::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Jančar in Kafka na Dobu

Večerova novinarka Melita Forstnerič Hajnšek je opazila Jančarjev angažma ob odhodu predsednika SDS v zapor. Ob tem je pretehtala »težo njegovega glasu« in seveda ugotavljala, da je velika:

Oglašajo se spet pisatelji s poslanicami. Drago Jančar, sam politični zapornik, se že dolgo ni pojavil v javnosti na ta način. Teža njegovega glasu je zato še bolj povedna. Četudi bodo nekateri vnovič skušali vse razvrednotiti z domnevno pisateljevo politično provenienco, je vendar Jančarjevo opozorilo o surovem pogumu sodbe Janši in o tem, da ”moramo sodbi verjeti vsi”, skrb zbujajoče. Josef K. v Kafkovem Procesu pravi ”Ne moremo imeti vsega za resnično, to moramo imeti samo za nujno.” S tem postane laž univerzalno načelo, s Kafko posvari mednarodno ugledni pisatelj. Spin doktorji opozarjajo na vpliv zapor(nik)a na odločanje volivcev. Nekateri menijo, da bo z žrtvijo pomagal stranki, spet drugi menijo, da ni nobenih empiričnih dokazov, da bo Mandela efekt pomagal SDS na volitvah.

Melita Hajnšek Janša Kangler

Konteksti štejejo. Melita Forstnerič Hajnšek poskusi z disclaimerjem, s katerim želi dodatno zagotoviti vrednost Jančarjevega svarila o procesu proti Janši J. (»Četudi bodo nekateri vnovič skušali vse razvrednotiti z domnevno pisateljevo politično provenienco«), na koncu pa se ne sklicuje na resničnost trditev (ali pravilnost odločitev, npr. sodišča), uporabi le prazno sklicevanje na avtoriteto.

Novinarka nam zatrdi naslednje:

»Kar nam želi povedati Jančar, mednarodno ugledni pisatelj, v svojem sporočilu o sodbi Janši, je skrb zbujajoče«.

Skrb zbujajoče je kaj? ‘Surovi pogum sodbe Janši’,  sintagma, ki jo povzame po Jančarju. In v čem se kaže? Ne argument, ne zaradi njega, ampak zaradi Franza Kafke in znamenitega mesta v Procesu, na katerem paralelno obravnava »resničnost« in »nujnost«, razmerje med, recimo, legitimnostjo in legalnostjo (ki nas tu ne rabi zanimati in nas ne zanima). Če povzamemo, je torej tisto, kar poraja skrb-zbujajočost, nekakšna paralelnost, navidezna podobnost med Kafkovim junakom in domnevnim slovenskim junakom. Ob klasičnem sklicevanju na avtoriteto, logični zmoti za prvošolčke, ki bi se v podvojeni obliki glasilo

»Kar nam želi povedati Jančar, mednarodno ugledni pisatelj, v svojem sporočilu o sodbi Janši, je skrb zbujajoče, saj se sklicuje na Franza Kafko, literarno ikono«,

kjer se resničnost neke trditve razblini v podvojenem kazanju na tiste, ki bi jim morali zaupati, ker so pač literarne ikone, je tu še alternativno branje. Ker če ni skrb zbujajoče, da imamo tako pomembne avtoritete, ki so se postavile v bran Janši, pri čemer za njihovo skrb-zbujajočost šteje kar njihova osebna, morda (no, zelo verjetno) politično motivirana zaskrbljenost, kaj je še lahko?

Če torej ne želimo avtoričinih razlogov za skrb razumeti v smeri sklicevanja na (literarne!) velikane in s tem popolnega suspenza tako opevani nagnjenosti k resnici (proti odtujeni nujnosti, kjer laž postane univerzalni temelj, kot pravi Josef K.), potem ostane le še eno možno branje, ki ni nič manj sprejemljivo v svoji absurdnosti, neodvisni od romanov absurda:

»Kar nam želi povedati Jančar, mednarodno ugledni pisatelj, v svojem sporočilu o sodbi Janši, je skrb zbujajoče, saj nas usoda Janše spomni ali je podobna usodi Josefa K. iz romana Proces«.

Bržkone bi se morali hitro strinjati, da je sklicevanje na podobnost usode z nekim literarnim junakom bolj slab razlog za kakršnokoli iskreno in utemeljeno zaskrbljenost, je pa vselej dober razlog za emocionalno manipuliranje z množicami – sploh v kombinaciji z žongliranjem z literarnimi avtoritetami. Bomo z njimi uspeli osvoboditi zapornika na Dobu? Nekateri gotovo stavijo na to. Jančar kar naravnost pove, da sodbi ne zaupa:

Obstajajo vsi indici, da gre za politično sodbo. Poleg indicev obstajajo za to tudi neposredni dokazi. Težko je verjeti, da je v demokratični deželi to mogoče.

Iz tega bi lahko izpeljali svojstven samonanašalni paradoks: OBSTAJAJO INDICI, DA JE INDIČNA SODBA POMANJKLJIVA, SAJ VENDAR PONUJA LE INDICE. Kar se dokazov tiče, pa bi jih veljalo razkriti.

Melita Forstnerič Hajnšek s svojim pristopom izpričuje za Večer tako značilni »literarocentrizem« – obstajajo posvetne resnice in obstajajo tiste, ki so nekaj več, ker jih izrekajo literati. V kombinaciji z antihumanistično orientacijo je takšna drža, že dolgo nazaj ponotranjena, dodobra deintelektualizirala mariborski javni prostor, ki ga monopolno še vedno obvladuje ravno Večer.

Po drugi strani so politični komentarji avtorice na moč zabavni (ali tragikomični), če si v spomin prikličemo, da je ista kulturna novinarka bila pred enim letom suspendirana zaradi prisluhov, ki so razkrili njeno politično koketiranje in svetovanje mariborskemu županu Francu Kanglerju. V Večeru so napovedali suspenz, ki ga seveda nikoli niso izpeljali, ampak so po pol leta novinarko polno rehabilitirali. Če v zgornjem citatu zamenjamo besedo »Janša« z besedo »Kangler«, bomo srečali zanimive učinke. Toliko o Večerovi načelnosti in bitki proti političnim monopolom.

%d bloggers like this: