::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kako smo se NKBM kot postarane kokoši znebili še pravi čas

Maribor in slovensko gospodarstvo ne bosta izgubila prav dosti. Še posebno če bo NKBM ob novem navalu finančne krize, ki se iz Grčije širi po svetu, že v bližnji prihodnosti potonila še globlje. Kar pomeni, da smo se je znebili še pravi čas.

V Večeru so z glavnim komentarjem Vasje Jagra pospremili včerajšnjo prodajo »domače« mariborske NKBM ameriškemu skladu Apollo in mu dodali malce presenetljiv poudarek: prav je, da se je mariborska banka prodala. Ni šlo drugače. Še več, po Jagru smo se banke »znebili še pravi čas«. Mimogrede, tiste banke, ki je iz kapitalskih oziroma lastniških razlogov desetletja bdela tudi nad Večerom in ustrezno rezala jezike njihovim novinarjem, da niso bili preveč kritični do nje. Celo fizični obračun z Mirom Petkom, ki je razkrival tančice sumljivih skrivnosti v tej smeri,je kasneje služil tudi kot novinarski solidarnostni »coming out« z njim malce iz slabe vesti.

Jager Večer NKBM prodaja

Kakšno vrednost imajo argumenti tipa »znebiti se pravi čas«? Jager se je s pol stavka celo humanitarno (ali humano, danes sta pojma vedno bolj povezana) spomnil uslužbencev banke, ki se bodo znašli na cesti – za trenutek se celo zazdi, da sočustvuje z njimi, a ga takšne malenkosti ne prepričajo pri glavnem toku njegove misli, ki se poudarjeno glasi: prodati, prodati to postarano kuro, ki sedi na usmrajenih jajcih. Metafora je njegova. Prodati nekaj, kar je sicer stalo za veliki uspehi mariborskega športa in kulture, ampak kaj, kot še pravi, tvori le štiri prazne črke brez vsebine. Banko, ki je ravnala družbeno neodgovorno, ki so jo uničevali in kradli domači banksterji in jo je obvladovala usmrajena politika, banko, ki je grdo izigrala svoje delničarje, se je treba le znebiti, brez tehtanj konsekvenc:

Petelinjenje z “mariborskostjo” in hvalisanje z družbeno odgovornostjo sta ves čas prikrivali dejstvo, da ta banka – oziroma njeni gospodarji – dejansko nikoli ni premogla dosti družbene odgovornosti. Medtem ko so se slikali na prireditvah in ob humanitarnih akcijah, so nesposobni in/ali pokvarjeni bankirji brezsramno, nestrateško in na škodo celotne skupnosti šarili po NKBM. Ter odmerjali tribut politiki, ki je bdela nad njimi; pa so izčrpavali, zapravljali in odpisovali, kakor da nad njimi ni ne boga ne zakona. Kakšna družbena odgovornost neki.

Koliko je vredna argumentacija iz pozicije, ki zavzame takšen jezen pogled, ko se glave ohladijo? Bojim se, da bolj malo. Začnimo kar pri logiških koncesijah: če verjamete, da se je NKBM (ali česarkoli že) treba znebiti, potem vam je vseeno, komu kaj prodajate. Brez dvoma, kajti zanima vas le tisti »znebiti se«. Ne preseneča, da Jager o tem ne zna povedati besede: tujemu lastniku, domačemu, vseeno. Špekulativnemu ali strateškemu? Tudi. »Znebiti se« je inherentna indiferenca. Tudi če bo mariborsko banko kupil maksimalno neodgovoren lastnik, vam mora biti vseeno. In potem ste seveda v čistem protislovju: zaradi zagovora družbene odgovornosti in razočaranja nad njegovim mankom ste porodili (celo vnaprej sprejeli)  prav to, od česar bi radi zbežali

Če verjamete v tak »argument iz razočaranja«, kakršnega očitno gojijo na Večeru, potem vam je tudi  bolj malo mar, za koliko denarja. In res: njihov komentator se imanentno svoji izhodiščni misli ne more spraševati o tem. In se tudi ne. Stare kokoši so za to, da se jih znebimo za sleherno ceno, po možnosti skupaj z usmrajenimi jajci. Dolgotrajna pogajanja so bila odveč, dilema, ali je 200 milijonov malo ali ne, tudi.

Še Mladinina teza, po kateri smo dejansko NKBM prodali za skromnih 100 milijonov zaradi danih jamstev s strani države in SDH, vas ne more prepričati. Končno mora biti za vas nepomembna tudi razlika med višino zneska naše dokapitalizacije (870 milijonov zgolj leto in pol nazaj) in doseženo kupnino, kot tudi ne stališče malih delničarjev, da je ta prodaja čista katastrofa. Le kaj bi si začeli s crknjeno perutnino?

In če je banka nadležen plevel za odstranitev in ste zelo zadovoljni, da se je to zgodilo še pravi čas, vas ob tem, da nista pomembna lastnik in kupnina, mora boleti uho tudi za vse druge socialne, podjetniške, družbene, nenazadnje kulturne, športne in druge učinke na mesto, ki ji je mariborska banka doslej kot vodilna finančna ustanova v regiji proizvajala, posredno ali neposredno. Že mogoče, da se doslej ni nujno izkazala, da vas pri zagovoru prodaje nosi veter prepričanja »slabše ne more biti«, ampak iz tega sledi vsaj dvoje, česar niste izključili iz premisleka: morda je lahko poslej še slabše, morda je lahko – s kakšnim resnim lastnikom – tudi bolje.

Stališča Večera o »znebiti se pravi čas« so ob koncu dneva lahko predvidljivo najbolj veseli seveda novi kupci, vlada Mira Cerarja, centrala v Bruslju in vsi udeleženci, posredniki in mešetarji v nagradni igri »Slovenija na razprodaji«. Ter seveda tisti novinarji, ki jih niti napoved novega lastnika, da bo NKBM ohranil v lasti od pet do deset let (!), še vedno ne prepriča dovolj, da bi podvomili v pravilnost kupčije.

Človek bi se skorajda že bal, da je znova na delu spontana kratkovidna ideologija defetizma, ki po svoje upravičuje vse, proti čemur se bori. Morda so stvari bolj komplicirane. Ker tako kot ni naključje zlizanost mestnega časopisa z NKBM v preteklosti (čudno, o tem pa vsa ta leta niti besede), tudi ni dogovarjanje Janeza Janše in Matjaža Kovačiča za prevzem Večera in posledično niti, da je slednji neposredno vpleten v podjetja, ki so pomagala sedanjim lastnikom časopisa (Hakl in Todorović), da so to postali. Še več, Kovačič je kot dolgoletni predsednik uprave NKBM samo nekaj tednov nazaj aktivno sodeloval pri možnem nakupu Dela. Toliko o kapitalsko-medijskih spregah in trgovcih z novci, ki se jih še nismo znebili. Celo ne ugotovili, da gre za jajca sumljivega izvora.

Zato, neglede na iskrenost pozicije jeznega defetizma, ostaja ključno vprašanje: kakšni so točno videti družbeno odgovorni novinarski argumenti?

%d bloggers like this: