::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Večer, civilna družba in vratarjenje

Tantalove muke trpijo novinarji Večera, tudi Dela in širše, ko se znova soočajo z različnimi kupci in strahoma pogledujejo, kdo bodo njihovi novi lastniki. Imajo prav, nedvomno: ne le, da je na kocki preživetje in posamezne eksistence, mimo prihajajo sumljivi trgovci z novci, največkrat s tujimi, pojavljajo se slamnati kupci z željo po kupčiji, katere poglavitni motiv je bodisi neposreden, lahko dosegljiv dobiček, ali pa morda celo politična trgovina z vnaprej določenimi interesnimi botri. Nič čudnega, v Sloveniji imamo cele medije, ki izhajajo tedensko in so nastali na ta način, kršijo vse možne profesionalne standarde, naklade jim rastejo, pa si jih nihče ne upa do konca razgaliti.

V zadnjem pozivu (spodaj), ki ga podpisujejo Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije, Upravni odbor Aktiva novinarjev Večera in zastopstva uredništva Večera ter Izvršni odbor Aktiva novinarjev Dela, so poglavitni našteti strahovi znova navzoči: poziv proti špekulantskim in tajkunskim prevzemom, bojazen pred kupcem, ki ga nad medije pošilja politika, strah pred finančnim izčrpavanjem. Vsi so realni. Večer je bil v čudnih okoliščinah zadnjih let že nekajkrat skoraj prodan, nazadnje so o »neuradni prodaji« poročali le nekaj dni nazaj in jo uradno zanikali.

Civilna družba, pomagaj

Res se ni težko strinjati s pozivom novinarjev in ga tudi podpreti: vsi si želimo avtonomne, neodvisne, stabilne in lastniško urejene medije. Takšne, ki niso pod diktatom ne kapitala in ne politike. Do sem vse lepo in prav. Kar odlikuje spodnji poziv, pa je vendarle neko simptomalno občutenje, ki razkriva klic na pomoč:

»Večer je, poleg nacionalno, še posebno pomemben soustvarjalec javnega življenja in mnenja na Štajerskem, zato nas čudi tudi popoln molk civilne družbe tega dela Slovenije. Pričakovali bi jasne pozive k obstoju medija, ki je v tej regiji nedvomno steber javne sfere in nadzora oblasti.«

Saj res, kdo je ta civilna družba, na katero se naslavljajo večerovci, da bi solidarnostno pomagala, pa jih je razočaral njen molk? Verjetno bodo znali povedati kar sami. Lahko pa povem, vsaj delno, kdo po njihovem ni. Del te mariborske civilne družbe zanesljivo nisem jaz. Pred leti sem v Pisma bralcev poslal svoj ogorčen zapis ob prvih previdnih najavah, da želi Večer kupiti Matej Raščan. Zapis so po nekaj dneh odloga v Pismih le objavili, a sem v isti številki naletel tudi na odziv aktiva novinarjev, ki ga poprej ni bilo. Očitno sem moral malce počakati. Leta 2008 sem izdal knjigo o kapitalskih in političnih pritiskih na slovenske medije z naslovom »In media res«, leto kasneje tudi knjigo z naslovom »Somrak medijske avtonomije«. Obe govorita točno o temi, ki večerovce najbolj muči, in seveda tudi o številnih situacijah pritiskov na Večeru. Žal podpisnikom pisma s svojimi spoznanji nikoli nisem bil zanimiv, skupaj z obema knjigama vred. Pa v tistem času politični pritiski niso bili nič manjši, so pa nekateri novinarji pokazali kar nekaj voljnosti za sodelovanje z oblastjo. Zato razumem, verjetno so nekatere ugotovitve bile pač trpke.

Podobno velja za moje spremljanje medijev v zadnjih desetih letih. Opisi, svarila, analize, solidarnost, nič se jih ni posebej dotaknilo. Kar je večerovce sicer res pritegnilo, je bilo moje pisanje o Miru Petku do leta 2005 – razumljivo, bil je njihov stanovski prijatelj in želeli so ga zaščititi. Prav. Vse ostalo lahko opišem z besedami dveh novinarjev iz iste hiše: »Nimaš vstopa: ne bo vprašanj zate, ne bo vabil, ne obstajaš.« Z vzponi Matije Stepišnika in njegovih krogov na novinarske Olimpe se je situacija še radikalizirala, zato je glede mojega intenzivnega ukvarjanja s fenomenom Evropske prestolnice kulture bila medijska blokada (ja, stoprocentno vodotesna!) zame že povsem predvidljiva.  Na enostavno vprašanje, čemu so vrata zame že od leta 2000 na Večerovih kulturnih straneh zaprta v vseh ozirih, je kulturna urednica Petra Vidali ob neki priložnosti pisno odgovorila: »Ker tja ne spadaš«. Pač ni edina, podobno misli na desetine njihovih novinarjev. Ni mi preostalo drugega, kot da svojo knjigo na predstavitvi prepustim udarcem kladiva (1,2). Da na njej ni bilo nobenega novinarja, lahko vsakdo ugane, saj je velik del knjige namenjen kritiki panegiričnih medijskih prezentacij mariborskega kulturnega spektakla stoletja. Vsakdo lahko ugane tudi, da bi tovrstno ugovarjanje hitro zreducirano na nekakšno kalimerovstvo.

Koga se torej še mora dotakniti prošnja večerovcev?  S civilno družbo zanesljivo ne morejo meriti niti na moje kolegice in koleg iz vrst Zofijinih, saj je prvi in edini pogovor s tem društvom časopis izpeljal leta 1998, sicer pa zanje skoraj ni obstajalo. Pogovarjamo se o desetletnih in petnajstletnih blokadah ali ignoranci: stanje, ki ga sploh ne zanikajo, na trenutke so nanj posmehljivo ponosni. Je pa res, da je civilna družba marsikaj in marsikdo, seveda. Bodo že kdaj povedali, koga imajo v mislih in koga kot medij interpelirajo vanjo. Koga puščajo zunaj, so že. Dopuščam, jasno, da imajo pri Večeru v mislih neko drugo civilno družbo, ki je z njihovo obravnavo dovolj zadovoljna. Zanimivo bo videti, katera se bo oglasila v podporo. Žal ugotavljam tudi, da njihovega lastnega poziva niso podprli (beri: objavili) niti novinarji sami: prebral sem ga v Pismih bralcev v Mladini, google ga je zaznal še v Večeru, ki je objavil povzetek istega pisma, podobno STA. Solidarnostni odziv civilne sfere je torej precej utopično pričakovati, če ga ni niti med novinarji. Je pa res, da se je o prodaji Večera relativno veliko pisalo – govorim le o zadnjem pismu.

Gatekeeping

Obstajajo torej tudi takšni, ki se oglašajo na medijske pritiske, a žal njihov glas ne šteje in ne bo prezentiran. Obstajajo takšni, ki zaradi ravnanja Večera ne morejo biti motivirani za podporo, čeprav načeloma z njo nimajo nobene težave. Početje novinarjev ni posebna invencija, preseneča le rigoroznost. Vsaj pol stoletja star fenomen vratarjenja (gate-keeping) se le delno ujema s pojmom cenzure. Zanimive so formule njegovega upravičevanja. Berkowitz je leta 1990 ugotavljal, da se novinarji in uredniki radi sklicujejo na svoje »instinkte« ob njem. Pri tem sledijo lastnemu sistemu presoj, kaj šteje za vest in medijsko vsebino, oziroma lastnemu sistemu vrednotenja. gate Gate-keeping  pa je tudi podvržen učinku novinarske avtopercepcije, v skladu s katero novinarji predpostavijo, da smejo sami odrejati, kaj šteje in kaj ne šteje, koga bodo in česa ne bodo objavili. S tem ni nič narobe, v normalnih mejah je to del pričakovanega uredniškega ali novinarskega posla. Novice in agenda-setting v veliki meri temeljita na subjektivni presoji in občutkih novinarjev in urednikov. V neki meri seveda tudi od presoje, ali je npr. v časopisu še dovolj prostora, ali je zgodba dovolj sveža in nova, kar so seveda manj subjektivni kriteriji. Težava nastopi, ko za svojo siceršnjo presojo skrijejo lastne preference, prioritete, tudi sovražnosti in prijateljstva ter se poudarjeno obnašajo kot »mali bogovi«, ki odločajo o tem, kdo, kako in kaj vstopa v javnost in kaj ostane zunaj. Resnici na ljubo je opisana dimenzija včasih najpomembnejša.

Sam sem si očitno ekskluzivno sovraštvo nakopal zgolj s kritiko in analizo medijev, tudi DNS. Uporabljam »očitno«, saj kot izločen in ekskomuniciran sicer ne znam povedati, s čim točno sem zaslužil takšno obravnavo, ker je edino stališče, ki ga premorejo Stepišnik in njegovi krogi, skoraj polna ignoranca. A s tem sem se sčasoma sprijaznil – kar želim povedati, povem na svojem blogu in ključnim novinarjem tudi sproti serviram v vednost, leta in leta. Odgovorov v zameno ni: dialog in komunikacija pač niso njihov slog delovanja.

Za kritika medijev je cyber-disidenstvo odličen izhod iz zagate dilem vratarjenja. Če sem odkrit, tudi edini. Cyber-disidenstvo je za nameček kategorija, s katero merijo svobodo medijev pri RSF predvsem pri politično izgnanih in s tem prepoznavno zrcalo njihovega stanja v neki državi. Ali če povem z besedami Alija Žerdina, urednika Sobotne priloge Dela, ki je moral na očitek o cenzuri odgovarjati na vprašanje tretje osebe (ne da bi jaz to vedel):

Tudi Vezjakovi prispevki so objavljeni na spletu, dosegajo nekaj sto bralcev in niso prepovedani.

Točno tako je. Skoraj. Naj živi internet, na živijo edini prostori izločenih. Ampak zdaj se že ponavljam: kako verodostojni so novinarji, ko prosijo za milostno podporo civilno družbo? Za nekatere že. Zame bolj malo, kot sem ravnokar pojasnil. Ko jih podpiram v njihovem prizadevanju, to počnem zaradi tega, ker jim dajem prav v tem, kar zahtevajo.

Žerdin cenzura Delo Vezjak

 

S političnim kapitalom nad Večer

Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije, Upravni odbor Aktiva novinarjev Večera in zastopstva uredništva Večera, Izvršni odbor Aktiva novinarjev Dela  |  Mladina 24  |  13. 6. 2014

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) zelo pozorno spremlja prodaji Večera in Dela v lasti skupine Laško. Za prodajo Večera, ki je v lasti Dela, očitno prihajajo odločilni trenutki ravno v teh dneh. DNS poziva prodajalce, kupce in državne regulatorje, ki bodo preverjali posel, k skrbni in odgovorni preučitvi vseh okoliščin, finančnih virov, transparentnosti in predvsem razvojne vizije enega večjih slovenskih časopisov, ki je tudi pomemben zaposlovalec novinarjev. V ne tako davni preteklosti je Večer že bil tarča špekulantov in tajkuna Mateja Raščana. Ta prevzem, za katerega danes lahko z gotovostjo rečemo, da bi pomenil potop mariborskega medijskega podjetja, je preprečil le skupen odločen upor Večerovih novinarjev in DNS, v zadnji fazi pa tudi ministrstva za kulturo, ki ni izdalo dovoljenja za prodajo. Zavedamo se, da je treba lastniško agonijo Dela in Večera, ki po odločbi AVK ne smeta biti v tolikšni meri lastniško povezana, nujno končati, a nesporni javni interes je, da oba medija dobita lastnike, ki bodo ohranili njuno medijsko dejavnost in poslanstvo v družbi in so pripravljeni prevzem izpeljati na povsem transparenten način. Če bodo pri prodaji Večera in Dela spet v ospredju špekulativni nameni, z namenom izčrpavanja ali celo uničenja medijev, se bomo temu najodločneje uprli. Zgodba o lastništvu Večera ni le zgodba o (de)tajkunizaciji in bančnem krču okoli skupine Laško. Je predvsem simbol mnogih slabosti in kaotičnosti slovenske zakonodaje in regulacije na področju medijev in ilustracija popolne odsotnosti verodostojne medijske politike v državi. Že v javni razpravi o zakonu o medijih, ki ga je predlagala nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca, smo zahtevali, naj vanj vnese dodatne varovalke, po katerih bi morala biti finančna konstrukcija medijskih lastniških poslov transparentna, kar bi onemogočalo sovražne prevzeme, pri katerih bi novi lastniki medijska podjetja le finančno izčrpali ali politično instrumentalizirali. Vsak bodoči lastnik bi moral zelo jasno in nedvoumno predstaviti načrte in vsebinsko vizijo razvoja medija, ki ga prevzema. Iz prodaje Večera in kasneje najbrž tudi Dela bi bili ob rešitvah, ki smo jih predlagali, že v naprej izločeni nekateri ključni elementi tveganja. Trenutno javno izpostavljeni potencialni kupci Večera doslej niti Večerovim novinarjem niti javnosti niso položili kart na mizo – niso razkrili finančne konstrukcije posla, kapitalskih ali bančnih virov in niso predstavili nikakršnega razvojnega koncepta osrednjega medija severovzhodne Slovenije. O njihovih motivih in namenu prevzema torej za zdaj vemo odločno premalo. Te okoliščine nas ne navdajajo z optimizmom, ampak kvečjemu z zaskrbljenostjo. Večer je, poleg nacionalno, še posebno pomemben soustvarjalec javnega življenja in mnenja na Štajerskem, zato nas čudi tudi popoln molk civilne družbe tega dela Slovenije. Pričakovali bi jasne pozive k obstoju medija, ki je v tej regiji nedvomno steber javne sfere in nadzora oblasti. Izvršni odbor (IO) Aktiva novinarjev Dela podpira izjavo DNS glede prodaje medijev v lasti skupine Pivovarne Laško, zlasti glede vse bolj aktualne prodaje Večera. Pri tem pa IO Aktiva novinarjev Dela opozarja tudi na nezavidljiv položaj Dela, ki je v preteklosti po volji neodgovornih lastnikov postal večinski lastnik Večera. Regulator namreč Delo po eni strani s kaznimi sili v prodajo Večera, po drugi strani pa se od Dela pričakuje, da bo našel primernega kupca za mariborski časnik, ki ga doslej ni bilo.

%d bloggers like this: