Slovenija se skupaj z velikim delom Evrope v začetku avgusta 2026 utaplja v vročini in ubada z sušo. Minevajo natančno tri leta od katastrofalnih poplav v Sloveniji. Dnevno spremljamo novice o obsežnih požarih in najnovejše poročilo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) razkriva, da je njihov obseg strmo zrastel v posameznih delih Evrope med januarjem in julijem letos. Število vročih dni narašča iz leta v leto in močno načenja okolje in naša življenja zaradi podnebnih sprememb, vendar se zdi, da to pri nas politično nikogar posebej ne moti. Da nas ne sme motiti, je tako rekoč uradno stališče vladajočih, kot bom dokazoval v nadaljevanju.
Vlada Janeza Janše je vlada podnebnega skepticizma, četudi nas je te dni posebej opozorila, naj zaradi vročinskega vala pijemo veliko vode in poskrbimo za svoje zdravje. Lepo od nje! Žal v resnici deluje v skladu z vero, da človek nima nobenega vpliva na podnebno dogajanje, zato lahko po tej logiki počne, kar hoče.
Še huje: predsednik vlade celo verjame, da je že sama misel, da bi človek lahko vplival na podnebje, izraz naše, torej človeške arogance. Pred Bogom moramo biti ponižni, zato seveda nimamo nobenega vpliva! Če ga nimamo in če celo verjamete, da se planet Zemlja ohlaja, ne pa segreva, vam pač ne sme biti vroče niti takrat, ko Evropo preplavljajo požari. Potrpite, ta privid vročine in požarov bo že minil!
Da Janševa vlada temelji na podnebnem skepticizmu, lahko posredno razberemo iz njenega programa oziroma koalicijske pogodbe, iz javnih stališč predsednika vlade in iz značilne avtokratske strukture vladanja, v kateri sme misliti in odločati le eden – tisti na vrhu. Kdo je to, dobro vemo. Da vsega ne opazimo, so dodatno zakrivili naši množični mediji, ki te teme niso sposobni postaviti na zemljevid svojega zanimanja. Tudi domača politika nasploh in celo ekološka gibanja delujejo presenetljivo neaktivno oziroma vsaj neodmevno.
V tem zapisu bom zato skiciral razlago, zakaj imamo vlado podnebnih skeptikov in kako je Janši uspelo svoje nekdanje stališče obrniti na glavo. O tem, zakaj imamo medije, ki nam tega žal ne znajo ali nočejo pojasniti, pišem ves čas (ob njihovi ustrezni ignoranci). Na koncu velja ugotoviti, da smo za trenutno vročino navsezadnje pogosto krivi tudi sami, ker nam je kot državljanom vse prevečkrat vseeno, vsaj dokler vladajo »naši«. Ideologija in kognitivna disonanca sta močnejši od dehidriranega telesa!
Podnebna politika je bila zanj prioriteta
Na začetku manjši šok: ko je Slovenija leta 2008 predsedovala Svetu Evropske unije, je bila podnebna politika ena osrednjih političnih prioritet prve Janševe vlade. Danes je njegove govore iz tistega obdobja težko brati, ne da bi opazili izrazit kontrast in skoraj popoln obrat, če jih primerjamo z njegovo sedanjo politično retoriko ter programskimi poudarki četrte vlade.
Premier je v letošnjih predvolilnih nastopih, pa tudi že prej, večkrat odkrito povedal, da ne verjame v podnebne spremembe, ki jih povzroča človek. Takšni možnosti se je tudi javno posmehoval. Presenetljivo njegove izjave niso vzbudile skoraj nobene pozornosti javnosti, kar zgovorno priča, kako zelo je vprašanje podnebnih sprememb potisnjeno na rob javne razprave, hkrati pa kaže na zaskrbljujoče pomanjkanje ekološke in naravovarstvene zavesti.
Čeprav je Slovenija še vedno formalno zavezana evropskim podnebnim ciljem, je Janša, daleč od pozornosti domačih medijev, prehodil pot od zagovornika boja proti podnebnim spremembam do izrazitega podnebnega skeptika. Razlika v političnem jeziku, prioritetah in razumevanju okoljskih vprašanj je v primerjavi z njegovim prvim mandatom skoraj osupljiva. Ali se sploh zavedamo, kam zaradi podnebnega skepticizma vlade drvimo kot država?
Na mednarodni konferenci Climate Change: an Opportunity for Growth je Janša novembra 2007 podnebne spremembe predstavil kot eno največjih razvojnih priložnosti sodobnega sveta. Po njegovih besedah nevarnosti, ki jih prinašajo, ne pomenijo zgolj tveganj, ampak tudi »priložnosti za gospodarsko rast in nova delovna mesta, trajnostno oskrbo z energijo, inovativne tehnološke rešitve, večjo skladnost z naravo in okrepljeno skupno delovanje«. Takrat je celo poudaril, da podnebne spremembe pomenijo »priložnost za napredek«.
Njegov govor ni ostal na ravni splošnih političnih fraz. Izrecno mu je uspelo opozoriti, da je pravočasno ukrepanje bistveno cenejše od odpravljanja posledic. »Le če bomo ukrepali zdaj, bomo ravnali trajnostno in hkrati še razmeroma gospodarno. Stroški odpravljanja posledic bodo bistveno višji od stroškov preprečevanja,« je dejal. Takšna formulacija je skoraj učbeniški povzetek načela preventivnega delovanja, ki je pozneje postalo eno od temeljnih vodil evropske podnebne politike. Hvalevredno!
Vodikova ekonomija
Posebej izrazit je bil njegov tedanji optimizem glede tehnološkega razvoja. Njegova prva vlada je napovedovala spodbujanje obnovljivih virov energije, vlaganja v raziskave in razvoj ter razvoj energetsko učinkovitih tehnologij. Še posebej pomenljivo je Janša govoril o vodikovi ekonomiji kot o projektu, ki bi lahko pomenil »tretjo industrijsko revolucijo v Evropi«. Čeprav je priznal, da je z vodikovimi tehnologijami povezanih še veliko neznank, ni pozabil poudariti, da njihovega potenciala za prihodnje shranjevanje in distribucijo energije ni mogoče prezreti.
Podnebnih sprememb ni predstavljal zgolj kot tehničnega ali gospodarskega problema. Nasprotno se zdi, da je odkrival njihovo širšo družbeno razsežnost. Po njegovih besedah podnebne spremembe »niso le problem vlade in gospodarstva. Postale so izziv za celotno družbo in vsakega posameznika«. Kot konkreten primer je navajal znižanje temperature ogrevanja za eno stopinjo celzija in uporabo varčnih žarnic, ki bi po njegovem mnenju pomembno zmanjšala izpuste ogljikovega dioksida. Takšna govorica je bila tedaj izrazito usmerjena v osebno odgovornost državljanov in pomen kolektivnega delovanja.
Podnebna politika kot izziv za prihodnost
Brez globalnega pristopa svetu grozijo »črni scenariji mejnih sporov, novih migracijskih valov in humanitarnih kriz«. Takšno povezovanje podnebnih sprememb, migracij in geopolitične stabilnosti je danes eno osrednjih izhodišč mednarodnih razprav o podnebni varnosti. Janša ga je zagovarjal že leta 2008, ko je Slovenija kot predsedujoča Svetu Evropske unije prevzela eno ključnih nalog pri usklajevanju evropskega podnebno-energetskega svežnja, ki ga je označil za enega najpomembnejših zakonodajnih projektov začetka 21. stoletja.
Enako zgovorna ostaja njegova izjava ob predstavitvi razvojnih usmeritev Slovenije, ko je poudaril, da se je država na podnebne izzive začela pripravljati že s sprejetjem Strategije razvoja Slovenije, v kateri je bilo načelo trajnostnega razvoja opredeljeno kot eden temeljnih razvojnih ciljev. Nacionalni razvojni projekti so po njegovem predvidevali ozelenitev industrije, zmanjšanje emisij v ključnih gospodarskih sektorjih ter povečanje deleža obnovljivih virov energije v nacionalni energetski bilanci.
Če vse te izjave postavimo drugo ob drugo, dobimo precej jasno sliko njegovega političnega profila iz obdobja prvega predsedovanja Svetu Evropske unije. Trajnostni razvoj, obnovljivi viri energije, zmanjševanje emisij, tehnološke inovacije, mednarodno sodelovanje in osebna odgovornost posameznikov: vse to so bili osrednji poudarki njegove tedanje podnebne politike. Bili so predstavljeni kot razvojna priložnost in eden ključnih izzivov prihodnosti, nikakor pa breme za gospodarstvo.
Potem je sledila radikalizacija njega in njegove politike, na kar ves čas opozarjam, in del tega je očitno tudi podnebni skepticizem.
Janšev četrti mandat
Ko je vodil tretjo vlado, je leta 2020 Janša o podnebnih ciljih dejal: »Poskušali bomo biti ekološko osveščeni in vendarle ne popolni idioti.« Kontekst se je nanašal na Naturo 2000, idiotizem pa na »tiste, ki so zemljevide risali, ne da bi se zavedali, za kaj pravzaprav gre.«
Že takrat je na vprašanje, ali se namerava enajsterici pridružiti tudi Slovenija, ki se je v preteklosti prištevala med podnebno ambiciozne države, oziroma ali nesodelovanje pri pobudi kaže na spreminjanje slovenske podnebne politike, ravnodušno nakazal, da »politiko lahko spremenimo vsak dan, naravnih danosti pa ne bomo spremenili, še posebej če smo se v preteklosti sami streljali v koleno«. Narava je in deluje neodvisno od človeka!
Njegova SDS se je nato v opoziciji borila proti t.i. zeleni ideologiji s pomočjo Nove Slovenije. Trenutno je najbolj aktualna primerjava s svežo koalicijsko pogodbo njegove četrte vlade. Tudi ta vsebuje posamezne silno redke okoljske poudarke, vendar so skoraj izključno umeščeni v poglavja o energetiki, prometu in gospodarskem razvoju. Osrednje teme so energetska suverenost, jedrska energija, pospeševanje investicij, zmanjševanje birokracije in konkurenčnost gospodarstva.
V pogodbi ni omembe podnebnih spremembah in potrebe po prilagajanju, ničesar ne najdemo o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, Pariškem sporazumu, Evropskem zelenem dogovoru, ogljični nevtralnosti. CO₂ ni predstavljen kot okoljski problem, varstva narave praktično ni, zato ni niti omembe biotske raznovrstnosti, zaščite gozdov ali voda, Nature 2000, onesnaženosti zraka, odpadkov ali krožnega gospodarstva. Pač pa energetika popolnoma prevlada nad ekologijo.
Okoljska politika ni več predstavljena kot eden temeljnih razvojnih projektov države, zvedena je na spremljevalni element energetske in gospodarske politike. Podnebnim ciljem Evropske unije bo ta vlada sledila le deloma, ker ji očitno ne diši opuščanje motorjev na notranje izgorevanje in spremembe kmetijske politike. Razen tega očitno stavi na širitev prometa, ki je največji porabnik energije in povzročitelj emisij, o krepitvi javnega potniškega promet pa skoraj ne razmišlja.
Razlika med obema obdobjema prve in četrte Janševe vlade se ne razbira zgolj v posameznih ukrepih, ker jo najdemo že v rabi političnega jezika. Leta 2008 je prvak SDS govoril o podnebnih spremembah kot o enem največjih skupnih izzivov človeštva in evropski podnebno-energetski sveženj opisoval kot zgodovinski projekt. V programu njegove četrte vlade pa je okoljska agenda opazno potisnjena v ozadje, če sploh obstaja, medtem ko prevladujejo teme energetske varnosti, konkurenčnosti in gospodarske učinkovitosti. Okolje je kvečjemu postalo cokla gospodarski agendi.
Prav ta premik v političnih poudarkih predstavlja enega najbolj pomenljivih zasukov v razvoju Janševe politične ideologije v zadnjih dveh desetletjih. Še bolj zanimivo pa je vprašanje, kaj ga je povzročilo.
Nismo arogantni
Boj proti podnebnim spremembam je s programskih radarjev sedanje vlade izginil skoraj v celoti. Razlog za to je zelo preprost. V intervjuju za Dnevnik je Janša letos, tik pred parlamentarnimi volitvami, zelo pomenljivo nakazal, da je značilen podnebni skeptik.
Če so njegovi prej omenjeni govori predstavljali skoraj učbeniški primer politične podpore evropski podnebni politiki, letošnji intervju razkriva skoraj popoln skeptični salto mortale. Ne gre več zgolj za premik političnih poudarkov ali drugačno hierarhijo prioritet, ampak za bistveno spremembo v razumevanju same narave podnebnih sprememb in človekovega vpliva nanje.
Najbolj poveden je že njegov odgovor na vprašanje novinarja Mirana Lesjaka, zakaj koalicijski program njegove četrte vlade podnebnih sprememb sploh ne omenja:
»Zato, ker nismo arogantni.«
Janša torej meni, da je že samo vključevanje rešitev v vladni program izraz arogance. Težko si predstavljamo odgovor, ki bi bil bolj aroganten! Prav tu se razkrije paradoks njegove argumentacije: kako lahko nekdo, ki z veliko gotovostjo arogantneža zanika človekov vpliv na podnebje, hkrati trdi, da se želi izogniti aroganci?
Kratka izjava razkriva marsikaj, v bistvu že kar celo metafiziko. Če želi povedati, da moramo biti ponižni, lahko meri na to, da moramo biti ponižni pred naravo, pred Bogom ali pred naravo in Bogom hkrati. V slednjem primeru bi Janša bil panteistični spinozist. Ker pa vemo, da poskuša Boga vpeljati celo v slovensko himno in ker svoje govore striktno zaključuje z njim, ni posebnega dvoma, da ima v mislih ponižnost pred njim. Človek nima vpliva na naravo, ker ga ima lahko samo Bog! S tem je vera vanj postala podlaga za podnebni skepticizem. Na dodatno vprašanje, na kaj s tem meri, je v intervjuju odgovoril:
»Najvišja stopnja arogance je, da si človeško bitje predstavlja, da lahko vpliva na vesolje, na eksplozije na Soncu, ki najbolj vplivajo na podnebje v vsakem sončnem sistemu, tudi pri nas, in aroganca je to, da mislite, da lahko z nekimi smešnimi ukrepi uravnavaš stvarstvo. Podnebje se je vedno spreminjalo.«
Gre za izjavo, ki je skoraj zrcalno nasprotje njegovih nastopov iz leta 2008. Takrat je poudarjal, da je treba ukrepati takoj, ker bodo stroški neukrepanja bistveno višji od stroškov preprečevanja. Danes pa je že sama predpostavka, da človek lahko vpliva na podnebne procese, predstavljena kot izraz človeške arogance, kar lahko pomeni le, da je edini nearoganten lahko le podnebni skeptik.
Grims kot sledilec »znanosti«
Junija letos je po ujmi in silovitem neurju v Komendi obiskal teren. »Narave ne moreš spreminjati, moramo se ji prilagajati,« je modro pojasnil kot predsednik vlade in s tem nakazal položaj, ki predpostavlja popolno pasivnost in odsotnost odgovornosti človeka. Seveda lahko vplivamo na naravo.
Bodimo pozorni na še eno malenkost. Tudi če verjamete, da človek nima nikakršnega vpliva na podnebje, bi še vedno morali ali smeli zagovarjati ukrepe za zmanjševanje vplivov. Saj vendar teh ne zanikate!
Še izrazitejša je sprememba v njegovi razlagi vzrokov podnebnih sprememb. Leta 2008 je govoril o zmanjševanju emisij ogljikovega dioksida, obnovljivih virih energije, energetski učinkovitosti in globalnem sodelovanju kot o nujnih odgovorih na podnebno krizo. Emisije CO₂ so bile tedaj razumljene kot eden osrednjih razlogov za ukrepanje.
Danes pa postavlja v ospredje povsem drugačno razlago. Ko je bil v istem intervjuju povprašan o izjavi evropskega poslanca Branka Grimsa, da so podnebne spremembe ena največjih prevar in da nanje odločilneje vplivajo sončne aktivnosti kot človek, se je z njim strinjal. Odgovoril je:
»Saj to je res, to je znanstveno dokazano, tega si ni izmislil Branko Grims.«
Znanstveno je torej dokazano, da gre za prevaro? Da se Zemlja ohlaja, ne segreva, zaradi česar je izumrl črni panter, kot nas prepričuje Grims? Stališče ni več gola kritika evropske podnebne politike ali posameznih regulativnih ukrepov; v njej najdemo interpretacijo, ki bistveno zmanjšuje oziroma relativizira pomen antropogenega vpliva na podnebne spremembe. Prav zato je primerjava z njegovimi govori iz leta 2008 toliko bolj presenetljiva.
Takrat ni govoril o eksplozijah na Soncu, niti ni dvomil o smiselnosti zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. Nasprotno: zmanjševanje emisij je predstavljal kot eno ključnih nalog sodobnih držav. Danes govori predvsem o gospodarski škodi, ki naj bi jo povzročali evropski podnebni ukrepi.
Po njegovem mnenju danes Evropska unija z emisijskimi kuponi uničuje lastno industrijo in jo seli v Azijo, kjer okoljskih omejitev ni. Tudi če bi sprejeli predpostavko, da so emisije CO₂ škodljive, naj bi bil po njegovem neto učinek evropskih podnebnih politik negativen. Kot dokaz navaja razlike v cenah električne energije med Kitajsko, Združenimi državami Amerike in Evropo ter sklepa, da evropska energetsko intenzivna industrija zaradi tega izgublja konkurenčnost.
Trumpov skepticizem
Njegova argumentacija je izrazito podobna tisti, ki jo že vrsto let uporabljajo konservativni kritiki Evropskega zelenega dogovora in ameriški republikanci okoli Donalda Trumpa. Ta velja, kot vemo, za izrazitega podnebnega skeptika, ki zbija šale na račun vseh prizadevanj k ukrepanju, govori o prevarah in zarotah tistih, ki so se zarotili proti ameriškemu gospodarstvu. Razen tega so ZDA izstopile iz podnebne konvencije. Ko ga je novinar Dnevnika na to neposredno opozoril, Janša primerjave ni zavrnil.
Omenil je strogo okoljsko zakonodajo zaradi čistega zraka in zdravega življenjskega okolja, vendar je hkrati jasno razmejil varovanje okolja od podnebne politike. Po njegovih besedah je omejevanje emisij smiselno zaradi kakovosti okolja, ni pa smiselno kot instrument uravnavanja podnebja, ker tega po njegovem prepričanju človek ne more doseči. Človek naj z emisijami torej ne bi bistveno vplival na podnebne razmere.
Posebej pomenljiv je še en element njegove razlage. Zeleni prehod po njegovem ni predvsem izraz prizadevanj za omejitev podnebnih sprememb, prej je rezultat političnih in ekonomskih interesov. Trgovanje z emisijskimi kuponi naj bi ustvarjalo ogromne zaslužke, za nadaljevanje sedanje politike pa naj bi obstajali močni lobistični interesi. Podnebna politika ni več predstavljena kot odgovor na znanstveno ugotovljeno globalno grožnjo, razlaga se predvsem kot kombinacija gospodarskih interesov, birokratskih mehanizmov in političnega projekta, ki po njegovem izgublja legitimnost.
Janševa četrta vlada, ker si težko predstavljamo, da bi kdo premierju oporekal, dvomi o vlogi človeka, da s svojimi dejanji sploh pomembno vpliva na podnebje, evropskih podnebnih politik pa ne razume več kot zgodovinske razvojne priložnosti, ampak predvsem kot gospodarsko breme in izraz politične zmote. Takšna sprememba ni zgolj besedna in pojasnjuje, zakaj podnebnih sprememb v programu njegove četrte vlade skoraj ni več zaslediti kot samostojne politične prioritete.
Njihova opustitev ni naključna; prej je politično logična posledica bistveno drugačnega razumevanja narave podnebne krize in človekove vloge pri njenem nastajanju. Opisano razumevanje nedvomno kaže vse značilnosti klasičnega podnebnega skepticizma.
Vrste skeptikov
Ko govorimo o podnebnem skepticizmu, lahko razlikujemo več njegovih oblik. Prva je skepticizem glede trenda segrevanja (trend skepticism). Ta zanika, da se podnebje sploh pomembno segreva. Običajna argumenta sta, da meritve niso zanesljive ali da gre zgolj za naravna podnebna nihanja. Danes je ta oblika razmeroma redka, saj so dokazi o globalnem segrevanju zelo obsežni. V Sloveniji je njen najbolj prepoznaven predstavnik omenjeni Grims, ki verjame celo, da nam glede segrevanja lažejo in da je celo simbol Karantanije (!) umrl zaradi Zemljinega ohlajanja.
Druga oblika je atribucijski skepticizem (attribution skepticism), pri katerem gre za zanikanje vzrokov podnebnih sprememb. Tak skeptik zanika ali zmanjšuje vlogo človeka pri segrevanju ter spremembe pripisuje Soncu, vulkanom, oceanskim ciklom ali drugim naravnim dejavnikom. Danes je to verjetno najpogostejša oblika podnebnega skepticizma. Iz njegovih stališč prepoznavno sledi, da je njen predstavnik Janez Janša.
Tretja oblika je skepticizem glede posledic (impact skepticism). Ta sicer sprejema, da človek povzroča segrevanje, vendar trdi, da bodo njegove posledice majhne ali celo koristne. Pogosto se omenja daljša rastna sezona, manj smrti zaradi mraza in podobni domnevni pozitivni učinki. V Sloveniji je tipičen predstavnik takšnega skepticizma dr. Žiga Turk, ki se še zlasti rad zaganja v Greto Thunberg in bori proti »katastrofizmu«, kakor da vpliva na spremembe itak nimamo. Njegova posebnost je, da se predvsem bori proti ekološkemu aktivizmu vseh vrst in verjame v rešitev skozi »inovacije«, klasični boj proti spremembam pa se mu zdi nesmiseln in ga smeši skupaj z vsemi apeli vred.
Poleg teh treh oblik poznamo še skepticizem glede ukrepanja (response skepticism). Njegovi zagovorniki znanstvenih ugotovitev praviloma ne zanikajo, vendar trdijo, da so podnebni ukrepi predragi, neučinkoviti ali škodljivi za gospodarstvo in kmetijstvo. Pogosto govorijo o vplivu zelenih lobijev, birokracije ali ideoloških interesov. V Sloveniji takšno držo pogosto zasledimo pri Novi Sloveniji in SLS, ki v imenu zaščite kmetov zagovarjata čim manj ambiciozne zelene politike ter okoljske ukrepe pogosto spremljata z ad hominem diskreditacijami okoljskih organizacij in njihovih predstavnikov. V resnici je kar srhljivo, kolikšnega prezira, sovraštva in pregona so deležni ekologi in naravovarstveniki.
Z analitičnega vidika, če bi pregledovali njegovo naravo, je pomembno razlikovati med naštetimi oblikami skepticizma. Nekateri zanikajo, da podnebne spremembe sploh obstajajo; njihovo zanikanje je usmerjeno v sam obstoj pojava. Drugi zanikajo antropogeni izvor podnebnih sprememb in s tem človeka razbremenjujejo odgovornosti zanje. Tretji ne zanikajo ne sprememb ne njihovega izvora, ne vidijo pa nobene potrebe po političnem ukrepanju. Prav zato je razlikovanje med posameznimi oblikami podnebnega skepticizma bistveno za razumevanje sodobnih političnih razprav.
Predvsem pa postaja več kot evidentno, da desna politika širom sveta skoraj več ne zmore brez podnebnega skepticizma.
Dolžina vročinskih valov
Janša kot podnebni skeptik doslej skoraj ni pritegnil večje pozornosti slovenskega novinarstva, kar vključuje tudi programske smernice njegove vlade. Od njenega konstituiranja do danes se dilema ni prebila med pomembnejše medijske teme. Prav zato je opisani skepticizem, skupaj z vsemi posledicami, ki jih že občutimo tudi v obliki vse daljših in intenzivnejših vročinskih valov, deloma tudi manjši uspeh slovenskih medijskih urednikov in avtokastriranega medijskega sistema. Poglejte največjih pet množičnih medijev v državi in vse bo jasno.
Če mediji spontano ali sistematično ignorirajo odnos vlade do sprememb, celo spregledajo tako izrazit politični preobrat in ga ne postavijo v središče javne razprave, s tem ne opuščajo zgolj svoje nadzorne vloge, pač pa pomembno prispevajo k temu, da podnebni skepticizem postaja politično neproblematičen in samoumeven. Za nameček je zaradi svoje neznanstvene narave in populizma medijsko bolje plasiran, skeptiki pa dobivajo svoje kolumnistične položaje in večjo pozornost zaradi bizarnih trditev.
Kako dolgi morajo biti vročinski valovi, da bodo državljani opazili porazno politiko slovenske vlade, ne ve nihče. Kdaj bodo zahtevali, da njihovi politiki v svojih programih in dejanjih tudi kaj storijo za naše zdravje, varnost, oskrbo s hrano, vodne vire in kakovost življenja, tudi ne. Vsekakor pa vemo, da pomemben del volilnega telesa raje dehidrira do smrti kot prizna svojo volilno zmoto.
Da je le zadovoljen z navodili, naj čim več pije vodo in uživa lahko hrano.
Več:
Podnebni skepticizem na Radiu Ognjišče
Žiga Turk kot zanikovalec podnebne kataklizme
S kisom nad oblake: teorije zarot v času neviht, poplav in toče
Histerična Greta in slovenski podnebni skeptiki
Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse
Vrhunski sedeži in Trumpov podpis: kaj nam sporoča idolatrija najbolj nevarnega politika na svetu?
Trumpovska retorika posmeha: rdeča Tanja Fajon in segrevanje Slovenije
Podnebni skeptiki, zmagovalci v medijski pozornosti
Histerična Greta in slovenski podnebni skeptiki
Grimsova apokalipsa: Bidnova zmaga zrežirana, z njim prihajajo vojne in ponoreli levičarji
Obama, Kitajci in virus kot biološko orožje
Slovenska politika se radikalno radikalizira
Kmetske slike s protesta: prava moškost in ekologija kot nevarnost
You must be logged in to post a comment.