Vlada mora pasti: o demoničnem šepetu Janeza v Golobovi glavi

Predsedniku vlade in stranke Gibanje Svoboda nič ne gre po načrtu. Podpora njegovi vladi in stranki konstantno pada, reform ni od nikoder, brez občutka za politično analizo in prognostiko menjuje ministre hitreje kot umazane srajce, brez da bi jim povedal, zakaj, očitki o nepravilnostih, korupciji in politizaciji, recimo policije, se kopičijo in gomilijo. Po izpovedi Tatjane Bobnar nekaj dni nazaj so dejansko grozljivi. Tokrat pa se je lotil še grobega odstranjevanja članic in članov svoje stranke. Vse v upanju, da mu bo šlo bolje!

Sindrom tega, kar bo nastalo, že kar dobro poznamo: bolj kot se spreminja, v tem primeru zaradi odstavljenih kadrov, bolj ostaja vse isto in še na slabše gre: »Plus ça change, plus c’est la même chose.« Kognitivna disonanca v njegovi glavi, ki jo hrani slepa ljubezen njegovih sicer vedno redkejših vernikov? Ne, tokrat ga moramo braniti!

Razbito ogledalce

Kdo je zakuhal serijo neumnosti v delovanju vlade v zadnjem času? Morda tisti, ki bi v zadnji od njih rad prikril Šarčevo blamažo z razpisom in ga obvaroval na stolčku? Storili bi gromozansko napako, če bi pomislili, da je kriv Robert Golob. Nemogoče, s težavo si predstavljamo, da bi sicer izjemno inteligenten politik počel stvari s tako malo politične intuicije in modrosti: kriv je Janez v njegovi glavi, ne on!

Prepoznali smo ga po prstnih odtisih in ni ga več mogoče skriti. Stara Janezova taktika je preprosta: ko ti ogledalce kaže slabo, ga razbiješ in potem ne kaže več – recept vedno deluje! Še več, včeraj je bilo videti, da bo v svojem divjem pohodu odrezal še Urško Klakočar Zupančič, ki se je na koncu le obdržala kot predsednica državnega zbora, a se je ponižno umaknila z mesta podpredsednice stranke. Menda zato, ker je preveč zaposlena z delom v parlamentu.

Na koncu se je Robert le malo uprl Janezu in lahko je ostala. A se je videlo, da je ob prepiru v njegovi glavi čisto zlomljena.

Janez gleda filme od znotraj

Vrhunec dramatičnega dogajanja je zagotovo ubeseden v Robertovi opazki po seji sveta:

»Tudi o mojem odstopu sem že dostikrat bral v medijih, ampak tega filma Janez ne bo videl.«

Pokončna obljuba, ki spet kaže na hud dvoboj med obema v njegovi glavi. So pa nato iz stranke vendarle izključili poslanko Mojco Šetinc Pašek in Roberta Pavšiča, oba že dolga leta glasna Janezova nasprotnika in kritika. Nič čudnega torej, da sta si nakopala usodno zamero. Nepričakovano in šokantno dejanje za omenjena, ki ničesar nista slutila, in ne zgolj za širšo javnost, za katero je že nekaj časa očitno, da več ne zmore slediti Janezovemu taktu v premierju. Še manj »poraznemu stanju notranje demokracije v stranki«, kot je svoj odstrel opisala poslanka.

Toda ne, v vsem opisanem tiči nesporazum – kar opazujejo državljani v svojem čudenju, ni njegov avtoritaren samozagledan značaj, ki vpije, da je ogledalce stabilno in enotno – čeprav vsi vidimo, da ga je ravnokar zopet uspešno razbil! Nak, on nič ni kriv, vse je zakuhal Janez! Ali kot je povedal novinar Uroš Esih v Odmevih: »Rejtingi padajo in tukaj je moral preseketi in predsednik vlade je moral rešiti, kolikor se rešiti da«.

Logično, z redčenjem v svojih vrstah. Kajti informacije menda uhajajo iz stranke in zato je moral obtožiti »ta dva izključena«. Spet logično, je prišepnil Janez, odstrani jih še več, pa bo bolje!

SDS kot steber stabilnosti

Dogajanje vse bolj kliče po izvedenjskih mnenjih psihološke stroke in klasični politični komentatorji ostajajo brez besedila. Če bi se na koncu pokazalo, da politične likvidacije diktirajo sive eminence v ozadju predsednika, kot sta Vesna Vuković, tako vsaj namiguje Šetinc Pašek, in v kakšnih drugih situacijah Damir Črnčec, je najbrž podoba politične norišnice kompletirana. To dejstvo bi pomenilo, da državo vodi paralelni establišment posameznikov s svojim vplivom, kar je po sebi katastrofa za demokracijo in pravno državo.

Ampak če se spomnimo, da je Damir pospremil Janeza na Dob kot svojega starega zaveznika in sodruga, postanejo stvari v Robertovi glavi bolj razumljive. Vsem menjavam v zadnjem času je skupno, da so slabo utemeljene in da jih obenem slepo podpira poslanska skupina Gibanja Svoboda in organi vodilne stranke, katerih enotnost Janez v Golobovi glavi rad izpostavlja kot izjemno vrlino. Končno je tudi njegova SDS bila vedno imeniten steber stabilnosti in uniformiranosti, kjer vsi mislijo z eno glavo, tisto najmodrejšo in brez katere nihče ne bi bil nič! Prav nasprotno – nič bi bil.

Urška preprečila avtogol

Bili smo sicer presenečeni, ko se je Urška Klakočar Zupančič na seji gladko odpovedala lastnemu svetovalcu Pavšiču, ne da bi mu stopila v bran, očitno na misiji reševanja lastne kože. Še več, Janez se je preselil še vanjo, ko so linčali njej sicer ljubo poslanko le zato, ker je javno namigovala, da bi moral zaradi razpisa odstopiti tudi minister Marjan Šarec:

»Po neuradnih informacijah STA naj bi sicer nekaj očitkov proti Šetinc Paškovi prišlo tudi s strani Klakočar Zupančičeve.«

In potem je odstopila kot podpredsednica stranke iz famoznih »osebnih razlogov«, ki smo jih videli že nekajkrat, najbolj notorično pa pri dvojnem odstopu Marte Kos, za katero je njen brat nedavno v intervjuju izjavil, da nikakor ni odšla prostovoljno. Kar pomeni, da nam je Robert lagal.

S tem je Gibanje Svoboda izgubilo kar dve podpredsednici iz osebnih razlogov. Nič hudega, je dejal Janez v Robertu, kajti »natančno se ve, na kateri gol je treba streljati. Ko začneš zabijati avtogole, pa v ekipi nimaš česa več iskati«.

Objava, ki je postala poslankin avtogol, če uporabimo metaforo Janeza v Robertovi glavi

Kako nam bo dobro na zemlji

Operacija je s tem zaenkrat končana, a jutri je nov dan za nove odstope. Še je nekaj prostora, kot ga je še veliko v parafrazi znane šale: »V naši stranki ni nikogar, ki bi odstopil. Včeraj smo izključili zadnjega.«

In potem je Janez v Robertovi glavi ukazovalno dejal: »Vsi naj mislijo s tvojo glavo in potem ne bo nobenih odstopov. Poglej mene, jaz sem rojen avtokrat, sledi mojemu svetlemu zgledu in ti bo dobro na zemlji. Sploh pa bo fino, ko bo tvoja vlada padla in potem pridem jaz.«

Nato je Robert skrušeno moral priznati: »Dragi Janez, kaj res ne vidiš, da se trudim po svojih najboljših močeh? Vedno in povsod. Vsi morajo misliti z mojo glavo, no, včasih s Tinino. Tega se dosledno držim! Ne bodi jezen, kajti vse gre po najinem načrtu: vlada mora pasti, morda še letos!«

Več:

Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d