Kastrirani župan in naš boj proti demenci

Župan mesta Maribor se globoko poražen poslavlja. Za mnoge prepozno, tudi zame, in to po tistem, ko je na zadnjih lokalnih volitvah prejel komajda 8,57 odstotkov glasov, njegova lista za mestni svet pa bo štela le tri svetnike. Igre je konec. Toda kakšne, in – čigave?

Andreja Fištravca nista porazila ne Saša Arsenovič in tudi ne Franc Kangler, iz dneva v dan se je v poraz spravljal sam, odet v neprepustno kopreno nadutosti vzdrževanja občutka lastne pomembnosti, majhnih in velikih laži v skrbno režirani predstavi za javnost, izgubljenega stika z realnostjo in predvsem sledenja tistim, ki so z njim upravljali, čemur se niti za trenutek ni upiral.

Fištravec poražen 24ur

Prispevek na 24ur.com: klobuk je snet

Taktika fejkanja

V mandatu vse od marca 2013, ko je kot »vstajniški župan« zmagal na predčasnih volitvah, je svoje politično delovanje koncipiral kot skrbno režiran »fake news«. Fištravec je bil tako rekoč Trump pred Trumpom: v igri, čigar ozadja lahko le približno slutimo, se je mariborsko, slovensko in končno tudi svetovno, predvsem kitajsko občinstvo intenzivno prepričevalo, da se v Mariboru odvijajo kolosalne investicijske zgodbe. Da mesto doživlja nekakšen preporod neslutenih razsežnosti, primerljiv z EPK programsko pravljico Tomaža Pandurja, da se mesto strahovito razvija in odpira v svet. Tako močno, da takšnega razvoja neuki in nevedni meščani ne morejo dojeti, kaj šele dohajati. Resnica je bila drugačna in opazna prostemu očesu: razen intenzivnega fejkanja posebnih rezultatov še danes ni opaziti.

Omenjeno je v pol stavka ob zaključku prvega kroga strnil protikandidat, ki ga je v prvem krogu najbolj porazil. Ko je Arsenovič odgovarjal na vprašanje, zakaj se je kot nekdo, ki je doslej s Fištravcem odlično sodeloval, sploh podal v kampanjo, je odvrnil: »To, da ni bilo vidnih rezultatov njegovega dela po šestih letih, je bilo malo preveč.«

Kronologijo oklobučenega političnega mešetarjenja z vsemi sumljivimi kadrovskimi rošadami in hobotnicami, odtekanji denarja, zgrešenimi investicijami in triki z zajcem iz klobuka vred so do sproti popisovali novinarji Večera in Dnevnika, za kar jim velja čestitati. Kdor bo morda pregledal moje zapise o tem, ki jih dodajam spodaj, bo morda pritrdil oceni, da je bila temeljna dimenzija Fištravčeve agenture sila enostavna – retorično, s tem pa tudi medijsko posredovano manipuliranje. Ker je bilo v županovanje tako močno primešana dimenzija polne stave na verbalni vtis, visoko doneče besede, ne pa na konkretna dejanja, ki iz nesposobnosti in obenem čisto osebnih interesnih motivov niso ali niso mogla slediti, je za svoj uspeh tovrstna županova taktika nujno potrebovala oporo v medijih. Če si sebe predstavljaš kot nekoga, ki bo za občanke in občane deloval kot okrancljan zvočnik, iz katerega donijo sladke besede, nujno potrebuješ medijski ambient, v katerem bodo te besede odzvanjale in bodo učinki manipuliranja prišli do izraza.

Priznati je treba, Fištravcu je zadani cilj uspeval kakšno leto in pol, saj je jeseni 2014 zmagal na rednih volitvah. Preteklo je premalo časa, da bi ga večina spregledala. V toku zadnjih štirih let pa je učinek skrbno izbranega manipulativnega besednjaka bledel sorazmerno z javnomnenjskimi anketami, v katerih so mu ljudje že kar nekaj časa dajali vedeti, da jih s svojo prazno retorično veščino nenehnih obljub in povsem nerealiziranih projektov, hkrati pa intenzivnega mešetarjenja v javnih podjetjih in nekaterih drugih sumljivih rabot, ne prepriča več.

Medijsko kastrirani Churchill

Težko verjamemo, da se Fištravec poraznega stanja in odločilne vloge medijev ni zavedal. Ravno nasprotno: ko je uvidel, da mu novinarji dihajo za ovratnik in sproti trgajo mreže, v katerih si je njegova klientela obetala lov, je poskušal ustvariti paralelni medijski svet, po imenitnem in žal tudi učinkovitem zgledu Janeza Janše. Ne le z brezplačniki, tudi s svojo RTS televizijo. Pokazalo se je, da je volje in denarja kitajskih lastnikov premalo, projekt obvladovanja medijske škode pa iz dneva v dan bolj neuspešen: nekaterim ljudem lahko lažeš nekaj časa, ne moreš pa lagati vsem ljudem ves čas.

Zato njegovo nedeljsko užaljenost po porazu, ko se je odhajajoči župan razglasil za »medijsko kastriranega«, jemljem za čisti simptom samorazumevanja njegove taktike. Z eno besedo, sam evidentno verjame, znova zelo trumpovsko, čeprav ameriški predsednik sebe sicer res nikoli ne bi razglasil za skopljenega, da mu ni uspelo, ker so mu preveč nagajali mediji:

Fištravca smo soočili z vprašanjem, kdo ali kaj je po njegovem mnenju največji krivec za volilni poraz. Dosedanji župan krivde ni prevzel na svoja pleča, temveč jo je pripisal medijem.

»En del krivde je to, da sem bil deležen medijske kastracije lokalnega medijskega polja – konkretno gre za časopis Večer. Večer je imel projekt, kjer je župana dr. Andreja Fištravca izenačil z bivšim županom, potem ko se je kazalo, da bova midva edina resna kandidata, to razglasil za naravno katastrofo. Na ta način je ustvarjal izredne razmere in potem iskal svojega kandidata, ki ga je potem v zadnjem trenutku našel. Ampak tako pač je v politiki. To niso samo medijske igre, to so globje igre z Mariborom. Bog pomagaj! Konec koncev ne bi rad izpadel ohol, ampak Winston Churchill je dobil drugo svetovno vojno, pa izgubil volitve za premiera Anglije,« je razmišljal Fištravec.

Churchill Fištravec

Zgodba o medijski kastraciji na http://www.mariborinfo.com

Mariborski Trump in Večer kot CNN

Doktor sociologije kot mariborski Churchill je torej ponovil tisto, česar bi se politiki morali najbolj izogibati: okrivil je medije. Od pasivnega nasveta Never fight the media! je prešel, kot rečeno, k aktivnejšemu trumpovskemu stilu Blame the media!. Ne samo, da je s tem ponižal dostojanstvo novinarskega poklica, jasno je dal vedeti, kako malo ve o vlogi medijev v sodobni družbi in njihovi nadzorni funkciji. S tem pa spet priznal, da si predstavlja politiko kot avtokratski posel.

A po svoje je, v skladu z mojo začetno tezo, njegova stiska ves čas nadvse razumljiva: če gradiš svojo župansko kariero izključno na verbalnih vratolomnih operacijah, na prazni gesti lažnega prepričevanja ljudstva, si pač kronično odvisen od tega, v kakšno obliki te bodo mediji povzeli. V hipu, ko bodo podvomili vate, ne boš mogel pokazati na noben svoj konkretni projekt in tvoja verodostojnost po padla na nulo.

Posebno enigmo predstavlja sveža Fištravčeva izjava, da se »v prihodnosti ne bo več vključeval v lokalno politiko« – in to v isti sapi za isti medij, v kateri je pojasnil, da se počuti kot Churchill! Sebe samopašno razglasiti za zmagovalca vojne, ki je zgolj izgubil neke volitve, pač predpostavlja prihodnje politično delovanje, ki pa se mu odreka – kajti težko je verjeti, da bi morali take besede smiselno razumeti kot napoved vstopa v državno politiko, kjer bi imel še manj možnosti. No, če v politiki staviš zgolj na besedno paradiranje in vratolomne obljube, ki jih potem po mili volji prestavljaš v prihodnost, lahko v skladu s ponotranjenimi vzorci fejkanja res izjaviš karkoli in se končno primerjaš s Churchillom – ter ostaneš živ.

Ne le, da se znotraj opisane agende mariborski župan nikoli ni čutil odgovornega javnosti, v preteklih zapisih sem že nakazal, kako je vse bolj stopal po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja in s tem postajal to, kar ga najbolje opisuje v svoji »vstajniški« podstati: nekakšen Frandrej Fištrangler, nesrečna kopija originala.

V prispevku Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji sem podrobno pribeležil njegove mahinacije z novinarji, obsojene tudi s strani Društva novinarjev Slovenije, pa tudi njegov odnos do časnika Večer. Med drugim, da glede razumevanja medijev med njim in Kanglerjem ni več nobene razlike, ker sta oba zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti novinarjem. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru in pri tem po krivici zaobšla prispevke Tomaža Klipšteterja v Dnevniku – prav včeraj so nekateri mediji poročali o verbalnem napadu nanj v Fištravčevem štabu v nedeljo po trpkem spoznanju, da je doživel volilno katastrofo. Za Janševega varovanca, takrat in tudi danes, se vojna ni dobro končala, čeprav se ob pomoči spomina zlate ribice gospod vrača na politični parket in tudi v drugi krog. Političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati, je pa možno dobivati podporo volivcev brez spomina. Zdravila še ne poznamo. No, za drugi pol Frandreja Fištranglerja je vojne itak konec.

Boj proti demenci

Ker je zaradi narave stvari včasih v zlaganosti vseeno nemogoče pretiravati, lahko odhajajočemu županu štejemo v dobro vsaj to, da se zadnjih nekaj let na svoje vstajniško poreklo ni več skliceval – ker globoko v sebi dobro ve, da ga je nesramno zatajil, z vsemi vstajniškimi zahtevami vred.

Žal pa to ne velja za njegove povolilne izjave, iz katerih lahko razbiramo isti preračunljiv vzorec besedičenja: njegov mandat da je bil čista zgodba o uspehu, nasledniku pa menda zapušča mesto v neverjetno dobri kondiciji, česar menda njegovi prebivalci krivično niso opazili. Domnevam, da se bomo stavkov o tem, koliko dobrega je storil in kako mu moramo biti hvaležni, naposlušali tudi v naslednjih letih. Fejkanja kar ne bo konec. Na tistih, ki jih zdaj vehementno graja, pa je, da nam v naslednjih mesecih poročajo o tem, kam bodo on in njegovi sparkirali svoje prihodnje eksistence – domnevam, da njihove nove službe že po sebi prinašajo pomenljivo sporočilo.

V svojih manirah do medijev Fištravec niti po porazu ničesar ni spremenil. Kot vidimo, je novinarje razglasil za tiste, ki so krivi njegovega katastrofalnega brodoloma. Zato se bom ponovil v svojem starem predlogu iz prej citiranega prispevka. Ker se nobene ugrabitve, tudi vstajniške ne in še manj novokangleristične, ne morejo končati s srečnim koncem, bi bilo res fletno, ako bi pri Večeru kdaj izdali kakšno jubilejno posebno edicijo, The-best-of: manipulations-by-Andrej-Fištravec, in mu jo podarili ob kaki lepi praznični priložnosti. Saj ne da bi menil, da bi to župana prebudilo iz njegovega božanskega hipnotičnega stanja uspavanosti nad velepomembnostjo vloge, ki mu je padla v naročje, ostala bo dragoceni dokument za zanamce in čudovito darilo, ki ga bo mogoče gospodu po izteku mandata stisniti v roko sredi Gosposke in s tem opraviti svoj dolžni prispevek v boju proti demenci.

P.S. Izbor mojih zapisov o še drugem »gotofem« županu:

https://vezjak.com/2013/10/26/hobotnice-in-harpune/

https://vezjak.com/2014/04/10/vstajniski-kandidati-zupani-in-iskanje-krivcev/

https://vezjak.com/2014/10/11/delove-limonade/

https://vezjak.com/2014/10/31/maribor-je-njihov/

https://vezjak.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

https://vezjak.com/2014/12/12/gotof-si-novinarstvo-in-vstaje-proti-vstajnikom/

https://vezjak.com/2014/12/18/neznosna-usoda-vstajniskega-duha/

https://vezjak.com/2014/12/21/mariborski-protest-gluhota-in-biopolitika-teles/

https://vezjak.com/2014/12/29/kako-postati-direktor-nigrada/

https://vezjak.com/2015/02/21/mariborsko-koritnistvo-in-sanje-o-kolinah/

https://vezjak.com/2015/07/16/en-klub-en-klobuk/

https://vezjak.com/2015/07/18/mariborski-prazni-kozarci-in-komunikacijski-relativizmi/

https://vezjak.com/2015/07/20/v-mariboru-ni-kriticnih-obcanov-prejsnji-teden-smo-ekskomunicirali-zadnjega/

https://vezjak.com/2015/07/20/halo-zupanovi-prsti-ki-kazejo-na-odgovornost-medijev/

https://vezjak.com/2015/08/19/fistravceva-revizija-in-dokaz-razkosne-kampanje/

https://vezjak.com/2015/09/10/fistravec-moskva-in-mission-impossible/

https://vezjak.com/2015/12/13/mariborski-zupan-zagovarja-neonacisticne-simbole/

https://vezjak.com/2015/12/29/igra-zaupanja-odstop-mariborske-podzupanje/

https://vezjak.com/2016/01/08/mariborska-zgodba-o-nezreli-demokraciji/

https://vezjak.com/2016/02/06/toleranca-do-keltskega-kriza-in-njena-meja/

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

https://vezjak.com/2016/02/13/pustni-nacizem-in-20-odstotkov-nereflektiranih-idiotov/

https://vezjak.com/2016/05/22/nasa-obcina-je-polna-nadomestljivih-kadrov/

https://vezjak.com/2016/09/28/mariborsko-trganje-marjetice-bi-odstopil-ne-bi-odstopil-bi/

https://vezjak.com/2016/10/16/mariborski-zupan-kaj-smejo-novinarji-vedeti-in-cesa-ne/

https://vezjak.com/2016/12/02/za-en-glazek-mariborske-demokracije/

https://vezjak.com/2016/12/11/manipulacija-po-mariborsko-o-pravem-in-nepravih-plebiscitih/

https://vezjak.com/2016/12/23/vecerova-ekskluziva-in-zupanske-igrice-z-mediji/

https://vezjak.com/2017/04/12/v-mariboru-vse-poti-vodijo-v-rim/

https://vezjak.com/2017/07/19/mediji-ki-branijo-fistravca/

https://vezjak.com/2018/02/02/mariborske-politicne-vojne-z-mediji-primer-rts/

Kesanje, humor in ko bi le molčal

Dva očitka sta se v generalnem smislu izoblikovala po prvem petletnem mandatu predsednika republike: da je zašel v neznosni populizem koketiranja z ljudstvom, opustil svojo državniško držo in podobo predsednika zamenjal za neko drugo, profano in vsakodnevno. V kontekstu volilnega približevanja ljudskim srcem. Vse za svojo priljubljenost.

Drug očitek se je obregnil ob dejstvo, da je zaradi opuščanja pričakovane politične vloge Borut Pahor zašel v prakso spregledovanja stališč ob političnem in družbenem dogajanju v državi in širše. Da zaradi zavestno vodenega, na neposrednem flirtu utemeljenega piarja, ki mu omogoča ohranjanje pozicije najbolj priljubljenega politika v državi, po nujnosti zanemarja tisto, kar od prvega državnika in moralne avtoritete pričakujemo.

Seveda je tu še veliko drugih očitkov. A po zadnjih volitvah, ko je le še za las prepričal državljane, nas je skesano prepričeval, da je sprejel kritiko in bo poslej bolj pri besedi. Večkrat je, če povem v zgoščeni frazi, Pahor obljubil, da se bo poslej »pogosteje oglašal«.

Množični mediji so ponotranjili to razlago. Kot pes, ki ga ukrotiš s Pavlovim refleksom. In res, do neke mere se je predsednik doslej celo trudil ustvarjati tak vtis.

Opazimo pa lahko dvoje: četudi bo povedano držalo, mu je uspelo minimizirati vse očitke le na enega. Da se je premalo oglašal, kot zveni poplitveno pojasnilo. Izkušnje kažejo, da od medijev ne moremo pričakovati niti osnovne refleksije, zaradi katere mu jih je enkrat več uspelo fintirati. Povedano drugače: ne znajo misliti dejstva, da je kaj narobe s Pahorjevim komunikacijskim populizmom. In temu se zato niti ni rabil odpovedati, saj pomislekov ne znajo artikulirati. Zato mu nanje sploh ni treba odgovarjati.

Dva sveža primera kažeta, da predsednik tu vedno bolj stavi na nekakšen šarm humornosti. Da želi graditi na podobi prikupnega šaljivca, nekoga, čigar samoironijo in humor na lasten način bodo ljudje z veseljem sprejeli, ker bodo v njem ugledali duhovitega gospoda, sposobnega kritike, nikakor politika. Za ta manever ves čas tudi gre.

Dve ilustraciji. Zadnje čase Pahor rad aludira na lastno žurersko preteklost, da bi ojačal pričakovane simpatije do sebe. Ker kdo ga ni žural, kajne?

Pahor ful žura

Instagramsko priznanje: predsednik DZ, ki je ful žural

Seveda lahko, tako kot na zgornji objavi z Instagrama, vselej rečemo dovolj seriozno: že, že, ampak posledice vašega žuranja so nekateri čutili na svoji koži in jih še danes. Recimo izbrisani:

»Prvi je bil takratni notranji minister Bohinc, drugi pa predsednik parlamenta Pahor, ki je – hote? – zamudil rok, v katerem bi lahko ustavil skrajno sporni referendum o izbrisanih.«

Nerodno, kajti kakšen pristaš predsednika vas bo takoj ulovil na zameri, da ste nečloveški, da je vaša reakcija pretirana. Pa saj je zgolj človek, no, tudi on ima pravico do žuranja! A ni lepo, da prizna? Jasno, na takšen solidarnostni odziv, ki bo njegovo profano gesto takoj normaliziral, predsednik tudi stavi.

Podobno velja tudi za sesuvanje nekaterih starih očitkov o njegovi zagorelosti. Tu se Pahor spretno zamaskira v nekoga, ki trpi posledice lastne nespametnosti in spet komično svojo kožo primerja z živalsko, mopsovo, hkrati pa namigne, da bi morda moral opustiti obiske solarija. Ob tem skozi zaigrani dvom spretno pusti v zraku dejstva, zaradi česar ne zvemo niti tega, ali temu, da solarij redno obiskuje, sploh pritrjuje:

Pahor instagram mops solarij

Predsednikova dilema: should I stay or should I go to solarium?

No, v vsakem primeru velja, da naš predsednik, po volji ljudstva, še dalje koketira z njim in obenem po svoje drži obljubo, da se bo več oglašal. Ko bi le molčal.

Après Cerar le déluge: samo z njim bomo uspešna družba

Pred Slovenkami in Slovenci je res težavna naloga: ali bodo na naslednjih volitvah množično izbrali stranko Mira Cerarja, tako da bo zmagala in popeljala Slovenijo naprej, ali pa nas več ne bo in se nam obeta povratek v preteklost.

Ker ne želimo v preteklost, seveda že vemo, kaj izbrati, kajne? Podani sum glede avtorja omenjene narcisoidne domislice je enostaven. Misel je na današnji programski konferenci uporabil premier in predsednik tiste stranke, ki je v hudi politični, eksistenčni in obenem črkovalski stiski našla rešitev za to, kako se preobraziti iz stranke enega človeka po imenu v nekaj, kar bo slišati kot stranka politične opredelitve. Rešitev za enigmo SMC poznamo: M kot moderni Miro, C kot centrirani Cerar.

Cerar stranka vodilna mmc

Udarna vest s programske konference v zapisu MMC RTV SLO

Če je kdo prepričan, da se uspeh neke družbe meri skorajda po njem osebno, po njegovi vlogi v svetu, ima najbrž ob težavah s presojami še kakšne druge, ki zadevajo njegov personalni ali strankarski status. Kajti on je ta človek, on je homo mensura, ki je mera vseh stvari:

Predsednik SMC-ja in vlade Miro Cerar je prepričan, da kot družba ne bomo uspešni, če po naslednjih volitvah ne bodo ostali vodilna stranka, saj bodo na oblasti stranke, ki se vračajo v preteklost in vodijo politiko spopada.

Predsednik vlade zanesljivo ni prvi, ki izreka verzijo »Après nous/moi le déluge”; menda je avtor tega izreka francoski kralj Ludvik XV, da bo ‘za mano sledil potop’, pa si je tudi v slovenski politiki že marsikdo domišljal in kaj podobnega tudi navrgel.

A neka razlika vendar je: Cerar se ima za modrega, skromnega in modernega politika. Takšnega, ki beži od preteklosti, torej tudi od preteklih političnih retorik. Človek se težko odloči, ali velja prepričanje, da mora na volitvah njegova SMC zmagati, sicer se bo zgodila narodna katastrofa, jemati bolj kot rezultat osebne nečimrnosti ob dejstvu, da javnomnenjske ankete njegovi strani kažejo iz meseca v mesec slabše, ali pa morda le načičkane wishful thinking, kjer mogoče zgolj izgoreva v želji, da bi vnovič zmagal na volitvah premo sorazmerno z okoliščino, da nič ne kaže na tak uspeh.

Strožji kriteriji

Popolnoma jasno je, da zaradi obljub po novi politiki, treznosti in modrosti do liderja vladajoče stranke ne moremo gojiti nizkih pričakovanj – pri ocenjevanju morajo zanj veljati strožji vatli, ker to od nas tudi sam pričakuje. Če bi stavek izrekel Janša, bi zamahnili z roko in dejali, da gre za ceneno napihovanje lastne cene, kjer govorca ni treba jemati resno. Podobno velja za garniture številnih drugih domačih liderjev.

Ko pa kaj takšnega meni ali izjavi Cerar, bi nas moralo dvojno skrbeti. Prvič zato, ker je izjavljalec videti na las podoben vsem drugim konkurentom, česar si najbrž niti sam ne želi. Ne psihološko in tudi ne glede na pozicijo svoje izjave: saj je vendar nezamenljiv le takrat, ko je bistveno drugačen od vseh konkurentov na parketu.

In, drugič, od nekoga, ki je politično verodostojnost pretežno gradil na osebni značajski in politični serioznosti, res ne pričakuješ teze o lastni nepogrešljivosti in nezamenljivosti: tovrstnih edinstvenih herojev so polna pokopališča.

SMC Cerar zmaga tvit drugi

Cerar o tem, kateri procesi so v dobro Slovenije

Repetitivnost nepogrešljivih

Ne le, da nas brez SMC čaka svetovni potop, nezamenljivost kot stava je nenavadna iz še enega razloga. Ko Cerar ponavlja, da se imamo njemu zahvaliti za sestop iz krize, dejansko imitira vse svoje predhodnike. Mar nista ravno Alenka Bratušek in Janez Janša ponavljala popolnoma iste mantre ves čas svojih mandatov?  Se pravi: bolj se igralci menjujejo, bolj je to isti diskurz. Bolj se domnevno spreminja naša politična krajina, bolj je ista. Plus ça change, plus c’est la même chose:

“Naša vlada, ki jo vodi SMC, pa je potegnila Slovenijo iz krize,” je poudaril. “Če ne bomo prevladali na naslednjih volitvah in imeli pravih programskih idej, bodo prevladali tisti, ki so danes zanimivi, ker širijo neresnice in prepir, jutri pa bodo spet uničevali Slovenijo,” je izjavil. Dejal je tudi, da s tem, ko vodijo vlado, vodijo Slovenijo v pravo smer. “Pri tem moramo vztrajati. Vsak dan, vsak mesec in vsako uro je treba delati za ljudi, ne pa se iti volilni boj,” je dodal.

Manihejska perspektiva

Še eno značilnost opazimo v zgornjih stavkih: premier postaja retorično vedno bolj naklonjen črno-belemu slikanju. On je na strani dobrih, pravih, resničnih, konstruktivnih, poštenih, drugi so kajpak na strani zla. Na tisti, kjer se uničuje Slovenijo, kjer se dogajajo neresnice in prepir, kjer se ne dela za ljudi, ampak se dogaja mesarski volilni boj.

Nič novega, razen tega, da je govorica dveh polov na lestvici kontrastov lahko večja ali manjša. Manihejska etika je pričakovani sestavni del prepričanja v danem kontekstu, da mora ljudstvo podpreti Cerarja, sicer je konec z njim, tj. ljudstvom – ostra dihotomija na »nas«, ki prinašamo luč, prihodnost in svobodo, ter »njih«, ki lahko ogrozijo naše plemenite cilje, nujno rezultira v sugestiji, koga je neizbežno in nadvse nujno treba podpreti na volitvah.

Končno je nekako self-defeating na vsa usta kričati, da mora narod na volitvah podpreti prav tebe, sicer se bo zgodilo nekaj hudega, in se obenem obregniti ob vse druge, ki se »gredo volilni boj«. Ta protislovna logika, prignana do konca, se torej glasi podobno temu: »Mi se ne gremo volilnega boja, to prepuščamo drugim. Ampak ko pridejo volitve, morate pač nujno oddati glas samo za nas.«

Nenavadna komoditeta, ki si domišlja, da se politika dogaja v nekem vatiranem vzporednem svetu brez truda konfrontacij, nekakšno pričakovanje ujčkanja in anticipirana užaljenost, če glasovi ne bodo prišli k tistim, ki menijo, da lahko edini Slovenijo porinejo naprej.

Cerar kot medijski borec proti poneumljanju

Očitno je po mnenju Cerarja tri leta nazaj Slovenija imela izjemno srečo. Z izbiro njega. Na volitve se je pripravljal dve leti, nam je večkrat dejal, stranko pa ustanovil točno mesec pred volitvami: 2. junija. No, 7. marca 2015 jo je preimenoval v Stranko modernega centra, da ne bi kdo očital, da je to nominalno stranka enega človeka.

Zdaj se narodu obeta še ena presežna sreča, poslanstvo SMC postaja vedno bolj borba proti poneumljanju Slovencev:

Dodal je še, da vedno bolj čuti del poslanstva SMC-ja in vlade v tem, da ne dovolijo poneumljanja Slovencev – bodisi prek rumenih medijev, s pomočjo ljudi iz ozadja, ki si želijo neumnih državljanov za uresničitev svojih zasebnih interesov. Kot je dejal, je za napredek, vendar pa tehnologija, način informiranja in komunikacije ne smejo poneumljati ljudi.

Diagnoza je lahkotno populistična – in ja, v istem govoru je Cerar poudaril tudi svoj boj proti populizmu. Ni se težko strinjati z oceno, da se nam dogaja medijsko poneumljanje ljudi, vendar bi težko dejali, da je ta fenomen kaj prida povezan z njegovim odkrivanjem. Politična napoved boja proti poneumljanju ljudi zveni nadvse intrigantno, čeprav tudi sumljivo, saj imamo že od pamtiveka ravno politiko na sumu, da je med najbolj vztrajnimi faktorji tega, proti čemur se zdaj viteško dviga premier.

Da bo politika morda zajezila rumenizacijo medijev, je smela napoved – medijski prostor pri nas ni izoliran pojav, ki bi prosto lebdel v zraku in bi ga lahko obravnavali in zdravili izolirano. Glede na slabo delo ministrstva za kulturo pod Cerarjem, ki je pristojno za področje medijev, bi bilo prej iskati soodgovornost za stanje v medijih prav pri tistem, ki se zdaj pritožuje.

Podobno velja za komuniciranje – mar ni ravno te dni zaradi požara v Kemisu premier pokaral državne organe in svoja ministrstva, češ da je z njihovim informiranjem in komuniciranjem izjemno nezadovoljen? Ukrepal pa ni, pričakovanih sankcij ni bilo.

In če smo že pri poneumljanju državljanov, smo ga pri vladi zaznali marsikdaj, nazadnje tudi v projektu Magne, o čemer sem podrobno pisal: nenehna obsedenost s političnimi nasprotniki, ekoteroristi in ljubljanskimi močvirniki, ki so se zarotili proti njej, prej kaže na to, da Cerar res nima največje moralne pravice razpravljati o stupidizaciji kot trendu, ki ga bo zaustavljal.

Diareja teroristi

Njegovo začetno stavo na modrost zadnje leto vedno bolj intenzivno najedajo demoni zlizane retorike delitev in psihopolitike risanja sovražnikov, ki vedno bolj spominjajo na Janševe. Zaenkrat še bolj rezervirano, a trend je opazen.

Več:

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov

Cerarjevi mali ljudje

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

APRES CERAR LE DÉLUGE (GOVORI MIRO CMERA), sonet

Brez mene potopí se ta država,
imam, na srečo, dovolj pravo veslo …
»Naprej«, glasí se moje novo geslo,
nazaj če šel bi, bi bili v težavah …

Naprej opravljal rad bi tole službo,
saj že naúčil sem se razne finte,
ne zgubljam več smeri skoz’ labirinte …
Z menoj samó v uspešno gremo družbo!

Le kaj vi vsi brez svojega bi Cmere,
ki alfa sem in omega rešitev?!
Pozabimo zdaj skup’ na vse afere,

čim več storit’ je treba do volitev,
da zmagamo. Pomaga tud’ molitev!
Za kikse javno roke si operem …

 

Medijsko sovraštvo do islama in vzniki nasilja

Zdi se, da smo doma priča prvim nastopom nasilja, ki bi jih smeli neposredno pripisati medijski asistenci in stampedu ščuvanja proti beguncem, posredno s tem tudi proti muslimanom. Tistemu hujskaštvu, ki se mu odgovorni ne želijo na noben način upreti. Kot da je razbito okno na stavbi s sedežem Islamske skupnosti prvi grozeči pokazatelj povedanega:

V Islamski skupnosti v Sloveniji so opozorili, da smo bili v preteklih dneh s strani nekaterih medijev priča vsakodnevnemu pozivanju in hujskanju ljudi na linč muslimanov in njihove skupnosti.

Kot so zapisali v sporočilu za javnost, so pozivi nekaterih medijev pripeljali do napadov v noči s sobote na danes, ko je neznani storilec razbil okno pri vhodnih vratih na objektu Islamske skupnosti v Sloveniji. Podoben primer se je po njihovih navedbah zgodil leta 2008, tudi takrat je policija opravila ogled, vendar storilca niso odkrili.

MMC sovraštvo muslimani napad

Muslimani so torej sami presodili, da so žrtve nečesa, kar čutijo kot poziv k hujskanju. In pokazali s prstom na tistega, ki ga, 29. novembra letos, ne politika ne novinarski ceh še nista pripravljena vzeti kot resen problem. Na kar velik del slovenskih medijev.

Analize, kako profesionalno postopajo ob begunski krizi mediji, dejansko ni. Še huje je, stara rakasta rana, ko del slovenske scene ne želi obsoditi ravnanje drugega dela  – ja, redke razsodbe NČR tega dejstva ne spremenijo – in ga raje ignorira, se kar ponavlja in seveda ne zaceli.

Vzemimo zgolj naključen, prav današnji zgled. Na dan, ko so mediji pisali o nasilju ali vandalizmu nad objektom. Kdor je denimo kliknil na spletno stran Reporterja, je že na njegovi vstopni strani lahko zagledal nič manj kot devet (!) naslovov in prispevkov, ki zelo točno ustrezajo opisu Islamske skupnosti, z vsemi elementi grobega fear-mongering, posploševanja in izkrivljanja ali širjenja nestrpnosti. Praktično drug(ačn)ega naslova ni.

Reporter vstopna stran 9 primerov begunci sovraštvo

Še več, zvečer se je sovražnemu diskurzu pridružila še nova tendenciozna naslovnica nove številke in – kaj pa drugega – celo seznam potencialnih lokacij v Ljubljani, ki jih lahko napadejo teroristi.

Že zdaj lahko napovemo, z veliko induktivno verjetnostjo, da razen ustreznega diskreditacijskega kaznovanja tistih, ki bi utegnili nasprotovati takšnim novinarskim maniram, ne gre pričakovati nobenih odzivov ali reakcij. Najbolj tragično je vedno, ko mora sama žrtev opozarjati na tiste, ki z izjemno vnetostjo, praktično fanatično privrženostjo širijo strahove, stigmatizirajo in sejejo odpor. Ne vemo še, kaj utegnejo storiti muslimani, toda očitno bodo posledice patološke politizacije in ideologizacije slovenskih medijev preizkušali in čutili na svoji koži.

Vendar popustkov za novinarje pri tem ne bi smelo biti. Slovenski novinarski kodeks obsoja širjenje sovraštva v 21. členu:

Spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora so nedopustni. Novinar jih ne sme dopustiti, če pa to ni mogoče, se mora nanje nemudoma odzvati oziroma jih obsoditi. 
 

Reporter naslovnica Islamska republika

Kaj je in ni rekel mufti

Ob tako hitro prepoznavni evidenci za proizvajanje in širjenje medijskega sovraštva (ali bolje: sovraštva s pomočjo medijev), ki ostaja prezrto in nesankcionirano, je katerakoli podrobnejša in natančnejša preiskava že skorajda vnaprej obsojena na posmeh in zamah z roko.

Lep zgled tega je morda lahko nastop muftija v Odmevih s Slavkom Bobovnikom, ki je bil v vrsti medijev hitro zlorabljen in zmanipuliran v nekaj, česar Nedžad Grabus nikoli ni rekel. Samo zato, znova, da bi izzvenelo v prid iskalcev sovražnika v muslimanih.

Muftiju zelo na široko pripisana izjava – video insert je bil pravi hit na socialnih omrežjih in širše  – je bila, da bo Slovenija bo čez 20 let večinsko muslimanska. Izbruh prebujenega strahu, sumničenj in sovražnega odpora je bil nato zelo pričakovan naslednji korak.

Težava je seveda v tem, da mufti ničesar takšnega ni rekel. Tukaj je prepis njegovih besed v celotnem kontekstu (povzeto po Slovenskih novicah):

»/…/ Ne bomo dovolili tega, da nam vedno govorijo, da smo vsi enakopravni pred zakonom. Ko pa pridemo mi in poskušamo doseči določene pravice, potem čakamo več kot 40 let na to. Veliko je primerov in mislim, če hočemo graditi resne družbene odnose, potem moramo govoriti tudi o tem, kakšni so problemi, s katerimi se soočajo tudi mlajši ljudje, ki imajo slovensko identiteto in so muslimani. Mi smo starejša generacija. Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali, smo si zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo, 20 let večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji. In zato je zelo pomembno za širšo družbo, da razume, za kaj sploh gre, ko govorimo o islamskem kulturnem centru in naši identiteti v Slovenji.«

Za napačno razumevanje je ključen tale muftijev stavek: »Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali, smo si zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo, 20 let večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji.« Med drugimi je takšno branje prevzel in nato še razširil Janšev portal Nova24TV.

Nova24 mufti Grabus večina

Toda poanta povedanega je pri muftiju drugačna, preprosta: ko govorimo o džamiji in muslimanskem centru, se moramo zavedati, da gre za »naše«, slovenske državljane. Da so to ljudje, ki takšno državljanstvo sprejemajo in želijo biti del tukajšnje identitete. Trditev je torej:

(1) Čez 20 let bo večina muslimanske skupnosti v Sloveniji takšne, da bodo to slovenski državljani.

Edina možna in izrečena razlaga (1) pa je bila preslišana in zmanipulirana v drugo smer (2). Kar so slišali ali želeli slišati tisti, ki so napadli muftija, je naslednja trditev:

(2) Čez 20 let bo večina (državljanov) muslimanske oziroma islamske skupnosti (v Sloveniji).

Prvi stavek se očitno nanaša na državljanstvo pripadnikov muslimanske skupnosti v Sloveniji čez 20 let: subjekt so pripadniki muslimanske skupnosti. Drugi stavek se očitno nanaša na opis, po katerem bo »večina«, namreč prebivalstva, prevladala in ta bo pripadala muslimanski skupnosti: subjekt je celotno prebivalstvo.

Vidimo lahko, da je druga, konspirativna in hujskaška interpretacija možna le, če je dekontekstualizirana in fokusirana na to, da razume izraz »večina« kot hegemonsko prevlado pripadnikov muslimanske skupnosti v državi. V resnici pa je smisel Grabusovih besed lahko enoznačno povzet le po prvem branju: »večina« pripadnikov muslimanske skupnosti bo imela čez 20 let slovensko državljanstvo.

Samostalnik »večina« je torej uporabljen v dveh pomenih, kot ekvivokacija. Če v prvem primeru jasno referira, pa v drugem ni tako: del stavka »večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji« se tendenciozno, ob predpostavljeni slabi slovenščini in iskanju ohlapnejšega branja zaradi nje, interpretira kot »večina prebivalstva«. Skratka: večina prebivalstva naj bi bila čez 20 let pri nas islamskega.

In šele na tej in sorodnih podlagah, zavestnih in hotenih dekontekstualizacijah in ponaredbah, je nato konstrukt o dominaciji muslimanov v Sloveniji lahko uspešen. Seveda pospremljen s smrtno dozo islamofobnih občutkov in njihove medijsko podprte diseminacije.

Če v Islamski skupnosti v Sloveniji opozarjajo na hujskanje in pri tem kažejo s prstom na medije, imajo zelo evidentno popolnoma prav.

Sramežljivo o inšpektorskem nadzoru

Kako so se mediji odzvali na včerajšnji inšpektorski nadzor v medijih?

Pod črto je akcijo inšpektorjev pripisal svojemu pisanju. Če smo po eni strani bili deležni poročanj, da gre za nadzor na RTV Slovenija, Delu, Dnevniku in Večeru, nam končnega podatka pravzaprav niso ponudili. Oziroma so ga zelo skopo.

Podčrto inšpektorji mediji

Težko je reči, da so nekakšne izredne razmere povzročile informacijsko blokado. Obstajajo namigi, da bi zaradi tega naj odpadla ena od informativnih oddaj na TV Slovenija – preprosto zato, ker honorarni sodelavci zaradi nadzora te niso mogli pripraviti.

Po drugi strani sta samo MMC in STA poročala o odzivu novinarskega sindikata – z novim vodstvom:

Novinarski sindikati pričakujejo, da bo inšpekcijski nadzor usmerjen v odkrivanje nezakonite segregacije in diskriminacije na trgu dela, saj skoraj tretjina novinarjev dela v prikritem delovnem razmerju, čeprav ima sklenjeno drugačno pogodbo z medijem.

Vendar ob tem sindikati poudarjajo, da inšpektorji nimajo pooblastil, da bi lahko odredili zaposlitev delavcev v prikritem delovnem razmerju. Sindikate zato skrbi, da bodo delodajalci, ki jim bodo inšpektorji z odločbo naložili odpravo nepravilnosti, honorarne sodelavce preprosto odslovili.

MMC mediji inšpektorji nadzor

Pri Večeru so nabor nadziranih – glede na njihove podatke – nekoliko razširili in dodali pomirljivo misel, iz katere veje prepričanje, da težav pri njih ne pričakujejo:

Inšpektorji so tudi na Večeru, po naših podatkih pa tudi na Dnevniku, Delu, RTV Slovenija, Pro Plus in Planet TV.

O ugotovitvah in morebitnih ukrepih današnje akcije nadzora bo mogoče poročati, ko bodo inšpektorji preučili tudi vso potrebno dokumentacijo. Za prekršek glede prepovedi sklepanja civilnih pogodb v primeru obstoja elementov delovnega razmerja zakon o delovnih razmerjih določa globo v razponu od 3 tisoč do 20 tisoč evrov, za prekršek pri vodenju evidenc s področja dela in socialne varnosti pa zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti določa globo v razponu od 1251,88 do 4172,92 evra.

Pri Večeru so po zagotovilih solastnika in direktorja Uroša Hakla od 1. januarja letos vsi novinarji v rednem delovnem razmerju.

Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev

Če je morda kdo še poskušal dobrohotno verjeti v podobo Boruta Pahorja kot prijaznega spravitelja Slovencev, prinašalca nacionalne sprave »med brate« in obenem njenega bizarnega izvoznika v Srebrenico, če ga doslej niso prepričali dvomi v zlaganost skrbno negovane drže, mu bo spodnji citat iz sveže Mladine moral dati vendarle misliti, da se v svoji dobronamerni percepciji moti.

Ob slovesnosti odprtja spominske plošče na Karlovici pri Velikih Laščah, kjer je predsednik petega julija letos na veliko hvalil plemenitost ideje tamkajšnjega župana, da padle v NOB, talce in internirance pripiše na skupno obeležje z domobranci, je namreč Pahor dobro vedel naslednje:

Srečko Knafelc, predsednik društva Zarja spominov, člana Zveze borcev za vrednote NOB, pojasnjuje, da so predsednika republike vnaprej opozorili, da gre za prisilno spravno dejanje, ki je v nasprotju s temeljnim vodilom sprave. In da ne gre za povezovalno dejanje, ker je bilo storjeno v nasprotju z željami zveze borcev ter brez vednosti svojcev žrtev, katerih imena so zapisana na spominskem znamenju padlim v NOB. Knafelc pojasnjuje, da jim je doslej od 47 padlih, zapisanih na plošči, uspelo stopiti v stik s svojci približno polovice in nobeden ni podal soglasja, da se spominska plošča postavi na način in na mestu, ki si ga je zamislil velikolaški župan Anton Zakrajšek in ga je potrdil tamkajšnji občinski svet. Prej svojcev žrtev o tem ni nihče nič vprašal.

Iz Knafelčevega pojasnila torej sledi dvoje:

(1) Pahor je bil pred proslavo iz prve roke seznanjen s protesti ZZB NOB, a jih ni upošteval. Še več, iz njegovega govora izhaja, da jih je gladko prezrl kot nepomembne in da ni upošteval mnenja ene od dveh strani, da gre za prisilno in lažno spravno ravnanje. Raje je, povsem zavedajoč se svoje enostranskosti, podprl drugo, ravnal afirmativno do geste navzlic nasprotovanjem.

(2) Pahor je bil pred proslavo seznanjen, da skupnemu spominskemu obeležju nasprotujejo svojci padlih v NOB oziroma da to ni v skladu z njihovo željo. Čez njihovo stališče je, dobro obveščen, da ravna v nasprotju z njo, enostavno pljunil. Očitno zato, da bi sodeloval v izgradnji nasilnega spravnega dejanja, ki ga je kasneje promoviral v svojem govoru v Srebrenici. In da bi z njim, očitno, povzdignil sebe kot nekakšnega spravitelja naroda in pobudnika duhovne renesanse Slovencev.

Mladina Pahor sprava Velike Lašče

V bistvu smo se znašli pred popolnim perverznim protislovjem: v tem, ko je pohvalil gesto tamkajšnjega župana kot »pietetno dejanje«, je bila cena zanj polno zanikanje zahteve omenjenih sorodnikov in upoštevanja njihove pietete. Obstajajo pietetna dejanja, katerih integralni del je zanikanje pietete?

Svoj projekt sprave si predstavlja tako, da pritrjuje eni strani in ignorira drugo.

Za to, da je lahko skupno spominsko obeležje označil za »nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške«, je moral mnenje ZZB NOB in svojcev pokojnih implicitno interpretirati kot neplemenito in nehumano, celo nečloveško.

Zakaj že dvanajsti dan do te mere manipulativno ravnanje predsednika velike večine slovenskih novinarjev ne pritegne, da bi o njem vsaj poročali, je pač še ena zrcalna podoba naših medijev. No, Pahor bo vesel in hvaležen.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/06/koliko-je-vredna-predsednikova-plemenitost-ob-bratomorni-moriji/

https://vezjak.com/2015/07/09/predsednik-pahor-se-v-spravni-zablodi-norcuje-iz-zivih-in-mrtvih/

https://vezjak.com/2015/07/14/duhovna-renesansa-slovencev-in-izvoz-sprave-v-srebrenico/

En klub, en klobuk

Mariborski župan dr. Andrej Fištravec je pričel v skladu s slabo javno podobo, aferami v svoji hiši in odsotnostjo doseženih rezultatov brenkati na tiste populistične strune, ki so mu še preostale na voljo.

Seveda, v Mariboru je množična identifikacija ena in enostavna, stoji pred nosom: ljudstvo se istoveti z nogometom, če so uspehi vsaj povprečni. Drugega skoraj nima. Prikupiti se množicam nogometnih navdušencev je zatorej zanesljivo zmagoviti recept, ki se ga splača uporabiti. In glej ga čudo: nekoč eden redkih intelektualcev v mestu, doktor družboslovnih znanosti, je pozabil na svoje akademsko poreklo in znanje, zdaj ga navdušuje predvsem vijolična mentaliteta:

»Upam, da bo naša nacionalna televizija naslednjo domačo kvalifikacijsko tekmo prenašala v živo in tako omogočila čim širšim množicam, da si jo v prenosu ogledajo. Zahtevamo in pričakujemo le tisto najosnovnejše – spoštovanje do Maribora, spoštovanje do nogometnih šampionov, spoštovanje do Mariborčanov. Dobrodošli v Mariboru! Ker samo en je klub in samo ena čast!«

S sloganom mariborskega nogometnega kluba je zaključil javno, na trenutke žaljivo pismo in celo oholo dobrodošlico direktorju RTV Slovenija Marku Filiju in direktorici TV Slovenija dr. Ljerki Bizilj, ker ga je razjezilo, da nacionalka ni predvajala nogometne tekme med NK Maribor in kazahstansko Astano v kvalifikacijah za ligo prvakov. »Kruha in iger« je za trenutek zamenjalo geslo »Kruha in nogometnih prenosov«.

Fištravec pismo RTV NK Maribor

Izhajajmo iz pisma, polnega občudovanja najboljšega mariborskega podjetja ter čistih enačajev med Mariborčani in navijači nogometa, ki presenetljivo menda potrebuje podporo javnega zavoda, in si poglejmo nekatere njegove implicitne in eksplicitne trditve in podmene. Osnovna formalna zahteva in poanta v njem je »poziv k nujnosti TV prenosov nogometnih tekem v evropskih kvalifikacijah NK Maribora«.

Čisto mogoče je, da bi po neki logiki lahko RTV Slovenija izpolnila tak pogoj. Ampak morda v škodo kluba: slednji je namreč kot nosilec pravice TV prenosa zahteval 15.000 evrov. In ker je na trgu, lahko sam postavlja ceno, tudi višjo, pravice pa proda tistemu, ki mu ustreza. Če k temu prištejemo produkcije stroške, bi prenos tekme, vsaj tako pravijo pri drugih televizijskih hišah, stal najmanj 25.000 evrov. Župan pa nam finančne okoliščine seveda v pismu zamolči in se pretvarja, da so pri prenosu tekem le dolžnosti. Zanj popolnoma zadostuje, da so tudi v Mariboru plačniki RTV naročnine, da bi z neko nenavadno samoumevnostjo pri naslovnikih dosegel svoje.

Morda si tak denar lahko privošči javni servis, očitno pa so drugi konkurenti presodili, da si ga ne morejo. Zahtevati od javnega servisa vložek brez sistemskega uvida ni upravičeno. Razen tega pri NK Mariboru niso pojasnili, zakaj niso v pogajanjih spuščali cene – kajti še vedno bi se jim, vsaj do neke točke, bolj splačalo prenos imeti kot ne, četudi z nekaj manj izkupička.

Fištravec nogomet prenos Žurnal

Naslednja težava Fištravčeve pozicije je njena hipokritična narava: od drugih terja tisto, česar sam ne počne. Občina bi kot lastnik morala že zdavnaj v obnovo spomeniško zaščitenega dela Ljudskega vrta investirati več milijonov evrov. V pismu župan celo namigne na svoje obveznosti – kar pomeni, da se jih zaveda. Kako torej lahko od nekoga pričakuješ, da bo skrbel za lepo podobo nogometnega kluba, če vanjo sam nisi pripravljen investirati svojega denarja? Ki ga menda ni. Ampak če ga ni, bi morda moral razumeti, da tudi javni zavod RTV deluje po principih ekonomije. In del tega premisleka bi lahko bil tudi naslednji: čemu pokrivati stroške prenosa kvalifikacij, če so pravice ob morebitnem vstopu v Ligo prvakov že oddane konkurentom? Zato načeto vprašanje ni toliko, čemu se javni servis ni odločil za prenos tekme, ampak bolj, zakaj se zanj niso odločili vsi drugi.

Tretja in največja težava pa je, kot sem že nakazal, v očitnem populističnem marketingu, ki si ga ob hitro naraščajoči obilici piarovcev privošči. Bolj se zdi, da je mariborska občina v tolikšni stiski, da bi se rada iz živega blata, ki jo srka vase, potegnila ven z njihovo pomočjo. Njihovo povečano število je torej verjetno v nekem razmerju s podobnimi sporočili, kakršen je apel vodstvu RTV. V mestu, kjer se celo vidne novinarke navdušujejo nad vijolično mentaliteto »Ubi žabara« in jo jemljejo v bran kot majhen in nepomemben vidik nogometne folkore, v mestu, kjer se Viole reklamira kot edino in ključno identitetno točko celo znotraj projekta Evropske prestolnice kulture, tudi s strani novinarjev, smo deležni popolnega strokovnega suspenza ob kopici dogodkov, ki postajajo indic ne čisto nedolžnega družbenega dogajanja.

Skratka: lepo, da podpiramo šport, vendar ne obstaja zgolj pozitivna plat uspehov, ki v mestu proizvajajo prijetne športne občutke, mariborsko identiteto in ponos, spremljajoči dogodki velikokrat dišijo po ksenofobiji, diskriminaciji, rasizmu in enobarvnem lokalpatriotskem navijaštvu. In tudi argument, da številna druga mesta poznamo predvsem po nogometnih klubih, ne bo dovolj dober. Se je župan že odločil, da bo vse, kar v simbolnem, psihološkem in družbenem oziru predstavlja Maribor, zgolj in predvsem samo vijolična barva?

Pregon gejev in lezbijk, aludiranje na simbole in gesla iz nekih najbolj temačnih časov evropske zgodovine, s strani NK Maribor zahtevana diskriminatorna prodaja vstopnic državljanom drugih držav preteklo leto, obsojanje podpore Palestincem ob tekmi z izraelskim klubom, označeno za izraz nestrpnosti (!) in nedopustnih političnih prepričanj, s čimer so v vodstvu mariborskega kluba želeli obračunati s protestniki, nenadoma niso več pereči družbeni fenomeni, ki bi jih moral interpretirati ali vsaj zaznati doktor sociologije. Seveda, v igri so drugi vložki koketiranja z množicami.

Verjetno se bomo strinjali, da bi nas moralo ob sloganih, ki so blizu refrenu »en klub, eno mariborsko ljudstvo, en klobuk«, malce preletavati srh. In tako hudo še ni, celo v mestu ne, kjer je antiintelektualizem že dolgo nazaj postal javna vrlina. Je pa že dovolj porazno, ker je župan kritičnost akademskega duha zamenjal za brezpogojno in brezanalitično vijolično navijaštvo, za suspenz slehernega dvoma in pomislekov, kaj pristajanje in spodbujanje ljudskih igric teh mentalitet pomeni: zanj so Mariborčani kot plačniki RTV prispevka preprosto interpelirali v navijače. Kratkoročna računica igre s populizmom se mu nujno ne bo izšla, tako kot se ni za njegovega predhodnika, od katerega je podedoval vijolični šal.

NK Maribor nemške čelade

Več:

https://vezjak.com/2014/03/30/ubi-zabara-in-novinarske-vaje-v-ubijanju/

http://zofijini.net/izjavi-ob-dogodkih-na-nogometni-tekmi-v-mariboru/

http://zofijini.net/mediji_vijolicna/

https://vezjak.com/2012/01/30/nevidna-matrica-dojemanja-mesta/

http://zofijini.net/pravicnost-je-stvar-clovecnosti-ne-smemo-dovoliti-da-je-izlocena-iz-kateregakoli-elementa-clovekovega-delovanja/

http://zofijini.net/nogomet-politicnost-in-protest/