorogu ali na univerzi. Že to, da se pogovarjamo o hrbtenicah, ni dober znak. To govori o neznosnosti in brezdušnosti razmer.

Na začetku pojasnilo: vprašanje se nanaša na beležke o cenzuri na Večeru v času Janševega obvladovanja štajerskega časopisa (zdi se, da s SDS veliko novinarjev Večera še danes deli stališče, da pri njih političnih prevzemov ni bilo), obstoju bunkerja in uredniškem demantiju – vse na moji spletni strani. Kolikor vem, jih od leta 2007, ko je šlo za priložnostno objavo v časopisu Dnevnik (pa še to v rubriki vrste »Pa še to«) in Mladini nihče ni po-objavil. Uredniškega demantija pa sploh ne. Povedano drugače in že večkrat: novinarji so še zmerom pretežno solidarno molčeči med sabo, glede teh reči se sramežljivo skrivajo in nihajo med zanikanjem in Ungeschehenmachen.

Medtem so moji zapisi o tem samevali vse od leta 2007 – torej celih osem let. Je pa nedavno zgodbo povzel Svet24 in očitno je ta medijski pljusk, skupaj z naključno odkritim dopisovanjem med Janšo in predsednikom uprave NKBM o obvladovanju Večera, legitimiral zgornje vprašanje.

 

Korade bunker intervju Mladina Vezjak

Kako opisati novinarkin prijem v odgovoru, njen »Zakaj pa samo Večer?«, ki očita selektivno ugotavljanje političnih pritiskov in cenzure v enem mediju? Ko gre zame, je to zgrešen očitek. O medijski cenzuri sem nenazadnje uredil tematski blok že leta 2007 v Dialogih  – takrat, ko je bila Janševa cenzura na vrhuncu, in popisoval njene primere verjetno bolj kot kdorkoli v državi: na Delu, STA, RTV Slovenija, Večeru in drugod. Ne, ni slučajno, da nisem na dobrem glasu…

Ne nazadnje sem o tem na široko evidentiral v svojih knjigah. Je pa res, kot sem že večkrat pojasnil in bom znova v nadaljevanju, da je bila situacija na Večeru najbolj specifična. Da bi mi, skratka, novinarka resno očitala selektivnost, ni na ravni njenega intelektualnega potenciala. Zato to možnost črtajmo. Kaj še ostane kot pravilnejše branje?

Kajpajevstvo

Novinarka se z »Zakaj pa samo Večer?« niti ne sklicuje na splošno prakso (logično zmoto, pri kateri je X resničen zato, ker vsi/mnogi to počnejo: novinarka ne želi reči, da je prav, kar se je dogajalo, ker se je dogajalo v vseh medijih) niti ne gre za standardno obliko »tudi ti« (zmoto, kjer hipokritičnost prenašamo na drugega, češ tudi ti (vi) to počnete), a se očitek selektivnosti ohranja – v smislu, češ tudi drugi novinarji niso prav veliko protestirali proti pritiskom urednikov, ne samo večerovci. Retorično taktiko – očitno zmotno in napačno, saj s kazanjem s prstom na druge ne moremo opravičiti lastnega ravnanja – bom poimenoval za »kajpajevstvo« in jo promoviral pod tem imenom, saj očitno ni tako redka. Z izrazom prevajam »whataboutism«:

Whataboutism is a term first used by The Economist in 2008 to describe a tactic that has been used primarily by the Russians and former Soviets in their dealings with the West. At times when criticisms were leveled at the Soviet Union, the response would be “What about X?”; an accusation of hypocrisy in which a somewhat similar incident (“X”) from the Western world was brought up as a way of justifying the State’s shortcomings.[1][2] It represents a case of tu quoque.

Trik je enostaven: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Delo)?«, »Kaj pa Z (RTV SLO)?« in tako dalje, morda v neskončnost. Gesto zaznamuje dvoje: odlog ali bežanje pred odločnejšim odgovorom na X, hkrati pa navajanje niza X,Y,Z pomeni, da ste odgovor glede X že relativizirali. Relativizacija ima dva obrata: da za vas X ni pomemben, temveč je pomemben kasneje navedeni niz X,Y,Z oziroma da verjamete, da se z nizom X,Y,Z spremeni smisel in pomen X. Kaj od tega je imela v mislih novinarka?

Urednika zabrisati skozi okno

Naslednja težava zanjo nastopi, ker se mora pretvarjati, da so X,Y,Z enakovredni. Konkretno: da je bila situacija z reakcijami novinarjev Večera, Dela in RTV popolnoma enaka. Zato lahko napiše: »Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali?« Brati se ne more drugače kot takole: ja, mi večerovci smo bili tiho pred politično nastavljenimi uredniki, ampak zakaj očitati nam, saj so bili tiho tudi na Delu in na RTV. Tudi tam nikogar niso metali skozi okno. Zakaj bi jih potem mi?

Dva meseca nazaj je prav ob zapisu o Janševi cenzuri na Večeru (v omenjenem tabloidnem Svetu24, kajti novinarsko čast razprav o tem pri nas pač morajo reševati tabloidi) še en novinar tega časopisa jasno povedal, kdo so bili takratni cenzorji. Z imenom in priimkom je omenil Darko Zvonar Predan. S tem je Vasja Jager, sicer pripadnik mlajše genereracije, očitno storil tisto, česar novinarka Korade ni zmogla.

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov Ob relativizaciji pa je z argumentom še nekaj močno narobe. Res je, slovenski novinarji so pretežno tihe riti, ko gre za podrejanja politiki. Kar ugotavljajo in priznavajo kar sami, kot smo ravnokar videli. Z novinarko se lahko strinjamo, da tu res ni velikih razlik med njimi: ali so tihe riti ali pa odkrito stopijo na njihovo stran, kot bodo nekateri očitno v primeru Janševega novega medijskega imperija. Toda neka distinkcija je le bistvena med Večerom in ostalimi, zato sem jo ves čas zadnjih let ponavljal: v nobenem drugem mediju se uredniki  ali novinarji niso podpisovali pod javne demantije, češ pri nas ni cenzure. Ja, bili so riti, ampak morda ne tako velike.

Še več, vse to so na Večeru počeli ob epifaniji bunkerjev – ko so pisali svoje demantije, so pred sabo, nalepljene na omare, lahko motrili demantije njihovega demantija, cenzurirane tekste. Kakorkoli je že bila hvalevredna drža upora skozi arhiviranje in idejo o bunkerju, ki jo Korade celo za hip razvrednoti (»V bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni«), pa je šla ravno taista drža skoraj v nič ob opisanih minimizacijah cenzure, s katerimi, kot poniževalno pravi, »maha Boris Vezjak«.

Hrbtenice se pač krivenčijo

Človeku se nehote utrne solza in bi najraje zaklical: »Sorry za mahanje, no, res ni fer, da opozarjam na nekaj, kar ni nek velik problem, ne bo se več ponovilo!« Novinarka Korade nadaljuje z linijo »kajpajevstva« tudi v izteku odgovora. Nenadoma je težava s cenzuro na Večeru minimizirana še s primerjavo hrbtenic, naše niso nič posebne, še pravi: »Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu.«

Vedno se mi je zdelo, da se novinarji v družbi sklicujejo na malce višje standarde, da je njihova pozicija drugačna, da so zavezani določenim kodeksom. Ja, največkrat se svojega poslanstva spomnijo, ko želijo povzdigniti svoj poklic. Ko jim kaj ni v čast, pa njihova etika ne rabi biti nič posebnega. Še več: takrat je menda povsem običajno posvojiti standard upognjene hrbtenice: saj ga imajo tudi v Zlatorogu (!) in zdravstvu. Skratka, znova kajpajevstvo: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Zlatorog)?«, »Kaj pa Z (zdravstvo)?«

 

Bunker svet24

Odgovor Dragice Korade je pomenljiv v več smereh. Razodeva, kar ves čas ponavljam, da prave notranje volje po refleksiji in verjetno tudi prekinitvi s političnimi praksami podrejanja medijev še vedno ni; novinarji so pač še vedno precej indiferentni do njih. Bog ne daj opozarjati, res ni treba mahati s tem. Kajpajevstvo, minimizacija in relativizacija odkrite razprave o cenzuri – le kaj je bilo novinarji Mekini, da je v to drezal in celo omenil mojo malenkost, res odveč! – temu brez dvoma pritrjujejo. V kakšni reporterjevski maniri bi lahko odgovor interpretirali tudi takole: a ste videli, celo tisti, ki so delali bunkerje, priznavajo njihovo nepomembnost, Še več, priznavajo, da so v njih bili tudi uredniško slabi teksti. Kakšna cenzura torej?

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/05/janseva-vojna-za-vecer/