Vrnitev v socializem in »ad ridiculum«

»Argumentum ad ridiculum« kot argument iz smešenja ali »reductio ad ridiculum«  kot zvajanje na smešenje ni kakšna posebna vrsta napake ali stila, ki bi plenila široko pozornost zaradi svojih posebnih logičnih lastnosti. Nenazadnje, le kdo bi se želel ukinitve humorja v naših razpravah in čemu bi ga morali preganjati?

Vendarle pa se mi zdi, da če na zelo natančno vprašanje nekdo odgovarja na način, da počne prav to, tj. smeši nasprotnika, ne ideje, da se izmika razpravi o stvari in zavije raje v smešenje osebe, takšne prakse pač ne bi smeli dopustiti kot argumentacijsko veljavne. Moralo bi jo razumeti kot obliko adhominalne rabe. Tudi ne vpričo intelektualne ali literarne vrednosti in teže, ki je sicer režiserju Dušanu Jovanoviću nikakor ne bi mogli odreči, niti tedaj ne, ko odgovarja na vprašanje Dela o tem, ali podpira »vrnitev v socializem«, dan po kongresu trojčka Združena levica in obisku Ciprasa v Ljubljani. Takole:

“Luka Mesec, najprepoznavnejši član Iniciative za demokratični socializem, je izrezani Martin Freeman. Igralec, ki igra hobita Bilba Bisagina iz Smaugove pušče. Ta simpatični človek škrat poskuša s čarodejem Gandalfom in trinajstimi škrati pod vodstvom Torina Hrastoščita pridobiti Samotno goro in izgubljeno kraljestvo škratov Erbor. Na poti proti vzhodu jih preganjajo orki, v gozdovih Mrkolesja naletijo na kožo menjajočega Beorna in na roj velikanskih pajkov, zajamejo jih vilinci, nadaljujejo proti Jezernemu mestu in naposled dosežejo Samotno goro, kjer se morajo spopasti z zmajem, ki bruha ogenj in ki bo na preizkušnjo postavil njihov pogum, prijateljstva in popotovanje samo. Na tej točki, ko me je postalo najbolj strah, sem se iz prejšnjega življenja spomnil stavka »Zaupajte, tovariši, verujte!« In sem zaupal. In sem verjel, da bo Bilbo zmagal.”

No, sam ne podpiram vrnitve v socializem, ne podpiram pa niti retorike zasmehovanja, zavite v celofan literarne parabole. Morda kdo razume drugače, toda Jovanović je šel v svoji slikovitosti korak predaleč, zašel je v nevarno cono diskreditacijskega pristopa norčevanja, sicer spretno artikuliranega, pa vendar še vedno le smešenja.

Kaj menite o vrnitvi socializma Delo

Argument iz smešenja ima prozoren namen: sarkastično ali cinično osmešiti osebo, vpeto v pogovor, s tem pa pozornost preobrniti proč od razprave z namenom, da bi nekoga (največkrat nasprotnika) predstavili kot trapastega, komičnega in okornega.

Morda moje branje ni pravilno in avtorju ne smemo kar pripisati omenjene intence. Ker je, bo kdo rekel, želel povedati le, da se mu zavzemanje Luke Meseca in socialistov zdi pravljičarstvo, v katerega bi sicer rad verjel, a ne more.  Smisel argumenta iz smešenja pa je, da se zadovoljuje s tem, da na vprašanje odgovori nevsebinsko, z ambicijo po krohotu na nekogaršnji račun.

Kajpada bo marsikdo verjel, da nekatere stvari preprosto so vredne smeha in da torej s takim postopanjem ni nujno kaj narobe. Še zlasti, če je izpeljano žmohtno, literarno začinjeno in metaforično, morda z veliko mero ironije. Marsikdo bi dodal, da od umetnikov in ljudi s področja kulture pač sploh ne pričakujemo argumentacijske veščine, temveč kakšno drugo – tudi to je res. A z vidika začetnega vprašanja bi si v idealni situaciji želeli spoštljivosti v odgovorih. Spet drugi se bodo branili, da prave argumentacijske situacije in tudi intence ni bilo, da govorimo le o nekem pojasnilu na novinarsko poizvedbo, pri katerem se je avtor raje zatekel v drugačen pristop. Zato bi bila pomembna informacija o tem, kakšno namero je imel v mislih avtor (ki bi jo lahko dobili seveda od njega smaega) in (domnevne) žrtve smešenja Luke Meseca, če bi nam želel zaupati svoje občutke. No, Mesec je mojo tozadevno objavo na mojem FB profilu sicer všečkal, iz česar bi se dalo sklepati, da se z njo strinja, vendar jo je v naslednjih minutah spet ne-všečkal, iz česar pa ne moremo sklepati veliko.

Vendar bi veljalo, kakor je dejal ameriški pedagog Bill Nye, upoštevati naslednje:

It is best to avoid sarcasm, scorn, or ridicule. It is legitimate to use humor to lighten the mood, but never to insult the other person or as a smoke screen when you don ‘t have a real answer. If humor reveals truth, it is valid, but make sure that you have real logic with no fallacies to back it up. Do not depend on humor or ridicule rather than truth.

Pahorjevo mišljenje mišljenja

Predsednik republike nas vleče za nos. Drugače ne moremo razumeti njegovega sklica sveta modrecev na Brdu pri Kranju, kjer je 30 eminentnih intelektualcev, kot so dejali, razpravljalo o prihodnosti države in vizijah glede nje. Zakaj nas vleče za nos? Zaradi utemeljitve sklica. Že začetek tegale poročila STA z dogodka razgali njegovo prefinjeno sofistiko:

Začela se je prva konferenca v okviru projekta Slovenija 2030. Gostitelj, predsednik republike Borut Pahor je poudaril, da želi ugotovili, ali je smiselno v teh okoliščinah razmišljati o prihodnosti, in na kakšen način razmišljati, da bi bilo koristno za družbo. Ko bomo razpravljali o prihodnosti, bomo razpravljali o današnjih problemih, je dejal.

Pahor prihodnost mišljenje

Logika ni močna plat predsednika republike. A s tem bi se še sprijaznili, če je ne bi zamenjevala prazna sofistika. Namreč pozorno preberimo, kaj nam Borut Pahor sploh poroča:

Konferenca modrecev služi iskanju odgovora na vprašanje, ali je smiselno v teh okoliščinah razmišljati o prihodnosti.

Ne le, da so udeleženci morali razmišljati o tem, ali je smiselno misliti, povabljeni so bili k razmisleku o tem, glede česar že poznajo odgovor. Bilo bi povsem samozavračajoče (self-defeating), če bi prišli na eminentno lokacijo Brda, se rokovali s predsednikom, najedli, pobrali dnevnice in potne stroške, nato pa zaključili, da njihova razprava o prihodnosti nima povsem nobenega smisla. V pravilni odgovor jih tako rekoč sili že sama interpelacija v predsednikove izbrane modrece, pristanek in prihod na mesto razprave o tej veleumni zagati.

Retorični blef

Ob tem, da so same okoliščine sklica sestanka in strukturne vloge takšne, da je odgovor že na dlani, je tudi v vsebinskem smislu vprašanje povsem retorično. Če rečemo »Kdaj si bomo v Sloveniji lahko privoščili dostojno življenje?«, s tem jasno impliciramo odgovor. Retorično spraševanje je argumentacijska taktika, pri kateri je odgovor že očiten in impliciran, govorec pa ga oblikuje na način, da bo lahko odgovor ali reakcije tudi nadzoroval in jih zapeljal v vode, ki si jih želi.

In Pahor ne bi bil to, kar je, torej retorično puhličast politik, če ne bi – in to povsem odvečno – že takoj v naslednjem stavku ali misli tudi ponudil spoznanje na začetno izpraznjeno puhlo dilemo:

Ko bomo razpravljali o prihodnosti, bomo razpravljali o današnjih problemih, je dejal.

Hudo, predsednik republike ne samo retorično in emocionalno blefira, temveč je pripravljen tak blef tudi nemudoma razkriti: če namreč drži, da je razprava (ali mišljenje) o prihodnosti nujna za razpravo o današnjih problemih, s tem neposredno signalizira, da odgovor na začetno spraševalno dilemo ne le pozna, temveč se do »pravilnega odgovora« tudi izrecno afirmativno opredeljuje, še preden jo je zastavil. S tem je seveda začetni motiv sklica sestanka nemudoma anuliran.

Kajti kakšen poseben smisel ima potem sklicevati svet modrecev, da mu odgovori na globokoumno uganko, če mu je vse že vnaprej prezentno in jasno? Ne more biti drugače: zato, da bi izkoristil vse reminiscenčne prednosti Drnovškovih tradicij gremijev skrbno izbrane reprezentativne inteligence in videz tega, da je zaskrbljen in motiviran predsednik republike. Ja, to je ta smisel.

Cui bono?

Dodatek k razpravi »Na kakšen način razmišljati, da bi bilo koristno za družbo« je paradoksen po sebi in pomenljiv za situacijo. So torej način razmisleka, ki so koristni in taki, ki niso. No, razmislek o tem, ali je koristno razmišljati in ali je to koristno početi o prihodnosti, je gotovo med slednjimi.

Veliki, a tedaj še rosno mladi Aristotel je mladež nagovarjal k filozofiji z znamenitim silogizmom, ki ga parafraziram: »Če želite filozofirati, potem pač filozofirate. Če ne želite filozofirati, morate za to prav tako filozofirati. Torej morate v vsakem primeru filozofirati.« Mišljenju ni mogoče uiti in njegovi koristnosti tudi ne.

In kaj točno so počeli Pahorjevi modreci na Brdu, saj jim začetna dilema ni predstavljala realnega izziva? Sledeč temu in vsem drugim medijskim sporočilom so predvsem razpravljali o nujnosti moralnih vrednot.  Ta zimzelena tema naj bi absolutno prevladala. Morala in etika kot teorija morale sta nesporno zgodovinsko in sicer filozofski disciplini.

In koliko filozofov so povabili na Brdo? Ne razpolagam s podatkom o zavrnitvah, toda hitro lahko ugotovimo, da med nastopajočimi ni bilo nobenega. No, o morali je spregovoril tudi Boštjan M. Zupančič, ki ga včasih mimogrede navajajo tudi kot filozofa. O njegovem vrednostnem sistemu se lahko bralec poduči v mojem nedavnem zapisu.

Med nastopajočimi je bil tudi Jure Aleksejev, avtor še sveže uspešnice z naslovom Proti filozofiji, v kateri vehementno dokazuje njeno odvečnost in porazen vpliv na družbo, celo privilegiran položaj – nesmisel vseh nesmislov. Seveda lahko tudi nefilozofi in njeni kritiki razpravljajo o morali, toda nekdo, ki zavrača filozofijo generalno in kot takšno, s tem neposredno zavrača tudi koristnost etike kot filozofske discipline.

Kako kredibilna je bila torej ta razprava o morali? Nič več retorično vprašanje.

Levi fašizem kot diskreditacijski pojav

Kako misliti oznako o »levem fašizmu«, ki menda maršira po slovenskih ulicah in spravlja v ogorčenje predsednika vlade? In kako pristno je sploh njegovo trpko ogorčenje?

Dokazoval bom, da je povsem nepristno. Da je zrežirano, zaigrano, skratka manipulativno. Etikete o levem fašizmu niso mišljene resno – so uprizorjene, načrtovane in merijo le na vnaprej določene propagandistične učinke. S tem odpade tudi večna dilema o paranoidni imaginaciji ugledanega fašističnega sovražnika  – se pravi odločanje med tem, ali je pred nami pristno občutenje akterjev ali zgolj zaigrana politična igra.

Pojav ali oseba

Janša se je včeraj po hudih kritikah na svoj račun – tudi s strani varuhinje človekovih pravic, ki ga je obtožila spodbujanja sovraštva – poskušal izvleči iz obtožb s trditvijo, da je njegova označba o marširajočem levem fašizmu po slovenskih ulicah le opis pojava, ne oseb. Zanimivo bo spremljati, kako bodo javnosti in mediji to distinkcijo uspeli prebaviti in ustrezno interpretirati s pomočjo preganjane družboslovne in humanistične stroke – kaj naj bi točno pomenila? Nenadoma odkriti »pojavi« vendar niso nebesni ali kemijski, opisi v družbenem kontekstu merijo na dejanja ljudi; nosilci pojavov so prav oni. Če nekdo zapiše ali pove, da v stranki SDS videva fašizem, nato pa se skrije za distinkcijo »pojav vs. oseba«, češ opisal sem le fenomene, verjetno članstvo Janševe stranke ne bo prav nič zadovoljno. In ob tem ima na svojstven način celo prav: levi fašizem je res pojav. Diskreditacijski pojav.

Da Janša z opisom »levi fašizem« vendarle meri na preobjestne posameznike, ki menda hodijo po domovih, mečejo granitne kocke ali sestavljanje erotične lutke? Torej prav nič na pojave? Nikarte. Tudi ne bo šlo kar tako. Mediji so povsem, ampak res povsem spregledali, da je s tem opisom strogo vzeto meril na nekaj drugega. Obrambo svojega kolega v Zboru za republiko, bivšega župana Franca Kanglerja. In sicer kot nesojenega državnega svetnika. In na opis neke »vstajnice«. Poglejmo si točen kontekst prve omembe:

Ko je večina v Državnem svetu pod vtisom medijskega linča protipravno odvzela mandat svojemu kolegu državnemu svetniku, ki je bil izvoljen enako legitimno kot oni sami, je ena od članic samozvanega gibanja vstajnikov z mastno priviligirano pokojnino in 25 leti delovne dobe dejala, da to ni bilo zakonito, je pa bilo dobro. Dobro po čigavi presoji? Kam bomo prišli, če sprejmemo to tezo iz Tomišlja kot legitimno? Pristajanje na to tezo pomeni somrak civilizacije in zanikanje vsega, za kar smo se borili v času slovenske pomladi. To, kar nam ponujajo, je čisti levi fašizem. Tega ne bomo Slovenci nikoli sprejeli, ampak se bomo uprli. Pomemben korak smo storili že danes na tem zborovanju.

Označevalec potemtakem opiše reakcijo na podelitev mandata Kanglerju, ki mu je bil menda protipravno odvzet. In cilja na Spomenko Hribar, menda privilegirano upokojenko iz Tomišlja in »vstajnico«. Pavšalno meri na pravniški kontekst, na nespoštovanje zakonov, v drugi (in zadnji omembi) označevalca pa Janša v svojem govoru cilja na celoto protestnikov in kontekste domnevnega nasilja, ki ga menda ti povzročajo:

Spoštovani! Slovenci smo doslej večkrat dokazali, da le nismo tako naivni. Tudi tokrat se vse bolj zavedamo, da so nas potisnili v čas, ko je treba odločno nastopiti proti levemu fašizmu, proti grožnjam, nasilju in kaosu, ki sta največja sovražnika svobode in pravičnosti.

Premier kot plagiator?

Na dan obeh protestov sem, verjetno kot prvi, v Dnevniku opozoril na dejstvo, da je Janšev govor z etiketo o »levem fašizmu« izposojen iz članka britanskega avtorja Alana Johnsona, ki je za levega fašista označil Slavoja Žižka. Hkrati sem opozoril, da je ravno to dejstvo ključno, a spregledano – namreč manipulativna uporaba nekega konteksta nastopa označevalca v drugem kontekstu.

Dan kasneje sta o Janši kot plagiatorju britanskega kolumnista Johnsona pisala Max Modic v Mladini in Ana Čefarin v Dnevniku. Povsem netočna je njuna skupna ocena, da je Janša kopiral britanskega kolumnista in mu ukradel idejo o »levem fašizmu«. In ga obtežila s sicer predvidljivo in berljivo poanto, da je zato postopal kot plagiator.

Ne, Janša in njegov krog sta idejo o levem fašizmu in članek o Žižku kot levem fašistu instantno uporabila kot privlačen nov označevalec v procesu ustaljene politične tehnike sovražne retorike in manipulacij – po tistem, ko so njegovi mediji z velikim veseljem reproducirali taisti članek britanskega avtorja o Žižku. Tehnologija psihopolitike sovraštva je ves čas preprosta in tudi v tem primeru deluje paradigmatsko:

(1) Ustvari ali poišči ustrezen propagandistični označevalec, ki bo uspešno etiketiral političnega nasprotnika, ga učinkovito stigmatiziral in ustvarjal odpor do njega. Prednost imajo takšni, ki zbujajo posmeh, odpor, sovražno razpoloženje, strah.

(2) Išči dodatne evidence za diskvalifikacijsko stigmo in variiraj navidezne dokaze zanjo, navajaj dogodke, dejanja, povezave in druge okoliščine, ki jo navidezno podpirajo – ne glede na resničnost.

(3) Ustrezni označevalec nato kombiniraj z drugimi diskvalifikatorji, da bo učinek močnejši.

(4) Ponavljaj povedano ad nauseam, da se bo prijelo med množicami in postalo resnica.

Ena zadnjih učinkovitih propagandističnih inovacij iz laboratorijev SDS, močno uspešna s pomočjo uspešne reprodukcije in iteracij v množičnih medijih zadnje leto, so zimzeleni »strici iz ozadja« – diskreditacijski opis, ki leti na priletne podpornike Zorana Jankovića tik pred državnozborskimi (predčasnimi) volitvami 2011. »Strici iz ozadja« lepo ilustrirajo zgoraj opisano tehnologijo. Z »levim fašizmom« je Janša storil pogumen korak dlje: z njim ni opremil le političnih nasprotnikov, temveč protestirajoče državljane.

Tudi Matej Makarovič, ob Matevžu Tomšiču novopečeni kolumnist Večera po zadnjih uredniških menjavah, sicer kajpada znova podpisan kot kakor-nevtralni »politični analitik«, nazorno ponovi besede svojega varovanca. Zaradi njega (ali teksta?) so prvič, kar pomnim, uvedli v mariborski časopis »nenujnostni« disclaimer na koncu kolumne (»Stališča so piščeva, ne nujno tudi uredništva časopisa«), v njej pa sicer avtor med drugim variira koncepte na podlagi nič manj kot dihotomije zadaj/spredaj – po njegovem je Zbor za republiko (katerega vidni član je) »protestiral proti tistim, ki so državo ukradli iz ozadja«. Na drugi strani so »ljudje iz ospredja«.

V čem je surplus? Strici iz ozadja nikakor niso le prazen propagandistični označevalec, so lep dokaz temu, kako lahko lahko taisti SDS-ovi označevalci (in ja, Makarovič je prvi predsednik podmladka SDS, zato bo že vedel) figurirajo kot maksimalni mobilizator množic ali protestov – v tem primeru »njihovih«, in to celo v  količini okoli 12.000, kolikor so jih našteli na Kongresnega trgu 8. februarja. Ko torej razviješ prave označevalce, z njimi dobesedno napolniš ulice in trge – takšno mobilizacijsko moč lahko imajo. No, kakšen avtobusni prevoz pride prav.

Janša zlorabi Johnsona

Toda če se povrnem k Janševemu opravičevanju. Trditev predsednika vlade za Vaš kanal o tem, da je Johnson bil tisti, ki je prvi spregovoril o levem fašizmu v Sloveniji, je lažna in izmišljena. Premier je s tem posredno priznal, da se je »zgledoval« pri tem avtorju, preostanek pa si je izmislil:

Ob tem je opozoril, da pri tem ni bil prvi. »To je naredil že novinar britanskega časopisa, ki je pisal o razmerah v Sloveniji in o ideologih tega, kar se pri nas dogaja, in je to označil za levi fašizem,« je dejal Janša.

Poskus legitimacije s sklicevanjem na druge avtorje ne bi smel biti uspešen, ampak o naših medijih, ki bodo odločali o tem, se lahko zgodi tudi tak spregled: britanski avtor nikjer ne govori o fašizmu v Sloveniji. Naše države sploh ne omenja, njegovi opisi izključno zadevajo Žižkove koncepte in politična stališča. Trditev je prvovrstna manipulacija.

Podobno velja za interpretacijo, po kateri je Janša kradel pri Johnsonu, da je potemtakem notorični plagiator. Hermenevtično netočno, uporaba označevalca »levi fašist« v slovenskem kontekstu namreč ni bila nobena kraja, je zgolj stvar politične tehnike propagandizma – iskanja uspešne stigme v različnih družbenih diskurzih za učinkovito strankarsko in siceršnjo rabo. Žižek seveda že dolgo ni nikakršen ideolog slovenske politike, kot se navaja. In prav to dejstvo čiste, tako rekoč mehanične uporabe označevalca o »levem fašistu«, predrugačenega v »levi fašizem«, ter postopek dekonstekstualizacije ob njem, neposredno dokazujeta, da se s to etiketo ne misli resno v opisu pojavov ali oseb (enega in drugega). Zato ker v SDS strukturno ne morejo verjeti v to, kar govorijo. Pač pa verjamejo v učinke javnega političnega govora o levem fašizmu – saj vendar natančno vedo, da so ga zmanipulirali, dekontekstualizirali in zlorabili za domače politične potrebe – nemogoče je, da bi spregledali, da Johnson o slovenskih razmerah sploh ne spregovori, še najmanj v kontekstu protestov. V tem smislu tudi ogorčenje predsednika vlade ne more biti pristno.

Ad Hitlerum

Omenjeni Makarovič včeraj nastopa v še najmanj enem mediju. Na njemu domačem Planetu Siol mimogrede potrdi oceno svojega varovanca o levem fašizmu:

Isti pojem je na shodu Zbora za republiko uporabil tudi premier Janez Janša za dogodke, povezane s t. i. ljudskimi vstajami: obešenje lutk z obrazi politikov, t. i. obiski mariborskih svetnikov, hujskaški napisi na transparentih, grafit, ki je pozival k klanju kristjanov … Kakšno je vaše mnenje? Se strinjate z oznako levi fašizem?

V metodah sta si bili skrajna levica in skrajna desnica vedno podobni – v tem smislu je levi fašizem povsem ustrezen pojem.

Oznaka torej ni kakšna pomota, svojo polno legitimnost in potrditev dobiva tudi pri Janši zavezanih sociologih, intelektualcih in drugih politikih. Intenca je preprosta: izolirati nekatere primere vsaj navidezno radikalnih dejanj protestnikov, jih demonizirati, navesti srhljive zunanje zgodovinske reminiscence in nato pripisati protestnikom v celoti. Če kaj, obstajajo zelo dobri razlogi za jezo državljanov, ki v ničemer ne upravičujejo nedopustnih dejanj, pa vendar selektivni interpreti dogodkov z novinarji vred to vedno znova zamolčijo. In še: avtorji grafita o klanju kristjanov zaenkrat niso razkriti, njihovo dejanje je vsega zgražanja in obsodbe vredno, kot tudi nekateri grafiti, usmerjeni proti Janši, vendar jih ni mogoče kar podtakniti nekomu ali enačiti s protestniki, kot se zdaj počne. V vseh teh primerih se do obisti uporablja logiko videza: nekaj je videti X, čeprav ni X, ki jo kombinira s poljubnim, a selektivnim naštevanjem ekstremnih dejanj z negativnimi asociacijami.

Takšnemu sklicevanju na Hitlerja, holokavst, Mussolinija in podobno (kot se nam dogaja) v teoriji argumentacijskih zmot pravijo »argumentum ad Hitlerum« oziroma »reductio ad Hitlerum«. Tehnika prepričevanja je preprosta: svojega sogovorca ali nasprotnika primerjalno obremeniti s podobo Hitlerja, da bi ga s tem do konca demoniziral in predstavil njegova stališča kot maksimalno nevarna in nedopustna. Ko sem sam javno opozoril na to retorično tehniko, so mi na strani SDS odgovorili takole:

Argument ad Hitlerum na SDS strani

Reforma in norost

“Bili bi naravnost nori, če bi predlagali nekaj, kar je 70 odstotkov ljudi lani zavrnilo na referendumu.”

Ta misel, danes objavljena kot izjava dneva na drugi strani Dela in v celoti v citiranem članku na dnevnik.si že v naslovu, je lahkotno ‘sklicevanje na norost dejanja X’.

Koliko je vreden tak argumentacijski prijem? Kar želi predsednik vlade povedati v odgovor na očitek, da je njegova reforma replika Pahorjeve, je nesporno nekaj takega:

(1)   Če bi ponudili identično pokojninsko reformo, ki so jo lani – na pobudo SDS in njeno nasprotovanje – zavrnili ljudje na referendumu, na katerem je glasovalo 70 odstotkov ljudi proti, bi bili nori.

(2)   Naša predlagana pokojninska reforma je torej drugačna od lanske.

Najmanj, kar lahko rečemo, je, da Janševo sklepanje ni veljavno. Njegovo sklicevanje na norost ne pokaže, da so ljudje lani zavrnili pokojninsko reformo in da je zato, praktično identične, ni ponudil sam. Njegova »norost« tukaj predpostavlja, da imajo državljani dovolj znanja in presoje, da bi razločili med kvaliteto ene reforme in druge, hkrati pa morda še, da je dovolj časa in pripravljenosti to kvaliteto preveriti na referendumu in z njo povezani kampanji. A bojim se, da takega znanja večina državljanov nima. In tudi časa za preverbo na referendumu ne – s tem pa tudi ne tveganja, da bi morebiten blef in »norost« bila razkrita. Čeprav sam ne znam povsem merodajno presoditi, v čem se reformi razlikujeta (in žal nisem zasledil niti pravih konkretnih prispevkov na to temo, a prevladalo je mnenje, da se razlikujeta v 5 odstotkih, ki niso bistveni), je popolnoma evidentno, da nas Janšev »argument iz norosti« v različnost obeh ne more prepričati. Iz (1) ne sledi (2) – celo v primeru, ko sta reformi res drastično različni.

Lani ni bila nujna

Če je zgornje sklepanje argumentacijski blef, ki nam ponuja »non sequitur« s sklicevanjem na čustva (»verjemite nam, da je res, kar pravimo, saj nismo nori«), nam danes časopisi zraven gratis ponujajo še en Janšev trik. V Delovi izjavi dneva namreč piše:

»Bili bi naravnost nori, če bi predlagali nekaj, kar je 70 odstotkov ljudi lani zavrnilo na referendumu.«

Premier Janez Janša v odgovoru na poslansko vprašanje poslanke PS Alenke Bratušek, ki ga je spomnila, da je še lani trdil, da pokojninska reforma ni nujna.

Premierjev odgovor naj bi bil podan kot pojasnilo poslanki PS Alenki Bratušek, zakaj je Janša še lani trdil, da pokojninska reforma ni nujna. Če drži, da je to bilo vprašanje poslanke, potem se premier ni samo zatekel v »non sequitur«, ampak se je veselo izognil odgovoru na vprašanje – uporabil je »red herring« oziroma je odgovarjal selektivno. Pojasnila na to spet nismo slišali!

Selektivno podaljševanje delovanje dobe in zlata ribica

Kako je predsednik vlade lani blefiral glede padca pokojninske reforme, ki se mu ni zdel nič tragičnega in prav nič nujna sprejetja, sem nakazal že v tem zapisu. Žalostno je tudi dejstvo, da noben politik (ali strokovnjak) ne opozori na njegovo nedoslednost zahteve po selektivnem podaljševanju delovne dobe, ki, kolikor vem, v njegovem predlogu reforme ni ohranjena, pa jo je lani izrecno zahteval. A mu nismo zaradi spomina zlate ribice zmožni servirati niti tega? Takole:

Janša včeraj: pa kaj, če pade pokojninska reforma, še vedno smo lahko najboljši. Da ne bomo prišli na nemško-francoski vlak, je propagandna retorika. Citat:

Slovenija se lahko uvrsti med najbolj razvite evropske države, tudi če bo pokojninska reforma na referendumu padla, je prepričan prvak SDS Janez Janša. Svarila, da bi zaradi nesprejema pokojninske reforme ne prišli na nemško-francoski vlak, pa je ocenil kot “propagandno retoriko aktualnega predsednika vlade, ki zdrži ravno toliko časa, kolikor mine od aktualne do naslednje tiskovne konference”.

Janša včeraj: če pokojninska reforma, potem le s selektivnim podaljševanjem delovne dobe. Citat:

“Če bo treba v prihodnjih letih v Sloveniji res podaljševati delovno dobo, bomo to naredili selektivno,” je napovedal Janša. In dodal, da je velika razlika, ali dela nekdo 40 let na ministrstvu za okolje in prostor ali pa v Litostroju. Kot je tudi velika razlika, ali dela do 65., 70. leta starosti delavec na Danskem, Švedskem ali v Nemčiji, saj je delal v bistveno drugačnih pogojih in si zaradi bistveno višje plače privoščil bistveno boljši standard, ali pa bo moral toliko časa delati delavec v SCT, Litostroju oziroma v kateri koli proizvodni panogi pri nas…
Prav neuvedbo selektivnega podaljševanja delovne dobe glede na delovno mesto in zavrnitev predloga za uvedbo osebnega pokojninskega računa, da bi lahko vsakdo kadar koli izračunal, koliko ima privarčevanega za pokojnino, je Janša izpostavil kot ključni pomanjkljivosti pokojninskega zakona. “Zaradi teh dveh pomanjkljivosti bo zakon padel,” je prepričan prvak SDS.

Tviter in kakor-da novicevrednost

Všeč mi je, ko minister dr. Žiga Turk aplaudira resnicoljubnosti v novinarstvu. Tudi sam navijam za konservativni pogled – v časih, polnih erozije resnice. Glede nje bom vedno staromoden. A to je le nek vidik. Na njegov sploščeni horizont pogleda na novinarstvo skozi očala resnicoljubnosti sem že nekajkrat opozoril. Danes minister nekaj podobnega stori še sam, ko educira novinarsko občestvo o taistem v primeru svojega tvita o znižanju RTV prispevka. Zapiše:

Novinarjem in kolumnistom, ki so poročali o znižanju RTV naročnine, se je zdelo izjemno pomembno poudariti, da je (1.) minister to napisal na twitter in da je (2.) to napisal med sejo vlade.

Ker je twitter med nami že šest let, tudi za slovenski žurnalizem ni več novost in samo dejstvo, da je nekaj napisano na twitter, preprosto ni newsworthy.

Medije in novinarsko (ne)dovzetnost za argumente poznam dovolj dobro, da lahko s precejšnjo mero verjetnosti napovem, da zadnje misli verjetno nihče ne komentiral – ker ne bo niti opazil, da je z njo nekaj narobe. Imamo tri možnosti razlage, kaj nam želi superminister povedati. Zadostoval bo poskus določitve, katere od teh treh možnosti novinarskega poročila bi on sam sprejel kot dovolj dobre in katere ne:

(1)   Minister je kar na tviterju objavil vest, da vlada znižuje RTV prispevek.

(2)   Minister je na tviterju objavil vest, da vlada znižuje RTV prispevek.

(3)   Minister je objavil vest, da vlada znižuje RTV prispevek.

Teza »Da je nekaj napisano na twitter, ni newsworthy«, ni novicevredno, nam očitno izloči prvo in drugo možnost. Minister nam želi preprosto povedati: ni pomembno, po kakšnem mediju kaj sporočam; »poudarek«, da je to objavljeno na tviterju, je napačen.

Ampak s tem smo že zašli v past, kamor nas je speljal. Seveda ne gre za to, da nekaj, kar je zapisano na tviter, je ali ni newsworthy. To je red herring. Gre za to, ali je nekaj, kar je bilo sporočeno po tviterju, ustrezno sporočati preko takšnega medija, in še to v situaciji, ko nimamo (če sem prav preveril) prav nobenega drugega medijskega kanala, ki bi nam isto vsebino bolj izčrpno pojasnil. To je prvi vidik – ni drugih pojasnil ministrstva. Drugi je s tem povezana teža novice. Minister se bo moral strinjati vsaj s tem, da tako radikalna novica o desetprocentnem rezu v naročnine in posledičnem siromašenju javnega servisa zasluži kakšno pojasnilo in da slednjega ni mogoče spraviti v 140 znakov – ali pa bi si jih vsaj zaslužilo več. Znakov namreč.

Glavni in edini medijsko-socialni kanal

Turkovo ravnanje razpira žgoče piarovsko in tudi splošnomedijsko vprašanje, kdaj in v primeru kakšnega tipa političnih obvestil je lahko tviter kot socialno omrežje glavni ali celo edini medij, s katerim neko obvestilo skomuniciramo javnosti. Nenazadnje je tviter kot mikroblog predvsem namenjen komentiranju ali vsaj sekundarnemu obveščanju (npr. ministrstvo na njem opozori na nek dogodek ali zapis drugje). Ne spletni strani njegovega superministrstva ni nobenega posebnega obvestila v smislu »Naš minister tudi tvita. Kakšno malenost lahko izveste tudi tam. In samo tam.« Pa bi lahko bila, ker na tej strani podrobnejšega obvestila o nižanju RTV naročnine ni.

Pričakovano je zato že itak odiozno obarvana vest z vsem potencialom, da jo razumemo kot še en aroganten poseg oblasti v medije, z odvzemom pojasnila videti še bolj cinična. Kot če bi kakšen šef (ali politik) kar po SMS-u sporočal podrejenim, da jim reže plače za prav takšen odstotek, potem pa bi na zgrožene poizvedbe prizadetih hitel dajati pojasnilo: Veste kaj, SMS je čisto newsworthy medij!

Iz radovednosti sem poskušal preveriti, kaj točno tvitajo politiki širom sveta. In nisem naletel na nič primerljivega. Tviter še vedno velja za pomožni, ne glavni in edini medijski kanal. Zato se mi še bolj zdi, da se naš minister zgolj lažno sklicuje na svojo medijsko progresivnost. Pač pa sem odkril zanimivo stran, ki beleži zbrisane tvite politikov – Politwoops. Takšne torej, ki so jih politiki, po premisleku, sami cenzurirali. Brez skrbi, pri nas se kaj takega ne more zgoditi.

Ad hominem v slovenskem javnem prostoru

Slovenski politični diskurz je zanesljivo naporen, na trenutke tudi utrudljiv in nedostojanstven. Zdi se, da je takšen vedno bolj in da nas odvrača od zainteresiranega zanimanja zanj. Eden od razlogov za stanje v njem ni v predvolilnem času, temveč v njegovi prevladujoči argumentativni naravi; ko ga ocenjujemo in se nam zdi izrazito osebno konfliktno obarvan, se pretežno zadovoljimo z označevalci, kot sta »diskreditacija« in »žalitev«, včasih omenjamo paranojo in teorije zarote, skoraj nikoli pa ne pogledamo pobliže, kaj tvori njegovo zmotnost in kakšne načine prepričevanja ubira. Ena dominantnejših in prepoznavnejših značilnosti v slogu besedovanja slovenskih politikov je zagotovo prav diskvalifikacija, ki jo hitro označimo kot napad na človeka, ad hominem.

idiot

Največkrat po pravici, kajti tovrstna retorika je izjemno razširjena, navzoča malodane agresivno in tako rekoč zimzelena. Državljanska (rado)vednost se žal na tej točki ustavi. Kajpak bi veljalo na javni diskurz, predvsem političen, pogledati prav skozi očala slabe argumentacije, ki se ji je v zadnjih letih uspelo prepoznavno prebiti v vse pore družbenega življenja; začela je prečiti normalno razpravo ne le na političnem parketu, temveč recimo v gospodarstvu, spletnih forumih in seveda na ulici. Takšen vidik bi nam razodel, da je ad hominem logična zmota (ki je zaradi svoje razširjenosti niti ne bomo vedno slovenili) s svojimi posebnostmi, da ni nujno žaljiva in da je morebiti ne poznamo tako dobro, kot si domišljamo. Njene zgodovinske korenine vodijo vse tja do Aristotelovih Sofističnih ovržb, kjer grški filozof med sabo primerja »usmeritev« ovržbe proti nekemu argumentu ali proti osebi. Nekateri drugi avtorji sicer verjamejo, da je invencijo tega tipa argumenta treba pripisati šele J. Locku in G. Galileu. Toda njene prave mojstre videvamo tukaj in zdaj.

Ad hominem ni le ena najbolj razširjenih zmot, čeprav ob njej poznamo še desetine drugih, temveč tudi ena najbolj hitro prepoznavnih, zato ima določeno recidivno vrednost za množice in politike – najhitreje bi smeli upati, da bodo državljani zaradi nje lažje sprejeli odločitev, ali se bodo pustili voditi tistim, ki argumentirajo slabo, ali tistim, ki to počnejo dobro. Od tega je ne nazadnje odvisna tudi kvaliteta demokracije, pa tudi politične argumentacije ob predpostavki, da akterji napak ne bodo več ponavljali, če bodo zanje na volitvah (in sicer) kaznovani. Kar seveda ni nujno, zato se sovražnost in netoleranca v razpravi lahko hitro sprevržeta v njihov običajen modus vivendi.

V nadaljevanju bomo na kratko predstavili štiri tipe te zmote in za vsakega dodali domačo aktualno ilustracijo. Ob tem se nismo trudili z »uravnoteženim« iskanjem primerov, tudi zato, ker želimo opozoriti, da jih pretežno najdemo pri avtorjih slovenske desnice in še zlasti – kar bi nas moralo skrbeti – največkrat pri vladajoči stranki, ki z njimi zmaguje z občutno razliko (če si sposodimo njihov žargon). Omejili smo se na sfero izjav o medijih, predvsem glede na dejstvo, da si jih je vlada želela surovo podrediti in da ji je v veliki meri to tudi uspelo. Seveda je skoraj odveč opozoriti, da je ad hominem v uporabi pri vseh političnih akterjih, v vseh sferah in da ga najdemo v neizmernih količinah.

Zmerjalni ad hominem

Temu tipu večkrat pravimo tudi ad personam (napad na osebo), sloviti teoretik argumentacije Douglas Walton ga imenuje »etotičen«. V aristotelski retoriki občinstvo vselej ocenjuje govorčev argument ob pomoči ethosa, torej predpostavljenega govorčevega značaja. Če je ta moralno dobra oseba, bo njegov argument sprejemljivejši, in obrnjeno. Sklepanje, ko je iz verodostojnosti govorca izpeljana sprejemljivost njegove argumentacije, je po Waltonu nekoliko pozabljena komponenta, ki jo sam imenuje za »etotično« (značajsko) zato, da bi jo jasneje razlikoval od moralne. Beseda za moralnost sicer izvira iz iste besede in njenega pridevnika ethikos. Etotičen argument je torej element formalne dialektike, ki v argumentacijo vpelje moralno verodostojnost govorca kot faktor, ki vpliva na presojo prepričljivosti njegovih izjav. No, oblika tega tipa zmote je enostavna: »Oseba A ima slab značaj, torej njenega argumenta ne moremo sprejeti.« Tako je te tedne zunanji minister Dimitrij Rupel v kritiki na njegov račun, ki jo je izrekel Milan Kučan v Večeru o njegovi »filozofiji« pogleda na medije (ki si jih je treba podrediti), razbiral nič manj kot to, da »gre za diskreditacije (in celo likvidacije) drugače mislečih. Za nekdanji jugoslovanski režim je bilo, za bivšega slovenskega predsednika pa je menda še vedno značilno, da svoje lastnosti pripisuje drugim. Diskreditacije in likvidacije drugače mislečih so bile posebna odlika komunističnega sistema in njegovih funkcionarjev.«

Ruplova ocena temelji le v enem: ta, ki govori, je moralno pokvarjen. Kučanov značaj je slab, »jugoslovanskorežimski« in z otipljivim opisom, zato ne gre verjeti njegovim trditvam. Zmerjalni ali neposreden argument ad hominem je brž prepoznaven, zlasti če je zelo oseben in ker se govorec želi z njim jasno izogniti razpravi o stvari, ad rem. Odpoved vsebinski debati in preusmeritev pozornosti na neko značilnost pri sogovorcu je sicer lastna vsakemu njegovemu tipu, skupni imenovalec postopka pa je le eden: izreči sum, dvom ali celo obtožbo ali žalitev na račun tistega, ki mu odgovarjamo, pri čemer tak korak vsakič korenini v moralni karakterizaciji napadenega. V zgornjem primeru Rupel ni izbiral besed, zelo značilno pa je njegov postopek, ki vsebuje očitek o diskreditaciji, že sam podan v obliki diskreditacije. V širši diskurzivni (ali socialni) razsežnosti so seveda napadi ad hominem največkrat prav to – poskusi diskvalifikacije sogovorca.

Okoliščni ad hominem

Čeprav slovenska politika premore brezmejno število odličnih eksemplifikacij etotičnega argumenta, si raje oglejmo naslednjo vrsto, okoliščni ad hominem (latinsko ad hominem circumstantiae). Pri njem in vseh drugih se je žaljivost nekako izgubila, od tod težja prepoznavnost. Klasičen primer zanj je prepoved kajenja. Predstavljajte si, da ste eden izmed zaskrbljenih staršev, ki želijo svojim otrokom odreči ta omamni užitek, vaš otrok pa vam zabrusi: »Hej, stari, glede na to, da kadiš tudi sam, si povsem neprepričljiv.« Če je za zmerjalni ad hominem značilen očitek o slabem značaju napadenega, se okoliščni sklicuje na nekonsistenco. In če kadite in karate svoje otroke, da tega ne smejo početi, ga boste nekoč zanesljivo deležni. Argument bi na kratko predstavili v takšni obliki: »Oseba A zagovarja trditev X, toda izvaja dejanje, ki implicira, da je zavezana trditvi, ki je nasprotna X. Torej je A slaba oseba in njene trditve X ni treba sprejeti.« Pomembno pri tem je, da se nekonsistenca povezuje z moralnostjo osebe, da torej očitek leti na vas kot kadilca in kot nekoga, ki »pridiga«, kar pomeni, da izpostavlja vašo »sprijenost«. Da se ne povezuje, pa se zgodi zelo poredkoma.

V ilustracijo vzemimo svež primer: pred nekaj tedni so na RTV Slovenija »ekskluzivno« zavrteli posnetek o odprtih arhivih Zveze komunistov, ki naj bi dokazovali, da se je bivši predsednik republike Milan Kučan pred štirimi desetletji zelo zanimal za delo novinarjev. Njegovo takratno stališče so primerjali z njegovo aktualno oceno o vlogi medijev in idealnega novinarstva v času, ko so slovenski novinarji »bili vest politike«. Poanta, če odmislimo politično diskreditacijo, je bila jasna: Kučan je nekonsistenten, urejal je odnose z uredniki in novinarji (že) kot komunist, danes pa nam pridiga o prav takšnem idealu (pri čemer je novinar očitno »zamenjal« vsebino pojma »jugoslovanski novinar«). Neizrečen sklep: njegova ocena o trenutnem medijskem stanju ni združljiva s tem, kar je počel. Zmotnost tiči kakopak v tem, da za pravilnost naše ocene o situaciji X ne more biti neposredno relevantno naše početje v preteklosti. Primer s Kučanom navajamo tudi zato, ker je zgornja Ruplova ocena prišla v času tik po predvajanju omenjenega posnetka. Vsebinsko je za slovenske razmere rezoniranje v tem slogu zelo domače in se v parafrazi glasi: tudi vi (bivši komunisti, SD, LDS, Zares itd.) prevzemate oziroma ste prevzeli medije, torej niste nič boljši. S čimer se zavrača očitke o prevzemih. Temu se nemalokrat pridruži še racionalizacija, sicer redkokdaj izrečena na glas: če mediji že ne bi bili vaši, če jih vi že ne bi prevzeli, nam jih ne bi bilo treba »osvobajati«. S tem se delu slovenske politike (osebno) očita, da počne ali je počel nekaj drugega od tega, kar pridiga. Dodati velja, da nekateri avtorji včasih omenjajo še ad hominem vrste »tudi ti« kot avtonomen tip zmote, vendar ne preveč prepričljivo; zdi se, da gre za okoliščno varianto. »Tudi ti« (latinsko tu quoque), sicer druga vrsta zmote, pa postane prevladujoč ad hominem, ko je uporabljena za namen »protinapada«, zanj pa je hkrati značilen očitek o nekonsistenci. Oblika argumenta je v tem primeru taka: »Oseba A trdi, da sem slaba oseba, ker sem počel X, toda v resnici je sama počela X.« Tako vrača udarec in se osredotoča na »nevtralizacijo« argumenta ad hominem s tem, da napade sogovorca.

Pristranski ad hominem

Če je za okoliščni ad hominem karakterističen očitek o nekonsistenci (»Pravite, da prevzemamo medije, ampak vi počnete isto.«), je za tretjega pristranskost. Pristranski ad hominem temelji na poudarku o nekredibilnosti oziroma neverodostojnosti. Splošna oblika argumenta je lahko takšna: »Oseba A je v svoji trditvi pristranska, ker je povezana s stanjem stvari S. Torej je njen argument treba zavreči.« Za domače razmere zveni zelo znano: pri nas se za posameznike obsesivno išče predvsem povezave s strankami in neformalnimi skupinami civilne družbe (medijsko lastništvo je zato domnevno politično zakodificirano že z domnevnimi strankarskimi izkaznicami Bojana Petana in Boška Šrota), v zadnjem času pa so v modi tudi sorodstvena in profesorska razmerja. Nedavno je predsednik vlade protestiral pri novinarki Pop TV, ker je njihov, sicer zelo redko nastopajoči politični komentator Aljoša Selan izrekel neko drugače zelo blago (in točno) oznako o njegovem stilu vodenja politike. Iz SDS so nato sporočili, da je komentator »ožji družinski član, nečak Rada Bohinca, člana strokovnega sveta SD … Zanimivo je tudi, da v vzajemni bibliografsko-kataložni bazi podatkov COBIB o Aljoši Selanu najdemo le to, da je leta 1999 diplomiral pri članici sveta predsednika SD dr. Ljubici Jelušić.« Dodali so še, da je sicer njegova bibliografija zelo skromna. Argumentacija je zlahka prepoznavna, ob očitku o nestrokovnosti je Selanova ocena (ne le izbira za komentatorja!) napačna že zato, ker je v sorodstvu z opozicijskim politikom. Dodatno so mu pripisali »greh«, ker je diplomiral pri profesorici, ki (očitno po naključju) sodi v krog opozicijske stranke. Takšno stališče za SDS implicira, da bo Selan v svojih ocenah nujno subjektiven.

Preusmeritev razprave na osebo je tu hitro zaznavna, očitek o pristranskosti še bolj. Velja pa omeniti, da bi zmotnost takšne argumentacije pod določenimi pogoji padla, če bi kontekst bil drugačen. Recimo, če bi komentator v svoji izjavi izrazito favoriziral SD, če bi njegove ne le sorodstvene povezave nakazovale na takšno favoriziranje in podobno. Toda še zmerom bi imel pravico do komentiranja, kar se pri nas običajno rešuje s pluralno izbiro sogovorcev. Kajti enakovredno bi se lahko obregnili ob dejstvo, da je na primer komentator dr. Matej Makarovič član SDS in bivši predsednik podmladka te stranke, pa vendar ga vsi mediji brez istovrstnega pomisleka enakovredno angažirajo za isti posel.

Zastrupitev vodnjaka

Četrti argument tipa ad hominem je dobil ime »zastrupitev vodnjaka«: v skladu z bajko iz srednjega veka, ko so verjeli, da so Judje krivi za zastrupitev studenca, kar je bil le izgovor, da se jih preganja. V tem tipu napada na človeka predpostavljamo, da je oseba močno in dogmatično zavezana zagovarjanju neke trditve, zaradi česar ji v njeni presoji ne smemo nikoli zaupati. Opis zmote bi lahko bil naslednji: »O osebi A poznamo ali vemo X. Torej X kaže na to, da njeni argumenti niso resnični.« Za »zastrupitev studenca« je velikokrat značilna sovražnost, napad na človeka pa nujno sploh ni povezan s temo razprave. Izgovor za diskreditacije sogovorec običajno najde v njeni preteklosti ali pripisu, pri nas pa je izjemno priljubljeno, da jo uvrstimo v določen »klan«, pri čemer vas lahko specifično »obremenjuje« ne le članstvo v kakšni stranki ali društvu, temveč že kakšen partikularen dogodek, recimo »napačno« kosilo z »napačnim« človekom ali vaša udeležba na naključnem cvetličnem festivalu. Še pred kratkim so recimo v vladni stranki dokazovali, da slovenske medije obvladuje Borut Pahor, ob pomanjkanju argumentov pa jim je prišla prav fotografija, na kateri ima lastnik Pivovarne Laško, sicer tudi lastnikDela, iztegnjen kazalec, Pahor pa stoji ob njem v navidezno sključeni drži. V parlamentu servirani sklep vladajočih je bil jasen: za Pahorjem stoji veliki brat, ki je tajkun, in oba obvladujeta velik del slovenske (medijske) scene. Napad na Pahorja je bil bizaren, ker je bil izveden z interpretacijo fotografije in kajpak z veliko mero paranoidne demonizacije »fantov iz Laškega«.

»Zastrupitev vodnjaka« je v svojem bistvu togo izpeljana različica prejšnjega tipa pristranskega argumenta v stilu »enkrat komunist, vedno komunist«. Za slovenske razmere je izrazito značilna zaradi agresivnosti političnega etiketiranja, ki se ne zadovolji z očitkom o pristranskosti, temveč dobesedno demonizira nasprotnika, o njem govori z gnusom in prezirom. Notorična delitev na »naše« in »vaše«, logika izključevanja torej, ki jo je nedvomno vpeljala predvsem Janševa stranka že davno, še preden je postala del oblasti, parazitira na takšni demonizaciji in jo naravnost zahteva. Značilno za tretji in četrti tip argumenta je, da ju govorec velikokrat usmeri proti napadenemu človeku, še preden je ta sploh spregovoril, postopa torej z vnaprej določenim mnenjem o njem in ga zaradi tega že predhodno izključi iz razprave.

Napad na človeka torej ni nujno žaljiv – množice ga verjetno zato manj hitro prepoznajo in ovrednotijo, če ni takšen. Toda v primerjavi z drugimi napakami je še zmerom zelo identifikabilen, zaradi česar ima določeno instruktivno ali pedagoško vrednost, kakopak če državljani sploh kažejo voljo po učenju in zavračanju neveljavne argumentacije. Za vse različice te napake je nadalje značilno, da razpravo speljejo proč od relevantne teme, zato spadajo pod zmote ustreznosti ali relevance. V političnem diskurzu je ad hominem največkrat taktika (nemočne) opozicije, v slovenskih razmerah pa je, zelo neobičajno, taktika vladajočih, ki jo na veliko in brez sramu zadnje čase izrazito uporabljajo še v svojih brezplačnikih. Naša teza je, da je v prekomerni rabi zato, ker je vladajoči stranki vselej bila lastna in se ji pač nikoli ni odpovedala. Razprava o veljavnosti argumentov, njihovi moči in šibkosti, bi seveda bila nujna za izboljšanje stanja argumentacije v političnem diskurzu, ki na trenutke kaže znake akutnega vnetja, zaradi česar je naša demokracija videti oziroma je bolna. A bi si česa takšnega vse strani najprej morale želeti. Zato smo bolj na tem, da žalostno odkimavamo, ker je ad hominem samoumevno postal tako rekoč intrinzični sestavni del političnega mišljenja, vključno z nekaterimi medijskimi in novinarskimi sateliti.

(Objavljeno v Delu, 13. septembra 2008)