Na Siolu so nas s posebnim komentarjem pospremili v trenutno vremensko kataklizmo, menda največjo škodo v zgodovini Slovenije, kot je povedal predsednik vlade. Tokrat nam spet ponujajo kolumno dr. Žige Turka in njegove zlate misli ob vseslovenski tragediji, zelo ažurno kar sredi nje.
Od avtorja smo že vsega navajeni, prevsem neumnosti, apoteoze konservativizma in desničarstva, rasizma in ksenofobije, predvsem pa zaljubljenosti v Jordana Petersona. Poanta njegovega tokratnega komentarja je dih jemajoča: ob podnebnih grozotah, čeprav se sam menda nima za skeptika, moramo cinično zamahniti z roko in se nasmehniti nevednežem. Kajti vse bo v redu. Samo nekaj inovacij še potrebujemo in smo na konju!
Zapis nosi predvidljiv naslov: »Sodni dan?«. Bralci smo pričakovali, da bo bivši Janšev superminister analitično spregovoril o razlogih za podnebne spremembe, ki nam prinašajo vremensko apokalipso vseh vrst. Da je na straneh Siola objavljeno hvalevredno svarilo, kako se moramo brž vzeti v roke in reševati planet Zemlja. No, nismo se zmotili glede osnovne usmeritve kolumna. Glede vsega ostalega pa vsi, ki že dolgo spremljamo neverjetne mentalne obrate avtorja, tudi ne.
Kis in bicikel delujeta isto
Že tisti vprašaj na koncu naslova je postavljen na sumljiv način, ki ne obeta veliko, slabemu začetnemu občutku pa sledi razglašena vsebina – Turk se na začetku dejansko razpiše o vremenskih ujmah pri nas, razkritih strehah, odnešenih mostovih in stiskah ljudi. Nato takoj preide k poudarku o folkpsihološki želji po iskanju »krivca« za vse – kar se mu zdi zmotno in preveč preprosto.
Vprašanja po kavzalnosti, kot pravi, torej vprašanja po »zakaj«, so menda naša smešna obsesija. Kajti tako kot kis ne pomaga ustaviti dežnih oblakov, jih tudi ne bo, če nehamo uporabljati oplov dizel in se raje vozimo s kolesom. Kolumnistu se oboje zdi čisto brezveze, kar jedrnato pove: »Težava je, da imata kis in bicikel približno enak učinek.«
Pri svojem podnebnem skepticizmu se potem ne ustavi. Primitivna ljudstva so menda vedno iskala razlago za narušeno ravnovesje v naravi in dramatične dogodke, mi jih pa tudi. Vse to blebetajo »katastrofisti«, še pravi, ki najprej diagnosticirajo grešnega človeka, ki povzroča slabo vreme, potem pa postavljajo diagnoze: »Da pa imamo samo še pet let časa. So rekli pred petimi leti. Letos spet pravijo, da imamo samo pet let.«
No, saj smo razumeli: vsako leto imamo na voljo novih pet, da se pripravimo, kar pomeni, da jih imamo neskončno.
Proti Greti Thunberg
Podobno kot Donalda Trumpa, Janeza Janšo in vse druge podnebne zanikovalce tudi njega strašno moti Greta Thunberg. Ne prvič. Zdi se mu trapasto, da bi ozaveščali javnost kot ona in Mladi za podnebno pravičnost. Sploh če se aktivirajo ženske:
»Da če ne bomo ukrepali, bodo posledice katastrofalne. Ženske, ki se jim zdi napredno, da nimajo otrok (ker jih moški tudi nimajo), so našle izgovor, da jih ne bodo imele in se bodo tako borile proti podnebnim spremembam. Jih bodo imeli pa kje drugje. Otroke.«
Res nima smisla česa spreminjati, variira svoje začetno skepso in tudi ga nič ne skrbi, da so padle prve žrtve. Njegova zavrta empatija do ljudi v stiski takoj zaide v odkrito nesolidarnost. »Hude ure od nekdaj povzročajo žrtve. Zadnja leta jih je kvečjemu manj. Globalna statistika je jasna – zaradi ekstremnega vremena je človeških žrtev čedalje manj. Ker smo čedalje bogatejši.«
Nič bat, skratka, hujše je, manj je mrtvih in manj hude so posledice!
Odrešil nas bo kapitalizem
Kolumnist je našel pravi trenutek, da nas poskuša potolažiti – dobesedno sredi kataklizme. Žrtev ekstremnega vremena je manj, ne več. Škoda, da ni navedel, da so tokrat po uradnih podatkih zaenkrat umrli le trije v Sloveniji. Od kod je jemal podlago za svoje pogumne statistike in kaj je primerjal, nikjer ne pove.
Za to, da nam gre ob ekstremnem vremenu vedno bolje, česar res nismo opazili, je poskrbel kapitalizem, se priduša. Ta prinaša preživetje za vse, zato je »nespametno ukinjati kapitalizem, ki edini lahko kreira bogastvo, ki je potrebno za prilagajanje spremembam in za ustvarjanje inovacij za čistejše tehnologije.«
Pred podnebnimi spremembami nas morajo preprosto ščititi podjetniki, ki inovirajo, še popametuje, da bo čista energija tudi brez posegov države cenovno konkurenčna. Nikakor pa tega ne morejo narediti Greta in aktivisti:
»Mnogo manj pozornosti je treba namenjati raznim Gretam in društvom mladih in starih za podnebno pravičništvo. Probleme bodo rešili inovatorji, ne demonstranti. Razen, če je problem, kot sem tudi že slišal, da je ljudi preveč. Tega pa znajo rešiti tudi demonstranti.«
Bog v inovatorju
Da bodo podnebne spremembe rešljive izključno z inovatorji in ne potrebujemo družbenih protestov ali upora, ni le nesramnost do družbenega aktivizma, moralno skvarjena in neprimerna. Je bolj nekakšen trumpizem v svoji bizarnosti, ki bi se ga ne sramoval niti bivši ameriški predsednik.
Še več: kakor da imamo neskončno časa za inovacije in nam ni potrebno storiti nič, da bi zares prispevali k zmanjševanju toplogrednih plinov in ogljičnega odtisa. Kakor da lahko z njimi nadoknadimo čisto vse, dosežemo energetsko učinkovitost in obnovljivost virov, zato bognedaj, da bi spreminjali svetovno politiko ali posegli v največje industrijske onesnaževalce.
Turkova ideja zavračanja aktivizma z vsemi protestniškimi gibanji vred ni zgolj groba potuha vladam, multinacionalkam in umazani industriji, da bi temeljiteje pristopili k ukrepom za rešitev učinkov podnebnih sprememb, ampak nam razkrije njegov avtoritarni pogled na družbo, kjer mora vse potekati po imperativu politike in največjih gospodarskih korporacij. Če gre kaj narobe, imamo inovatorje, ki bodo zavoženost netrajnostnih pristopov in uničen planet že nekako znali spraviti v red!
Medijska promocija zanikovalcev
Na koncu postane jasno, da je kolumnist izkoristil tragedijo za groteskno promocijo turbokapitalizma, zanikanja podnebnih sprememb in osiranja »katastrofistov« in družbenih aktivistov. Če se sprašujemo, kam plovemo in kako slovenski mediji prispevajo h kataklizmi ne samo v glavah ljudi, ampak posredno tudi v dejanskem življenju, potem je branje podnebnih zanikovalcev, kot je Turk, nujno opravilo. Kakor je tudi za analizo mimikrije in izmikanja: avtor se sicer nima za čistega zanikovalca, kar je zgolj diskurzivna in narativna taktika, saj sicer sprememb ni več mogoče negirati, lahko pa se pretvarjamo, da niso velike in da so hitro rešljive.
Več:
S kisom nad oblake: teorije zarot v času neviht, poplav in toče
Histerična Greta in slovenski podnebni skeptiki
Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse
Žiga Turk o študentih kot drhali in podedovanem strahu pred temnopoltimi in judi
You must be logged in to post a comment.