Nove vaje v kjepajevstvu: protestniki, kje pa ste bili takrat?

»Kje pa ste bili takrat?« O »kjepajevstvu«, za domače uho že zlizanem retoričnem triku preusmerjanja pozornosti, sem  obširno pisal v prispevku pod naslovom »Kje ste bili takrat?«: kjepajevstvo kot argumentacijska taktika. V njem sem utemeljil nekaj, kar štejem za svojevrstno obliko »kajpajevstva« (ki začenja s podobno preusmeritvijo, nekako »Že res, da X, kaj pa Y... Continue Reading →

Strah pred sočutjem in pariški masaker

Ko so se v minulih dveh dnevih takoj po pokolu na socialnih omrežjih pojavili slogani in na tviterju hashtagi #JeSuisParis, #JeSuisUnParisien ali #PrayForParis, je situacija hipoma in zelo uspešno proizvedla odpor, ki ga zaznamuje čista poteza zanikanja. Recimo: Don’t Pray For Paris – Reject Religious Extremism. Zakaj nismo vsi Charlie? Zakaj nismo vsi Parižani? Čemu velik uspeh... Continue Reading →

Kajpajevstvo ali o nepomembnosti mahanja s cenzuro

Večkrat se spomnim na naslednjo parafrazo znane krilatice: V našem mediju ni cenzure. Prejšnji teden smo cenzurirali zadnjega, ki je to menil. Hvaležen sem Večerovim novinarjem, ker so mi jasno in brez pretvarjanja namignili, da v njihov časopis ne sodim: iskrenost je pač vrlina. Ampak vsakič brez slehernega dodanega argumenta. Verjetno za medijskega kritika –... Continue Reading →

Powered by WordPress.com.

Up ↑