Neavtorizirana zahvala zmagovalca volitev vsem slovenskim levičarkam in levičarjem

Spoštovani levičarji, drage levičarke!

Vesel sem, da sem tudi z vašo pomočjo, sploh čudovite komune na Facebooku, uspel dobiti današnje volitve.

Zahvaljujem se vsem, ki vas je prepričal globokoumen argument, da nikakor ne smete glasovati »proti Janši« – nanj gledam s še posebno naklonjenostjo in z vami se močno strinjam. Rezultat, kot vidite, ni izostal, zato je to zmaga vseh nas!

Všeč mi je tudi, ko se pričkate med sabo, vlečete za lase, borite za oslovsko ceno, drug drugemu dokazujete svoje zmote, si nagajate in se prerekate. Tako ljubki ste, moji dragi levičarji! Ja, znate biti prikupni in nadvse simpatični!

Nekateri pravijo, da ste tudi lepodušniki, da držite roke v žepih, le pametujete in bentite v prazno, namesto da bi kaj storili, s čimer mojo kariero nehote podaljšujete in me omogočate. Toda ne pustite se prepričati slaboumnim zagrenjencem. Zame je vaša duša najlepša na svetu. Dokazuje, da imate Slovenijo iskreno radi, da vam je mar za našo skupno prihodnost. Potrudil se bom, da tudi v prihodnje upravičim vaša pričakovanja.

Podobno se s strinjam z akademiki in intelektualci med vami, da nisem noben fašist – nekaj podobnega je za Trumpa nekoč že dejal vaš tovariš in nato povedal, da bi na volitvah podprl njega. Res je, midva z Donaldom že ne moreva biti fašista in pod nama se ne bo zgodilo nič od tega, pred čimer vas prefrigano strašijo elite, ki se bojijo in borijo za svoje privilegije. Soglašam z vami, da sva še vedno manjše zlo od starih političnih privilegirancev, zato za zaupanje iskrena hvala.

V trenutkih svoje slabosti moram vendarle priznati: najraje imam med vami tiste, ki neutrudno objavljate svoje prikupne sebke, domače ljubljenčke, svoja nedeljska kosila, peteršilj in druge pridelke na vrtu ali morda sebke s slovenskih vršacev ali bližnjih hribov. Obožujem vaš družbeni angažma, vašo delavnost! In priznam, tudi sam včasih naskrivaj pogledam vaše čudovite prizore sončnih zahodov. Pocukajte me kdaj za rokav, brez lažne sramežljivosti, saj vendar veste, da z Urško ljubiva gore. Zato se naše poti gotovo kdaj križajo. Imam krasne fotografije, lahko si jih izmenjamo!

Še zlasti pa cenim tiste med vami, draga Facebook komuna levičarjev, ki ne marate, da kdo preveč opozarja name, me daje v nič ali kritizira, češ da me s tem le reklamira. Da me je treba raje ignorirati. Požrtvovalnih posameznikov vašega kova sem vedno skrajno vesel in jih imam za najbolj zveste in vdane prijatelje. Globoko sem prepričan, da je stališče »Ne bom se ukvarjal z Janšo, raje grem v naravo ali na pivo« nekaj izjemno intelektualno bistrega in prodornega. Pa še pri odpravljanju stresa pomaga in dviguje promet našim pivovarjem. Klanjam se mukotrpnim prizadevanjem za fizično in duhovno zdravje: brez vašega klenega duha in telesa našemu narodu grozi zanesljivo izumrtje.

Da ničesar ne morete storiti, razen oddati svojega glasu, kar je tudi največ, kar smemo pričakovati od vas? In da še to ne bo pomagalo? Popolnoma vas razumem in podpiram v tej ugotovitvi. Včasih je še to preveč, zato razumem tudi tiste, ki ste danes ostali doma, z družinami in prijatelji, kajti nedelja je bila resnično krasna, romantična in ožarjena s soncem – s tem ste ravnali tudi najbolj državotvorno. Sproščene in samozavestne Slovenije brez vaše vdane požrtvovalnosti nikoli ne bi bilo in ne bo. Pa tudi moralno pravilno je, da ne dajete glasu nekomu, ki vas ni prepričal. Brez vaše prijazne podpore bi bil sam en ništrc!

S pomočjo tudi vašega obilnega zaupanja se bom zdaj potrudil in sestavil vladno koalicijo, če mi bo kot zmagovalcu predsednik republike zaradi kronične zaposlenosti s sebkanjem le utegnil zaupati mandat. Obljubil je! Tiste med vami, ki neprijazno stavite na možnost, da mi ne bo uspelo, iskreno pomilujem: pomislite, tako nizko ste padli, da zdaj upe polagate na tretjerazrednega lokalnega stand-up komika. A vem, da ste v manjšini in da si globoko v sebi želite ravno mene: sicer bi šli na volitve in bi se manj ukvarjali s peteršiljem na vrtu ali svojimi foteljskimi modrovanji o šibkostih slovenske levice.

Drage levičarke, spoštovani levičarji, že pretekla desetletja sem vsakič znova cenil in občudoval vaš nesebični prispevek do mojega dela. Morda tega v svoji nerodnosti doslej nisem znal učinkovito ubesediti, za kar se vam opravičujem. Podobno velja za tako imenovane leve medije, a njim se bom za prijaznost zahvalil ločeno. Obljubim vam, da nikoli ne pozabim vaše iskrene naklonjenosti. Vi ste svetilnik tega naroda, z vami morda nismo največji, nikoli ne bomo najmočnejši, lahko pa smo najboljši. Zapomnite si: te roke delajo in bodo delale tudi za vas.

Vaš Janez Ivan Janša

hvala

Pahorjev medijski servis

Obstaja nekaj takšnega kot Pahorjev medijski servis? Tako bi lahko razumeli ne samo novinarske in druge priprave na predsednikovo udeležbo v oddaji »Na žaru«, o čemer sem podrobneje pisal, kjer je bilo treba paziti na damage control, ustrezno zlikano podobo, ki bi se lahko hitro sfižila v potencialno smrtno nevarnem ognju humorja.

Popolnega poročila z včerajšnjega snemanja oddaje še nimamo, a pričakovano in napovedano bi lahko slutili, da so bile humorne puščice, usmerjene v Pahorja, ustrezno dozirane, selekcionirane in dovolj mile. Kar se je dalo slutiti, kot rečeno, že iz nabora gostov. Ne pelinkovec, kamilični čaj.

Doziranje humorja odpira staro dilemo, kdaj sta satira in humor do politikov pristna, kar je, nenazadnje očitek tudi v primeru smešenja ameriškega predsednika.

Hina, romanca in medijski servis

Tezo o »medijskem servisu« pa je na direkten način, s prav tem izrazom, danes nekako potrdila hrvaška tiskovna agencija Hina. Zaenkrat bolj v smislu, da ga je kot takšnega prepoznala z omembo in kratko deskripcijo. Zgodbo je prevzelo več drugih medijev naše južne sosede.

Hina Pahor Kosor žar

V svojem poročilu z dogodka se je agencija osredotočila na nastop bivše hrvaške premierke Jadranke Kosor v tej oddaji. In ugotavljala, da je svojčas, v času arbitražnih dogovorov, tak Pahorjev servis pazljivo gradil imidž nekakšne romance med obema predsednikoma vlad, da bi »simbolično« izboljšal politično pozicijo Slovenije:

“Nekoć, kad smo bili predsjednici vlada, zvao me u tri sata u noći i pitao koliko je sati u Zagrebu”, kazala je bivša hrvatska premijerka i saborska zastupnica, te požnjela aplauz gledateljstva.

Šaleći se ispričala se gledateljstvu što im se obraća na hrvatskom, rekavši da je to ionako svejedno sada, kad su hrvatske tvrtke pokupovale slovensku konkurenciju, dok je Pahor šaljivo tražio da konačno prizna kako se između njih dvoje nešto događa.

Time je aludirao na vrijeme kad su se njih dvoje dogovarali o arbitražnom sporazumu, što je njegov medijski servis svojedobno prezentirao kao simboličnu romansu i novo poglavlje u odnosima dviju država.

Je opis Hine pretiran? Obstaja kaj takšnega kot Pahorjev medijski servis? Katere serviserje lahko v njem najdemo? Kakšna je urna postavka?

Morda bi morali njegovo šaljivo zahtevo Jadranki, češ končno priznaj, kako so se med nama bliskale iskrice, vzeti kot potrditev zadrege: kaj pa, če bi se za trenutek pretvarjala, da je vsa ta medijska propaganda o najini romanci resnična?

Delo Pahor Kosor

Da bi bil servis uspešen, ga ne moremo zreducirati na piar kabineta predsednika republike ali vlade. Piar niso mediji. In brez realnih učinkov v njih, brez novinarske podpore, bi njihovo delo bilo zaman.

Zaljubljena golobčka

Resnici na ljubo so naši mediji v tistem času in tudi kasneje, recimo leta 2013, res kar velikokrat prikazovali srečanja med Pahorjem in Kosorjevo kot ljubezensko melodramo dveh zaljubljenih golobčkov. Brez kančka ironije, smrtno resno. So to počeli namerno, motivirano?

Kot sem že podrobneje komentiral, so si hrvaškimi lepo razdelili delo: prvi so omenjeno romanco ironizirali, naši novinarji pa so jo opisovali skoraj kot fait accompli in delovali kot propagandni mojstrovalci. Bi lahko torej Hinin opis »njegov medijski servis«, ki nam riše gentlemana in njegovo lady, razumeli ne kot zlonamerno posplošitev, ampak kot kar dober opis realnega stanja? So serviserji na delu tudi danes?

Odgovor na oboje je videti pritrdilen. Naj v podporo temu citiram kanček svojih opažanj ob medijskih poročilih njunega srečanja v Trakošćanu leta 2013, ko sta protagonista tam celo, v spomin na njiju sama, svečano otvorila spominsko ploščo:

Presenetljivo trakoščanske romantike in njenega vdora v politično scenografijo niso zagrabili niti rumeni mediji v Sloveniji – kot da bi bilo neumestno biti tabloidno pikanten, ko gre za predsednika republike. Popoln manko skeptične distance se manifestira že v naslovih najpomembnejših množičnih medijev:

RTVSLO: Pahor in Kosorjeva na Trakošćanu praznovala obletnico

Delo: Pahor in Kosorjeva spet v Trakoščanu

Planet Siol: Pahor in Kosorjeva ob obletnici v Trakošćanu zaplesala

Dnevnik.si: Pahor in Kosorjeva neformalno obeležila dogovor iz leta 2009

24ur.com: FOTO: Pahor in Kosorjeva zaplesala ob obletnici dogovora

Če so se hrvaški spraševali, kaj se bo zgodilo šele pri naslednjih obeležjih, če so že štiri leta tako pomembna, da si zaslužijo spominsko ploščo,  bi bil resnično pravi izziv, čemu so ocene povišane vrednosti sladkorja v krvi ostale v slovenskih medijih tabuizirane. Je Borut Pahor nedotakljiva božanska ikona? Smo znova priča spontanemu črednemu nagonu novinarjev in urednikov, velja k temu prišteti še »spontano« politično orientacijo urednikov, ki mora pomagati k temu, da predsednik republike ohrani prave rejtinge priljubljenosti? V kakšni meri je prostovolja mentalna kastracija novinarskega ceha v Sloveniji res prostovoljna? Kdo bi vedel. Posledice so jasne: kastracija ne proizvaja le invalidnih medijev, zmaguje tudi nekritičnost državljanov, ki jo na veliko proizvajajo prvi. Kjer ni kritičnih novinarjev, bodo tudi državljani pohlevna čreda; karikaturne učinke slednjega pa si lahko ogledamo prav v trakošćanskih epizodah. Če so, skratka, slovenski mediji dogodek jemali »resno«, ga hrvaški niso. Če so bili prvi seriozni, so bili hrvaški cinični. Če so prvi pokazali popoln manko distance, je drugim z njo uspelo. Novinar Večera se tako celo seriozno trudi z opisi modnih dodatkov, kot da gre za politično bižuterijo najprestižnejšega ranga pomembnosti:

Kosorjeva in Pahor tokrat nista bila barvo usklajena, kar je veljalo za njuno prvo trakošćansko srečanje in tudi za mnoga kasnejša. Rdečo kravato in rdečo obleko je zamenjala nekoliko bolj neformalna oprava. Pahor je nosil temno obleko z belo srajco brez kravate, Kosorjeva pa poletno večbarvno obleko brez broške, ki je bila njen zaščitni znak.

Novinar Večernjeg lista je, za primerjavo, iste podrobnosti opisal z neskrito ironijo:

Napomenimo da za ovu zgodu njih dvoje nisu bili modno usklađeni. Pahor, u klasičnom odijelu svojoj prijateljici u haljini s cvjetnim uzorkom i bisernim nakitom, donio je buket roznih ruža. Nakon izjava novinara zajedno su ručali iza zatvorenih masivnih vratiju zidova dvorca, stol je bio postavljen za dvoje, a poslije su u kafiću podno dvorca popili još po piće i srdačno se pozdravili. Unatoč “podvalama” od prošli put da su kao golupčići, ni ovaj se put nisu ustrezali od srdačnih poljubaca. U obraz.

Pahor Kosor SN konec ljubezni

Mit o romantičnem in zabavnem predsedniku

Mar ni zadnji nastop v Bizovičarjevi oddaji razkril, da se poskuša podobo romantičnega Pahorja nadgraditi še z elementi podobe duhovitega zabavljača, ki zmore odlično prenašati humor na svoj račun?

Ostaja torej še neraziskano vprašanje, kako izmeriti fenomen Pahorjevega medijskega servisa. Pred leti in danes. Kdo lika predsedniku medijsko srajčico, kdo vzdržuje njegov lik popolnega atleta, požrtvovalnega volonterja v podobi heroja ljudskih src, kdo je poskrbel, da bo mit o romantičnem predsedniku republike ostal naša fiksacija, pa naj stane, kar hoče? Koliko tega se dogaja le spontano, iz nevednosti, in koliko strogo premišljeno?

Kdor se bo poglobil, bo zlahka prišel do spoznanj, pa tudi do akterjev, imen in priimkov.

Več:

https://vezjak.com/2013/08/04/kavalirji-in-golobcki-pahor-in-kosorjeva-v-hrvaskih-in-domacih-medijih/

https://vezjak.com/2016/01/08/predsednik-pecen-v-dobrodelne-namene/

https://vezjak.com/2016/01/02/ime-cesa-je-na-zaru-peceni-pahor/

https://vezjak.com/2015/01/11/satira-in-njena-vsecnost/

Kosor Pahor Večernji žar

Vladimir in Barbika ft. Stepišnikova četica (in vice versa)

Kdor pozna Vladimirja Putina, je vedel, da se junaški nastop predsednika žepne državice ne bo končal na lep način. Vir iz generalštaba ruske vojske je povedal, da je Vladimir tistega dne stopil v sobo za nujne primere ves rdeč v obraz: »Ta Barbika, ta maneken bo mene … Da bodo okoli govorili, kako mi je primazal ne eno, več zaušnic … Ne, ne, ne. Meni, Vladimirju.

Kajzer Pahor RT Kajzerce

Post festum satirična glosa v rubriki Kajzerce, sploh prvi odziv na intervju Boruta Pahorja za RT v časopisu Delo. Smešnost zapisa in s tem njegovo uspešnost raje ne bi ocenjeval, toda poraja se dvom, ki sem ga že navedel in pojasnil: zabavati ob nečem, o čemer Delo ni pisalo, o čemer niso poročali nacionalni mediji, postavlja pod vprašaj smiselnost odziva, ki ga lahko skrčimo v enostavno poanto: koliko bralcev je sploh poznalo kontekst in posledično razumelo satiro? Od kod bi kontekst lahko sploh zaslutili ob polnem samozadostnem ščitu slovenskih novinarjev? Iz prebiranja spleta, iz tujih medijev? Self-defeating.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/11/kako-bo-rusija-napadla-slovenijo-in-kako-nas-bo-pahor-obranil/

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/12/ta-cuden-incident-pahorjevih-psov-cuvajev/

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/15/pahor-za-ene-kot-mcconaughey-za-druge-ga-ni/

Satira in njena všečnost

Je suis Charlie – ob pokolu v Parizu se nujno lahko sprašujemo o status satire in humorja doma, v domačih logih. Ko namreč razpravo osvobodimo religioznih kontekstov in napetih socialnih ali političnih mednarodnih situacij, običajno ostane le še kontekst merjenja politične korektnosti in vprašanja svobode izražanja. Verjetno sta to daleč najpomembnejša vidika, ki sta se doslej porodila v razpravah. Humor postane napačen in moteč, ko je običajno obtoževan pristranosti v svoji motiviranosti, seveda v strankarskih, ideoloških in političnih tirnicah. In takšen vidik hermenevtike ali dojemanja je v domačih razpravah dominanten.

Podobnost ostaja: govorimo o situacijah, ko nekomu, tako kot v primeru Charlie Hebdo, humor enostavno ni všeč in posledičnih reakcijah in ocenah tega.

Politično korektno

Moji spodnji besedili iz leta 2000 in leta 2006 govorita predvsem o tem: koga sme satira napadati (kot da je to zanjo bistveno) in na kakšen način, je to naša politična opcija ali njihova? Drugo spregovori o dveh tipih humorja na TV Slovenija, enem pravilnem, drugem napačnem (po mnenju programskega svetnika dr. Ivana Štuheca). Postavljena je drzna teza, da satira ni satira, če tako rekoč ni naša (ali če nam iz nekega kriterija ne ustreza), da mora po glavi udarjati oblastnike in če jih ne, ni prava. Še več, ko udarja napačne, enostavno menda ni smešna in potreben bo napor iskanja pravih humoristov ter verjetno kaznovanja napačnih.

Kaj mislite o satiri? (2000)

Ko je Kvintilijan nekoč za satiro kot literarni žanr izjavil »satura tota nostra est« (satira je čisto naša) in jo tako ekskluzivno pripisal Rimljanom, si verjetno ni mislil, da bo veliko kasneje ta žanr deležen ne le prepričevanj o tem, kje je njegova domovinska pravica, ampak še o trditev tem, kdo si jo lahko lasti. O čem govorimo?

Ob politično-satiričnem “škandalu” – in obe strani se strinjata, da gre tu za satiro, kar tudi sam iz tega razloga postavljam za neproblematizirano predpostavko – ki že nekaj tednov miselno provocira politike in intelektualce v Sloveniji, je namreč Žarko Petan uporabil navidezno prepričljiv argument proti neumestnosti satiričnega nastopa Borisa Kobala rekoč, da satira nujno šiba in kara le vlado, ne pa obratno. »Satira mora napadati oblast, ne pa da jo ščiti«, se glasi njegov kredo. Misel je razdelal in poskušal podkrepiti še Bernard Nežmah ob analizi diskurza “psovalnega humorja”, uperjenega v politično elito, ki jo menda Kobal “prijazno žgečka”, medtem ko nasprotnike “degradira v manjvredna bitja”.

Tako Petan ne trdi le, da je bila v zdaj že famoznem nastopu v Lutkovnem gledališču satira v službi uradne politike, temveč celo, da zaradi tega in kot takšna ni satira. Sam se ne bi želel ukvarjati s prvim vprašanjem, ker je politične narave. Toda drugo je bolj strokovno in teoretsko:  Kobal se brani s tem, da je pač poklicni satirik, Petan bi želel pokazati, da tu ne gre za satiro. Debata je torej odvisna od vprašanja, kaj satira je in kaj ni. Poglejmo si, v kakšnem smislu je Petanov argument o tem, da satira mora biti operjena proti oblasti, upravičen, smiseln in zgodovinsko opravičljiv. Na tem mestu puščam ob strani »vsebinsko« plat in »eterni« vprašanji o etiki izrečene besede in meje svobode govora (vprašanje, kaj je dovoljeno in kje so meje v satiričnem in komičnem žanru). Omejil bi se rad le na spekulacijo o tem, kaj se s satiro dogaja kot »formo« – kdo si jo lasti, komu jo odreka, kdo jo ima za zaželeno in kdo jo prezira.

Satira je po definiciji literarna ali umetniška oblika protesta proti posamezniku, skupini, organizaciji, državi ali sistemu, ki poskuša z bolj ali manj prikrito norčavostjo in posmehom vzbuditi zahtevo po popravi neumnosti in zlorab, ki jih razkriva. Ob tem se zateka k ironiji, sarkazmu, posmehu in drugim literarnim ali retoričnim prijemom. Satirik vedno zatrjuje, da smeši v imenu družbenega napredka in da ima njegova beseda neko socialno ali politično ost. Toda to še ne pomeni, da je satira po svojem poslanstvu politična dejavnost. Jasno je, da bo satira, ki bo smešila opozicijo, manj prepričljiva v svojem početju. Toda čemu bi imeli pravico odrekati ji ime satire ali poslanstvo, ki ga nosi s sabo? Satira je bila od Aristofana do Horacija in Juvenala, od Voltaira in Swifta do Shawa in Brechta enakovredno usmerjena proti posameznikom ali proti političnemu ali socialnemu sistemu.

Toda Petan trdi tole: »Če že koga, mora satira udarjati po glavi oblastnike. Govoriti, da je upravičeno enačiti nadškofa z nemškim ovčarjem, prosim vas.« Izjava implicira, da bi bilo s Kobalovim satiričnim prijemom vse v najlepšem redu, če bi bil njegov naslovnik kateri od pripadnikov oblastniške elite. Izreka se le o »naslovniku« satirika. Toda drugi stavek govori o neumestnosti »vsebine« in seveda po tihem predpostavlja Cerkev za politično silo, in to takšno, ki ni na oblasti.

Zgodovinski konteksti Petanu ne dajejo prav. Smiselnost satire je tudi odvisna od dveh neeksplicitnih pogojev, ki ju postavi, četudi nista v njeni naravi: prvi je ta, da eksistira žanr politične satire v ožjem smislu, drugi je ta, da je taka satira možna le v totalitarističnih sistemih. V prvem satiro zožimo na ozko politični kontekst, četudi je v resnici prej apolitična kot ne in jo zanima le smešenje tistega, kar si posmeh zasluži. Drugi je ta, da je kot označena za politično nujno domena totalitarnih režimov in ima politične ambicije. Toda satira je pač lahko protest posameznika, uperjen proti kateremukoli delu parlamentarno urejene in menda demokratične države. Če teh dveh tez, ki sta tu predpostavljeni in dodani konceptu satire, ne upoštevamo, ni prav posebej jasno, čemu bi ta morala  nujno biti obrnjena proti oblasti. Še manj pa je v trditvi implicirano, da to, kar je uperjeno proti nečemu, kar ni oblast, ni satira ali vsaj ni njeno poslanstvo. Povedano drugače: opredeliti se glede satire ne implicira vsebinske opredelitve o njej v posameznem primeru.

Strinjamo se namreč lahko, da je bil satirični nastop Borisa Kobala plitek, neduhovit in primitiven. In morebiti je ravno v tem, in ne čem drugem, srž problema: celotna Kobalova oddaja TV Poper boleha za istim sindromom. Spekulirali bi lahko, da bi ob kvalitetnejšem satiriku v Lutkovnem gledališču nikoli ne prišlo do takšnega odmeva. Toda prepoznati vsebinsko nekvaliteten nastop še ne pomeni biti v splošnem proti njegovemu nastopu ali proti satiri, v kateremkoli kontekstu. Zagovarjati stališče, po katerem se deklariramo, da smo za satiro, vendar ne za vsako njeno vsebino, je zato čisto sprenevedanje. Reči, da je satira v službi uradne politike, pa vzbudi vprašanje o tem, kaj počnejo tisti »pravi« satiriki, ki bi jim nekdo raje prisluhnil (ob domnevi, da nihče nič nima proti satiri kot takšni)?  Dokler  Kobalovi nastopi učinkujejo ali so celo smešni, so verjetno potrebni. Če niso smešni, uničujejo in brišejo samega sebe. Odmirajo tako rekoč po naravni poti, brez pogrebcev. Od tistih, ki se z njim ne strinjajo, bi torej pričakovali, da se proti njemu in tezi o zlorabi satire borijo s satiro in ne z užaljenostjo ter političnim pregonom. Dalje: v političnih razmerah zlorabe satire, ki jo riše Petan, menda ne smelo biti prostora za užaljene. Pri nas je očitno prostora za užaljene dovolj. Situacija je zdaj pervertirana: ker satirik pač mora biti napadan, v defenzivi in predvsem kaznovan, če naj obvelja, da je satirik, vsako pljuvanje po njem pomeni pohvalo Kobalu in mu celo dviguje digniteto. Učinek napadov in odrekanja satiričnosti njegovemu nastopu ima tako dobesedno kontraproduktiven učinek – Kobal postaja toliko bolj spoštovanja vreden satirik, kolikor bolj ga napadajo in kolikor bolj je splošno mnenje proti njemu.

Pa še za konec: kaže, da je v  pregretem predvolilnem ozračju debata o tem, kje so mere satire in kaj satira je, zadobila neke druge dimenzije in postala prvovrstno politično vprašanje. Ne dopuščati satiro pomeni opredeliti se politično na desno, dopuščati jo pomeni opredeliti se na levo. Povedati svoje mnenje o satiri je tako rekoč konstitutivno zraščeno z vašim političnim prepričanjem. Izredna priložnost, da lahko nekaj nemerljivega (kar je politika po naravi) merimo z nečim merljivim (satira je vendarle oprijemljivi literarni žanr s svojo definicijo in zgodovino). Ker ni možna situacija, da imate o satiri »neodvisno« mnenje, deluje vaše mnenje kot lakmusov papir – če vas znanec na ulici povpraša, kaj si menite o zapletu v Lutkovnem gledališču in ali ga obsojate, boste z odgovorom eo ipso zarisali svoj položaj na slovenski politični atlas, dasiravno se razglašate za neopredeljenega. V resnici bi lahko organizatorji bližnjih volitev na tej podlagi ugotovili, kam se »vpisujejo«  neopredeljeni – povprašati jih je treba le, kaj  mislijo o satiri.

 

Košnik proti Hribarju (2006)

»V socializmu sta bili dve temi tabu: politiki pa seks. Zdaj sta pa ravno dve temi, ki nista več tabu: politiki in seks. In humor se je zreduciral na politike in na seks.« (http://www.rtvslo.si/val202) Originalna misel člana programskega sveta RTV na zadnji seji tega organa 18. julija letos se je komajda prebila v medije.  Pa še to po zaslugi izjave tedna na Valu 202 tri dni kasneje. A kaj, ko bodo to rubriko po novem ukinili, kontakti v živo so menda preveč nevarni.

Kaj je želel povedati dr. Ivan Štuhec z verjetno zgrešeno oceno, po kateri danes prevladujeta omenjeni temi humorja? Seveda to, da sta v napoto. Ker je moralni teolog predstavnik Katoliške cerkve, nam je druga razumljiva: seks ni zabaven. Toda od kdaj predlagatelju, ki naj bi bil predstavnik civilne družbe, ne diši preveč politični humor? Ali še bolje: zakaj mu ne diši, ko z ukazovalnostjo oblastnika svetuje »Začnite načrtno iskati dobre humoriste!« (Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 18. 7. 2006)? Kaj sploh še ostane ob dveh najbolj banalnih vsebinskih izbirah v pozivu po drugačnem humorju?

Morali se bomo sprijazniti: nova oblast, novi časi pomenijo manj smeha in dovolilnico zanj. Natančneje povedano, vodijo v njegovo regulacijo, v poseg vanj. Dragi Slovenci: želeli ste, poslušajte! Zveni absurdno in bizarno, a v demokraciji novega slovenskega trenutka pridejo na vrsto za žaganje tudi vici. Disciplinizacija humorja, nov žanr za konsumpcijo slovenskega naroda po meri lastnega (!) javnega RTV servisa, je doživela svoj prvi preizkus kar v omenjeni kontaktni oddaji, v kateri poslušalci komentirajo izjave. Na novinarski »Kaj se sme in kaj se ne sme v šali reči?«, »Kaj je smešno in kaj sme biti smešno?« in »Kaj so teme slovenskega humorja?«, so bili odzivi klavrni. Razen gospoda, ki je ugotovil, da je to ena najbolj humorističnih izjav, kar jih je bilo predvajanih v zadnjem času, ga ni bilo junaka, ki bi zaznal nevarno past ambicije po regulaciji tako spontanega žanra, kot sta smeh in komika. Zdravorazumske replike so se vrtele okoli tega, da humor nikoli ni pravi, da je vedno nekdo užaljen. Naslednjega koraka poslušalec ni več zmogel: užaljen je verjetno tisti, ki bi ga kanaliziral in omejeval! Spet drugi je psihološko ugotavljal: tebi je smešno, eden pa zares vzame. Zato nikoli ni vsem prav. Konkretizirati ni znal, ali pa je bil preveč prijazen. Tretji je menil, da se humor vedno norčuje iz človeških slabosti. Iz čigavih, si ni drznil povedati.

Noben od kličočih ni opazil ali razumel sugestij novinarke v vprašanju, če jih je že potreboval. Še manj zaznal, da so te v bistvu čisto odveč. Ko se torej bojevniki za realizacijo novega zakona o RTV pripravljajo na več zdravega ljudskega humorja, na Trefaltovo Košnikovo gostilno (na katere kultnost je opozoril Grims v parlamentu 11. januarja letos), nočejo sprejeti nase lekcije, ki je enostavna kot pasulj: ne moreš se bojevati s humorjem! Ta veje, koder hoče. Spomnimo, kako zelo smo v novih časih deležni celo disciplinizacije izraza na obrazu: ko je dve leti nazaj tedanji predsednik vlade na Krkini proslavi v Novem mestu menda muzajoče spremljal nastop Matjaža Javšnika,  oponašajočega papeža in njegovo bolezen, je bil deležen reakcije slovenskih škofov, ker se mu je na obrazu menda zarisal nasmeh. Antop Rop je sicer takrat diplomatsko zavrnil tako početje: menda se ni muzal.  Ista slovenska škofovska konferenca je leta 2000 obsodila tudi notorni satirični nastop Borisa Kobala v lutkovnem gledališču. Norčeval naj bi se iz slovenskega nadškofa. Leta 2006 je torej jasno, da je treba humor regulirati tam, kjer se najbolj vidi in sliši, na RTV, če je programski svet že tako razkošno zaseden z verskimi predstavniki.

Kaj je sploh dober humor? Mar ni nekom vselej zoprn po definiciji, grenak kot pelin in bodičast kot osat?  Mar ni smeh, če ni oseben, tisti, ki se kot krč porodi iz turobnega življenja prav tedaj, ko ga najbolj potrebuješ, da bi vlil moči in poguma? V humorju je namreč nekaj tragičnega: skrivnosti izvor zanj ni veselje, temveč žalovanje. Zato v nebesih ni prostora za humoriste, kot pravi Mark Twain, kar je mogoče še en ključ za razumevanje, zakaj ga za nekatere ni niti v Sloveniji, novih nebesih pod Triglavom. Štosiranje je pač tip umetnosti, ki vselej predstavlja določeno emocionalno nevarnost. Najboljše šale so ogrožujoče, takšne pa so zato, ker so resnične.  Pogrošna morala o zoprni (izrečeni) resnici  nič manj ne velja za tiste, ki so omogočili, da nekateri v njihovem imenu odkrivajo njeno zoprnost. Seveda mislimo na vas, drage radijske in televizijske volivce: želeli ste, poslušajte! Ko ste volili nas, ste volili za naš humor!

Ob tem, da so manj resnične, smo nove smernice slovenskega RTV humorja spregledali verjetno še zaradi hude konkurence drugih domislic in ocen z zadnje seje svetnikov. Ti so zavzeto razpravljali o  evrovizijski popevki in neuspešnem domačem kandidatu, ki škandalozno poje angleško, o psihopatologiji Mozartove Evrope in dekadenci finskih zmagovalcev, o slabem, preveč balkanskem okusu Slovencev, neprimernem ravnanju novinarjev in slabem mnenju mame predsednika sveta o radijskem programu. Seja, komedija verbalnih zmešnjav in pomešanih kompetenc, bi bila že po sebi kot gostilniški guč primerna za kakšen komedijantski, ne analitičen pregled. A kaj, ko to ne bi obveljalo za dobro komiko!

Na njej so tudi že nakazali, kako se disciplinira in kanalizira: za oddajo  Hri-bar bodo prestavili na kasnejši, manj gledani termin. Njeni ustvarjalci so se že dolgo norčevali iz lastne ukinitve,  ne zaman. Z njo so si zviševali možnost obstoja, češ: če nove vladarje soočimo z lastnimi željami po lepi podobi, si ne bodo upali. Kaj torej ostane gledalcem? »Izključite RTV, vključite možgane!«; »Televizija se ne boji resnice! Pogumno se bori proti njej!«; »Prehodil sem cel svet, toda nikjer se ne živi lepše kot na naši televiziji!«; »Ne poslušajte radio, temveč ratio!«; »Pomislite, da je zunaj vojna, nam pa se pokvari televizor!«; »Mislim, torej ne gledam RTV!«

Ne, to zaenkrat še ni humor po sprejetju novega zakona o RTV. Je nekaj istosmiselnih gesel iz študentskih demonstracij v Beogradu deset let nazaj. Smeh je pol zdravja, trdi znani pregovor. Radikalneje in po slovensko: smeh je preživetje. Nam bodo dovolili preživeti in se zraven celo smejati?