Arbitražna »zagađenost« in medijska odpornost nanjo

Kako so se slovenski mediji obnesli ob novem zelo akutnem medržavnem zapletu, arbitražni prisluškovalni aferi oziroma »Pirangate« in »Piranleaks«, kot so burno dogajanje okoli nje poimenovali Hrvati in tudi naši novinarji?

Za kompleksnejšo analizo bo še treba počakati, zaenkrat bi želel opozoriti na detajl v medijskih poročilih, ki je vsaj v mojih očeh trenutno najbolj moteč in nanj kažem s prstom že dlje časa kot na lokalitetno posebnost: na slab smisel za senzibilnost, odkrivanje in tehtanje argumentacijske podlage v analizi izjav, dogodkov ali stanj stvari.

arbiter afera Pusić dokumenti Večernji

Trdil bom, da v povprečju domači mediji niso namenili praktično nobene pozornosti razlogom ali argumentom, ki jih zelo poenoteno (in poenotena) ponuja hrvaška stran pri navajanju svoje odločitve po odstopu od arbitražnega sporazuma že dober teden dni. Čeprav bi ti morali največ šteti ne samo v odnosu do Slovenije, temveč pred vso mednarodno pravno, politično in laično javnostjo. Prikrajšani smo za tisto najbolj bistveno.

Kaj smejo politiki in kaj znajo novinarji

Če za domače politike velja, da se tudi v skladu z evropskimi sporočili mora poskušati vzdržati preostrih ukrepov in zvišanih tonov, če je politika v svojih ocenah stanja nujno cenzurirana ali takšna velikokrat celo mora biti, »diplomatskost« kot neko posebno načelo ne more veljati za kritično analizo ali komentar pri novinarskem delu. Pa se ne dogaja. Novinarji smejo povedati več kot politiki, zato z njo ne bomo mogli upravičiti njene tozadevne pasivnosti.

Slovenski mediji zaenkrat žal niso znali fokusirano opisati in še manj ohraniti razpravo v fokusu glede tega, kaj točno je tisti razlog X, zaradi katerega Hrvaška nadvse vehementno in užaljeno odstopa od sporazuma. Ne samo, da je v hrvaški politiki in mediji ključen modus operandi, namreč po vsem sodeč prisluškovanje hrvaških obveščevalcev, bil iz razumljivih razlogov zamolčan in netematiziran, čemur so velikokrat, povsem nerazumljivo, sledili slovenski, vsebinske razprave o razlogih, ki se navajajo, o tem X, praktično ni bilo. Javnost je lahko razumela, da sta se slovenski arbiter in agentka, ujeta v prisluškovanje, med sabo telefonično pogovarjala. Zakaj in v čem je to bil usoden prekršek, pa večina ni mogla razumeti.

Zato ni bilo presenečenje, da novinarji in uredniki niso posebej zaznali niti premika od argumenta A k argumentu B. Se pravi, njegovo zamenjavo. Podrobnejši pregled bi torej moral demonstrirati, kako so mediji zaznali in pretehtali argument A, ki sta ga venomer vrtela zunanja ministrica Vesna Pusić in hrvaški predsednik vlade Zoran Milanović. Začetni argument je bil enostavna trditev: »Ravnanje slovenskega arbitra in predstavnice ministrstva za zunanje zadeve (agentke) je v nasprotju s pravili arbitražnega postopka.«

Jutarnji Pusić dokumenti arbitraža

Od medijev bi torej konkretno pričakovali, da bi preiskali in nato pojasnili, ali to drži, v česa se sestoji narava kršitve in katera pravila so bila kršena? So to nalogo opravili? Le deloma in bolj pomanjkljivo, pri čemer se v glavnem citirali le domače mednarodne strokovnjake, še najpogosteje dr. Vasilko Sancin. Če sta Pusićeva in Milanović nenehno ponavljala,  da je slovenski arbiter »okužen« in da je s tem okužen celoten arbitražni postopek, slovenski javnosti tega hrvaškega čudežnega označevalca, ki je evidentno, kot bomo videli, rabljen na nek zelo širok, arbitraren ali celo propagandni način, nikakor ne tehnično-pravni, mediji niso znali približati. Zato mi žal ni uspelo dešifrirati opisa, kot si ga je privoščila Sancinova, ko je dejala, da zaradi okuženosti sodnika po arbitražnem sporazumu ni mogoč odstop od arbitraže. S čimer je sicer sprejela opis in interpretacijo hrvaške strani. Okuženosti v kakšnem smislu?

Zamenjava argumenta in ‘zagađeni’ dokumenti

Še bolj simptomalen od šibke analize ponujenih argumentov v zgodbi, ki tvorijo jedro vseh reakcij v okviru hrvaške odpovedi sporazumu, je bil spregled njihove menjave. Po novem namreč hrvaška stran sploh ne omenja več argumenta A, ta zanjo sploh ni pomemben. Eksplicitno rečeno, temeljna težava ni več arbiter, pravi Pusićeva, ampak dokumenti, ki naj bi jih arbiter priložil v arbitražni spis. Poglejmo si nekaj trditev iz Dnevnika:

‘Temeljni problem nije kompromitacija slovenskog arbitra’, pojasnila je Vesna Pusić stranim veleposlanicima.

Problem arbitraže o granici između Hrvatske i Slovenije nije riješen ostavkom slovenskog arbitra i imenovanjem novog, jer su u postupku ostali ‘zagađeni’ dokumenti na temelju kojih sud ne može donijeti zakonitu odluku, izjavila je u srijedu ministrica vanjskih i europskih poslova Vesna Pusić.

‘Temeljni problem nije kompromitacija slovenskog arbitra… Glavna primjedba je da je dokumentacija temeljem koje bi arbitri trebali donijeti odluku zagađena činjenicom da je slovenski arbitar stavio unutra stavove, papire, dokumente nakon što je arbitraža već počela svoju raspravu i razmatranje slučaja’, rekla je Pusić.

Potpredsjednica vlade je dodala da je to suprotno dogovorenim pravilima i da se tako ne može donijeti zakonita odluka.

‘Budući da je nakon takvih poteza nemoguće ustanoviti koji su dokumenti koji su došli legalno, a koji su došli naknadno… Hrvatska smatra da je nemoguće donijeti odluku temeljem tako kontaminiranog materijala'”, istaknula je.

Pusić Dnevnik dokumenti arbitraža

Argument B se potemtakem glasi: »Hrvaška stran odstopa od arbitražnega sporazuma ne zaradi okuženosti arbitra, temveč okuženosti dokumentov.« Pustimo ob strani dejstvo, da niti nebogljeni slovenski politični vrh, ki v imenovanju novega francoskega arbitra Abrahama raje deplasirano prešteva diplomatske zmage, ni znal ali hotel zavrniti niti argumenta B, čeprav se zdi to enostavnejše. Za še večji debakel štejem, da tega manevra niso uspeli ovrednotiti niti »diplomatskosti« in počasnih političnih korakov razbremenjeni mediji. Pa bi jim o tem lahko kot sumljiv indic služila že manipulativna in očitno nadvse ekstenzivna raba oznak o »kontaminaciji« zdaj arbitra zdaj materialov. Nasploh se zdi, da je »zagađenost« postala že skoraj hujskaški diskreditacijski vzklik v funkciji pojasnila vsakič, ko svojo odločitev brani hrvaška politika.

Eno zelo redkih izjem predstavlja novinar Uroš Esih v današnjem Večeru, ki se sklicuje na neimenovane vire, ki so mu zatrdili, da niti tehnično niti fizično takšno dodajanje materialnih dokazov v arbitražni spis preprosto ni možno. Z vidika celote poročanja slovenskih medijev drastično premalo, da bi lahko prekrilo siceršnji vtis o popolni ignoranci in nesposobnosti zaznati argumentacijsko srž najbolj vročih političnih razprav s hudimi, celo teritorialnimi posledicami za Slovenijo. Toda analiza teže argumentov je le ena plat novinarskega dela. Druga bi morala biti, zakaj in čemu so se Hrvati s takšno enostavnostjo odpovedali argumentu A, znotraj katerega so v resnici že razglasili svojo decidirano odločitev po izstopu.

Pusić Nacional dokumenti arbitraža

Medijski debakel podpirata še spoznanji o tem, da številni mediji raje zahajajo v napihnjeno državotvorno, provladno in navijaško držo, spet drugi pa se že pripravljajo na val nacionalističnega patosa in emocij, ki lahko vsak hip pljuskne in okupira slovensko mentaliteto – ali vsaj pragmatično morda po tistem, ko se bo večina vrnila z dopusta na hrvaški obali.

Vukas kot nov preizkusni kamen

Medtem ko slovenski predsednik Borut Pahor, očitno lost in space, malce pa izgubljen tudi med tavanjem med kupi sena, člani Alpskega kvinteta, svojo katrco in pijano množico v Laškem, blebeta o abstraktni »veri v mir in prijateljstvo«, ki da bo rešila vse težave s Hrvaško. Ampak problem je že v tem, da smo izgubili vero v predsednika, kaj šele, da bi jo širili dalje. Razen tega papeža že imamo.

V prihodnjih dnevih bo nov preizkusni kamen za slovenskega novinarja gotovo predstavljala včerajšnja izjava Budislava Vukasa, pravkar odstoplega hrvaškega arbitra, o tem, da je »sodišče Hrvaški hotelo odvzeti del morja«.

Vukas arbitraža Zurnal

Z njo je arbiter strašno nerodno prikimal interpretaciji, ki je v Sloveniji popularna, vendar ne dokazana: da so namreč Hrvatje v zasedi in s prisluškovalnimi aparati v rokah zgolj čakali, kdaj bodo interne informacije nakazale, da v odločitvi sporazuma ne bodo dosegli želenega, in njegov proces predčasno nasilno prekinili. Kar je izustil Vukas, de facto ne kompromitira slovenske strani, temveč eksplicitno sestavo celotnega arbitražnega sodišča. Je tako rekoč direkten pljunek nanj in njegovo verodostojnost, ki v veliki meri diskreditira hrvaško odločitev po izstopu in razgalja nek drug, bolj verjeten razlog zanj. Bo znala slovenska politika to izkoristiti? Kakšno interpretacijo bodo zmogli naši mediji? Počakajmo.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/23/arbitrazne-novinarske-race-ki-so-nenadoma-izginile/

pahor klobuk sn 1

 

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PIRANGATE, sovje-repati sonet

Piranske al’ savudrijske so gate?
Njih pranje škodi vseh vpletenih časti.
Zaliv želeni (v pod vprašajem lasti)
škandal je za Slovence in Hrvate.

Obeh so službe igrale se pirate,
pa naj imena imajo sove, čuka …
Kak trud (in keš), da se sosedu kuka
pod kovter, v pisker, telefon, copate …!

Povejte, kaj v intimi lastne sobe
sta naša dva storila sploh narobe?
Zmerljivk požar zamenja naj debata!

Čeprav ji morje sega do obzorja,
Hrvaška hoče prav naš meter morja.
Pohlep je to, otročjost »iz inata«?

Podmorski svet nahrani tudi brata;
če sloga je, oba dovolj imata!

Kako smo se NKBM kot postarane kokoši znebili še pravi čas

Maribor in slovensko gospodarstvo ne bosta izgubila prav dosti. Še posebno če bo NKBM ob novem navalu finančne krize, ki se iz Grčije širi po svetu, že v bližnji prihodnosti potonila še globlje. Kar pomeni, da smo se je znebili še pravi čas.

V Večeru so z glavnim komentarjem Vasje Jagra pospremili včerajšnjo prodajo »domače« mariborske NKBM ameriškemu skladu Apollo in mu dodali malce presenetljiv poudarek: prav je, da se je mariborska banka prodala. Ni šlo drugače. Še več, po Jagru smo se banke »znebili še pravi čas«. Mimogrede, tiste banke, ki je iz kapitalskih oziroma lastniških razlogov desetletja bdela tudi nad Večerom in ustrezno rezala jezike njihovim novinarjem, da niso bili preveč kritični do nje. Celo fizični obračun z Mirom Petkom, ki je razkrival tančice sumljivih skrivnosti v tej smeri,je kasneje služil tudi kot novinarski solidarnostni »coming out« z njim malce iz slabe vesti.

Jager Večer NKBM prodaja

Kakšno vrednost imajo argumenti tipa »znebiti se pravi čas«? Jager se je s pol stavka celo humanitarno (ali humano, danes sta pojma vedno bolj povezana) spomnil uslužbencev banke, ki se bodo znašli na cesti – za trenutek se celo zazdi, da sočustvuje z njimi, a ga takšne malenkosti ne prepričajo pri glavnem toku njegove misli, ki se poudarjeno glasi: prodati, prodati to postarano kuro, ki sedi na usmrajenih jajcih. Metafora je njegova. Prodati nekaj, kar je sicer stalo za veliki uspehi mariborskega športa in kulture, ampak kaj, kot še pravi, tvori le štiri prazne črke brez vsebine. Banko, ki je ravnala družbeno neodgovorno, ki so jo uničevali in kradli domači banksterji in jo je obvladovala usmrajena politika, banko, ki je grdo izigrala svoje delničarje, se je treba le znebiti, brez tehtanj konsekvenc:

Petelinjenje z “mariborskostjo” in hvalisanje z družbeno odgovornostjo sta ves čas prikrivali dejstvo, da ta banka – oziroma njeni gospodarji – dejansko nikoli ni premogla dosti družbene odgovornosti. Medtem ko so se slikali na prireditvah in ob humanitarnih akcijah, so nesposobni in/ali pokvarjeni bankirji brezsramno, nestrateško in na škodo celotne skupnosti šarili po NKBM. Ter odmerjali tribut politiki, ki je bdela nad njimi; pa so izčrpavali, zapravljali in odpisovali, kakor da nad njimi ni ne boga ne zakona. Kakšna družbena odgovornost neki.

Koliko je vredna argumentacija iz pozicije, ki zavzame takšen jezen pogled, ko se glave ohladijo? Bojim se, da bolj malo. Začnimo kar pri logiških koncesijah: če verjamete, da se je NKBM (ali česarkoli že) treba znebiti, potem vam je vseeno, komu kaj prodajate. Brez dvoma, kajti zanima vas le tisti »znebiti se«. Ne preseneča, da Jager o tem ne zna povedati besede: tujemu lastniku, domačemu, vseeno. Špekulativnemu ali strateškemu? Tudi. »Znebiti se« je inherentna indiferenca. Tudi če bo mariborsko banko kupil maksimalno neodgovoren lastnik, vam mora biti vseeno. In potem ste seveda v čistem protislovju: zaradi zagovora družbene odgovornosti in razočaranja nad njegovim mankom ste porodili (celo vnaprej sprejeli)  prav to, od česar bi radi zbežali

Če verjamete v tak »argument iz razočaranja«, kakršnega očitno gojijo na Večeru, potem vam je tudi  bolj malo mar, za koliko denarja. In res: njihov komentator se imanentno svoji izhodiščni misli ne more spraševati o tem. In se tudi ne. Stare kokoši so za to, da se jih znebimo za sleherno ceno, po možnosti skupaj z usmrajenimi jajci. Dolgotrajna pogajanja so bila odveč, dilema, ali je 200 milijonov malo ali ne, tudi.

Še Mladinina teza, po kateri smo dejansko NKBM prodali za skromnih 100 milijonov zaradi danih jamstev s strani države in SDH, vas ne more prepričati. Končno mora biti za vas nepomembna tudi razlika med višino zneska naše dokapitalizacije (870 milijonov zgolj leto in pol nazaj) in doseženo kupnino, kot tudi ne stališče malih delničarjev, da je ta prodaja čista katastrofa. Le kaj bi si začeli s crknjeno perutnino?

In če je banka nadležen plevel za odstranitev in ste zelo zadovoljni, da se je to zgodilo še pravi čas, vas ob tem, da nista pomembna lastnik in kupnina, mora boleti uho tudi za vse druge socialne, podjetniške, družbene, nenazadnje kulturne, športne in druge učinke na mesto, ki ji je mariborska banka doslej kot vodilna finančna ustanova v regiji proizvajala, posredno ali neposredno. Že mogoče, da se doslej ni nujno izkazala, da vas pri zagovoru prodaje nosi veter prepričanja »slabše ne more biti«, ampak iz tega sledi vsaj dvoje, česar niste izključili iz premisleka: morda je lahko poslej še slabše, morda je lahko – s kakšnim resnim lastnikom – tudi bolje.

Stališča Večera o »znebiti se pravi čas« so ob koncu dneva lahko predvidljivo najbolj veseli seveda novi kupci, vlada Mira Cerarja, centrala v Bruslju in vsi udeleženci, posredniki in mešetarji v nagradni igri »Slovenija na razprodaji«. Ter seveda tisti novinarji, ki jih niti napoved novega lastnika, da bo NKBM ohranil v lasti od pet do deset let (!), še vedno ne prepriča dovolj, da bi podvomili v pravilnost kupčije.

Človek bi se skorajda že bal, da je znova na delu spontana kratkovidna ideologija defetizma, ki po svoje upravičuje vse, proti čemur se bori. Morda so stvari bolj komplicirane. Ker tako kot ni naključje zlizanost mestnega časopisa z NKBM v preteklosti (čudno, o tem pa vsa ta leta niti besede), tudi ni dogovarjanje Janeza Janše in Matjaža Kovačiča za prevzem Večera in posledično niti, da je slednji neposredno vpleten v podjetja, ki so pomagala sedanjim lastnikom časopisa (Hakl in Todorović), da so to postali. Še več, Kovačič je kot dolgoletni predsednik uprave NKBM samo nekaj tednov nazaj aktivno sodeloval pri možnem nakupu Dela. Toliko o kapitalsko-medijskih spregah in trgovcih z novci, ki se jih še nismo znebili. Celo ne ugotovili, da gre za jajca sumljivega izvora.

Zato, neglede na iskrenost pozicije jeznega defetizma, ostaja ključno vprašanje: kakšni so točno videti družbeno odgovorni novinarski argumenti?

Rogonosec Valenčič

Megarik Evbulid, živel je nekako v času Aristotela, si je rad izmišljal miselne paradokse in z njimi zabaval občinstvo, danes jih poznamo pod zbirnim pojmom sofizmi.

Eden od zelo znanih sofizmov nosi ime »rogonosec«  (keratines) in gre takole:

»Nisi izgubil rogov, kajne? Seveda ne (ko pa jih nimam). Če jih torej nisi izgubil, potem jih imaš.«

V obliki iz knjige filozofa Franeta Jermana se glasi:

»To, česar nisi izgubil, imaš. Ali si izgubil roge? Ne. Torej jih imaš!«.

Na prav tak sofizem sem se spomnil, ko sem prebral retvitani dovtip Janeza Janše na račun novinarja Erika Valenčiča:

V SDS so zanikali povezave z neonacisti, Valenčič pa ni nikoli zanikal povezave z bin Ladnom, ki ga je celo reklamiral.

Janša tvit zanikanje Valenčič

Analogija je torej naslednja. Prvi sofizem lahko preoblikujemo v takole formo tipa modus ponens:

(1) Česar nisi izgubil, to (še vedno) imaš.

(2) Rogov nisi izgubil.

(3) Torej imaš rogove.

Janšev sofizem pa bi se glasil:

(1) Če ti, Valenčič, nisi zanikal povezav z Bin Ladnom, potem jih imaš.

(2) Povezal nisi zanikal.

(3) Torej imaš povezave.

Res je sicer, da je sklep neizrečen, impliciten. Strogo vzeto Janša ni rekel tisti »Torej imaš povezave«. Kar je storil, leti le na primerjavo med dejanjem SDS in Valenčičem, češ: mi v SDS smo zanikali, ti pa nisi. Vendar smisla trditve ne moremo vzeti drugače kot jasen namig, da»nikoli ni zanikal povezave« razumemo kot nekaj, kar vodi do »ima povezave«.

Takšen argument iz »odsotnosti zanikanja« ni le klasični non sequitur (iz tega, da nečesa nismo zanikali, še ne sledi, da to drži, obstaja tisoč razlogov, zakaj česa ne zanikamo, eden od najbolj standardnih je recimo, da nas nihče ni niti vprašal), ni zgolj imitacija sofizmov, temveč je, čisto preprosto, hitropotezna retorična manipulacija.

Tudi v Sloveniji premoremo mojstre sofizmov, ki malce plonkajo pri starih Grkih. Slovenski prisilni rogonosec je novinar, ki ima povezave z Bin Ladnom, saj tega nikoli ni zanikal.

Nesebična pomoč Evrope političnim zapornikom

Iz pisarne evropske poslanke SDS-a Patricije Šulin so potrdili, da se je Žan Janša zaposlil kot njen asistent. Med asistenti sicer ni naveden, a postopek spremembe tega poteka.

Iz pisarne Šulinove so nam odgovorili, da za evroposlanko delajo asistenti, ki so strokovno kvalificirani in ki ustrezajo vsem pravnoformalnim zahtevam Evropskega parlamenta. “Obenem poudarjamo, da je izbor najožjih sodelavcev poslancev v Evropskem parlamentu diskrecijska pravica poslancev,” so pojasnili.

Že res, da se Janševemu sinu po razkritju njegove asistentske pozicije ne more skriviti las – v evropskem parlamentu se preprosto ne sprašujejo po tem, koga zaposli poslanec, odločitev prepuščajo njim. Sankcij pač ne bo. In skrivali so ga, kaj pa drugega, da bi se kdo ne obregnil.

A če pogledamo medije, ki so z veliko žlico zagrabili razkritje, in to kar vsi po vrsti, nemudoma prepoznamo le eno značilnost: vsi so o vsem želeli le neproblemsko poročati. In za neproblemskost obenem skriti namig o nepotizmu. Kar je pač dobitna kombinacija preplašenih medijev: oni le poročajo, oni ne razkrivajo nepravilnosti. Zato se nikomur ne morejo zameriti. Zelo predvidljivo.

Janša sin Bruselj MMC

Kaj sodi v ta domet neproblemskega zgolj-poročanja? Da kot novinar zgolj podaš zgodbo, da jo ponoviš za vsemi drugimi. Da se zadovoljiš z nekaj podatki in nekaj namigi. Tudi rumenimi.

V praksi to pomeni redukcijo medijskega sporočila na te informacije:

— da je Janšev poslanec skrivoma asistent in zaposlen pri evropski poslanki SDS,

— da je ta praksa nesporna na ravni zakonitosti, je pa sporna na ravni moralnosti (nepotizem),

— da so se odzvali poslanka, Janšev sin in Janša sam.

Pika.

Od resnih medijev bi pričakoval kaj več, sploh tedaj, ko jim sogovorniki strežejo s trapastimi argumenti. In kateri so bili?

Poslanka Šulin je izrazila zadovoljstvo nad delom svojega asistenta. Elegantno, novinar v to težko sili ali dvomi. A potem se eleganca neha.

Janšev sin, ki si je, mimogrede, uredil svojo službo na način, da je lahko skupaj s svojo punco, ki je tudi asistentka pri še eni poslanki SDS Romani Tomc, se je pred očitkom o »skrivaštvu« zatekel v pojasnilo, da je »sin političnega zapornika«.

Njegov izgovor implicira, da se otroci političnih zapornikov morajo skrivaj zaposlovati v Evropskem parlamentu. Zakaj že točno? Ker jih bodo kamenjali? Ker jih je sram zaradi razmer na slovenskih sodiščih (tako oni) celo v Bruslju? Morda morajo bežati v tujino, ker doma ne dobijo službe? Izgovor seveda predpostavlja politično tezo, da je Janša res politični zapornik, za kakršnega se sam razglaša. Tudi če bi res bil, je pojasnilo absurdno neprepričljivo.

Še manj kredibilno je Janševo pojasnilo. Kaj točno je dejal? Takole:

Če ste včeraj slišali izjavo predsednika Evropske ljudske stranke, to ni edina pomoč, ki jo je Evropa nudila družini političnega zapornika.

Nihče od medijev se ni potrudil ovrednotiti odgovora. In res, Janša je prejšnji dan tvitnil:

Joseph Daul na skupščini EPP: “@JJansaSDS je bil po krivici obsojen in zaprt. Sodstvo je problem v več državah EU.”

Janša tvit EPP Daul

Po vsem sodeč je Daulova izjava, češ Janša je po krivici zaprt in obsojen, zato je slovensko sodstvo problem, okvalificirana za »pomoč družini političnega zapornika«.

No, še en izziv za naše odlične medije – kaj točno ima politična ocena o neki sodbi in stanju sodstva opraviti s pomočjo družini? Je želel Janša reči, da je Daul ocenjeval slovensko sodstvo zato, da bi pomagal njemu in njegovi družini? Razumemo vse implikacije te trditve? Recimo, da Daul torej izreka pavšalne ocene na tovariški, solidarnostni ravni in sploh ne zato, ker bi res bil prepričan, da je slovensko sodstvo problem?

Še bolj iz trte izvita pa je razlaga, da je »Evropa nudila pomoč družini političnega zapornika« s tem, ko je njegov sin dobil službo v Bruslju.

Halo, kaj ima Evropa s to zaposlitvijo? V kakšnem smislu jo je nudila, v kakšnem smislu jo je nudila sinu političnega zapornika? To sta zdaj dve ločeni vprašanji.

Če naj bi Janševo pojasnilo naj dobilo sploh kakšen smisel, bi moralo pokazati, da si svojega asistenta ni izbrala sama Patricija Šulin, temveč nekdo, ki je v Bruslju presodil, da mora Janši pomagati točno na način, da bo zaposlil njegovega sina. Zakaj bi ravno njegova zaposlitev štela za hvalevredno pomoč samooklicanim političnim zapornikom, s tem še vedno ne bo odgovorjeno.

 

Ustavno sodišče in težko popravljive posledice, če Janša ne bo oproščen

Janez Janša bo danes spal doma. Ustavni sodniki so ga začasno izpustili, dokler ne sprejmejo dokončne odločitve o njegovi ustavni pritožbi zoper obsodbo v zadevi Patria. In sicer ne zgolj zato, ker bi bil kot zapornik po nepotrebnem zaprt v primeru, da sodbo razveljavijo. Ampak zato, ker je politik.

Z ustavnega sodišča so namreč poslali pojasnilo, da Janša ni kar nek zapornik, pač pa predsednik največje opozicijske stranke in poslanec najvišjega predstavniškega telesa v državi in še: »V primeru, da bi pritožnik na koncu uspel z ustavno pritožbo, bi torej na eni strani lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote. Na drugi pa bi morebitna zavrnitev ustavne pritožbe pomenila le ponovno vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej nadaljevanje prestajanja zaporne kazni.«

Ustavno sodišče torej Janše (začasno) ni izpustilo na prostost zato, ker bi zanj nastale nepopravljive posledice, če bi ugotovili, da je bil zaprt v nasprotju z veljavnimi standardi varovanja človekovih pravic. Pač pa zato, ker naj bi, v primeru, da je protizakonito zaprt, po mnenju ustavnih sodnikov nastale nepopravljive posledice za državo, za veljavni parlamentarni politični sistem, za demokracijo …

Začasno zadržanje izvršitve sodbe ustavnih sodnikov lahko izpeljemo v skladu za sledečim sklepanjem:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice pa učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.

Če pa je po pravici obsojen in ni nedolžen (in bomo mi kot ustavni sodniki v nadaljevanju zavrnili ustavno pritožbo), bo prišlo le do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni, kar pomeni le, da bo ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.

MMC US Janša zapustil Dob

Argumentacija spominja na sklicevanje na (slabe ali dobre) posledice: če bi Ustavno sodišče izpeljalo, da iz (1) in (2) sledi, da je Janša obsojen po krivici, bi lahko govorili o tej vrsti zmoti. Shema argumenta ad consequentiam je namreč:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je A neresničen.

In vendar Ustavno sodišče v svoji izpeljavi ni sledilo takšni izpeljavi. Dejalo je zgolj, da je treba začasno ravnati, kot da je A resničen (in ne neresničen) in pri tem navedlo premiso (2). V obliki sheme, pri kateri velja, da A pomeni »Janša je po krivici obsojen«, torej lahko situacijo predstavimo takole:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je A resničen.

Toda še vedno imamo močan občutek, da je s sklicevanjem na politične posledice nekaj hudo narobe, vendar na ravni forme tega ne moremo prikazati. Smo kaj spregledali? Že na prvi pogled se zdi sumljivo, da bi do (3) smeli priti s sklicevanjem na (2) in s tem ravnati, »kot da« (als ob) je Janša nedolžen, že na podlagi neke subjektivne presoje o škodljivih posledicah.

Najmanj, kar smo spregledali, je narava posledice: ustavni sodniki bi morali dodatno utemeljiti, kakšne so te slabe politične posledice in ali do njih res lahko (ali že) prihaja. Nadalje bi morali utemeljiti ali se vsaj sklicevati na neko že obstoječo utemeljitev, v skladu s katero je tovrstna politična posledica pomembnejša od kakšne druge vrste posledice v podobnem primeru: npr. če bi obsojenec v zaporu trpel za hudo boleznijo, če bi njegovo življenje v neki zakonski skupnosti bilo nepogrešljivo za preživetje otrok in družine, in podobno. Zdaj pa smo primorani verjeti, da je »učinkovito delovanje parlamenta in oblasti« tista okoliščina, ki (kot skorajda edina) omogoči pritožniku, da uspe s svojo pritožbo, da je lahko začasno izpuščen.

S tem so ustavni sodniki prejudicirali kar dve okoliščini.

Prvi prejudic se, kot rečeno, nanaša na naravo posledic, v tem primeru političnih posledic. Vnaprej so predpostavili, da so politične posledice ena tistih okoliščin, ki legitimira začasno izpustitev, ne da bi bilo jasno, kateri sklop konkretnih dogodkov ali stanj stvari lahko k temu pripomore in brez posebnega navedka, v čem naj bi se te kazale. V sodni praksi zdaj to v prihodnje pomeni, da bodo politiki v zaporu nujno uspešni v svojih pritožbah – ker ne obstaja meja, ki bi določala, kdaj je kakšen med njimi ne pogrešljiv za demokracijo, bodo takšni po nujnosti morali biti kar vsi. Če bi se ustavni sodniki poskušali izviti z izjemo, češ da je izjema predpisana le za politične predsednike ali vodje opozicij (ter še bolj vlade, najbrž), potem so po svoje legitimirali možno koruptivnost in kazniva dejanja politikov, za nameček pa se spustili na izrazito spolzek teren, kjer bo še bolj izstopalo spoznanje, da pred zakoni, oziroma vsaj sodišči, nismo vsi enaki.

Za nameček je Ustavno sodišče prejudiciralo še vprašanje o Janševem poslanskem mandatu:

Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v Državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije (1. člen Ustave). Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote.

Ob tem je v preseku navedlo sicer obe politični funkciji (biti poslanec; biti predsednik največje opozicijske stranke v DZ), kar bi lahko pomenilo, da se verjetno, tudi če Janša ne bi imel spornega poslanskega mandata, morda lahko sklicevalo na njegovo funkcijo opozicijske vodje. Pa vendar zaradi tega že zaradi navedbe poslanske funkcije to enostavno pomeni, da Ustavno sodišče nehote predpostavlja sporen mandat (ali celo: predpostavi nespornost mandata) in šele iz te premise izpeljuje svojo argumentacijo po začasni izpustitvi.

Če poskušamo sestaviti zgradbo premisleka ustavnih sodnikov še v luči njihove končne odločitve, pa dobimo naslednjo možno presojo, v katero se bodo ti nujno zapletli:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.
  4. Če bo po pritožbi v nadaljevanju ugotovljeno, da Janša ni nedolžen (in bo pritožba zavrnjena), pa bo prišlo do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni,
  5. Če se bo zgodilo (4), bo s tem ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.
  6. Torej bo prišlo do težko popravljivih posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote, ki so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  7. Torej ni res (2), da so težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti lahko predpostavljene kot slabe in nezaželene, celo nedopustne, saj bo do posledic nujno prišlo, če Janša ostane v zaporu.

Povedano drugače, prav ima dr. Tone Jerovšek, ki pravi, da ta odločba že prejudicira končno stališče ustavnih sodnikov torej začasno zadržanje izvršitve sodbe nakazuje rezultat Janševe ustavne pritožbe.  Če bi namreč sodniki pritožbo zavrnili, bi zapadli (7), s tem pa zabredli v hudo protislovje – ker so predpostavili »težko popravljive posledice«, bi bila bodisi njihova prva odločitev napačna bodisi bi bila takšna njihova druga.

Če želijo biti konsistentni, bodo Janšo morali nujno oprostiti. Sicer bodo sledile težko popravljive logične posledice za njihovo odločitev.

Janša oprostitev Jerovšek SIOL

Politična kultura med Krivicem in Bobovnikom

Poslance državnega zbora je odločitev ustavnih sodnikov, da se Janezu Janši vrne poslanski mandat, spet razdelila. Zato je včeraj Slavko Bobovnik v Odmeve povabil dr. Rajka Pirnata in mag. Matevž Krivica, da odločitev pokomentirata.

 

Krivic Odmevi

Naj takoj čisto osebno povem, da je zame Matevž Krivic ena tistih zelo redkih javnih figur, ki v slovenskem prostoru izraža največjo možnost pripadnost argumentirani razpravi in privrženost resnici – ne glede na mnenje večine, celo svojih prijateljev in zaveznikov. Njegovo nepopustljivost sem izkusil nekajkrat tudi na lastni koži, ko sem si zasebno izmenjal na desetine strani stališč, ko sem, tako sicer še vedno neskromno menim, sicer imel pretežno prav, včasih pa vendarle priznal tudi kakšno napako. A vedno znova sem ugotavljal, da pri Krivicu ne gre le za poglobljeno pravniško znanje ali zavest v kombinaciji z moralno pokončnostjo in neizprosnostjo, temveč tudi za redko navzoči talent za argumentirano, zelo smiselno in logično razvito podajanje stališč, kjer sem ga enostavno moral občudovati, tudi če se z njim nikakor nisem strinjal.

Ko se je pojavil v studiu, mi je takoj bilo jasno dvoje: ne le, da me bo njegova simpatična možakarska figura pritegnila, temveč da najbrž v živo ne bo tako dober, kot je v pisanju (in res, velikokrat se je zatekel v svoj klasični izgovor, da ima na voljo premalo minut, poenostavljati pa ne želi) ter da bo znova žrtev demonizacije z leve politične strani, ker se tako vehementno postavlja za napačnega človeka – Janšo. In to on, kot kritik Janše in načeloma levičar. Ja, res težaven oreh za vse nenačelne politične navijače.

Pri Krivicu se torej lahko kdaj strinjamo, da se moti, toda nikoli ne moremo podvomiti v njegovo globoko iskrenost in dejstvo, da v stvari, ki jih govori, tudi resnično in brezpogojno verjame na način, da je pri tem pripravljen pozabiti na prav vse kontekste in možne zlorabe ali politične pragmatizme. Njegovo geslo je: tukaj in zdaj je resnica zgolj ena, želim ji biti privržen. V tem trenutku v Janševih medijih figurira tako rekoč kot eden izmed herojev, če ima kakšno stališče glede tega, pa je najbrž preprosto in obenem pre-prosto: ni mi všeč, toda na to ne morem vplivati.

Naj v ilustracijo njegove miselne strogosti navedem drobec iz Odmevov – detajl, ki ilustrira, da se v polemiki (ali pogovoru) z drugimi miselno zelo disciplinirano nikoli ne pusti zapeljati na polje, kjer bi neka trditev zbledela, bila reinterpretirana ali pa bi kazalo, da bi pogovor zašel nekam drugam. Sploh takrat, ko gre za njegovo. Takole je repliciral:

–Ti odmevi od politikov, vseh (…) je pa največja katastrofa, ki jo je ta nesrečni primer povzročil. Zdaj celotna politika, namesto da bi spodbujala spoštovanje in zaupanje v sodstvo ob kritiki njegovih napak, zdaj podpihuje na vse mogoče načine (…) nezaupanje v sodstvo. To je pa res sramota za pravno kulturo pri nas.

–Ja, ampak natanko takšne odločitve, takšne reakcije in takšni komentarji so bili pričakovani, g. Krivic. Saj vendar vemo, v kakšni državi živimo.

–Žal, žal pričakovani, saj zato pravim, da je to katastrofa.

V čem je lepota Krivičeve replike? V tem, da se ni spustil zmesti Bobovnikovi opazki, ki je nolens-volens nevtralizirala njegovo obsodbo domače sramotne pravne kulture iskanja (stolpov v Pisi) in jo poskušala preusmeriti v sprijaznitev s stanjem, s tem pa tudi v opustitev ne zgolj razprave, temveč tudi pravkar nakazane obsodbe.

Medtem ko Bobovnik vzpostavlja miselno linijo tipa »Želite govoriti, da je pri nas politična kultura na psu, ampak vse to je pričakovano, saj vemo, da je tako pač pri nas«, se Krivic ne da in nemudoma ustavi (najverjetnejšo) novinarjevo izpeljavo »Če je pričakovano, potem ni vredno omembe in nima smisla govoriti o tem (ali o katastrofi)« v ponovitev ocene, torej »Če je pričakovano, je to pač navzlic temu katastrofa in smemo vedno znova govoriti o njej«.

 

Krivic Bobovnik Odmevi

Domnevam, da bi se marsikateri drugi sogovornik pustil zapeljati voditeljevemu pozivu, da o znanih rečeh pač ne razpravljamo ali celo ne razpravljamo na kritičen način. V smislu »Ja, res je, gospod Bobovnik, v taki državi pač živimo«. Zapeljati torej v vdanost in fatalizem, kjer bi v končni instanci umanjkala negativna vrednostna ocena; smisel fatalističnih prepoznanj je prav v tem, da nas notranje pomirijo.

Toda ne pri Krivicu. S tem je Bobovnik spregledal kar dve, ne zgolj eno točko v svoji izpeljavi: da je retorično napačna in da ima pred sabo enega zadnjih ljudi v državi, ki bi takšni napaki nasedli.

Sodišče kot stolp v Pisi

Jančar in Kafka na Dobu

Večerova novinarka Melita Forstnerič Hajnšek je opazila Jančarjev angažma ob odhodu predsednika SDS v zapor. Ob tem je pretehtala »težo njegovega glasu« in seveda ugotavljala, da je velika:

Oglašajo se spet pisatelji s poslanicami. Drago Jančar, sam politični zapornik, se že dolgo ni pojavil v javnosti na ta način. Teža njegovega glasu je zato še bolj povedna. Četudi bodo nekateri vnovič skušali vse razvrednotiti z domnevno pisateljevo politično provenienco, je vendar Jančarjevo opozorilo o surovem pogumu sodbe Janši in o tem, da ”moramo sodbi verjeti vsi”, skrb zbujajoče. Josef K. v Kafkovem Procesu pravi ”Ne moremo imeti vsega za resnično, to moramo imeti samo za nujno.” S tem postane laž univerzalno načelo, s Kafko posvari mednarodno ugledni pisatelj. Spin doktorji opozarjajo na vpliv zapor(nik)a na odločanje volivcev. Nekateri menijo, da bo z žrtvijo pomagal stranki, spet drugi menijo, da ni nobenih empiričnih dokazov, da bo Mandela efekt pomagal SDS na volitvah.

Melita Hajnšek Janša Kangler

Konteksti štejejo. Melita Forstnerič Hajnšek poskusi z disclaimerjem, s katerim želi dodatno zagotoviti vrednost Jančarjevega svarila o procesu proti Janši J. (»Četudi bodo nekateri vnovič skušali vse razvrednotiti z domnevno pisateljevo politično provenienco«), na koncu pa se ne sklicuje na resničnost trditev (ali pravilnost odločitev, npr. sodišča), uporabi le prazno sklicevanje na avtoriteto.

Novinarka nam zatrdi naslednje:

»Kar nam želi povedati Jančar, mednarodno ugledni pisatelj, v svojem sporočilu o sodbi Janši, je skrb zbujajoče«.

Skrb zbujajoče je kaj? ‘Surovi pogum sodbe Janši’,  sintagma, ki jo povzame po Jančarju. In v čem se kaže? Ne argument, ne zaradi njega, ampak zaradi Franza Kafke in znamenitega mesta v Procesu, na katerem paralelno obravnava »resničnost« in »nujnost«, razmerje med, recimo, legitimnostjo in legalnostjo (ki nas tu ne rabi zanimati in nas ne zanima). Če povzamemo, je torej tisto, kar poraja skrb-zbujajočost, nekakšna paralelnost, navidezna podobnost med Kafkovim junakom in domnevnim slovenskim junakom. Ob klasičnem sklicevanju na avtoriteto, logični zmoti za prvošolčke, ki bi se v podvojeni obliki glasilo

»Kar nam želi povedati Jančar, mednarodno ugledni pisatelj, v svojem sporočilu o sodbi Janši, je skrb zbujajoče, saj se sklicuje na Franza Kafko, literarno ikono«,

kjer se resničnost neke trditve razblini v podvojenem kazanju na tiste, ki bi jim morali zaupati, ker so pač literarne ikone, je tu še alternativno branje. Ker če ni skrb zbujajoče, da imamo tako pomembne avtoritete, ki so se postavile v bran Janši, pri čemer za njihovo skrb-zbujajočost šteje kar njihova osebna, morda (no, zelo verjetno) politično motivirana zaskrbljenost, kaj je še lahko?

Če torej ne želimo avtoričinih razlogov za skrb razumeti v smeri sklicevanja na (literarne!) velikane in s tem popolnega suspenza tako opevani nagnjenosti k resnici (proti odtujeni nujnosti, kjer laž postane univerzalni temelj, kot pravi Josef K.), potem ostane le še eno možno branje, ki ni nič manj sprejemljivo v svoji absurdnosti, neodvisni od romanov absurda:

»Kar nam želi povedati Jančar, mednarodno ugledni pisatelj, v svojem sporočilu o sodbi Janši, je skrb zbujajoče, saj nas usoda Janše spomni ali je podobna usodi Josefa K. iz romana Proces«.

Bržkone bi se morali hitro strinjati, da je sklicevanje na podobnost usode z nekim literarnim junakom bolj slab razlog za kakršnokoli iskreno in utemeljeno zaskrbljenost, je pa vselej dober razlog za emocionalno manipuliranje z množicami – sploh v kombinaciji z žongliranjem z literarnimi avtoritetami. Bomo z njimi uspeli osvoboditi zapornika na Dobu? Nekateri gotovo stavijo na to. Jančar kar naravnost pove, da sodbi ne zaupa:

Obstajajo vsi indici, da gre za politično sodbo. Poleg indicev obstajajo za to tudi neposredni dokazi. Težko je verjeti, da je v demokratični deželi to mogoče.

Iz tega bi lahko izpeljali svojstven samonanašalni paradoks: OBSTAJAJO INDICI, DA JE INDIČNA SODBA POMANJKLJIVA, SAJ VENDAR PONUJA LE INDICE. Kar se dokazov tiče, pa bi jih veljalo razkriti.

Melita Forstnerič Hajnšek s svojim pristopom izpričuje za Večer tako značilni »literarocentrizem« – obstajajo posvetne resnice in obstajajo tiste, ki so nekaj več, ker jih izrekajo literati. V kombinaciji z antihumanistično orientacijo je takšna drža, že dolgo nazaj ponotranjena, dodobra deintelektualizirala mariborski javni prostor, ki ga monopolno še vedno obvladuje ravno Večer.

Po drugi strani so politični komentarji avtorice na moč zabavni (ali tragikomični), če si v spomin prikličemo, da je ista kulturna novinarka bila pred enim letom suspendirana zaradi prisluhov, ki so razkrili njeno politično koketiranje in svetovanje mariborskemu županu Francu Kanglerju. V Večeru so napovedali suspenz, ki ga seveda nikoli niso izpeljali, ampak so po pol leta novinarko polno rehabilitirali. Če v zgornjem citatu zamenjamo besedo »Janša« z besedo »Kangler«, bomo srečali zanimive učinke. Toliko o Večerovi načelnosti in bitki proti političnim monopolom.