::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

V čem je Cerar hujši od Orbana

Je Slovenija na meji s Hrvaško včeraj začela postavljati žičnato ograjo ali zgolj tehnične ovire?

Zdi se, da je vladi Mira Cerarja zelo veliko do tega, da bi nas prepričala, da slednje, nikakor prvo. Ker se je znašla tudi pred hipokritičnim očitkom, da je pred časom na veliko kritizirala madžarskega premierja Viktorja Orbana in se celo hvalila, da sama nikoli ne bo zapirala meje, zdaj pa sosedo posnema, ni odveč poudariti, da je med obema predsednikoma le velika razlika. Žal takšna, zaradi katere lahko vsaj v neki točki Orbanu pripišemo več poštenosti in moralnosti kot našemu premierju.

Ograja MMC

Oblast ponavlja, da moramo govoriti zgolj o »tehničnih ovirah« na meji. Morda tudi zato, da ne bi bila preveč podobna Madžarom, ki so gradili ograje. Toda če je pričela postavljati zadnje, ne prvo, se poraja dilema, v čem bi bila sploh razlika?

Seveda imamo dobre razloge verjeti, da gre za eno in isto stvar. Težave s poimenovanjem, preformulirane v tančice evfemističnih epitetov  – bodečo ograjo, ki je zdaj bolj podobna prepreki, posuti z žiletkami, se je vztrajno olepševalo z bolj sprejemljivimi izrazi – so malodane postale ontološke. In povezane z istovetnostjo: žičnata ograja je nekaj drugega, in to ne le po imenu, ampak tudi po bistvu. Ker je takšna, jo moramo, kot pravi poslanka Simona Kustec Lipicer, nujno tudi razumeti drugače:

Po njenih besedah se na meji sicer postavljajo t.i. tehnične ovire, kar da nikakor ni in ne sme biti razumljeno kot postavljanje bodeče žice.

Naša naloga torej ni le ubogljivo sprejeti uradni besednjak oblastnikov, sicer nas bodo najmanj popravili ali morda pokarali, temveč zadeva narekovano drugačno, uradno hermenevtiko ograje. Ob navodilih za uporabo za postavljalce z rokavicami so tu še navodila za razumevanje tehničnih ovir za državljane.

Kustec Lipicer bodeča žica

Račji test

Ultimativna zadrega zahteve poslanke se skriva v tem, da državljanom ne ponuja interpretativne alternative. Njeno stališče se zadovolji z apelom: ograjo je treba razumeti kot tehnično oviro. Ker razlage ni, se nemudoma poraja dvom, čemu za vladajočo koalicijo tako imenovani račji test več ni prepričljiv. Kot je vobče znano, z njim lahko ugotovimo, ali nekaj je raca:

»Če je nekaj videti kot raca, hodi kot raca in kvaka kot raca, potem verjetno tudi je raca.«

Marsikdo bi rekel, da kakšna posebna abdukcija (sklepanje iz opazovanja na teoretske značilnosti) tu niti ni potrebna: iz tega da je nekaj videti kot X in funkcionira kot X, čisto empirično in čutnozaznavno sledi razlaga, da je res X.

Se Cerar norčuje ne samo iz naše zdrave pameti, ampak preprosto že iz naših zaznavnih zmožnosti? S tem, ko skorajda ne priznava vrednosti preproste empirične prepoznave ali morda celo zaznave tega, kar vidimo: da je nekaj, kar je videti bodeče in je namenjeno agresivnem ustavljanju beguncev, dejansko B in ne A.

V filmu Animal Crackers bratov Marx se na zabavi gospe Rittenhouse razvije pogovor med raziskovalcem Geoffreyem  T. Spauldingom, ki se je pravkar vrnil s svojega popotovanja po Afriki, ter glasbenikom Emmanuelom Ravellijem. V dovolj teoretsko elaborirani sceni se, če poenostavimo, izmenjava mnenj lahko zreducira na poantirani komični zaključek v treh potezah: »Spominjaš me na Emmanuela Ravellija« – »Toda jaz sem Emmanuel Ravelli«. »Aha, nič čudnega torej, da si mu podoben!«

Kuster Lipicer Delo žica ni žica

Zabavni učinek, po katerem zanemarimo istovetnost predmeta le zato, da bi ga opredelili kot lastno imitacijo, bi v slovenskih žičnih razmerah smeli opisati na način, ki je sugeriran: nič čudnega ni, da tehnične ovire spominjajo na žičnato ograjo, saj so ji na las podobne, vendar je prav ta podobnost grožnja, zaradi katere potrebujemo posebna navodila za razumevanje. Slabo prebiranje teh navodil je lahko še bolj usodno od hitrega prebiranja navodil za njihovo uporabo: pri slednjem se lahko porežemo po telesu, morda staknemo oko, pri napačnem branju prvega (ki je dejansko točno branje) pa se oblasti lahko zgodi ljudstvo. Kaj je bolj nevarno za vladarje, je menda jasno.

Nič čudnega, da sta si podobni

Z brati Marx bi hermenevtične zahteve stranke modernih ograj lahko demistificirali z besedami: videti je kot žica, reže kot žica, funkcionira kot žica, toda ne dajte se prevarati, če ji pravijo tehnična ovira, kajti to vendar je žica!

Da Cerar kot oblastnik ljudstvu odreka račji test, je opazil celo tisti, ki se v tem trenutku najbolj cinično naslaja nad begunskimi političnimi zadregami. Janša. Če je za Protirasistično fronto bodeča ograja »materialna manifestacija fašizma«, za Viktorja Orbana (in Janšo) pa nujen ukrep zajezitve beguncev v duhu nacionalne in evropske obrambe, je za Cerarja torej predvsem stvar, ki ni žica.

V retorično oblastniško zanikovalno logiko »To ni žica« sta s tem vpisana vsa zlaganost in intelektualno podcenjevanje državljank in državljanov. In točno v tem koraku je Orban, vključno z Janšo, iskrenejši od Cerarja: »To je žica« ne poskuša spremeniti v nekaj, kar žali našo pamet in zaznavo.

Janša tvit ograja račji test

%d bloggers like this: