Tarča, žica, ideološka potica

Malokatera oddaja TV Slovenija je bila v zadnjem času tako kompaktno enotna po izbiri gostov, kot je bila zadnja Tarča.

Doslej so mojstri uravnoteževanja v tej Grimsovi kovnici uravnoteženosti, saj je vendar gospod poslanec nesporen avtor njihovega zakona, vendarle pazili na neka razmerja.

To pot so se v Tarči odločili, da ideološko in politično svojo pozicijo homogenizirajo, v studio so povabili štiri goste, ki so se praktično z vsem strinjali. V oddaji o žici, ki je sicer zoprna, ampak rešuje evropsko enotnost:

»Kot človeku mi je težko in si ne želim Evrope meja, kot premier moram zagotoviti varnost in preprečiti humanitarno katastrofo.« Tako je predsednik vlade Miro Cerar v sredo popoldne pojasnil odločitev, da bo Slovenija na južni meji razpostavila tehnične ovire za preprečitev nenadzorovanega navala beguncev. V teh dneh namreč utegne k nam po balkanski poti iz Grčije priti novih 30 tisoč migrantov. Evropske zaveze z nedavnega vrha v Bruslju se ne uresničujejo, politiki in birokrati sestankujejo, vsaka članica igra na svojo karto ali pa se pogreza v vrtinec lastnih težav: sredozemske in balkanske države prosjačijo za razumevanje in pomoč, države na evropskem vzhodu s prebežniško krizo ne želijo imeti ničesar, skandinavske države pa čim manj, Nemčija vsaj navidezno vztraja pri politiki odprtih vrat, Avstrijci po madžarskem in slovenskem vzoru pripravljajo žico. Ali se pred našimi očmi razkraja iluzija enotne, povezane Evrope brez meja? Bodo selitve narodov z arabskega polotoka in Afrike na evropsko celino pokopale idejo miroljubne, odprte, napredne evropske povezave? Smo priča zatonu Evrope? Podrobna analiza v studiu Tarče z dr. Dimitrijem Ruplom, nekdanjim zunanjim ministrom, tudi v času vstopanja Slovenije v Evropsko unijo, dr. Janjo Hojnik s pravne fakultete Univerze v Mariboru, dr. Ivanom Štuhecem s Teološke fakultete, dr. Bogomilom Ferfilo s Fakultete za družbene vede in z voditeljem Boštjanom Anžinom.

V takšnem peskovniku mnenj ni bilo presenečenj, voditelj je vse štiri goste spretno krmaril in krmil z osnovno deterministično tezo: Evropa je prostor žice, »zdaj smo dobili žico« in zdaj »imamo žico«, je ponavljal svoj fait accompli glede evropske stvarnosti. In s tem hipostaziral nujnost varnostnih ukrepov, tako ali drugače. Pozor: celo dan pred pariškim pokolom, ki bo v varnostne razmisleke nedvomno vnesel še več samoumevnosti.

Verjetno je ravno tak uredniški fait accompli narekoval »negativno selekcijo« pri izbiri gostov: če naredite oddajo, v kateri žico legitimirate že vnaprej, jo predstavite kot neizbežno sedanjost in verjetno tudi prihodnost, potem so vam drugačna mnenja, skeptiki do žice, zgolj v napoto.

Evropo je treba obvarovati, je odzvanjalo v pogovoru, tako ali drugače: moralno, ekonomsko, politično. Pričakovano se je lahko peterica v studiu glede česarkoli močno strinjala. Sploh glede bolj ali manj islamofobnih propozicij. Morda je spet nekoliko prednjačil večni would be minister Dimitrij Rupel, sploh v pregnantnem ad metum apeliranju na neskončno invazijo, če uporabimo še en ljubek in popularen desničarski epitet. Kajti čemu bi govorili o enem milijonu in bili malenkostni, če lahko o milijardi. Rupel:

»Kje se ta zgodba konča? Teh ljudi je morda milijarda na tem svetu. Kaj bodo zdaj si prišli v Evropo? A se to ustavi pri enem milijonu? A smo prepričani, da se lahko ustavi?«

Uporabimo isto retorično manipulacijo: Islam in TV Slovenija imata očitno nekaj skupnega. Nič ju ne more ustaviti.