Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Po včerajšnji objavi pisma, objavljenega na koncu tega zapisa in povzetega v številnih medijih, v katerem skupina intelektualk in intelektualcev predsedniku republike očita, da je prekoračil svoje predsedniške pristojnosti zaradi stališča o Ukrajini in Turčiji, je Borut Pahor zelo hitro ponudil pisno pojasnilo.

Poskušal bom pokazati, da v njem ni sledil pravilom dobre argumentacije: poudarkom iz pisma se je v velikem loku ognil. Kaj ognil, niti z besedico se ni dotaknil osnovnega očitka A, ki se glasi, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, na čemer je temeljila z vidika možne realizacije naivna pobuda, da bi se moral umakniti s položaja. No, tudi ta namig je modro preskočil v svoji reakciji. Podobno velja, da se niti z besedico ni dotaknil očitka B o ravnanju v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Zgolj posredno pa je opravil z očitkom C, da je s svojimi izjavami škodoval interesom Slovenije.

Pahorjev demanti

Poglejmo si njegov celoten odgovor in ga kasneje analizirajmo po elementih:

Domači in mednarodni javnosti je že vrsto let znano mnenje predsednika republike Boruta Pahorja o posebnem statusu (sui generis) Turčije in Ukrajine v okviru Evropske unije.

Predsednik Pahor je že ob obisku turškega predsednika Erdogana v Sloveniji marca 2015 dejal, da »bi po njegovih besedah zaradi počasnosti pogajalskega procesa veljalo razmisliti tudi o statusu sui generis. A dokler pravni red EU takšnega statusa ne predvideva, si bo Slovenija prizadevala za članstvo Turčije v povezavi«.

Takšno predsednikovo stališče išče rešitve za očiten problem počasnosti, nejasnosti in absorpcijske sposobnosti EU v širitvenem procesu, zlasti z velikima državama.

Predsednik Pahor je imel in ima prav zaradi načelne politične naklonjenosti Turčiji in Ukrajini odlične osebne in politične odnose z njunimi voditelji. Mestoma je bil v domači javnosti zaradi te naklonjenosti celo kritiziran.

Turški zunanji minister je na srečanju v okviru BSF predsedniku Pahorju prenesel željo turškega predsednika Erdogana po njegovem skorajšnjem obisku v Sloveniji. Tudi predsednik Pahor in novi ukrajinski predsednik Zelensky sta se pred kratkim srečala ob robu slovesnosti v Varšavi in se dogovorila za uradno srečanje. V tem smislu je prav mogoče, da bosta predsednika Erdogan in Zelensky uradno obiskala Slovenijo že konec tega leta ali v začetku prihodnjega.

Očitek o prekoračitvi pristojnosti

Pojdimo najprej k A. Dejstva, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, sploh ni poskušal komentirati. Pričakovali bi, da politik takšnega formata sledi vsaj osnovnim pravilom dobre in prepričljive argumentacije, kar pomeni, da na podane trditve ali argumente podaja svoje, ki tem pritrjujejo ali, v tem primeru seveda pričakovano, oporekajo.

Ko se sogovorec ali naslovnic odloči, da se bo argumentu izmaknil in razpravo spelje drugam in proč od očitka, tokrat deloma v pojasnitev, čemu zahteva poseben status pridruževanja za Ukrajino in Turčijo, predvsem pa, da je menda blejsko stališče njegovo staro in dolgo znano, se razprava hitro konča in se ne more nadaljevati. Zelo hitro in nedvoumno je razvidno, da je Pahor izbral takšno možnost izmikanja. Bojim se, da javnost in mediji tega povečini niso znali ali želeli opaziti.

Pahor že dolgo znano mnenje javno pismo Delo

Osnovni poudarek iz Pahorjevega odgovora na Delovi strani: njegovo stališče je že dolgo znano

In koliko je v vsebinskem smislu vreden manever izogibanja, ko je v razpravi zamenjal temo in ponovil, da je njegovo mnenje o Ukrajini in Turčiji znano že vrsto let – kar tudi ni povsem točno? Zgolj papagajsko ponavljanje, da ima enako stališče že nekaj časa, je približno tako groteskno, kot če bi vas ustavila policija zaradi prehitre vožnje, vi pa bi se branili s tem, da bi dejali, kako hitro vozite že dlje časa – ali ves čas. Bi vam policist pogledal skozi prste, bi vaš prekršek bil kaj manjši?

Kakor da bi dejanje bilo kaj bolj veljavno in pravilno, če ga ponavljamo. Pahor se je zatekel v ignoratio elenchi in preprosto navedel okoliščino, ki za zavrnitev argumenta sploh ni relevantna.

Očitek o ravnanju v neskladju z zunanjo politiko

Pojdimo k očitku B, ki pravi, da je ravnal v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Takoj opazimo ponovitev zgodbe: v svojem odgovoru se spet ni niti poskušal obraniti pred njim!

Zanj nerodno ga je včeraj demantiral še slovenski zunanji minister Miro Cerar in ob javnem pismu z njim soglašal, češ da je »uradno stališče Republike Slovenije jasno in ratificirano v državnem zboru – Slovenija podpira pogajanja za vstop Turčije v Evropsko unijo«.  In da je enako povedal tudi turškemu zunanjemu ministru Cavusogluju, s katerim se je na dvostranskem srečanju sešel po otvoritveni slovesnosti in panelih BSF-ja. Kar smo vsi, ki smo brali poročila, vedeli in slišali: na istem dogodku dve diametralno nasprotni stališči naše politike. Ko turškega politika nagovori predsednik republike, doživi zavrnitev in hladen tuš, ko ga čez pet minut sprejme naš zunanji minister, pa nasprotno spodbudno besedo.

In tako kot Pahor ni niti poskušal demantirati poudarka iz pisma, zaenkrat ni ugovarjal niti Cerarju. Najbrž bi tudi težko: stališče predsednika republike je v popolnem nesozvočju z našo zunanjo politiko, zapisano v uradnih dokumentih.

slovenija podpira vstop Cerar vs Pahor

MMC RTV Slovenija o Cerarjevi zaušnici Pahorju

Očitek o delovanju proti interesom Slovenije

Pojdimo še k očitku C, ki pravi, da je Pahor s svojim ravnanjem škodoval interesom Slovenije. Priznati je treba, da se ga je v repliki dotaknil. Toda kako? Je morda demantiral, da je njegovo soliranje politično, diplomatsko in gospodarsko škodljivo?

Odgovoril je s sklicevanjem na svojo osebno politično naklonjenost Turčiji in Ukrajini – očitno ne dovolj močno, da bi jima pripisal enake vatle za vstopanje v EU kot drugim državam. Menda ima odlične odnose z njunima voditeljema: že mogoče, toda morda so le enostranski in je na dobri poti, da se ohladijo. Sklicuje se na »preneseno željo« predsedniku Erdoganu, da kmalu obišče Slovenijo. Lepo, ampak morda le zato, da mu bo lahko še v Ljubljani pojasnil, kakšen je njegov sui generis model obravnave za Turčijo?

S tem, da vabi predsednika Ukrajine in Turčije v Slovenijo in ju srečuje ob različnih slovesnostih, zaenkrat res ne bo mogel prepričljivo zavreči možnosti, da njegovo početje ne moremo šteti za nevarno in škodljivo zaostrovanje odnosov med državama. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste koga povabili na hišno zabavo, vendar ste prepozno ugotovili, da ste se mu zamerili in ga zato ni bilo naokoli?

Končno omenjeni turški zunanji minister ni bil prav nič zadovoljen z njegovim mnenjem na Bledu in ga je, takoj ko ga je slišal, tudi duhovito, ne pa tudi neužaljeno komentiral. Seveda lahko ugibamo, do kakšne mere Turčija in Ukrajina sploh jemljeta resno majhno Slovenijo in še bolj njenega predsednika. Toda počakajmo na reakcije: če bosta Erdogan in Zelensky kdaj res pojasnila, da sta prav vesela Pahorjevih pobud in mu ničesar ne zamerita, bodo avtorice in avtorji pisma morali priznati, da so se zmotili. Kako zelo blizu smo taki možnosti?

O izrazih podpore predsedniku

Naj se na koncu dotaknem še treh pričakovanih očitkov pismu, zelo množičnih in izsledljivih predvsem v spletnih komentarjih, ki gredo enako pričakovano v podporo Pahorju. Vaje v ad hominem žalitvah podpisnikov puščam ob strani.

Prvi je usmerjen v podporo prizadevanjem, da Turčija ne postane članica EU, ker bi to pomenilo nevarno odpiranje vrat islamu in muslimanom. Argument je v svoji osnovi ksenofobičen in Pahor ga je legitimiral. Ampak začetno pismo ga anticipira, ko opaža, da je predsednik države zajahal populistični val in, hote ali nehote, odprl vrata verski in drugi nestrpnosti.

Drugi je manj »desničarsko« obarvan, dejansko je celo pretežno »levičarski«: s tem, ko avtorice in avtorji pisma grajajo predsednika republike, ker zavrača polnopravno članstvo Turčije, posredno ali neposredno legitimirajo avtokratski in nedemokratični Erdoganov režim, kar je tako ali drugače zavržno dejanje. Takšno sklepanje je značilno non sequitur: absolutno ne sledi, da bi kdo zaradi podpore Turčiji po načelih Evropske unije politično zagovarjal in protežiral avtokratske režime.

Kaj takega preprečujejo tudi ti. københavnska merila, ki ob vseh drugih zastavljajo čisto jasne pogoje, povezane s stanjem demokracije in pravne države pri vsaki kandidatki za članstvo. Pahorjev predlog pa prejudicira drugačne postopke in zato obravnava sui generis, kot ji sam pravi, sploh ne omogoča polnopravnega članstva oziroma ga, vsaj začasno, izključuje in predpostavlja korak proč od spoštovanja takih pogojev. Morda celo v najboljši veri pomagati državama, vendar s prepoznavnim odobravajočim učinkom pri ljudstvu, ki ga žanjejo populisti po Evropi in svetu.

Tretji ugovor se morda ne zdi vreden omembe, a je silno popularen in ga je npr. Janez Janša v svojem tvitu včeraj tudi posvojil: ker avtorji pisma »napadajo« Pahorja na način, da to sproža močne emocije podpore ksenofobnih množic predsedniku, ki sicer velja za populističnega, ga s tem dejansko tudi promovirajo in delajo zanj.

jj pismo podpora pahorju

Janšev cinični tvit: o pravih podpornikih Pahorju

Upoštevanje in anticipiranje tovrstnih »negativnih posledic« pred dejanjem X je morda smiselno zgolj z vidika političnega marketinga, denimo v predvolilnem času, sicer je lahko ravnanje z mislijo nanje politično oportuno in skregano s prizadevanjem za resnico, z intelektualno poštenostjo in državljansko odgovornostjo.

Če sledite takim načelom, se najbrž nikoli boste uprli svojemu nemoralnemu, s sicer zelo priljubljenemu šefu, danes pa intelektualci, med drugimi, ne bi smeli kritizirati nobenega uspešnega diktatorja in avtokrata na oblasti, saj bo posledično njihovo dejanje še bolj mobiliziralo privrženost ljudstva svojemu vodji. Le kaj potem sploh še ostane od vloge in dolžnosti intelektualca v družbi?

Pismo javnosti, 11. september 2019

Predsednik Pahor bi moral odstopiti

Minuli teden si je predsednik republike Borut Pahor na blejskem forumu privoščil neprimerno, nerazumno, ksenofobno ter za Slovenijo objektivno politično in diplomatsko izjemno škodljivo izjavo, da Turčija in Ukrajina ne moreta računati na polnopravno članstvo v EU.

S tem ni le zanikal svoje poprej izražene podpore evropski perspektivi Turčije, ampak je tudi močno presegel svoje pristojnosti predsednika republike in članice EU. Obenem se je ponovno izkazal za povsem neverodostojnega politika, ki ne more biti deležen zaupanja slovenskih državljank in državljanov, evropskih in mednarodnih partnerjev. Ne nazadnje zaloputnjena vrata EU spodbujajo tudi vzpon avtoritarizma v državah, ki izgubljajo evropsko perspektivo.

Kot že večkrat doslej, je predsednik Pahor tudi tokrat pokazal, da je namesto odgovornega, spoštljivega in dostojanstvenega opravljanja najvišje državne funkcije raje izbral populistične nastope po zgledu Trumpa, Johnsona ali Salvinija. Toda če si zadnji trije lahko privoščijo izrekanje laži, neumnosti in nesramnosti –  premišljeno ali nepremišljeno – največkrat brez hujših posledic za njihove »velike« države, se po zgledu »Quod licet Iovi, non licet bovi« majhne države v takih primerih težko izognejo negativnim učinkom.

Ob spoštovanju dogovorjenih pogojev si vstop v EU zasluži vsaka evropska država. Predsednik je s svojim stališčem deloval mimo veljavne »Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije« iz leta 2015 in »Strategije zunanje politike Republike Slovenije« – dokumentov, ki ju je sprejel Državni zbor in sta zavezujoča za vse politične predstavnice in predstavnike v državi. Ravnal je tudi v nasprotju z dokumentom »Slovensko-turško strateško partnerstvo«, ki sta ga podpisala s turškim predsednikom Erdoganom 3. marca 2011 v Ankari. V njem lahko med drugim preberemo: »Predani smo turškemu približevanju Evropski uniji. Turčija bo dejavna v pridružitvenih pogajanjih in procesu reform, Slovenija pa bo še naprej odločna in glasna zagovornica turškega članstva v EU.« Zato smo presenečeni, da se do predsednikove izjave nista opredelila slovenski zunanji minister in predsednik vlade.

Morda taka izjava prispeva ali bo prispevala k slabšim gospodarskim in drugim odnosom z Ukrajino in Turčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k Erdoganovemu zaostrovanju vprašanja neplačevanja obljubljene denarne pomoči EU za načrtovano vzpostavitev varnostnega območja na severu Sirije in odpiranju begunske poti v Grčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k vse manjši verodostojnosti slovenske zunanje politike? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda (tudi) zaradi takih stališč Slovenija ni dobila mesta komisarja za širitev v Evropski komisiji? Če da, pričakovano in upravičeno.

S svojo izjavo predsednik Pahor ni le ponovno degradiral instituta predsednika države, ampak je neposredno ogrozil varnost in blagostanje Slovenije in njenih državljanov. Zaradi tega bi moral kot predsednik republike nepreklicno odstopiti. Če ga bo tudi tokrat izdal čut odgovornosti, pa je zdaj na Državnem zboru, da zoper njega sproži ustavno obtožbo, saj je pri opravljanju funkcije prekoračil svoje pristojnosti, zapisane v 107. členu slovenske ustave.

Podpisnice in podpisniki:

Slavko Splichal,

Boris Vezjak,

Svetlana Slapšak,

Niko Toš,

Maca Jogan,

Vlado Miheljak,

Rudi Rizman,

Primož Šterbenc,

Vesna Mikolič,

Rajko Muršič,

Jože Vogrinc,

Milica Antić Gaber,

Mitja Sardoč,

Metka Mencin,

Zdenko Kodelja,

Božidar Flajšman,

Renata Šribar,

Pavel Zgaga,

Darko Štrajn,

Danijel Rebolj,

Bogomir Kovač,

Igor Koršič,

Tanja Rener,

Gorazd Kovačič,

Nenad Čuš Babič,

Gorazd Andrejč,

Anja Zalta,

Miha Fošnarič.

Židanov prvi dan: o ministrici iz Šaleške doline in rdečem slaniku za lačne medije

Državni zbor je včeraj glasoval o novem predsedniku – mesto je zasedel predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan, s sicer skromnimi 49 glasovi poslank in poslancev, ob čimer sta ga močno prekašala oba podpredsednika.

Medijski nastopi so bili ne zgolj zaradi te majhne sramote zanj pričakovano pogostejši, zato smo lahko Židana najmanj trikrat v enem dnevu slišali odgovarjati na neko drugo poizvedbo – o primernosti ministrskih kandidatov iz vrst njegove stranke v trenutnih koalicijskih pogajanjih.

Med drugim je moral novinarjem pojasnjevati, zakaj bo Andreja Katič nova pravosodna ministrica v Šarčevi vladi – ob dejstvu, da se doslej ni preveč izkazala na obrambnem resorju. Tu so kar vsi mediji, v katerih je Židan nastopil, torej npr. tudi POP TV in TV Slovenija, posvojili klasičen insinuacijski očitek, te dni pretežno doneč iz palete Janševih trobil – da za tem stoji šaleški lobi, so namigovali, ki se utegne znajti v sodnih postopkih, če ga v njih še ni.

Židan Pesek

Novopečeni predsednik parlamenta med prodajo svojih slanikov v Odmevih

Insinuacija in Dolenjske toplice

Za trenutek bom pustil ob stran razpravo, kako insinuacije tvorijo pomemben tempo vedno pogostejše tabloidnosti in senzacionalizma v medijski naraciji. Bolj zanimiv se mi je zazdel odgovor, s katerim je Židan uspel pred njimi ubežati. Naj navedem povzetek STA, kot so ga zapisali pri Siolu:

Dosedanja obrambna ministrica Andreja Katič, ki jo v SD vidijo na mestu pravosodne ministrice, je naletela na očitke o povezavi s tako imenovanim šaleškim lobijem in zaradi imenovanja nekdanjega direktorja Teša Uroša Rotnika na mesto direktorja velenjske komunale. Rotnik je namreč v več postopkih zaradi domnevnih nepravilnosti pri financiranju Teš 6.

V SD pa ne sprejemajo načina, da nekdo ne bi bil primeren za položaj, ker izhaja iz določenega kraja. “To, da se reče, da je kdo iz Šaleške doline in je zato neprimeren, ali če je iz Dolenjskih Toplic ali Ljubljane in je zato neprimeren, takšen način delovanja je za nas nesprejemljiv,” je ponovil.

Katičeva se po Židanovih zagotovilih zagotovo se ne bo vpletala v preiskave in sodne postopke. “Njena naloga je, da dela učinkovito, zakonito in omogoči, da bomo vsi državljani videli, da so vsi tisti, ki morajo biti obsojeni, obsojeni,” je bil jasen prvak SD.

Židanova hlinjena nevednost

Kot vidimo, se novopečeni predsednik parlamenta v prvem delu citata brani s takšno formo argumenta:

(1) Opravljanje položaja ne more biti odvisno od kraja, iz katerega prihaja politična oseba.

(2) Če nekdo prihaja iz Šaleške doline, Dolenjskih Toplic ali Ljubljane, zato še ni neprimeren ali nesprejemljiv kot kandidat za neko funkcijo.

(3) Torej Andreja Katič, ki prihaja iz Šaleške doline, ni neprimerna ali nesprejemljiva kandidatka.

No, Židan se je zatekel v klasičen ignoratio elenchi, oziroma nevednost o zavrnitvi (ali glede zavrnitve): premise ne podpirajo sklepa, ki je predmet razprave, ampak neko drugo trditev, ki je pripisana sogovorniku z namenom lažje zavrnitve njegovega argumenta. Takšno tehniko pogosto uporabljajo tisti, ki želijo nekaj dokazati, vendar ne vedo, kako bi to storili, zaradi česar se zatečejo, da bi spodbili želeni sklep, v kakršenkoli argument, ki pa žal za trditev, ki je predmet spora, sploh ni relevanten. V tem smislu je večkrat nevednost o zavrnitvi ime za kakršenkoli irelevanten sklep.

Aristotel o navidezni povezavi

Kot je znano, je že Aristotel vedel, da »če si soočen z argumentom, ki ga ne moreš ovreči, je najbolj preprosta strategija v tem, da odgovoriš s protiargumentom, ki je dober, vendar nima nikakršne zveze s prvotnim argumentom in nanj ne odgovarja. Poslušalstvo velikokrat ne opazi, da si zamenjal temo, še posebej, če obstaja navidezna povezava s prvim argumentom ali če je drugi argument tako čustven, da pozabiš na začetni argument«.

Primer bi bil:

Vinjeni vozniki ogrožajo sebe in druge udeležence v prometu. Predlani so policisti zaradi vožnje pod vplivom alkohola odvzeli vozniško dovoljenje 75 voznikom, lani pa le še 50. Torej je varnostno stanje na naših cestah sedaj boljše.

V tem primeru gre za ignoratio elenchi, saj iz danih premis ne sledi, da je varnost v prometu danes boljša – v bistvu je še vedno porazna, če je za volanom veliko vinjenih – ampak kvečjemu, da se zmanjšuje število tistih, ki vozijo z več alkohola v krvi, kot pa je dovoljeno. Pa še to je vprašljivo, saj obstaja cel kup voznikov, ki vozijo vinjeni in jih policisti nikoli ne ustavijo. Kakorkoli, reči, da je število tistih, ki vozijo pod vplivom alkohola danes manjše, je nekaj povsem drugega kot pa reči, da je varnost na naših cestah zdaj boljša.

Šaleški lobi in geografsko poreklo

V zgornji izpeljavi hitro uvidimo, da je Židan zamenjal prvo in drugo premiso. Očitek ni bil, da je Katičeva neprimerna, ker prihaja iz Šaleške doline, temveč da je povezana s šaleškim lobijem, hkrati pa seveda tudi res prihaja iz Šaleške doline. Zaradi tega dejstva in ne lokalnega izvora je neprimerna kot kandidatka, se je glasila začetna trditev – kakorkoli je že morda insinuirana.

Danes namesto ignoratio elenchi za takšen tip zmote največkrat uporabljamo praktično vsebinsko enakovreden koncept »napačne sledi« (red herring) – tudi zanjo je značilna vpeljava nove poante ali teme, ki z začetno tezo nima nobene zveze – zato, da bi zmagali v razpravi s preusmerjanjem pozornosti poslušalca s sogovornikovega argumenta, ki bi ga praviloma težko ovrgli z uporabo legitimnih logičnih metod, na predmet, ki za argument ni relevanten. Takšno sklepanje je napačno, saj menjava teme ne more šteti za podporo neki trditvi.

Običajno je »napačna sled« v svoji argumentacijski shemi taka:

(1) Oseba A zagovarja trditev X.

(2) Oseba B manipulativno spodbija navidezno podobno trditev Y na način, kakor da bi oseba A zatrjevala Y in ne X.

Prvi dan novega predsednika parlamenta si bomo zato nekateri zapomnili po majhnem triku v podobi »geografske« moralke, ponovljenem v najmanj treh medijskih nastopih, s katerim je požrtvovalno obranil svojo kolegico iz Šaleške doline. Da novinarji na to niso opozorili, morda tudi ne opazili, najbrž ni presenetilo nikogar.

Več:

Zmote in napake v argumentaciji

Herbicidna medijska pomirjujočost

Kardinal ni kršil celibata. Ali res?

»To je bila najbolj boleča izkušnja v mojem življenju. Počutil sem se zavrženega, nemočnega. Zdaj sem dokazal, da nikoli nisem prekršil celibata.«

Tako piše na straneh Večera, ki mu kardinal Rode stoprocentno zaupa. Njegove ključne besede s tiskovne konference ob razglasitvi negativnega izvida testa DNK pa žal ne držijo. Težko se odločim, kaj je bolj bedno od tega dvojega: da nas je gospod Rode argumentacijsko zavajal, ali pa morda, da so domači mediji povsem prezrli šibkost dokaza, ki ga je predložil in je noben zaenkrat ni niti poskušal problematizirati. So vam zamolčali v lastni nesposobnosti in samozagledanosti, morda niso niti opazili?

Zadeva je preprosta: papir, ki ga je zmagoslavno prebral medijem njegov simpatičen osebni tajnik, prav nič ne dokazuje, da celibata ni kršil. Še manj dokazuje, da ga ni kršil nikoli.

Od spolnega odnosa pod prisilo do očetovstva

Spolni odnos je tako rekoč nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za spočetje otroka. Vendar za prekršek v celibatu zadostuje že prvo. Če bi želel g. Rode dokazovati, da nima otroka iz konkretnega primera domnevnega razmerja, potem nas bo njegov papir prepričal. Za prekršek v celibatu pa to ne bo dovolj. Spomnimo, kaj točno je povedala mama njegovega nesojenega otroka, Tanja Breda Stelzer:

Posnetki pogovora in priča, ki je slišano pripravljena potrditi tudi na sodišču, govorijo o tem, da je imel kardinal Franc Rode, ki je bil v mašnika posvečen 29. junija 1960, slabo desetletje po tem s Tanjo Bredo S., ki se je takrat pisala drugače, leta 1969 intimno razmerje.

Novinar Karba se je torej 28. avgusta 2012 skliceval na posnetek pogovora in priče za svojo trditev. Izraz »intimno razmerje« ne daje možnosti za dvoumne interpretacije – pomeni spolno razmerje. Mimogrede, prav zaradi tega podatka in izjav tako Tanje Brede kot njenega sina Petra je imel – ob kronoloških in dejstvenih podatkih o njunem druženju -, seveda nadvse dobre razloge, da verjame Petrovi domnevi o očetovstvu. O ničemer drugem niti ni poročal.

Če bi želel g. Rode zanikati kršitev celibata, bi se nekako moral vsaj nikalno izreči o tej trditvi – ponuditi dokaze za njeno neveljavnost je sicer res težko. Vendar tega, razen s priliko o čistosti Črtomirja in Bogomile, ni niti poskušal storiti. Še huje, ker je bil Peter spočet novembra ali decembra 1969, bi zadostovalo že, če bi nas prepričal, da v tem obdobju s Tanjo Bredo ni bil v kontaktih – če ni bil. Tudi to se ni zgodilo. A to še ni vse. Kardinala je z namigom obremenil tudi sam Peter, ko je na tiskovni konferenci 28. avgusta, sklicani kar po telefonu, povedal tisto, kar mu je povedala mati: ne samo, da sta bila intimna (izraza, ki ju uporabi, sta ‘contact’ in ‘sex’), ampak da si jo je vzel na silo:

Samocenzura, nov prijem

Čeprav so ta dan posnetek predvajali tako v osrednjem dnevniku RTVSLO, POP TV in nato še v Odmevih, se je zgodilo tole: iz samocenzurnih razlogov se isti dan in kasneje noben medij ni upal zapisati ali komentirati Petrove ga  namiga o tem, da sta Črtomir in Bogomila ne samo bila intimna, ampak da se je ta intimnost zgodila pod prisilnimi okoliščinami. Še ena stvar za obsežne anale slovenske medijske blaznosti: kot da bi se bali prenesti podatek, verjetno uročeni pred moralno avtoriteto, ki je vsem na očeh zelo obremenjujoč za kardinala in ki so ga vsi slišali na lastna ušesa, čeprav jim ob tem na poti ne stoji prav nobeno novinarsko načelo. In tako se Rodetu ni bilo treba truditi niti z demantijem okoli tega, saj ga v mesecu in pol ni bilo novinarskega heroja, ki bi si drznil zastaviti vprašanje v tej smeri. Ja, take imamo.

Če je nekaj hudo narobe z novinarsko argumentacijsko kompetenco in pogumom (beri: novinarskim dolžnim ravnanjem), se tu razočaranje ne ustavi. Trenutni strahotni linč časopisa Delo in novinarja, ki je objavil zgodbo, ni prvi, je zgolj ponovitev prve zgodbe, ki sem jo objavil že 6. septembra pod naslovom Kdo bo branil novinarja Karbo? No, zdaj so napadi nanj še bistveno hujši. V čem naj bi ta ravnal napak?

Koliko so vredni poglavitni argumenti

Poglejmo si najpogostejše očitke, le tiste, ki so mišljeni resno, čeprav so taki v pretežni manjšini glede na diskreditacijske, adhominalne kontekste.

(1) Mediji so posegli v pravico do zasebnosti

To točko sem že problematiziral in zavrgel, podobno so storili že mnogi, npr. odvetnik Rok Čeferin v Delu. Zato na kratko: v koliziji pravice do zasebnosti in pravice do svobode govora lahko zmaga prva ali druga, vendar je prednost eni odvisna od konkretnega primera. Norma celibata iz pravice do zasebnosti v primeru duhovnika, zapriseženega tej normi, a pod sumom, da ima otroke, nesporno izključi en segment: tiste vrste zasebnosti, ki se nanašajo na kršitev celibata. Ker so kleriki javne osebnosti in ker se v slovenskem prostoru še zlasti odlikujejo z javnim izražanjem stališč o žgočih političnih vprašanjih, denimo o pomenu očeta in matere pri vzgoji otroka v zadnjem referendumu o družinskem zakoniku, ne more biti nobenega dvoma, da imamo vsaj v primeru najbolj javno markantnih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov pravico vedeti, ali svoja stališča tudi živijo.

(2) Za zgodbo ne obstaja utemeljen javni interes

Tudi ta argument, ki včasih vsebuje še dodatno premiso »Javnega interesa ni, ker kardinal ni javna oseba«, je bil že nekajkrat prepričljivo spodbit. Celo po večkratnem iskanju argumenta zanj, kajti pretežno sem naletel le na neutemeljeno vehementno izraženo trditev, sem našel le tistega, ki ga je v Delu zapisal dr. Peter Lah:

»Kaj si novinarji mislijo o ravnanju cerkvenih predstavnikov, je njihova stvar. Ali o tem pišejo ali ne, je njihova avtonomna pravica v svobodni in laični državi. Ne morejo pa se novinarji sklicevati na javni interes, ko obelodanjajo govorice o zasebnem življenju visokega predstavnika civilne družbe. V javnem interesu bi to ravnanje bilo takrat, če bi omenjena oseba kršila zakon ali kako drugače ogrožala javni red in mir. Nič od tega ni v Delovih člankih.«

Po nobeni veljavni definiciji javnega interesa ta ni reduciran le na primere kršitve zakona in ogrožanja javnega reda – ta dva poudarka sta povsem arbitrarna. Če bi veljala Lahova inovativna medijska teorija, bi se npr. nikoli ne smeli ukvarjati s celo paleto moralnih dilem, npr. s prav nobenim seksualnim škandalom, denimo afero Lewinsky: predsednik Clinton pač ni ogrožal javnega reda in niti ni kršil zakonov. Po Lahu bi, glede na povedano, zgodbo morali mediji zamolčati – v imenu javnega interesa!

(3) Mediji niso preverili ključnega dejstva

Takšen je argument dr. Sandre Hrvatin:

Očitno je, da ključnega dejstva niso preverili. Ključnega dejstva, ali je kardinal Rode oče tega gospoda ali ne, niso preverili. Drugi mediji pa so sledili temu valu poročanja in zgodba je dejansko bila tri tedne na naslovnicah praktično vseh medijev. Vsi mediji bi lahko premislili, kakšen je njihov delež pri tej zgodbi.”

Hrvatinova ne obsoja le časopisa Delo, ampak tudi vse druge medije, da so o tem pisali, govori o opominu za celotno novinarstvo, ki si česa takšnega ne bi smelo privoščiti:

“Negativni test DNK bo imel posledice za časopis, ki je to informacijo prvi objavil. Posledice bodo vezane na njegovo verodostojnost, za celotno novinarstvo pa je to opomin, kako se končajo zgodbe, ko se mediji bojujejo za ekskluzivne zgodbe, pomembno pa je le objaviti informacijo, ne pa počakati in preveriti, ali ta informacija drži. Zgodba je tedne in tedne polnila prve strani vseh medijev, ne le tistega, ki jo je objavil. Zdaj se zastavlja vprašanje, kako popraviti škodo, saj se je izkazalo, da gre za neresnične informacije. Minimalen korak je opravičilo, menim, da bi pri dotičnem časopisu to morali narediti.”

Zgornje je tudi stališče, s katerim je skozi »bob dneva« na prvi strani pomoraliziral časnik Večer. Argument iz »nepreverbe ključnega dejstva« je zahteva, ki je po svoji vsebini ignoratio elenchi, tj. strašilo: novinarju Karbi podtakne, da je postavil trditev o kardinalovem očetovstvu, čeprav je sam postavil le trditev, da obstaja oseba, ki želi preveriti, ali je kardinal njen oče. In zdaj naj se brani pred tem, česar nikoli ni rekel? Dokazov, da svoje trditve o obstoju Petra Stelzerja in njegovem iskanju očeta ni preveril, pa ni nobenih – o tem nihče niti ne dvomi. Seveda zgodba o iskalcu očeta posredno pomeni namig, da je na drugi strani oče. Toda ali moramo zgodbo o tem iskalcu vreči v koš vse do trenutka, ko podatek o tem očetu ni potrjen?

Zahteva o nujnem preverjanju ključnega dejstva  je bizarna in včasih nedosegljivo visoka. Od novinarjev tako rekoč zahteva, da ne pišejo o ničemer, kar ni (vsaj navidezno) podkrepljeno s stoprocentnimi dokazi. Nevzdržnost takšnega novinarskega načela je že učinkovito zavrgel dr. Marko Milosavljevič:

 “Če bi pristali na tezo, da novinar nečesa ne bi smel objaviti, preden se to ne bi izkazalo kot popolna resnica, potem novinarji tako rekoč ne bi smeli poročati o nobenem sodnem postopku. Celo z nekaterih tiskovnih konferenc ne bi smeli pisati poročil, saj bi lahko nekdo drug izpodbijal tam predstavljene podatke.”

Posledica uresničitve takega postulata bi bilo paralizirano in rigidno novinarstvo, najverjetneje pa tudi njegova samoukinitev, in to ne le v segmentu raziskovanja in opravljanja funkcije psa čuvaja, saj do kraja preveriti praktično ni mogoče skoraj nobene informacije, ki se pojavlja v še tako nedolžni vestički. Razen če ima kdo v mislih neke vrste medijsko forenziko, ko bi se novinarji trudili kardinalu izpipati kakšen las, ujeti kanček sluzi v toaletah in nato plačati DNK test zasebnemu fušarju, saj bi jih uradne institucije itak zavrnile. Ampak pomagalo spet ne bi veliko: če bi bil test pozitiven, znova ne bi bil takšen stroprocentno in zgražanja o nedopustnem postopanju novinarjev bi bilo še več…

Iz zgornjih razlogov je tudi trditev o nedopustnem citiranju drugih medijev neutemeljena.

(4) Medij je špekuliral na podlagi anonimnih virov

Argument je izrazil dr. Peter Lah in ni videti preveč resen, čeprav se posredno tistim, ki vabijo gospoda k besedi, očitno zdi:

»Dejstva, ne pa da se špekulira o zadevah, ki niso potrjene, ki temeljijo na anonimnih virih, ki pa v vsakem primeru škodujejo njegovemu ugledu.”

Ni težko zavrniti povedanega: na katerih anonimnih virih točno pa temelji Delova zgodba? Tanja Breda Stelzer in njegov sin nista anonimna vira – oba sta bila identificirana. Časopis Delo se je v svojem pisanju res skliceval na dodatne priče, ki so pripravljene povedano potrditi na sodišču – toda te podpirajo izjave oseb, ki niso anonimne in sem jih citiral zgoraj. Novinar je v vsakem primeru imel dobre razloge objaviti njuna stališča, ki so, kot rečeno, obremenilna že v primeru, ko kardinal res ni oče Petra Stelzerja.

Zahteva po špekulacijah na podlagi anonimnih virov odpira še eno primerjavo: ko je preteklo in letošnjo leto ducat medijev na desnici divje špekuliral o domnevnem razmerju med predsednikom republike in njegovo mlado sodelavko, ni objavil niti najmanjše evidence ali dokumenta, ki bi pritrjeval takšni zgodbi. No, v tej blazni medijski krajini so prav isti mediji in novinarji, ki so divje špekulirali o nedokazani romanci, danes glavni moralizatorji in etični praktiki, ki zgroženi ugotavljajo, kako nizko da je padel časopis Delo, pisarijo o »medijskem umoru« in novinarju Karbi napovedujejo poklicno smrt. Ne le, da je njim dovoljeno delati natanko in dobesedno tisto, kar (napačno) pripisujejo drugim, postavili so se v vlogo razsodnikov in nas poučujejo, novinarska in strokovna javnost pa jim to brez ugovora omogoča. Da ne pozabimo: takrat se medijski strokovnjaki vseh provenienc niti malo niso zgražali, danes so jih polna usta. Čeprav sta primera bistveno različna!

Rezime spoznanj

Zgodba o »aferi Rode« po razkritju negativnega testa je navrgla več bolečih spoznanj. Naj jih nekaj naštejem.

Prvič, šibko argumentacijsko kompetenco novinarjev in urednikov, ki so pripravljeni praznim vehementnim trditvam npr. kardinala verjeti kar na prvo žogo. Kardinal pač ni opran sumov, da ni kršil zapoved celibata, mediji pa nas družno na vso moč prepričujejo, da je zgodba končana.

Drugič, sposobnost samocenzure medijev, ki nimajo težav s spontanim izločanjem zelo bistvenih poudarkov s sporeda svojih informacij.

Tretjič, da na naši medijski sceni obstajajo gladiatorske igre med mediji samimi in novinarji. Ne nujno zaradi dodatnega neskritega političnega obračuna s časnikom Delo, ki je stekel s strani Janševih medijev in tistih, blizu Cerkvi, ampak tudi npr. med Delom in Večerom, ki imata istega lastnika oz. sta lastniško povezana.

Četrtič, nimamo razčiščenih niti osnovnih pojmov iz novinarske etične prakse: kaj je javni interes in kdaj je navzoč, kaj pravica do zasebnosti in kaj do svobode izražanja, kaj pomeni »preveriti dejstva« in kdaj smo upravičeni navajati anonimne vire. Nekatera stališča medijske stroke, ki jih nisem imel prostora našteti, so katastrofalna. Ne obstaja niti konsenz okoli tega, ali je Delo pravzaprav ravnalo dolžnostno in zgolj pravilno opravilo vlogo psa čuvaja javnosti in civilne družbe. Ta podatek bi morali poznati neodvisno od sodnih postopkov.

Petič, res je videti, da je časopis, čeprav po mojem mnenju ni storil nobenega resnega poklicnega kiksa, še najmanj takšnega, ki bi bil iztožljiv, povzročil določeno škodo kardinalovemu ugledu, ki je niti moralna satisfakcija po znanem rezultatu testa ne more popraviti. Vendar se je kardinal s svojo odvetniško pisarno odločil za sodni pregon napačnih tarč: po načelu »kill the messenger« se je spravil na medij in novinarja z nizom tožb, medtem ko tiste, ki so nenadoma izginili v noč, pušča pri miru. Njegovo končno trditev spravljata na laž prav Tanja Breda in njen sin, ki je dovolj naravnost in obremenjujoče povedal, da si je njegovo mater vzel na silo. O trditvah obeh obstajajo dokazi. Zato je priseganje, da nikoli ni kršil celibata, še dalje na trhlih nogah.

Nepotizma ni, moj sin je že odrasel.

Kakšna nasprotna dejstva točno je danes navedel generalni sekretar vlade, da bi zavrnil očitke o nepotizmu pri zaposlitvi svojega sina? Medijski institut uveljavljanja popravkov dovolj rigorozno zahteva navajanje »nasprotnih dejstev« in Predalič jih v današnji repliki v Dnevniku poskuša našteti:

Prikaz nasprotnih dejstev

Pisma bralcev – ponedeljek, 24.09.2012

V zvezi z navedbami novinarja Blaža Petkoviča v članku z naslovom “Tudi Božo Predalič našel zaposlitev za svojega sina”, ki je bil objavljen v časniku Dnevnik dne 21. septembra 2012, odločno zanikam namigovanja, da sem sinu iskal oziroma našel zaposlitev. Izjavljam, da z ničemer nisem vplival na zaposlitev svojega sina. Sin ima namreč pri 33 letih svoje življenje in je povsem samostojen pri sprejemanju odločitev.

dr. Božo Predalič, generalni sekretar vlade

Prav v dnevih, ko vlada na veliko napoveduje obsežna odpuščanja zaposlenih v javnem sektorju, se generalnemu sekretarju zdi prepričljivo reči, da sam na zaposlitev svojega sina v poslanski skupini SDS ni mogel imeti vpliva, ker

(1) je sin star 33 let

(2) živi svoje življenje

(3) je samostojen pri sprejemanju odločitev.

Kateri od razlogov zadosti kriteriju nasprotnega dejstva? Seveda noben: sekretar ponuja karikaturo situacije, po kateri nepotistično poskrbimo za službo svojih otrok le, če so mladoletni, od nas odvisni in nesamostojni pri sprejemanju odločitev. Argumentacijski ignoratio elenchi služi temu, da smo se izognili odgovoru in navedli za sklep (o tem, da nepotizma ni bilo) irelevantne podatke. Ko ata pomaga sinetu najti »job«, to pač ni povezano z nezmožnostjo sprejemanja odločitev pri slednjem in z njegovimi leti. Razen v partikularnem primeru, ko sinovi samostojno sprejmejo odločitev, da bodo sprejeli atejevo nesebično in prijazno pomoč…

Predalič nam s tem slika nek horizont njemu lastnega dojemanja, kaj bi lahko štelo za učinkovit izgovor pri državljanih, če smo obtoženi nepotizma, celo v primeru, ko opisani primer ni takšen. Ob tem pa nam razkriva še, kako razume nekatere starševske relacije do otrok in psihologijo (nesamostojnih) mladostnikov.

In ko se je minulo nedeljo predsednik vlade v intervjuju branil pred istimi očitki, je ponudil še en inovacijski retorični trik iz starega bunkerja: nepotizma pri nas tako rekoč ni, prejšnji teden smo skadrirali zadnjega sina in hčero. Ob zimzelenem »vsaka ekipa ima pravico, da si nastavi svoje ljudi, da lahko normalno dela«, kar verjetno sploh velja za serijske zaposlitve SDS otrok v državni firmi Plinovodi, pomožnem »stare ekipe so bile zanič, sicer ne bi bilo predčasnih volitev« je tu še hit tedna: nepotizma in klientelizma ni bilo, ker gre za zaposlitev za določen čas. Se pravi: če vzamete v službo nekoga preko vrste zaradi sorodstvenih in drugih vezi, to ne bo štelo za koruptivno, če ga niste zaposlili za nedoločen čas in če npr. teh služb čez nekaj časa (a res?) ne bo več. Novinar se pač ni spomnil, da bi podvomil. Pa razumi, kdor more:

Nepotizma Janša ne vidi

Janši je bilo zastavljeno tudi vprašanje o nepotizmu, ki se v medijih pripisuje stranki SDS. Janševa hči namreč dela v državnem podjetju Plinovodi, sin generalnega sekretarja vlade Boža Predaliča je zaposlen v državnem zboru kot sodelavec SDS, v premierjevem kabinetu je zaposlena hči evropske poslanke Zofije Mazej Kukovič, na ministrstvu za infrastrukturo pa je zaposlena žena tiskovnega predstavnika Janševe stranke Jerneja Pavlina.

Janša pravi, da gre za zaposlitve za določen čas. In teh služb po besedah predsednika vlade po izteku mandata ne bo več. “Minister, ki nastopi nek mandat, si mora sestaviti ekipo, da lahko normalno dela. Če bi bile prejšnje ekipe v redu, potem ne bi imeli predčasnih volitev,” je dodal.