Afera Karigador, o kateri je prvi poročal POP TV, drugi mediji pa so izrazito mlahavo sledili, se je že v začetku prevesila tudi v parado zanič argumentov, s katerimi se odločno ščiti in brani ravnanje predsednika vlade. O nekaterih strategijah pri tem sem že dovolj podrobno pisal v samostojnem prispevku, njihov seznam pa želim zdaj, glede na razvoj dogodkov, nova dejstva in tudi na novo uporabljene argumente, še razširiti.
Kdo spodaj naštete argumentacijske strategije uporablja? Predvsem predstavniki vlade, poslanci Gibanja Svoboda, koalicijski partnerji, podporniki vladajoče stranke in njihovi volivci, v presenetljivo velikem obsegu pa tudi novinarji in medijske hiše. V zelo majhnem obsegu sicer sam predsednik vlade, ki se pojasnilom izrazito izogiba – podobno kot po stopnicah beži pred novinarko POP TV.
Deset strategij obrambe
Navedel bom deset argumentacijskih strategij, ki se mi zdijo trenutno najbolj v uporabi, nikakor pa ne mislim, da so edine. Zanje bom pokazal, zakaj se mi zdijo neprepričljive. Slaba argumentacija bi nas morala resno skrbeti iz več razlogov, tudi v luči boja proti korupciji. Kaže na to, da je obupna argumentacijska praksa, ki smo se je naposlušali in nagledali tudi v primeru Janševih mandatov, znova na svojem divjem pohodu.
V nadaljevanju bom zato v kratkem orisal deset osnovnih argumentov v podporo Golobu, pri katerih bi lahko naštel še kakšne pomožne: (a) argument iz družinskega špetira, (b) argument iz tabloidnega novinarstva, (c) argument iz minimizacije neintegritetnega ravnanja, (č) argument iz neoddajanja nepremičnine, (d) argument iz domnevne odsotnosti koristi, (e) argument iz minimizacije pomena predsednikovanja v dveh svetih zavoda (f) argument iz »nemožnosti« razkritja interesa, (g) argument iz kadrovanja v imenu boja proti »njihovim«, (e) argument iz neumnega, ne pa tudi neintegritetnega ravnanja in (h) argument iz diskreditacije pravnih mnenj (dr. Pirnat). Pri vsakem bom na kratko navedel, kaj je z njim narobe.
Prvič: argument iz družinskega špetira
Številni novinarji in posamezniki so se, tudi zelo angažirano, zagnali v izvor podatkov o aferi, kakor da je ta pomemben ali celo ključen. Ker naj bi šlo za Tomaža Subotiča in njegovo (bivšo) maščevalno ženo, ki je domnevno razkrila njegovo sporno dopisovanje skozi SMS sporočila, naj bi nenadoma vsa javno objavljena evidenca, ki obremenjuje premierja, bila ničvredna? Le zakaj, če pa nihče ne zanika pristnosti sporočil, vključno z vpletenima Golobom in Subotičem?
Ločitve da so lahko pekel, navajajo nekateri, odkrivajo ljubezenske trikotnike in pristransko ravnanje Subotičeve žene. Kakor da bi konteksti razkritja karkoli spremenili na ravni dejstev in dogajanja. Ne, seveda gre za klasično zmotno sklepanje v maniri non sequitur: okvir dogajanja, torej družinski špetir, ni relevanten za presojo, ki je skozi SMS dopisovanje razkrila konflikt interesa med milijonarjem in predsednikom vlade. Kar je pomembno in relevantno, so zgolj dejstva: so ta resnična ali niso? Uporabniki te zmote uporabljajo ignoratio elenchi (nevednost glede zavrnitve), saj v sklepu ne obravnava začetnega vprašanja. Govorimo vendar o tem, kdo je komu priskrbel kakšno korist ali darilo oziroma kaj sta omenjena pri sebi dobila in pričakovala v zameno. Razprava o maščevalni bivši ženi res ne spremeni ničesar!
Povedano drugače: resničnost dejstev (Golobov bivanje v vili, Subotičevi položaji) niso odvisni od osebnih motivov osebe, ki je dejstva razkrila. Razprava o družinskem špetiru je irelevantna za presojo nastalega konflikta interesa. Nanjo glejmo kot na naključni splet dogodkov, ki je razkril sporno dogajanje. Ker pa je množice lahko zavesti z zgodbo o zasebnem življenju in špetiru, kar naj menda ostane prikrito in nikakor ne javno, nekateri to zlahka uporabljajo za potrebe zanikanja resnosti afere, ki govori o potencialni kršitvi integritete.
Drugič: argument iz tabloidnega novinarstva
Drug argument so velikokrat zagovarjali kar novinarji. Mediji da zgolj iščejo senzacijo, zato jim ne smemo verjeti, so ponavljali skupaj z Golobovimi privrženci, ki se pogosto še kar slepijo za prakse, ki so se jih nagledali pod Janšo in pri sebi gojijo prepričanja, da so kot antijanšisti zelo drugačni od janšistov.
Skratka: POP TV je s svojim razkritjem ravnala tabloidno. Kajti koga pa mora zanimati, kaj počne premier v neki istrski vili? Pravi in resni novinarji počnejo resne stvari, novinarka Nika Kunaver, ki je prva poročala o tem, podobno kot že pri aferi Dars, pa zgolj meša meglo! Le kaj ima za bregom?
Kot vidimo, se s sklicevanjem na tabloidnost znova poskuša ubežati resni razpravi o resni temi: možnem konfliktu interesa, koruptivnem in neintegritetnem ravnanju predsednika vlade. Načeloma v tem primeru ni pomembno, kdo je o čem poročal, tehtati moramo vendar zaznane prakse politikov. Če novinarka teče za Golobom, da bi ga ujela, ker ji noče odgovoriti na vprašanja in se izmika, bomo za to krivili njo ali njega? Je novinarsko grešno, ker ga ni pustila pri miru in v pisarni čakala na doslej prazne komunikeje iz kabineta predsednika vlade?
Nihče si ne želi novinarjev, ki z mikrofoni silijo v politike med njihovo hojo, toda morda je krivda vendarle pri prvih. Povedano na kratko: tudi če je kakšna afera res razkrita v tabloidnem formatu, čeprav prispevek POP TV ni bil takšen, to res še ne pomeni, da so navedene informacije in dejstva iz njega kaj manj zaskrbljujoča.
Napad na novinarje (Niko Kunaver) in medije (POP TV), češ da delujejo tabloidno ali iščejo senzacijo, je standarden ad hominem, saj skuša diskreditirati naštete evidence in dokaze z napadom na osebo ali medijsko hišo, ki jih je predstavila. Na podoben način bi lahko to strategijo označili za napačno sled (red herring) s poskusom preusmeritve razprave z osrednje teme (možen konflikt interesa in integritete) na nekaj nepomembnega (senzacionalizem medijev, tabloidnost).
Tretjič: argument iz minimizacije neintegritetnega ravnanja: prespati pri prijatelju
Tretji argument Golobovih podpornikov je bil doslej silno uspešen, ker je tudi skrajno enostaven: vsak kdaj prespi pri kakšnem prijatelju! Kaj je to takšnega! Običajno je bil podprt za dokazovanjem, da gre za izrazito pretiravanje in napihovanje v presoji dogodka, zaradi česar se premierju dogaja krivica.
Golob in Subotič sta torej prijatelja, predpostavlja trditev, čeprav je prej videti, da se oba otepata takšne ocene. Uporabniki strategije se morajo pretvarjati, da niso razumeli cele vrste okoliščin. Najprej te, da je pri njunem odnosu sprejemanja in dajanja daril šlo za situacijo quid pro quo: vsak je nekaj dobil v zameno. Tudi ni res, da je nekdo zgolj prespal pri drugem, ampak za večkratno dopustovanje, četudi morda kratkotrajno.
Hkrati morajo zagovorniki minimizirati naravo dogodka: če je Golob prespal pri prijatelju, zakaj je dopustovanje organiziral kabinet predsednika vlade in njegova svetovalka Pina Weisseisen? Torej je tam bival kot premier, ne kot prijatelj, za nameček pa z njim ne samo partnerica, temveč tudi omenjena Weiseissen? Če bi tam prespal cel kabinet, bi še vedno vztrajali pri taki oceni?
In če je šlo za prijateljsko uslugo, za katero je Subotič nekaj dobil v zameno, mora zagovornik takšnega stališča pojasniti še, kakšen status ima pri tem Tina Gaber, ki je kasneje tudi želela prenočiti v isti vili v Karigadorju po posredovanju svetovalke v kabinetu. Sicer čisto po naključju tudi njene osebne prijateljice. Je vse našteto res zasebno prijateljsko delovanje?
Pri tem gre za argumentacijsko prevaro poenostavljanja: zagovorniki torej poenostavljajo zapleteno situacijo, da bi zmanjšali njeno resnost, ignorirajo ključne okoliščine, možno povezavo med bivanjem in Subotičevim imenovanjem, vpletenost kabineta predsednika vlade in prisotnost drugih oseb (Tina Gaber, Pina Weisseisen). Takšna zmota poenostavljanja prikazuje situacijo kot vsakdanjo in trivialno, čeprav gre za potencialno etično in pravno sporno ravnanje, z poenostavljanjem pa se ignorira kontekst in resnost možnega konflikta interesa.
Podvrsta tega argumenta je sklicevanje na vsakodnevna poznanstva in na to, da »smo vsi prijatelji«, ker da je Slovenija majhna. Ali na razlago, da to ni pravi interesni konflikt, ampak samo navidezen – čeprav pravniki svarijo že o nevarnosti videza! Poskusite s tem argumentom prepričati različne protikorupcijske ustanove v državi in po svetu. Ne boste uspešni!
Četrtič: argument iz minimizacije: prespati pri prijatelju, ki ne oddaja svoje nepremičnine
Poslanec Gibanja Svoboda Lenart Žavbi je bil verjetno prvi, ki je v soočenju na POP TV uporabil še en bizaren argument, nekakšno nadgradnjo prejšnjega: morda je res lahko težava, če je premier prespal pri prijatelju, ampak ker ta ne oddaja svoje nepremičnine in za oddajanje ne prejema denarja, ne moremo zares govoriti o korupciji. Ta bi bila šele, če bi bival pri njem brezplačno glede na druge, ki jim Subotič bivanje zaračuna.
Spet smo pri argumentu iz nerelevance oziroma pri ignoratio elenchi, nevednosti glede zavrnitve, pri kateri gre za zmoto neustreznega sklepa – ko nekdo sicer ponudi argument, ampak ta ne odgovarja na glavno vprašanje. Popolnoma nepomembno je, če Subotič oddaja ali ne oddaja vile, ker je tak moment neodločilen za presojo o nepristranosti in sprejemanju darila v zameno. Sum vplivanja obstaja tudi, če vila ni komercialno oddajana.
Pravnik dr. Rajko Pirnat je to zavrnil z uspešno prispodobo: če vam nekdo podari zlatnik v zameno za vašo uslugo, je res povsem nerelevantno, če se s tem ukvarja in je na primer zlatar. Koruptivna praksa bo tudi, če ni specialist za zlato. Na kratko: komercialni status vile je nepomemben za presojo konflikta interesa.
Petič: argument iz domnevne odsotnosti koristi
Golobovi zagovorniki radi ponavljajo, da Subotič ni imel posebnih koristi in da sta dve njegovi nadzorstveni vlogi slabo plačani, vsakič s sejnino okoli 75 evrov. Kar je za milijonarja res malo. Po drugi strani naj bi tudi predsednikova korist bila majhna, ker Subotičeva vila ni posebej razkošna, ker bi si lahko privoščil kaj boljšega, torej se ni posebej okoristil in zaradi česar je celo videti skromen…
Če nihče ni imel posebej velikih koristi, kar je že po sebi subjektivna ocena, potem ni bilo posebej velikega konflikta interesa in torej tudi ne neintegritetnega ravnanja. Vse našteto pač ne drži. Zdaj vemo, da je morda Subotič, ki je kasneje zapisal, da se je odločil, da si podari darilo za 66. rojstni dan in odstopi s položaja nadzornika, vendarle bolj darežljiv do sebe in drugih. Poglejmo.
POP TV je poročala o njegovem nečaku Luki Kitaku Subotiču, ki se je zaposlil konec lanskega decembra v Splošni bolnišnici Celje in na mah premagal 53 drugih konkurentov. Tarča na TV Slovenija pa o tem, kako je s pomočjo vlade uredil zadeve z nadzorniki v Uniorju, kjer je solastnik, podobno kot v železarni Štore. Naštevamo zgolj nekatere potencialne koristi, ki s precej širše od denarja iz sejnin.
Argument skuša zmanjšati resnost Golobovega ravnanja z osredotočanjem na finančno nepomembnost, čeprav višina sejnin ali domnevna skromnost vile niso relevantne za presojo konflikta interesa ali korupcijskega tveganja. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije poudarja, da je že videz konflikta interesa ali sprejemanje ugodnosti problematičen. Velikost koristi torej ne igra nobene vloge.
Ob zmoti nerelevance znova naletimo na poenostavljanje, saj se kompleksen problem zvaja na ozko vprašanje finančne vrednosti koristi. Ob tem se spregleda širši kontekst, vidik quid pro quo, vpletenost kabineta in druge oblike koristi (npr. drugi vplivi in povezave).
Šestič: argument iz minimizacije predsednikovanja v dveh svetih zavoda
Podobna obrambna gesta v podporo Golobu navaja, da gre za nepomembne funkcije in da predsedovanje svetu zavoda v Psihiatrični kliniki Ljubljana in v Splošni bolnišnici Celje ni prestižno. Da gre za dva nepomembna sveta zavodov! Ker nista, je tudi neintegritetno ravnanje zanemarljivo majhno. Ampak sta res?
Znova zaznamo poskus preusmeritve razprave z osrednje teme na domnevno nepomembnost Subotičevih položajev, s čimer se skuša zmanjšati resnost situacije. Teža funkcij ni relevantna za presojo konflikta interesa. Hkrati vidimo poenostavljanje in ignoriranje drugih koristi, kot sta zaposlitev nečaka in njegov vpliv v Uniorju. Na Facebooku je nekdo zapisal: »Za enega kolega sprašujem, on bi bil rad predsednik NS Telekoma, pa ima prikolico v Zambratiji – a kdo pozna koga iz vlade, da bi pri njem prespal – tako kot prijatelj.«
Komičen dovtip je sicer dvoumen in ga lahko razumemo tudi kot napihovanje z namenom zagovora premierja. Toda zamenjajo prikolico za jahto ali vilo, dodajmo prenekatero korist, ki bi jo imel nadzornik Telekoma, ki je tja nastavil svoje družinske člane, vmes pa predsednika vlade še nahecal, da zamenja nadzornike v podjetju, kjer mu kot solastniku očitajo oškodovanje, in zgodba ne bi bila nič več smešna!
Mimogrede: zanimivo bi bilo slišati, kako pomen premierjevega ravnanja minimizirata njegova ožja sodelavca, Marjan Šarec in Damir Črnčec. Pred leti sta namreč uspešno terjala odstop svojega poslanca dr. Darija Krajčiča zaradi ukradenega sendviča, ki ga, da bi bila mera še bolj polna, sploh ni zares ukradel.
Sedmič: argument iz »nemožnosti« razkritja interesa
Nekateri premierju v bran celo navajajo, da bi bilo smešno poslušati njegovo distanciranje na vladi ob Subotičevem imenovanju. V smislu: če bi na vladi razkril, da prijateljuje z njim in pri njem kdaj prespi, zaradi česar se bo vzdržal, bi se mu pač smejali. Seveda ne bo držalo: preprosto bi se lahko izvzel iz glasovanja s pojasnilom, da ga osebno pozna in to ne bi smel biti predmet nobenega posmeha. Mimogrede, zakaj vlada po enem tednu od razkritja še vedno ni postregla s podatkom, kako je predsednik vlade na seji glasoval, če verjame v svojo nedolžnost?
Zakaj bi bilo preveč zapleteno, če bi članom vlade razložil, da gre za njegovega prijatelja, kot ves čas ponavljajo njegovi zagovorniki, in se iz higieničnih razlogov pač vzdrži pri glasovanju? Če je to pretežavno izustiti, potem boj proti korupciji nima kakšnega nobenega smisla!
Taka strategija skuša zmanjšati resnost opustitve dolžnostnega ravnanja z uvedbo nerelevantnih in neutemeljenih razlogov, kar je zagotovo nekakšno karikiranje situacije skozi navajanje strahu pred posmehom, medtem ko se spregleda jasne etične in pravne standarde, ki zahtevajo transparentnost in izogibanje konfliktom interesa.
Izvzeti se iz glasovanja z obrazložitvijo obstoja osebne povezave je sicer že dolgo standardna praksa – če se bojimo, da bo to postal predmet posmeha, potem smo še daleč od resnega boja proti korupciji in si ga niti ne želimo!
Osmič: argument iz kadrovanja v imenu boja proti »njihovim«
Končno pa poskušajo interesni konflikt in neintegritetno ravnanje pri Golobu zmanjševati še z argumentom, da so aktualni oblastniki dejansko na misiji boja proti korupciji – ta je verjetno najbolj perverzen od vseh naštetih. V imenu boja proti korupciji se žrtvujejo, zato je bila prisiljena vladajoča stranka pač nastaviti svoje kadre, da je počistila s starimi. Nekaj podobnega smo že videli pri ti. dejanšizaciji policije.
Morda zato pri tej vladi iz skoraj vsake paštete, ki jo odpremo, skočijo zaposleni kadri iz Golobovega imperija GEN-I. Kakšno je videti takšno »očiščenje«, smo spremljali v zadnji Tarči: v svete zdravstvenih zavodov kot po tekočem traku nastavljajo svoje mreže ljudi, predvsem iz omenjenega imperija. In tako slovenske bolnišnice zdaj v svetih vodijo energetski kadri iz ozvezdja Golobove bivše firme namesto poznavalcev zdravstvene ekonomike, ki je zelo kompleksna, zapletena in strokovno zahtevna.
Tokratna argumentacija temelji na neutemeljeni predpostavki, da so kadri iz GEN-I sposobni ali zaupanja vredni za boj proti korupciji (petitio principii). Na podoben način se poraja tudi vprašanje pri Subotiču: zakaj bi nekdo, ki se ukvarja z jeklarstvom, imel ustrezne kvalifikacije za vodenje zavodov, povezanih z zdravstvom?
Mimogrede, kako je z zadovoljstvom aktualne vlade z nadzornim delom Subotiča glede na številne nepravilnosti in poslovanje SB Celje v času njegovega predsednikovanja svetu? Sploh v luči pogodb z odvetnico Nino Zidar Klemenčič, ki ji je tam očitno priložnost dajal ravno on? Kako je z oceno njegove podpore direktorju Psihiatrične klinike Bojanu Zalarju?
Bi bilo možno, da je zadovoljstvo vlade premo sorazmerno navdušenju ob bivanju v njegovi vili, ki ga je Golob ocenil z besedo »fantastično«?
Devetič: argument iz neumnega, ne pa tudi neintegritetnega ravnanja
Politiki in novinarji zmanjšujejo pomen Golobovega ravnanja tudi s tem, da ga prikazujejo kot ne posebej velik greh – je »zgolj« neumno in nespametno. Češ: lahko bi si privoščil takšen vikend paket iz svojega žepa, zdaj pa delamo iz muhe slona. Mimogrede, v to, da bi si ga plačal sam, lahko zlahka verjamemo na podlagi njegovega premoženjskega stanja. Sploh če je res, da zgolj za najemnino za svoje stanovanje plačuje 4500 evrov na mesec, kar je menda najdražje stanovanje v državi.
Verjamem tudi, da bi Goran Klemenčič, če bi kot šef KPK ravnal podobno kot v primeru Janeza Janše in še bil na položaju, zahteval dokaze o izvoru premierjevega premoženja, saj njegove astronomske cifre življenjskih izdatkov krepko presegajo prejemke v funkciji predsednika vlade. Poprejšnjega premoženja pa posebej rad ne razkriva.
Zagovorniki z opozarjanjem na njegovo »neumno« ravnanje znova preusmerjajo pozornost in uporabljajo tehniko napačne sledi. Na ta način bi lahko racionalizirali tudi številne manjše mafijske posle, kadar so glede na njihove astronomske bančne račune res skromni! Zmanjšati želijo težo Golobovega ravnanja z osredotočanjem na njegovo premoženje in domnevno neumno početje, pri tem pa dajejo v oklepaj in ignorirajo etične in pravne standarde, da bi nevtralizirali dvome o spornem ravnanju. Zvajanje neetičnega početja na osebno napako je tukaj spet spregledalo vidik quid pro quo in se mora pretvarjati, da do njega ni prišlo.
Desetič: argument iz diskreditacije pravnih mnenj (dr. Pirnat)
Zato, ker je pravnik dr. Rajko Pirnat na televiziji grajal predsednikovo početje in celo omenil njegov odstop glede na pretekle podobne primere, je bil deležen janšističnega pogroma iz stranke Gibanje Svoboda.
Očitali so mu zaslužkarstvo, podobno kot že v zadevi Senada Jušića, interesno pristrana mnenja, češ da dela za Zdravniško zbornico, kar je ta kasneje zanikala. Nato so sledile vaje ad hominem v streljanju nanj, katerih velemojster je sicer Janša, sicer ne edini.
Osebne žalitve in napadi na Pirnatov značaj, integriteto in kazanje na domnevne finančne motive, kot so zaslužkarstvo, štejejo za klasične variacije tega argumenta, ki jih v politiki srečamo na vsakem koraku. Golobovim privržencem v resnici ne bo težko opraviti podobnega posla v osebnih diskvalifikacijah: zgolj učiti se morajo od prvaka SDS in v tem so kot učenci trenutno res izjemno dobri.
Bati se je, sledeč nekaterim trenutnim medijskih atakam, da bo tudi preverjanje KPK glede očitkov o neintegritetnem ravnanju pripeljalo do česa podobnega. V preteklosti je Golob delo komisije delo že ocenil za farso.
Nekatere druge strategije
Vse naštete argumentacijske tehnike bi lahko predsednikovi zagovorniki uporabili tudi v kakšnem še bolj eklatantnem in hujšem primeru neintegritetnega in koruptivnega ravnanja, kar bi nas moralo dodatno skrbeti. Ker jih je v izobilju in rastejo kot gobe po dežju, težko verjamemo, da jih tudi ne bodo. Ob tem bi lahko navedli še kakšno strategijo več. Sam Subotič je za Tarčo povedal, da je v njegovi vili v Karigadorju večkrat prespal bivši premier Tone Rop, sicer njegova poročna priča. Kakor da bi ga to posebej razbremenjevalo.
Sicer je zabavno razmišljati o tem, da sta kar dva predsednika vlade, Rop in Golob, prespala v isti postelji, ampak le kdo bi potem resno pomislil, da je to lahko za Subotiča olajševalna in ne dejansko obremenilna okoliščina!
Med manevri zastranitve problema so še takšni, kjer nam akterji razlagajo, da so menda največji nasprotniki Goloba običajno osebe, ki menda v prenapihnjeni zgodbi sami skrivajo svoje nečednosti, zaradi česar se spregledajo resne rabote. Po vsem sodeč torej tudi novinarka POP TV ali na primer pisec teh vrstic. Ne bo držalo, spet gre za klasičen ad hominem: vsem ali celo večini, ki kritizira njegovo ravnanje, pač ni mogoče očitati koruptivnih praks. Prepoceni diskreditacija je to.
Molčeči mediji
Afera Karigador je spet razkrila, da je slovenska medijska krajina v izrazito slabi kondiciji, saj se je spontano ali nespontano bodisi postavila v bran Golobu ali minimizirala njegovo početje skozi bolj ali manj direktno podporo argumentom, ki sem jih navedel zgoraj. Včasih tudi skozi cenzuro kritikov. Zelo resno bi nas moralo skrbeti.
Med najbolj bizarnimi je ravnanje RTV Slovenija, ki je šele s petdnevnim zamikom sploh odkrila afero, pred tem pa poskušala z zastranitvijo tematike braniti predvsem Nino Zidar Klemenčič in Tomaža Subotiča v sklepanju pogodb za SB Celje. Povedano drugače: iz afere Karigador so izluščili epizodo in nato zelo interesno poročali le o stranski zgodbi v njej. Kakšnemu preiskovalnemu novinarju bi se res splačalo raziskati, zakaj.
Šele z delnimi razkritji v četrtkovi Tarči (17. april) so jo nato razširili na potencialno neintegritetno ravnanje v zreškem Uniorju, kjer je Subotič pomemben solastnik, vlada pa je, najbrž na njegovo pobudo, razrešila dva nadzornika. Tista, ki sta mu bila trn v peti, ko se je razkrilo, da je Subotič podjetje oškodoval. Tudi Agencija za trg vrednostnih papirjev je ugotovila kršitve, toda sam je vseeno ostal v sedlu.
V več primerih se je težavno izogniti vtisu o hudi pristranosti ali celo angažiranosti posamičnih novinarjev, da bi celotno afero pometli pod preprogo in jo predvsem predstavili kot nevredno tega imena. Resno se moramo pogovoriti tudi o tem, koga kot komentatorja vabijo novinarji v svoj studio, npr. Tanja Starič v Odmeve, saj več kot jasno ravno mediji odločilno uokvirjajo našo percepcijo korupcije in signalizirajo, kaj moramo razumeti in česa ne kot koruptivno ali neintegritetno prakso. Povedano drugače: medijska sporočila in uokvirjanje pomembno vplivajo na našo zaznavo politične kulture, zato bodo morali sprejeti svoj del odgovornosti.
Poniževanje razuma
Končno pa nas afera spet popelje do čudenja, kako daleč so pripravljeni Golobovi privrženci slepiti druge ali celo sebe, da so opisane prakse bistveno boljše od Janševih. Široka ponudba zanič argumentov, ki nam jih s pomočjo medijev servirajo kot dobre in zdrave, kaže na šibko argumentacijsko moč volilnega telesa in na kognitivno kompetenco njegovih zagovornikov, ki je na las podobno privržencem Janše. Kot ponavljam že dve leti: res je posebna ironija, da se antijanšizem sprevrača v janšizem v vseh možnih oblikah, a tega protagonisti pač niso pripravljeni ne videti ne priznati.
Skoraj bi lahko stavili, da bi številni novinarji, če bi ime Goloba zamenjali z imenom Janše, Subotiča pa s kakšnim drugim, prišli do natančno nasprotnih spoznanj in vpili, da je opisano ravnanje povsem nedopustno! Zdaj so do premierja skrajno razumevajoči. Pod to vlado očitno slabo kaže tudi glede boja proti korupciji in za višje standarde integritetnega ravnanja, če o politični kulturi niti ne govorimo. Golobovi apologeti nas s tem porivajo nazaj v močvirje, včasih pa si celo drznejo trkati po svojih prsih, češ da nas poskušajo iz njega celo povleči!
Dodatni izziv bi morala predstavljati tehtna razprava, kam nas pripelje tovrstno poniževanje razuma skozi zmagoslavje neprepričljivih pojasnil in kako vse to prispeva k stopnjam neracionalnosti v politiki in družbi. Vladavina zanič argumentov ponižuje naš razum in nas siromaši tudi na ravni deliberacije. Brez argumentacije in razuma pač ne bo resne demokracije in tudi svobode ne. Zaenkrat smo na skrajno slabi poti.
Več:
Golob ponovno pred KPK: njegovo prazno izmikanje o dopustu na Hrvaškem
Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?
Golob pospešeno dela za Janšo: SDS bi danes prejela rekordnih 42 mandatov
Izmikanje in nenačelnost: zakaj predsednice parlamenta ne moti, če ji sledijo?
You must be logged in to post a comment.