Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost

Redki so trenutki, ko se Borut Pahor izreka o ekologiji in mogoče še redkejši, ko se o famoznem projektu Teš 6, zaradi katerega je med drugimi bil tudi ovaden. Glede na velikansko soodgovornost nekoga, ki je obtežen z bremenom funkcij nekdanjega predsednika SD in predsednika vlade, nastopijo omenjeni momenti le takrat, ko je v pojasnila prisiljen, nikoli prostovoljno. In takšna prisila so običajno novinarska vprašanja, za katera pa iz bogate prakse že dobro vemo, da skoraj nikoli niso dovolj neposredna in vztrajna.

Naj pohvalim novinarja Kanala A, Miho Orešnika, ki je vsem novinarjem RTV Slovenija, znanim po svoji neverjetno uglajeni rezerviranosti, če navedem le en medij, v prednovoletnem intervjuju s predsednikom vsaj glede vztrajnosti podelil manjšo učno lekcijo glede tega, kaj pomeni brezkompromisnost v iskanju odgovorov.

Dobrodejna osvežitev ob medijski diktaturi predsednikove sladke in patetične hiperbolike o narodni enotnosti, soglasju in posledično svetli prihodnosti, s katero nam uredniki tradicionalno še dodatno strežejo zadnje dni ob izteku leta. Zadnji teden je namreč, po nenapisani navadi, rezerviran za modre rekapitulacijske misli prve moralne starešine v državi, ki sicer to sploh ne želi biti.

pahor orešnik kanal a

Orešnik med spraševanjem predsednika

Gretin vpliv na predsednikove odločitve

Tovrstna naloga nikoli ni res enostavna: na drugi strani je briljanten govorec, zelo spreten v ubesedovanju svoje misli in inteligenten v obračanju kontekstov sebi v prid. Drznem si izreči oceno, da mu v tem ne more parirati nihče z domačega političnega parketa.

Novinar je sklop ekoloških tem, v katera je uvrstil tudi poizvedbe o Teš 6, začinil z iztočnico o »velikih ljudeh«, kot sta Steve Jobs in Bill Gates, ob katerih se Pahor, in to sam večkrat pokaže, kar stopi od inspiracije.

Ali ga navdihuje tudi Greta Thunberg, je poskušal izvedeti in dočakal pričakovano pritrditev. Kajti Pahor je potem ne zgolj omenil »mlado deklico« in »to mlado dekle«, ki je »na nek način zbudilo svet«, pohvalil se je s svojim ogromnim osebnim napredkom. Mlada aktivistka ga je prepričala v nič manj, da je sklical posebno posvetovalno telo:

»Greta ni bila samo en navdih, ampak je imela s svojim gibanjem realne konsekvence tudi za moje osebno ravnanje. Nikoli prej predsednik republike ni imel posvetovalnega odbora za nobeno vprašanje. Jaz sem ga sklenil ustanoviti za podnebno politiko.«

Učenje iz napak glede fosilnih goriv

Dramatični zgodovinski dogodek v predsedniški palači bi skoraj zasenčilo priznanje, da nima nobenih zadreg okoli poizvedovanj o Teš 6 (»O Teš 6 meni ni težko govoriti«), glede katerega je zdaj končno spoznal, da bi morali njegovo zaprtje načrtovati prej kot takrat, ko »smo razmišljali ob njegovem odprtju«.

Kaj točno je pospešilo takšen preobrat? Verjetno ne posebej ponotranjeno spoznanje ali ekološka pamet, kajti brez Grete z naslovnic bi morda še zdaj ne meditiral o podnebni prihodnosti, temveč zaradi novih pariških meril, ki energente fosilne narave izločajo iz energetskih načrtov držav. Ne trajnostna naravnanost, temveč zunanja prisila.

A glej ga zlomka, v tej točki Pahor odkriva lastno modrost – vselej v prvi osebi množine, za katero se je vselej varno skriti:

»Ni nobenih zadreg, da se tudi ne bi popravljali. Saj zato pa smo modrejši, ne, zato imamo izkušnje, da jih uporabimo, da ne ponavljamo napak, če jih tako ocenimo. Jaz mislim sicer, da uporaba fosilnih energentov ni bila napaka, še danes ni, moramo pa vedeti, da bo jutri to napaka in da jo moramo odpravljati danes.«

Temporalnost in čas za odpravo fosilnih goriv

Kdo moder bi dojel, kdaj točno je uporaba fosilnih goriv postala ali šele bo postala napaka in ali se čas, ko jo moramo začeti odpravljati kot napako, razlikuje od trenutka spoznanja, da je takšna – torej napaka?

Ker ni verjetno, da se oba trenutka smeta posebej ločevati, da potemtakem čas odprave napak nemudoma sledi spoznanju, da je do nje prišlo, se vprašajmo, kdaj nam predsednik v svoji izjavi priporoča, da začnemo napako odpravljati. Posledično: kaj si v danem trenutku sploh misli o zaprtju Teš 6 in kdaj bo po njegovi modri meri nastopil čas, ko bi morali prenehali uporabljati fosilna goriva? Končno pa še, kdaj smo postali modrejši, kdaj je sam postal moder?

Ta res izjemna izjava ponuja redko priložnost, ko lahko analizo izpeljemo v tako rekoč natančno temporalno zastavljenih mejah na način, kot jih je formiral sam, četudi le na najbolj abstraktni lestvici delitve med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Če odmislimo interpretacijo, da se je o rabi fosilnih goriv izražal »metaforično«, karkoli že to pomeni, zato temporalnosti ne smemo jemati čisto dobesedno, kot tudi ne njenih posledic, bi iz povedanega skoraj morali zaznati dovolj natančen odgovor, kdaj je napočil čas za prenehanje njihove uporabe. Pa ga lahko?

pahor orešnik 2

Pahor o jutrišnjih energetskih napakah, ki to danes še niso

Vsebinsko presojo navedenih trditev puščam čisto ob strani, vendar sploh ni nujno, da je tak čas sploh že nastopil. Dejansko tega ne vemo: Pahor pravi, da uporaba fosilnih goriv ni bila napaka v preteklosti in da ni niti v sedanjem času, bo pa v prihodnjem.

Obenem sicer že ve, da bo to napaka šele jutri, iz česar namiguje, da jo moramo začeti odpravljati že danes. Vendar je hkrati povedal, da uporaba ni napaka niti danes – in če ni napaka, jo je nesmiselno odpravljati. Napaka torej hkrati še ni nastopila in obenem je nastopila, z njo pa je in ni nastopil čas za njeno odpravo.

Pahor s Platonom

Če naj ima takšna kontradikcija sploh kakšen smisel in jo je posledično smiselno analizirati, se mora odvijati v nekem izmikajočem se nevidnem času. Kar me je spomnilo na dobrega in starega Platona, njegov dialog Parmenid in razpravo o temporalnih zagatah postajanja in bivanja Enega.

Ta čudni in nemogoči čas v temporalno in metafizično zaguljenem kontekstu, med nekakšnim »prej« in »potem«, Platon imenuje nenadnost (exaiphnes) in z njo označuje prehod, neko vmesno stvar (metaxy), v kateri se nekaj spreminja iz enega stanja v drugo. Ampak Augenblick, če uporabim Heideggrov prevod, se na neki način ne nahaja v času, ker se pač ne more.

Pahorjeva časovna metafizika vsebuje ravno tovrstni moment razumevanja ekologije: uvida v napako še ni, vendar se v danem trenutku (»danes«) že nakazuje, da obstaja, obenem pa bo raba fosilnih goriv napaka šele jutri, zato jo velja že danes prepoznati kot takšno, pa tudi začeti odpravljati.

Če želimo takšno precej nesmiselno razumevanje rešiti pred obtožbo o logični protislovnosti (»uporaba fosilnih goriv danes je in ni napaka«), nam zato res ne preostane drugega kot vpeljava teze o čisto posebni temporalni zanki na način, kot sem jo ravnokar, morda preveč zapleteno, pojasnil.

Slaba novica za predsednika je, da ji potem podleže tudi atribut »postajanja moder«. Kajti če je odpoved uporabi fosilnih goriv povezana z modrostjo, hkrati pa še vedno tudi danes velja, da ta ni napaka, se tudi vznikanje modrosti na časovni daljici med »biti manj moder« in »postati moder« ali »biti brez izkušenj« in »imeti izkušnje« odvija v tem čisto nemogočem in nezaznavnem času.

V praksi pa to pomeni, da ne moremo zaznati, kdaj je Pahor res postal modrejši, tako kot tudi ne, ali je že nastopil ta nevidni trenutek, ko je zanj uporaba velenjskega lignita v Šoštanju, zdaj tudi uvoženega, napačna ekološka poteza.

Demonologija in modroslovje

Pahorjevo odkrivanje modrosti pri usodnih vprašanjih podnebnih sprememb in preživetja planeta, po siceršnjem odkritem priznanju, da se za zeleno politiko nikoli poprej ni dovolj zanimal, moramo sicer sprejeti z odprtimi rokami. Kako modri so naši politiki in koliko so privrženi modrosti – ter kaj sploh pomeni reči kaj takega?

Prejšnji predsednik vlade Miro Cerar si je leta 2014 zadal nalogo s sloganom »Mislim modro« vstopiti v politiko in zato v modre barve oblekel grafično podobo svoje stranke. V nizu prispevkov, recimo v Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar in Miro Cerar in obeti filozofije v politiki, sem analiziral vrednost njegove privrženosti modrosti in končno tudi filozofiji. Ne morem reči, da bi bilo kaj bolje, če bi se svojih načel držal, a danes že vemo, da je doživel brodolom.

Pri aktualnem premierju je modrost postala obsoletna: Marjan Šarec rad ponavlja, da je modra le kmečka pamet, njegove konstrukcije pameti so zelo populistične in plehke, o tisti pravi modrosti pa misli, da je kvečjemu neposredno v napoto. O čemer pišem v nekaj tekstih, recimo v Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi in Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti. Pa vendar je s takšno odpovedjo modrosti, in morda ravno zaradi nje, trenutno še v sedlu vlade in tudi visoko po javnomnenjskih raziskavah.

Pahor se doslej o modrosti ni veliko izrekal, občasno zgolj o metafiziki, recimo o svoji veri v angele, ki ga varujejo, o čemer več v Pahorjevi demoni in teopolitika. Če namreč upoštevamo zgolj osebno bralno kulturo in duhovne orientacije, je več kot očitno, da recimo Cerarja vsaj malo privlačijo filozofija, religija in new age, Šarca bolj kmečkorokodelske novice in zgodovinske knjige, po lastnem priznanju, Pahorja pa predvsem holivudski filmi in avtobiografije znanih osebnosti, tudi po lastnem priznanju.

Ekološko razmišljujoči angeli

Česar Platon iskreno ni znal razrešiti kot metafizične in logične težave, se politikom ponuja kot priročni recept. Seveda je invencija tega nemogočega časa, ki pulzira med »prej« in »potem«, nenaključna. Dejansko je nujna kot alibi in odlična krinka za bežanje pred politično odgovornostjo za nazaj ali naprej. Demonstrira nam predsednikovo imenitno izpopolnjeno retoriko, v kateri sicer briljira in je ves čas usmerjena v domeno izmikajoče se sofistične praznine.

Zvedena ostaja na njegovo pobožno misel iz intervjuja, da »bomo potrebovali veliko pameti in znanja, da bomo uvedli trajnostne načine zagotavljanja elektrike, ki bodo imeli tudi trajno podporo«, oblečena je v abstraktno izrazje o prihodnosti, na katero je treba misliti danes, a vendar še vedno ni potrebe po tem, da bi kaj storili ali karkoli iz preteklosti obsodili. V tej enigmatični temporaliteti, neulovljivem trenutku prehoda, smo namreč vedno na strani samoumevne neodgovornosti do preteklosti, a se v isti sapi lahko nekaznovano hvalimo, da nas zanimata prihodnost in odgovornost.

Takšna politična temporaliteta bi lahko obveljala za zaščitni znak slovenskih razmer: dejanja in prevzemanje krivde nadomešča neobvezno in neobvezujoče blebetanje. Zato lahko do nadaljnjega kot državljani zgolj upamo, da angeli, ki prišepetavajo Pahorju, razmišljajo čim bolj ekološko.

Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse

Je Greta Thunberg res postala le še ena modna antijunakinja v svetu sodobnih ikon, nepotreben malik širokih množic po svetu, uspešen v mobiliziranju mladih in starih s svojo nenavadno, prav nič instagramsko nekonvencionalno »podobo«, ali pa je morda resnična herojinja tega trenutka, srčna in predana naslavljalka najbolj dramatičnih podnebnih dilem na našem planetu?

Lisjak Greta Delo

Delov kolumnist in skrb za Gretine apokaliptične vizije

Zanikovalci podnebnih sprememb

Razdeljena javnost velikokrat sledi predvsem političnim preferencam, čeprav katastrofalne napovedi znanstvenikov ne dopuščajo nobenega dvoma: nezadržne klimatske spremembe bodo v naslednjih letih in desetletjih, če ničesar ne storimo, prizadele prav vse ljudi, skeptike in podpornike, ne glede na politično pripadnost, barvo kože ali verska prepričanja.

Dvomljivcev ne prepriča niti skoraj popoln znanstveni konsenz o skorajda zakockanosti prihodnosti našega planeta, proti Greti lahko predvsem v zadnjega pol leta spremljamo organizirane napade zanikovalcev podnebnih sprememb, še bolj pripadnikov skrajne desnice, populističnih voditeljev ali tistih predsednikov držav, od katerih se na področju podnebnih politik pričakuje največ.

Sovražna propaganda sploh ne pojenja, nenadoma številne moti, da je predana aktivistka ženskega spola, zaletavajo se v njeno avtistično motnjo in na njenem obrazu odkrivajo moteče poteze; ko jim zmanjka materiala in skrbi za zdravje, v svoji toksičnosti žalijo in obrekujejo njeno družino.

Novi maliki in kulturni marksizem

Tudi pri nas je Janez Janša zavzel prepoznavno stališče: Greta je menda postala del politične agende »leve scene«, ki je »prežeta s kulturnim marksizmom«, k čemur so »hitro dodali še katastrofične napovedi, ki bi jih naj povzročile podnebne spremembe.«

K temu dodana razlaga, da po nepotrebnem pridigamo o tem, kako spremembe izključno povzroča človek, se potem sklicuje na usodno dogajanje na Soncu in na vse, kjer je človekov vpliv na podnebje izključen. Finalna misel prvaka SDS potem enoznačna razglaša diagnozo: celotno dogajanje smemo jemati za ideologijo in famo »novih malikov, kot je Greta«.

Linija domačih zanikovalcev podnebnih sprememb se odlično ujame s široko zastavljeno psihopolitiko konspiracizma in s propagandizmi, da so nam dogajanje podtaknili »ekosocialisti«. Povedano drugače: nismo izjema, Greta je postala predmet neekskluzivne politične folklore na Slovenskem.

Promotorka apokaliptičnih vizij

Tudi v časopisu Delo so se odločili, da dajo prostor skeptikom. Njihov stalni kolumnist Luka Lisjak Gabrijelčič je danes zapisal, da »Greta s svojo karizmo dosega le, da apokaliptične vizije postajajo sprejemljiv način razprave o podnebnih spremembah. Če smo se kaj naučili iz zgodovine 20. stoletja, se iz njih ne rodi nič dobrega«.

Povedano drugače, težava se skriva najprej v njeni karizmi, potem v njeni promociji apokaliptičnih vizij in nato še v tem, da se je tovrstni diskurz, apokaliptičnosti torej, normaliziral.

Stališče na argumentacijski ravni v ničemer ne dopolnjuje klasične agende zanikovalcev podnebnih sprememb, če odmislimo zgodovinski moralni poduk o negativnih posledicah tovrstnih vizij. V podporo svojim dvomom avtor ne navaja nobene utemeljitve.

Moteča znanstvena resnica

Kaj natančno pomeni trditev, da postajajo apokaliptične vizije sprejemljiv način širokih razprav? Najprej predvsem, da so Gretine vizije zmotne. Da vse, na čemer gradi svoje gibanje, bodisi ne drži bodisi je pretirano.

Za pozicijo Delovega kolumnista ni nič bolj ironičnega od splošno znanega dejstva, da švedska najstniška aktivistka nikoli ne pojasnjuje ničesar drugega od tega, kar razlagajo klimatologi. V njenih zahtevah in javnih pogledih ni niti enega odstotka ideologije. Zgolj suhoparni scientizem, če se izrazim zoprno: Greta zahteva zgolj, da znanstvene statistike, preračune in svarila enkrat za vselej vzamemo zares. V tem je edini smisel njenih apelov: nemogoče ji je očitati kričaštvo ali kakršnokoli zlorabo, ne da bi taisto očitali klimatologom.

Potemtakem je njena apokaliptična vizija, ki je menda zdaj neudobno servirana kot »sprejemljiva«, po svojem bistvu le moteča znanstvena resnica. Brutalno takšna, da se moramo pred njo zaščititi, sicer bo menda rodila nekaj zgodovinsko slabega!

Ena najslabših podnebnih strategij

Ko je Greta letošnjega marca organizirala svetovni protest proti podnebnim spremembam pod naslovom »Skolstrejk för klimatet« (Šolska stavka za podnebje), jo je zgolj v Nemčiji, Švici in Avstriji podprlo 25.000 znanstvenikov. Še bistveno več po celem svetu, v ZDA, Veliki Britaniji, Belgiji, Finskem, Avstraliji in Novi Zelandiji.

V Sloveniji smo pred slabim mesecem lahko prebrali zahtevo slovenskih raziskovalcev za sprejetje takojšnjih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. V njej so se naslovili na predsednike republike, vlade, DZ in državnega sveta in opozorili na grožnjo katastrofalnih podnebnih sprememb v imenu »profesionalne in etične dolžnosti«.

Ob tem so dodali, da ima Slovenija med državami Evropske unije eno najslabših podnebnih strategij (Nacionalni energetski in podnebni načrt) in da ta nikakor ni v skladu z zastavljenimi cilji Pariškega podnebnega sporazuma.

O čem se sploh pogovarjamo, ko v javnem prostoru Gretine napore lahkotno reduciramo na škodljive in nesmiselne apokaliptične fantazme? Morda o čem drugem kot priročnem gradivu za priložnostne zanikovalce in ideološke nasprotnike?

Psevdoreligiozni imaginarij

Lisjak Gabrijelčič gradi  svojo zavračanje Grete tudi na zelo nenavadni primerjavi z Devico Orleansko. Ta da je bila s svojimi vizijami uspešna, Ivana je angleško vojsko dejansko premagala, vendar švedski okoljevarstvenici menda to ni dano: ker ne razume politične realnosti, ker ne pozna vzvodov, ker ima zgolj prazno karizmo, ker njena retorika ni racionalna (!), ne more biti uspešna:

»Vendar je tudi očitno apokaliptična, nabita s čustvenimi izlivi, svojo privlačnost pa črpa iz imaginarija, ki me bolj kot na klasični civilnodružbeni aktivizem, kakršnega poznamo iz 20. stoletja, spominja na psevdoreligiozna gibanja.«

Očitki ne bi mogli biti postavljeni v bolj absurdno nasprotje: resna znanstvena opozorila so brez posebne utemeljitve zreducirana na bizarna milenijska verska prepričanja.

Racionalizacija odpuščanj novinarjev

Ni prvič, da Delov komentator ubira svojo misel v nekakšno politično sredinskost, legitimacijo desnih idej in recimo mazaške napade na ljubljanske spomenike označuje za artistična dejanja, o čemer sem podrobno pisal v besedilu Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija.

Toda na preizkušnji je nekaj več, tudi verodostojnost. Isti časopis je nedavno v podnaslovu prispevka Maje Grgič spravil v vzročni odnos odpuščanja novinarjev in naročanje medijskih vsebin. Zdi se, kakor da bi želel uporabiti posebno motivacijo, ko je novinarka zapisala:

»Spomladi je ugasnilo samostojno izhajanje nekaterih revij, na Delu pripravljajo program presežnih novinarjev, odpuščanja ali zniževanje plač napovedujejo tudi na Dnevniku, javni RTV servis ima po besedah njegovega direktorja le še leto dni zlatih rezerv.«

delo brezplačna odpuščanja

Delo o nepotrebnem zgražanju nad odpuščanji novinarjev

Zavito sporočilo po svojem bistvu zveni kot racionalizacija: ker nas ne berete, ker izginjajo kakovostne in kritične medijske vsebine, ker jih nihče ne zna ceniti ali želi podpreti, ne bodite presenečeni, če bomo pač odpuščali novinarje; ne zgražajte se, če se bo to zgodilo, če niste naročniki nobenih tiskanih ali spletnih medijskih vsebin.

Dostop do sobotne edicije Dela sem pošteno plačal. Toda sprašujem se, zanesljivo ne edini, zakaj bi morali bralci plačevati za informacije o tem, da so opozorila pred podnebno katastrofo stvar psevdoreligioznih občutkov o tem svetu. Zveni kot norčevanje; zato bi bil čas, da si nalijemo čistega vina.