Strah pred sočutjem in pariški masaker

Ko so se v minulih dveh dnevih takoj po pokolu na socialnih omrežjih pojavili slogani in na tviterju hashtagi #JeSuisParis, #JeSuisUnParisien ali #PrayForParis, je situacija hipoma in zelo uspešno proizvedla odpor, ki ga zaznamuje čista poteza zanikanja. Recimo: Don’t Pray For Paris – Reject Religious Extremism.

Zakaj nismo vsi Charlie? Zakaj nismo vsi Parižani? Čemu velik uspeh dvoma v pravilnost sočutja, ki ga menda ne smemo kar tako izrekati ali čutiti do pokojnih, morda tragično pobitih? Ali vsaj, če je v tem pomembna finesa, načinov manifestiranja empatije, solidarnosti in čustev do njih?

Nedavni pariški masaker je nakazal in vsaj zame poskrbel s pričakovano skepso v družbenih omrežjih, morda tudi širše, ko je sočutju do mrtvih, izraženem v številnih geslih, nemudoma sledila antigesta, nenavaden dvom. Kakor da bi se številni bali javno ali sicer manifestirati pietetne emocije. Mimogrede ste lahko okrivljeni slepote in naivnosti, če jih pokažete. Smo upravičeni reči, da gre za sočutje ali zgolj za formo njegovega podajanja? Bojim se, da gre tudi za prvo.

Forma zanikanja je videti ves čas maksimalno enostavna, po charliehebdojevski izkušnji je bila že malodane predvidljiva: če je nekdo izrekel sočuten A, potem izreči emblematičen ne-A.

Nekaj podobnega se je zgodilo že v času januarskega krvavega napada na uredništvo Charlie Hebdo. Takratno pietetno geslo Je suis Charlie je bilo v zelo kratkem času konvertirano v svoje nasprotje, v Je ne suis pas Charlie. Kako se je to zgodilo v Sloveniji, sem dokaj natančno pribeležil.

Takrat so nekateri protestirali proti temu, da geslo odobrava svobodo govora tam, kjer je ne bi smelo. Kar se jim je zdelo neumno. Spet drugi so bili proti solidarizaciji skozi te vrste geslo, češ da ne predstavlja pravega in resnega novinarstva. V osnovi torej stoji diskreditacija umrlih.

Tretji, npr. Slavoj Žižek, so mu izrecno nasprotovali samo zato, ker so ga kasneje posredno uporabili tudi svetovni voditelji. Res je, v isti sapi ga ni le zavrnil, ampak je predlagal zanje še streljanje. Vsi trije našteti razlogi se mi zdijo trapasti – vsaj z vidika elementarne pietete in empatije. In vse tri druži nekakšna diskonformnost, skupna simptomatologija.

Argumenti za bežanje pred sočutjem

Da bi bil beg pred pieteto, ker da je ta nepristno izražena, še bolj bizaren, se mu je dan po masakru pridružil celo karikaturist istega tednika, Joann Sfar, in ljudi v novi ilustraciji zaprosil, naj ne molijo za Francijo.

Morda lahko karikaturista Charlie Hebdo še razumemo: njegov argument je preprost in inteligibilen, molitev v nekega Boga je povzročila pokol. In ker molitve porajajo religiozni fanatizem, niso prava manifestacija sočutja. Sfarova razlaga je antireligijska in se nanaša le na zavračanje opisanega mota – Pray for Paris –, namesto njega pa predlaga glasbo, poljube in življenje. Vsekakor bi se avtorja splačalo vprašati, ali ga je na podoben način zmotil tudi Je suis Charlie.

Naslednji argument je značilno zakamufliran v nekakšno antihipsterstvo in verjetno že po sebi enakovredno hipsterski: tisti, ki na socialnih omrežjih ovijajo svoje fotografije v barve francoske trobojnice, so sumljivi, so zgolj izpraznjeni nemoralni pozerji, saj bodisi menijo, da so izpolnili svoje dolžnosti, pa jih niso, ali pa v svoji odtujenosti reagirajo le na socialna, kulturna in geografska okolja, ki so jim blizu. Za drugo jim ni mar. Torej so nujno pokveke.

Kaj pa Bejrut?

Del tega argumenta se nato prelije v nekaj, kar je očitno prešlo v mainstreamovsko utemeljitev skepse do kolektivnega sočustvovanja, ki je resnično prepričalo velike množice širom sveta in ni nikakršna značilnost teh krajev. Prepričala v to, da je sočustvovanje za ubitimi Parižani stvar zelo relativnih občutkov. Kaj mislim s tem?

Relativizacija se je tu preoblekla v hipokritičen očitek o tem, da tistim, ki žalujejo za ubitimi in ranjenimi, ni mar za druga prizorišča podobnih pokolov. Ker je, denimo, malo pred tem prišlo do podobnega masakra v Bejrutu brez omembe vrednih državljanskih reakcij. Eden izmed predlogov relativizacije sočustvovanja se je zato glasil Let’s Pray for Beirut the Same Way We’re Praying for Paris. V prvem hipu tovrstne očitke zlahka sprejmemo. Ampak logike, ki jih poganja, ne moremo.

Očitek o »sumljivosti« sočustvovanja je s tem obtežen s sugestijo o hinavščini: zakaj sočustvujete za A, zakaj ne za B, C, D ali čem petim? Nekateri zagovorniki živali so argument raztegnili še nanje: čemu se vas dotaknejo mrtvi v Parizu, ne pa tudi umirajoča nedolžna druga živa bitja?

V tehničnem smislu jemljem takšno argumentacijsko gesto za kajpajevstvo, ki sem ga razložil ob drugi priložnosti. Z njo lahko preprosto z iztegnjenim prstom prenesemo razpravo drugam in po možnosti nadaljujemo niz A, B, C, D, E v neskončnost. Predvsem iz tega, da smo sočutni do Parižanov, še nikakor ne sledi, da nam je zmanjkalo čustev do drugih.

S tem očitek o naši hipokriziji ne samo ni utemeljen, ampak se zdi, da je trditev o neenakopravni obravnavi vseh ljudi že po sebi nepristna in zmanipulirana. Kritiku sloganov sočutja zato preostane le še ena pot: da se poskuša braniti, češ da nima nič proti sočutju, da ga motijo le takšni ali drugačni socialni slogani. Bi nas s tem prepričal? Mene ne, zdi se nenavadno brezčutna okupacija v tragičnih trenutkih.

Ja, včasih je najtežje storiti tiste najlažje stvari. Toda kaj nas pri tem ovira? Medijska konstrukcija realnosti in socialna omrežja nedvomno perpetuirajo drugačno psihološko dojemanje. Po moje pa gre za še nekaj: kot da je najpreprostejše sočustvovanje v družbi omniprezentne paranoje, ki dodatno izbruhne ob najbolj travmatičnih dogodkih, že samo po sebi postalo predmet teoretsko superelaborirane sumnjičavosti in dvoma.