Vsakič, ko je Janez Janša izvoljen za predsednika vlade, se ponovi ista zgodba, na katero opozarjam že desetletja, nazadnje leta 2020 ob začetku njegovega tretjega mandata in leta 2022, ko se je podal na prejšnje volitve. Letos, ob začetku četrtega mandata, ni nič drugače: številni tuji mediji so njegovo politično identiteto opisali z izrazjem, ki ga domači osrednji mediji praviloma omilijo ali pa celo opustijo – kakor da ne obstaja. Razlike ne smemo razumeti le kot slogovne ali terminološke; raje jo bom vzel za dokaz razkoraka v razumevanju novinarske objektivnosti in neke vrste politične normalizacije medijev, s katero strežejo mediji pri označevanju ideoloških profilov političnih akterjev.
Bodimo konkretni: tudi letos so tuji mediji Janšo brez večjih zadržkov opisovali kot »desničarskega populista«, »ultranacionalista«, »Trumpovega zaveznika«, »Orbánovega občudovalca« ali celo predstavnika »skrajne desnice«. Domači medijski prostor takšne kvalifikacije uporablja silno redko, zelo selektivno ali pa jih nadomešča z nevtraliziranimi oznakami, kot so »vodja opozicije«, »predsednik SDS« ali preprosto »desnosredinski politik«. Razliko moramo znati pojasniti, kajti ni nepomembna.
Razlago, zakaj se to dogaja, ne ponujam prvič in tudi v preteklosti smo videli, da je Janša bil označen za »evropskega mini Trumpa« oziroma »slovenskega Trumpa«, »MAGA stil populista« in »mini-Orbána«. Slovenska medijska kultura zelo zlagano vztraja pri izogibanju ideološki kategorizaciji domačih politikov, verjetno zato, da bi se s tem izognila očitkom o možni politični pristranosti. K temu dodajmo še njihovo odvisnost od politike same in kapitala in s tem povezano bojazljivost.
Posledično spremljamo paradoksalno obnašanje, kjer mednarodni mediji brez težav Janšo pravilno umeščajo v natančen evropski politični kontekst populistične in iliberalne desnice, navajajo njegove zaveznike, med katere bodo morali po novem večkrat omeniti Izrael, na drugi strani pa domači opise zvedejo na »administrativno« poročilo zunaj političnega okvirja, ne da bi bralcu omogočili širše razumevanje. Do neke mere bi se slovensko novinarstvo lahko branilo z razlago, da domači medijski uporabnik takšne razlage ne potrebuje. Dokazoval bom, da je ta izgovor slab.
Pro-Donald Trump populist
Že prvi odzivi po potrditvi nove vlade so bili zelo povedni. Al Jazeera je Janšo označila kot desničarskega politika, še pred tem pa kot predstavnika desničarskih populistov. Kdaj smo kaj podobnega prebrali v Sloveniji? Na podoben način je Politico Europe v svoje naslovu uporabil oznako »desničarski Janez Janša«, pri tem pa dodatno poudari njegovo politično bližino z Viktorjem Orbánom in Donaldom Trumpom. Tudi Reuters je Janšo opisal kot »pro-Donald Trump populista«.
Ameriški mediji so bili pogosto še bolj neposredni. ABC News ga je predstavil kot veteranskega desničarja in hkrati izpostavil njegovo občudovanje Trumpa, pa tudi tesne vezi z Orbánom. The Washington Post je na podoben način poročal o »desničarskem« premiku na oblasti v Sloveniji in Janšo umestil v širši evropski trend populistične desnice. Podobno ga je britanski The Telegraph označil za »Trumpovega zaveznika« že v naslovu, s čimer ga je neposredno umestil v globalno mrežo desnih populističnih politikov.
Posebej pomenljivo je poročanje izraelskega Times of Israel, ki je uporabil formulacijo za bivšega predsednika vlade kot Trumpovega občudovalca. Italijanska tiskovna agencija ANSA ga neposredno opisuje kot nacionalista, kar je še en izraz, ki ga slovensko novinarstvo le redko premore. Posebno težo ima tudi poročanje španskega El País, enega najuglednejših evropskih dnevnikov, kjer že v naslovu Janšo označi za ultranacionalista. V istem članku so ga tudi Španci opisali tudi kot »občudovalca Trumpa« in njegovo politično vrnitev razložili kot del širšega evropskega vzpona konservativne in populistične desnice. Pomembno je poudariti, da našteti opisi nikakor niso omejeni na tabloidne ali izrazito ideološko profilirane medije, saj praktično vsi, ki jih navajam, veljajo za osrednje in maksimalno profesionalne.
Orbanizem in njegovi modeli
Podoben vzorec lahko spremljamo ob vsakičnem zapisu o Janši, ne le ob njegovi izvolitvi na mesto mandatarja. Zato velja opozoriti, da ne naštevam le posameznih primerov in da bolj spremljamo register, kar kaže na to, da obstaja mednarodni konsenz o političnem profilu novega slovenskega premierja.
Razen tega je kontekst še širši in Janše ne opisujejo le ideološko, ampak ga umeščajo na mednarodni zemljevid iliberalnih politikov. Reuters je tako že med volilno kampanjo njegovo politiko primerjal z drugimi modeli »orbanizma«. Druge agencije, kot je Associated Press, so poudarile očitke, da je v času svojih prejšnjih mandatov spodkopaval medijsko svobodo in demokratične institucije po vzoru Orbánove Madžarske.
Razlika med tujim in domačim medijskim diskurzov je zato hitro prepoznavna. Slovenski osrednji mediji praviloma ne uporabljajo izrazov, kot so »skrajni desničar«, »ultranacionalist« ali »populist«, toda v mednarodnem prostoru so povsem običajni. Eden od možnih razlogov bi lahko bila specifična zgodovina slovenskega novinarstva po osamosvojitvi, znotraj katere se je močno razvila zahteva po navidezni nevtralnosti, pogosto utemeljena na prepričanju, da je vsakršna ideološka oznaka že sama po sebi politično vrednostna in zato tako rekoč nezdružljiva z objektivnim poročanjem.
Ko pristanemo na takšno razumevanje objektivnosti, smo že na pol poti nekakšne depolitizacije političnega jezika. Kaj to pomeni? Če novinar politika, ki ga mednarodni mediji dosledno opisujejo kot populista ali skrajnega desničarja, doma predstavlja zgolj kot »predsednika SDS«, s tem morda vzpostavlja navidezno nevtralnost, hkrati pa tudi prikrije pomemben del njegove politične identitete, kar ima posledice v javni percepciji.
»Pa saj to vemo«
Kot vidimo v zadnjih tednih, kjer je diskurz laži, prevar in prelomljenih obljub, čeprav ključen za nastanek Janševe vlade, popolnoma zbledel v medijskih naracijah, če je sploh kdaj v polni meri obstajal, takšno postopanje vodi v normalizacijo. Na podoben način novinarji skoraj vsak dan znova papagajsko ponavljajo vsiljene agende, kakršna je nova pobuda za dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Tema, ki je izrazito ideološka, še pred nastankov vlade daje slutiti, kakšni časi prihajajo, saj smo jih že gledali. Domače avtokastrirano novinarstvo s tem Janševo grobo politično retoriko in slog mimogrede prikazuje kot normalna in sprejemljiva, politika pa zato lahko poigrava z novinarji kot mačka z mišjo, ker preprosto že ve, da bodo sprejeli njihovo igro in papagajsko ponavljali njene želje.
Kar se tujim opazovalcem kaže kot izrazita populistična ali avtoritarna drža, se potem doma dojema kot del običajnega političnega konflikta, nekako v stilu »Pa saj vemo, da je to Janša, takšen pač je, nič novega«. Pričakovali bi, da so domači mediji bolj informirani od tujih, dogaja pa se nasprotno in posledica je ironična, ko mednarodni bralec dobi precej bolj jasno ideološko sliko novega slovenskega premierja kot slovenski.
Na ta način iz domačih medijev izostane interpretacijski okvir (framing) in podrobnejše umeščanje v kontekst, sploh mednaroden, medtem ko domači uporabljajo zgolj blage identifikacijske označevalce. V tem smislu gre šteti Janšev primer za odraz širšega problema slovenskega novinarstva: strahu pred poimenovanjem političnih pojavov s kategorialnim aparatom, ki bi lahko bili razumljen kot preveč neposreden, četudi so našteti izrazi v mednarodnem političnem in akademskem jeziku povsem standardni in natančni. Posledica takega strahu ali nevednosti je navidezno depolitizirani in kontrolirani medijski govor, ki razkriva več kot skriva, če ga le znamo brati.
Majhne novinarske zmage
Konteksti, kjer bi Janšo prepoznavali kot nacionalista in populista, obenem pa bi ga postavljali v kontekst nevarnosti evropskega fenomena skrajne desnice, v domačih poročilih skoraj ne obstajajo, razen kot marginalni. Če sodim po odzivu na svojo knjigo Skrajna desnica v Sloveniji in številnih drugih indicih, lahko znova ugotavljam, da domačih novinarjev razprava o temi posebej ne pritegne.
Seveda ima takšen novinarski pristop, ki bolj spominja na blag kamilični čaj, na koncu tudi pomembne učinke na državnozborske volitve – pri tem izhajam iz predpostavke, da si ljudje pretežno ne želijo voliti politikov, ki so označeni za skrajne desničarje, populiste in nacionaliste v takšnem obsegu, kot če niso označeni. Zato so, v tem oziru, vsake volitve tudi majhna zmaga slovenskih medijev in nov mandatar jim bo moral biti hvaležen. Če bo znova avtokratsko demontiral medijski sistem, da bi ga ukrojil po svoje, bo v tem smislu, če smo lahko sarkastični, storjena kar majhna krivica.
Več:
Pred volitvami je Janša za tuje medije populist, avtokrat in mini-Trump, za domače ne
Tuji mediji o populistu in nacionalistu, domači o izkušenem politiku
Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo
Logar v Odmevih namignil: vsi politiki lažejo. Ko lažejo učinkovito, naredijo vlado
Logar se je uspešno zlagal: optimistično je skočil v objem Janši
Ko kritičnost odpove: kdo bo odgovoren za vrnitev Janše?
Kdo še lahko ustavi Janševo vlado?
Desant na RTV Slovenija: politična ugrabitev javne radiotelevizije v letih 2020-2023
Skrajna desnica v Sloveniji: razvoj ekstremističnih gibanj po letu 2020
Kdo nam laže: je Golob želel odstraniti Urško Klakočar Zupančič?
Vlada mora pasti: o demoničnem šepetu Janeza v Golobovi glavi
Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?
Je Donalda Trumpa ustoličilo njegovo laganje? O fenomenu zmagovite laži.