Obramboslovec in vojak na čelu TSmedia in Antenna TV SL

Po poročanju Financ in ob nenavadnem, a vselej indikativnem nezanimanju skoraj vseh drugih množičnih medijev, se je na vrh družb TSmedia in Antenna TV SL zavihtel Roland Žel. Nedavno ga je nadzorni svet Telekoma imenoval za direktorja za mandatno obdobje štirih let, od prvega septembra letos naprej. Na tem mestu bo zamenjal Tino Česen, ki je doslej vodila z medijsko sfero povezana podjetja znotraj Telekoma.

Časopis Finance je opazil, da v sporočilu za javnost Telekom ni ponudil »utemeljitve« za takšno imenovanje. Zato so sami pobrskali po njegovih referencah: Žel je prihaja na novo stolček z mesta svetovalca na politično varnostnem področju stalnega predstavništva Republike Slovenije za EU v Bruslju.

Vojaške zadeve

V sistemu Cobiss so njegove maloštevilne objave katalogizirane pod rubriko Vojaške zadeve. Umetnost vojskovanja. Vojaška znanost. Povedano drugače: z mediji, kot sta SIOL in Planet TV, se bo ukvarjal in jih vodil vojak, človek z izkušnjami na obrambnem področju. V preteklosti generalni direktor direktorata za obrambne zadeve, in sicer od leta 2010. Pri Financah so celo našli takratno utemeljitev za imenovanje Žela:

Vse od ustanovitve sedanjega direktorata je v vodstvu opravljal različne naloge s področja kadrovskih in organizacijskih zadev, sodeloval je pri pripravi strateških dokumentov nacionalne varnosti z obrambnega področja, kot direktor urada je opravljal naloge vodenja in usmerjanja, ki se nanašajo na področje civilne obrambe, kriznega upravljanja, zagotavljanja civilnih zmogljivosti za podporo Slovenski vojski in vojskam zavezništva, urejanja prostora za potrebe obrambe, kartografije ter izobraževanja in usposabljanja kadrov v obrambnem sistemu.

Žel Telekom finance

Prispevek v Financah

Mentorska skrb

Seznam se bere kot opis nekoga, ki bi lahko bil Šarčev državni sekretar za nacionalno varnost. No, Žel je že druga zanimiva kadrovska rešitev v letošnjem letu. V prispevku Šarčev alter ego, ki se počuti kot pošast Nessie sem pisal o intervjuju za aktualnim državnim sekretarjem na nacionalno varnost za Siol, v katerem je novinar Damirja Črnčeca pozabil povprašati marsikaj bistvenega. Naključje je hotelo, da je 1. februarja letos mesto pete članice uprave največjega telekomunikacijskega operaterja v državi zasedla Vida Žurga, dolgo časa izjemno aktivna članica stranke SDS, ki je, spet po strahovitem naključju, julija 2017 doktorirala pri mentorju Črnčecu.

Časnik Večer je objavil dokaze, da je nova strokovna pridobitev v Telekomovi upravi s svojim mentorjem tudi v poslovnem odnosu. Z njim je poslovala še najmanj leta 2015, ko mu je septembra prodala »IGLU – Inštitut za globalno upravljanje«: v njem je Črnčec še vedno lastnik. Še eno veliko naključje: 1. januarja 2013 je članica uprave Telekoma postala Mateja Božič, sicer žena prej omenjenega Dobrana Božiča, danes svetovalka isti upravi.

Zato ni presenetilo, ko je novinar Aleksander Kolednik svojemu intervjuvancu pozabil zastaviti niz ključnih vprašanj, kar sem tudi javno napovedal dan poprej. Naj jih nekaj, dovolj znanih, naštejem: ničesar nismo slišali o kadrovanju v upravo Telekoma, nič o urejanju POP TV in prihodu njihove novinarke na prvo mesto na listi za evropske volitve v stranki LMŠ, na kar namiguje njegov prejšnji politični delodajalec, preden je nenadoma postal »politični prosti strelec« (kot si pravi sam), nič o odstavljanju poslanca LMŠ Darija Krajčiča zaradi sendviča, odstopu sekretarja Romana Kirna v neposredni bližini predsednika vlade, tudi ne o odtekanju podatkov na revijo Reporter in vplivu na pisanje tamkajšnjih novinarjev, o čemer je spregovoril odstopli sekretar Peter Vilfan, ki je dostavil dokumentacijo osebno v kabinet premierja, a se je naslednji dan že znašla v omenjenem časopisu.

Kdo kadruje v Telekomu?

Od tod naprej lahko ugibamo o dvojem: je morda tudi Žel magistriral pri Šarčevem državnem sekretarju,  včasih direktorju Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo, direktorju  Slovenske obveščevalno-varnostne agencije SOVA in svetovalcu načelnika Generalštaba Slovenske vojske za obrambno politiko? S kakšnimi strokovnimi znanji je prepričal Telekomove nadzornike, trenutno razvpito Lidia Glavina kot predsednico in druga članice in člane, ki so Bernarda Babič, Dimitrij Marjanović, Barbara Kürner Čad in Barbara Gorjup?

Drugi del ugibanja zadeva vpletanje vrha politike v delovanjem državnih podjetij in z njim povezanih medijev. Je odhod Tine Česen, ki je predčasno končala mandat, povezan z odstopom Rudija Skobeta? Slednji je, beremo v Reporterju (!), nedavno na finalu nogometne lige prvakov v Madridu prijateljem okoli sebe tarnal, da sta ga s čela Telekoma strmoglavila Šarčev državni sekretar Damir Črnčec in članica uprave Telekoma Vida Žurga.

Dovolj denarja za oglaševanje v propagandnih glasilih

Za plačo Želu ne bo treba skrbeti, če naj zaupamo javnemu viru: Česnova je za vodenje TSmedie dobivala mesečno 9.000 evrov, za vodenje Planet TV pa še dodatne tri tisočake, čeprav je družba pridelala že skoraj 50 milijonov evrov izgube.

Sicer je skupina Telekom Slovenije v prvem polletju 2019 ustvarila 19,57 milijona evrov čistega dobička, kar je 35 odstotkov več kot v istem obdobju lani, medtem ko so prihodki od prodaje upadli za pet odstotkov, na 340,63 milijona evrov. Dovolj denarja, da lahko oglašujejo tudi v Janševih propagandnih glasilih in sobivajo ob ksenofobnih in nestrpnih člankih, o čemer sem pisal v Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih.

Planet TV in Siol solidarno do vaških stražarjev

In se je zgodilo. Po nekaj dnevih smo le dočakali prvi prispevek v kakšnem od pomembnejših domačih medijev, ki je potrdil pisanje Janševih propagandnih občil glede obstoja vaških straž v Beli krajini. Povedano drugače: novinarjem se tega podatka najmanj tri dni ni ljubilo preveriti. Dela so se lotili na Planet TV,  prispevek je v pisni obliki objavljen tudi na straneh Siola, rezultat je katastrofalen.

O tem, kako kleni Slovenci v čepicah Hervardov pozirajo nekje ob meji in se hvalijo, da proti beguncem spuščajo rafale iz mitraljeza, zaradi česar se migranti hvalevredno nemudoma razbežijo, sem poročal v zapisu Vaške straže: z rafali proti beguncem. Pri Planet TV so se odločili za malce drugačen pristop.

planet tv vaška straža

Vaški stražar Blaž o komandah, ki jih uporabljajo

Novinar Igor Krmelj je poskušal poskrbeti, da bo vsak gledalec najbrž ob ogledu zajokal od vzhičenosti nad domoljubjem samorganiziranih posameznikov, ki se žrtvujejo za narodov blagor.

Natančnejšega kraja sicer prispevek ne izda, toda vsak dan se menda okoli 10 posameznikov nekje v Beli Krajini odpravi po meji; pri tem so povsem neoboroženi (kar se zdi te vrste podatek, ki želi zveneti prav nasprotno od začetnih pohval o rafalih, nad katerimi so se navduševali Janševi propagandisti), prehodijo pa tudi do 50 kilometrov na dan.

Pred kamero je stopila le ena oseba, Blaž Zidar – prav tista, ki je tudi na fotografiji z pristaši Hervardov iz mojega prvega zapisa. Oblečen je, dokaj pričakovano, v maskirno obleko, na glavi ima čepico Društva Moris Kočevska Reka, ki ga dolga leta vodi Janšev pristaš Tone Krkovič.

Sebi pravijo, pojasnjuje intervjuvanec, »vaške straže« oziroma »pregledniki meje«, celo z neskrito reminiscenco na domobranske vaške straže, nakar popelje novinarja po poteh, kjer po njegovem migranti povsem neovirano vstopajo skozi »tehnične ovire« in imajo, kot poudari, povsem prosto pot. Novinar Krmelj je zavzel povsem pasivno držo, delovanja ali obstoja vaških straž mimo zakona ni poskušal niti problematizirati, pač pa je v podtonu z njimi ves čas solidaren. S tem je dejansko dobesedno demonstriral početje na način, ki sem ga pred dnevi anticipirajoče opisal s temi besedami:

Dvomim, da bo z vaškimi stražami kaj drugače: počasi nam bodo novinarji začeli risati simpatične čudake kot prave in iskrene domoljube, ki skrbijo za našo varnost, ker je država šla v maloro. No, kot vidimo, nekateri mediji, resda strankarski, svoje velike naklonjenosti rafalom proti beguncem že zdaj niti malo ne skrivajo.

In bolj ko se slabe tri minute dolga reportaža bliža koncu, bolj nam postaja jasno, da bo novinar intervjujal le »preglednika meje« in da v naracijo ne bo vključil prav nobene druge osebe ali komentatorja, npr. odziva ministrstva za notranje zadeve ali politike, ki bi družbenemu dogajanju dodelila kakšno problemsko noto.

Mimogrede, glede fenomena samoorganizirane paramilice bi že dolgo nazaj pričakovali odziv predsednika vlade, ampak kaj, ko ima ob sebi notoričnega državnega sekretarja, ki je najbrž ob vaških stražah navdušen, njegov vpliv pa npr. dokazano seže v vrh Telekoma.

planet tv vaška straža zastava

Še nekaj promocije za domače domobranske zastave na hišah preglednikov meje

Na koncu reportaža izzveni kot čista promocijska gesta v podporo obstoja vaških straž, zato po pričakovanju, najbrž da ne bo kakšnega dvoma, gledalec prisluhne zaključnemu nekritičnemu komentarju novinarja, ki figurira kot osrednje sporočilo prispevka:

»Blaž, ki ima na hiši izobešeno kranjsko zastavo, misli samo na svojo državo. Strahu ne pozna… Razmišlja pa o tem, kako bo zaščitil svojo družino.«

Na Planet TV so se potemtakem uredniki odločili: potrebujemo več pogumnih Blažev, ki so vzeli zakon v svoje roke, golorokih preglednikov meje brez strahu, ki se žrtvujejo za varovanje naše meje in v kleni angleščini odganjajo begunce s tem, da nanje vpijejo, naj se poležejo po tleh, na hišah pa imajo razobešene domobranske zastave. Po tem dejanju se, pojasni vaški stražar, razbežijo. Kot nekje na sredini navdušeno intonira svojo pripoved novinar, se proti migrantom borijo z golimi glasovi (!).

Domače veseloigre s tragično primesjo potrebujejo istovrstno medijsko spremljavo. In kaj ob vsem tem, popolni pasivnosti politike in navdušenosti medijev glede vaških straž preostane državljanom? Zgolj upanje, da gre za slabo šalo in osamljene posameznike z željo po pozornosti.

Jadrati z Gašparjem Gašparjem Mišičem: o morskem klepetu z novinarji

Gašpar Gašpar Mišič? Človek sedmih življenj in številnih ambicij. Najprej pa je pomorščak in lastnik ene največjih jadrnic pri nas. In z njo nas je zapeljal po širnem slovenskem morju.Z njima je jadral kolega Jaka Elikan, ki bo vsak ponedeljek zvečer obiral drugega sogovornika.

Takole so oglaševali nov televizijski prispevek in ciklus novinarja Jake Elikana na Facebooku. In ja, novinar Planeta se je povabil na jadrnico Gašparja Gašparja Mišiča. Napaka, bi dejali prvi. Spet drugi, da je to zgolj privlačen koncept oddaje na televiziji, ki sledi komercialnim zahtevam in z njimi povezani teletabloidnosti. Da z njim kot takšnim ni kaj prida narobe. Da se nekaj osebnega druženja s parapolitičnimi veljaki, onstran informiranja, prav prileže. Da nas vizualna stilizacija in ikonografija jadranja pač smeta fascinirati.

Mišič Elikan SIOL začetna

Začetek Planetove zgodbe na Siolu, ki povzema prispevek in ponuja video

Osnovno vprašanje je torej, kako zelo ustrezni so takšni pristopi novinarskim standardom. Vrhunsko novinarstvo takšen navidez frivolni »kramljajoči diskurz«, kot bi dejala dr. Breda Luthar, zanesljivo ni. Toda ali smemo reči, da je prestopil mejo profesionalno dopustnega? Mnenja bodo verjetno različna. Osebno mislim, da je ni, a da nas takšno dejstvo še ne odvezuje dvomov v prispevek.

Neobvezno pomenkovanje, s katerim je notorični Koprčan popeljal novinarja naokoli, pač učinkuje piarovsko: ko ste gost v hiši ali na ladji, se do gostitelja nujno obnašate bolj prijazno. Kako se je tega lotil Elikan?

Gumbi od gat

Na Siolu so oddajo pospremili z naslednjimi opisnimi poudarki:

Jaka Elikan se je z Gašparjem Mišičem, ki ga je njegov tesen zaveznik župan Boris Popovič postavil za prvega komunalca, pogovarjal z njegovimi aferami, od nepremičninskih poslov do priveza za njegovo plovilo. Pa tudi o krivdi za razmah korupcije v Sloveniji, o napovedih za parlamentarne volitve prihodnje leto, o svojem spogledovanju s politiko.

V besedilu Siola sledi udarni del iz intervjuja, ko je na poizvedovanje, ali bo Cerar ostal premier, navržen za sobesednika značilen pikantni odgovor: »Če se bo potrudil, bi lahko, sicer bo odletel kot gumb od gat.« Podlaga vprašanja, preko katerega sta prišla do tega, je dejansko nadvse pomenljiva: Mišič je bil namreč poprej izzvan, če morda razmišlja o tem, da bi postal predsednik vlade.

SIOL Mišič Elikan

Video utrinek z jadranja: klepet novinarja z Mišičem

Po objavljenem posnetku sodeč je jadrajoči novinar odigral vlogo sedečega statista. Po epohalnem laskanju v uvodu (»Z dvignjenimi jadri zapluje naravnost proti prvemu luškemu pomolu. V kakšnem drugem trenutku bi to bil incident. Danes pa pozdravlja žerjaviste, ključni člen Luke, in kuje nove načrte, kako pri pretovor povečal tja proti vrtoglavim 100 milijonom ton.«) je beseda prejkone pretežno prepuščena razvpitemu nepremičninarju, ki se spominja nekaterih svojih podjetniških zgodb. Povezovalnega besedila je malo, med njimi morda izstopa fraza »je pravcati magnet za afere«, ki se hitro izgubi v Mišičevem iznajdljivem žlobudranju. Ko se novinar dotakne same jadrnice, s katero rineta proti Luki, omeni afero poglobitve priveza zanjo, seveda na davkoplačevalske stroške, a tudi zanjo ima lastnik plovila pripravljeno banalno pojasnilo. Saj vemo: vse je zarota novinarjev in še zlasti novinarke TV Slovenija.

Mišičev povratek

Nekaj kontekstov prispevka aludira na Mišičevo vnovično vrnitev na čelo Luke Koper, ki si je očitno močno želi. Skupaj s koprskim županom. Novinar kar sam prijazno razloži, zakaj je želja legitimna:

»Sodišče je nedvomno pritrdilo, da njegova razrešitev ni bila pravilna.«

Vmes Elikan bolj mimogrede, pravzaprav kar dobesedno le našteje nekaj afer, v katere se je Mišič ujel. A ko že mislimo, da bo sledila podrobnejša disputacija po mamljivem uvodu s »Korupcija mu nikakor ni tuja. Okusil jo je na lastni koži.«, gledalec hitro izve, da je »za zapahe spravil človeka… ki je v Piranu odločal o gradbenih dovoljenjih.« Skratka, korupcija drugih, ne njegova!

Mišič Elikan SIOL mahanje

Prijazno slikani Mišič v trenutku, ko maha – menda žerjavistom

Rdeča nit in verjetni motiv pogovora je Siol skrčil v opis Mišičevega »proslavljanja«, če uporabim izraz iz podnaslova vesti:

Na petkovi skupščini Luke je Slovenski državni holding odstavil nadzornico Alenko Žnidaršič Kranjc, ki je pred leti pokazala vrata Gašparju Mišiču. Bi se ta glede na sodbo delovnega sodišča vrnil na mesto, ki ga vse od njegove razrešitve zaseda Dragomir Matić?

“Imajo ponudbo – ali vrnitev na položaj predsednika uprave ali izplačilo plač do konca mandata,” je za Planet TV dejal Gašpar Mišič. O denarju ne želi govoriti, nazaj pa želi priti, tako pravi, ker ga zavezuje pogodba in “da vidite, kako hitro se rešujejo nakopičene težave”.

Ob temi zmagovitega povratka so nekako zbledele tudi druge profanosti, kot je recimo Mišičev odnos do denarja. Elikan omeni, da z denarjem nima težav (»Saj imate milijone, saj v to noben ne dvomi«), a se sogovornik brani, češ da vozi le enega skromnega passata, medtem ko se drugi bahajo z boljšimi avtomobili. Impresivno, ko vam nekdo na ta način stoka na eni največjih jadrnic pri nas. Nato na sledi obubožanemu predsedniku Pahorju navrže, da s svojo plačo 2200 evri v Marjetici pač ne more preživeti, zato mora živeti od popoldanskega biznisa.

Oglaševanje in njegovi gnusni produkti

Če bi kdo pomislil, da je prispevek preveč piarovski in da je takšen že po nujnosti žanra, »domačega« pomenkovanja na terenu gosta, mu bo pri presoji lahko v pomoč novinarjevo stališče do oglaševanja. Kajti Elikan nastopa tudi na okroglih mizah o vlogi psov čuvajev. Na lanski v organizaciji Katedre za novinarstvo, Društva študentov novinarstva FEJS in Komunikološkega društva so se dotaknili »oglaševalskih in lastniških ovratnic«, kot pravi avtor besedila v Večeru. Na njej je slikovito pojasnil, kaj se mu gnusi:

Oglaševanje je nujno, saj se z njim mediji napajajo, se strinja novinar še ene komercialne televizije Planet TV Jaka Elikan, ki pa opozarja, da oglaševanje v medijih ne sme biti enačeno z oglaševanjem v novinarskih prispevkih. Takšne hibride, ki v obliki novinarskega prispevka oglašujejo nek produkt ali storitev Elikan z gnusom zavrača. Vendar so prisotni, tako v tisku kot na televiziji, zato opozarja: “Čim ima hiša ali novinar korist od tega, da nekaj konkretnega objavi, je to nesprejemljivo. To ni več novinarstvo, ampak marketing.” Meni, da ljudje to takoj opazijo.

Drži. Kaj točno so ljudje opazili v njegovem prispevku z Mišičem? Neznosno reklamiranje intervjuvanca ali zgolj nevtralen klepet s priložnostnim jadralcem? Posebnega novinarskega vrhunca gotovo ne.

Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec

Zakaj je sleherna javna razprava o sovražnem govoru pri nas tako neuspešna? Zakaj z njo ne moremo prodreti v javnost?

Poglejmo svež primer, ki nam je lahko v pomoč in tvegajmo tezo: težko se je boriti proti njemu, če vidni slovenski novinarji raje dajejo prednost njihovim izvajalcem kot problematizaciji sovražnih stališč.

Čisto sveža zgodba je naslednja: Primož Cirman in Vesna Vuković sta za Siol napisala članek z naslovom »Gneča na desnici: Bog, begunci in kako se odmakniti od Janše«. V njem se ubadata z današnjo ustanovitvijo nove stranke Aleša Primca, možnostmi novih strank na prihodnjih volitvah in med drugim postavljata tezo:

Prav vprašanje, kakšna je “prava družina”, bo ob beguncih in pravosodju očitno osrednje orožje pomembnega dela bloka, predvsem tistega, ki ga obvladuje Janša.

Cirman Črnčec Primc uvod

Začetek članka na Siolu: rešitev so Bog in begunci

Med komentatorje sta povabila tudi dr. Damirja Črnčeca. To je že tretji njegov nastop v medijih ta teden. Dekan Fakultete za državne in evropske študije, kolumnist Reporterja, nekoč direktor Sove in tesen Janšev sodelavec, je v članku omenjen desetkrat. Kot dekan je tudi predstavljen in legitimiran. Med drugim navajata njegova radikalna stališča:

Med vsebinskimi poantami, ki bi jih morale v kampanji poudarjati stranke tega pola, navaja “postavitev jasne razlike do politike uničevanja družbe in države skozi projekte, kot so multikulturalizem, odprte meje in vsiljevanje nezakonitih migrantov”.

“Na prvem mestu je z vseh vidikov naš človek, ne tujec. In javno se zavezati, da bodo preganjali vse, ki ropajo to državo, ki so povzročili bančno luknjo. Pomembno vprašanje je tudi odnos do Evropske unije in vse bolj odtujene bruseljske birokracije,” meni Črnčec.

Kot bomo videli, dekanu ni težko islama opisati z rakastimi celicami, ki se širijo po Evropi, kot srednjeveško civilizacijo ene knjige, Arabce označiti za tiste, ki so leni in ne delajo, s kriminalci, nasilneži in drhaljo, begunce pa je treba do zadnjega deportirati.

Komu dajemo besedo

Primož Cirman je podpredsednik Društva novinarjev Slovenije (DNS). Ne Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Pričakovali bi, da imajo njegove novinarske presoje določeno globino. Ko daje besedo Črnčecu, odpira vrata stališčem nekoga, ki zagovarja ničelno stopnjo »tolerance do beguncev«. Kar pomeni izrecno: nobenega begunca v Sloveniji.

Ne samo, da daje besedo takšnemu komentatorju, temu sorodne ideje tudi citira: Slovenija mora omejevati tujce, ne smemo dovoliti vsiljevanja nezakonitih migrantov, ustaviti moramo politiko uničevanja z multikulturalizmom. Zanimivo bi bilo vedeti, ali so takšna novinarska načela blizu DNS, ki ima okoli 1000 članov.

Kot nekdo, ki se je obrnil od Janše, v funkciji komentatorja vidi le pohvalne besede za novo stranko:

Stranka Aleša Primca je dodana vrednost za Slovenijo in bo kot takšna dobila glasove širokega spektra volivcev. V slovensko politiko dodaja nov element, odpira nove zelo pomembne teme, s katerimi se bomo morali spopasti v prihodnosti.

Cirman Črnčec SIOL

Izsek iz članka: Črnčec o možnostih Primčeve stranke

Komu ne dajemo besede: Črnčec in njegov sovražni govor

A to je le del težave. 21. marca 2017, torej pred petimi dnevi, je Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor, čigar član sem, medijem in javnosti posredoval svoje stališče o zadnjih primerih, ki jih je zaznal v javnem diskurzu.

Med tremi je navedel tudi primer sovražnega govora dr. Črnčeca. Zadnjega poročila Sveta sta se dotaknila le STA in deloma Večer – a noben med njima ni izrecno omenil avtorja. Ostalih odzivov ni bilo – velja za vse glavne medije v državi.

V prvem primeru slovenske tiskovne agencije je sledila nenavadna novinarska redukcija na zgolj en primer od treh naštetih, na analizo govora v zakonu o tujcih, v drugem gre za vest v vesti: Kristina Božič omeni njegov obstoj ob uradnem obisku komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope Nilsa Muižnieksa v Sloveniji.

Ker se slovenskim novinarjem vobče očitno ne zdi vredno povzeti stališč o sovražnem govoru, pa tudi ignoranca se ni zgodila prvič, bom na tem mestu ponovil analizo, ne glede na dolžino:

Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor se je odločil odzvati na kolumnistični zapis v tedniku Reporter pod naslovom »Prizadet sem!« izpod peresa dr. Damirja Črnčeca, objavljen dne 2. januarja 2017. Čeprav je Svet že večkrat obravnaval in opozoril na širjenje sovraštva do beguncev v slovenskem prostoru, tudi v posebni izjavi dne 4. septembra 2015 z dodanim svarilom, usmerjenim proti sovražni, rasistični in protibegunski retoriki v medijih ali izpostavljanju in reprodukciji tovrstnih sporočil, predstavlja navedena kolumna kontinuirani poskus produkcije sovražnega govora do islama in beguncev, za katerega ocenjujemo, da je v slovenskem prostoru po obsegu (v mislih imamo številne Črnčeceve medijske objave, kolumne, zapise na družbenih omrežjih) eden najbolj intenzivnih.

Avtorjeva sporočila bi lahko razdelili na tista, ki so neposredno sovražna in nestrpna do islama in beguncev, na drugi strani pa na komplementarno grajo vseh, ki čutijo do beguncev preveč razumevanja in ravnajo strpno: pri tem ima v mislih slovensko vlado in vlade drugih evropskih držav, domače politične stranke in posameznike.

Glede prvega Črnčec begunce in muslimanske (ali arabske) priseljence v Evropi primerja z rakom, s katerim smo okuženi, muslimane pa opiše z vrsto nestrpnih stereotipov: Okužili so nas z rakom, zasejali so rakaste celice po celotni Evropi. Kaj drugega je to kot uvoz milijonov neizobraženih mladih moških, ki ne spoštujejo ničesar, na čemer temelji naša družba. Moških, v čigar kulturi je, da ne spoštujejo žena. Moških, ki niso navajeni delati. Arabec, ki bo delal 40 let v avtomobilski tovarni na Bavarskem, je film, ki ga ni in ga ne bomo videli. Zakaj so nas sploh okužili s tem rakom? Komu je to v interesu in koliko je dobil za to plačano?

Avtor islam imenuje za »srednjeveško civilizacijo, ki temelji na eni knjigi«, njegova kritika je namenjena »političnim odločevalcem« in »levodesnim vsegliharjem«, prst pa je usmerjen v evropsko in slovensko strpnost do islama. Po njegovem je pravilna le »ničelna stopnja tolerance« do beguncev, ki v Evropo prinašajo islamizacijo: »Nič nezakonitih migrantov, to je edina dolgoročna varnostna politika. Ničelna stopnja do kakršnihkoli poskusov islamizacije in arabizacije naše družbe je imperativ.«

Avtor svoj sovražni govor ne samo podpihuje, temveč svoje pritoževanje na več mestih razširi proti javnemu diskurzu nasprotovanja sovraštvu, toleranci in sovražnemu govoru. Med drugim zapiše, da »stalno posluša paberkovanje ključnih politikov, da moramo biti tolerantni do netolerantnih«, da mu »hočejo odvzeti svobodo govora pod krinko pregona sovražnega govora«. Po njegovem smo Slovenci, Evropejci, državljani in volivci žrtev političnih povezav levice in desnice, pri čemer ima v mislih slovensko situacijo, kjer nas politiki »prodajajo za pest novčičev srednjeveški civilizaciji, ki temelji na eni knjigi«. Njegova ost je usmerjena tudi proti javnemu mnenju (»Bilo je dovolj tega javnomnenjskega posiljevanja in prodajanja bučk, da moramo pomagati«) in »lažnivim medijem«, ki po njegovem mnenju lažejo, da »islamistični teroristični napadi po Evropi nimajo zveze z islamom«. Kot znak »poturčenosti prestolnice«, tj. Ljubljane, pa navaja, da so »v božičnem času glavne zvezde trubači«, s čimer je svoj sovražni govor razširil tudi v polje nacionalističnega protisrbskega resentimenta.

Na drugih mestih, predvsem na Facebooku, Črnčec v svojih komentarjih begunce večkrat imenuje »drhal« oziroma »migrantska drhal«, zapiše, da je treba »izgnati bando« ali uporablja stavke, kot so »Spokajte! Deportacija je edino zdravilo!«, med drugim jih okvalificira za kriminalce in nasilneže (»V Sloveniji pa oblast uvaža največje kriminalce in nasilneže iz Afrike, Somalijce ter plačuje uradnice za vlaganje tožb na naša sodišča!«), Slovence ironično imenuje za »ponosne potomce nasilnih turških vpadov«, govori o »nadaljevanju protislovenske, arabizacijske politike«. Njegovo stališče do beguncev je znano, pravi, saj ponovi, da ga je že večkrat izrazil: »Stokrat sem že povedal, NIČ nezakonitih migrantov je edina dolgoročna varnostna politika. In nulta stopnja tolerance do poskusov islamizacije in arabizacije Slovenije!« Črnčec v omenjeni kolumni komentira tudi tiste, ki njegova stališča označujejo za nestrpna in sovražna, in sicer s stavki, kot so »Ker mi razni bleferji razlagajo, da je resnica sovražni govor in laž resnica«, »Ker mi hočejo odvzeti svobodo govora pod krinko pregona sovražnega govora« in »Ker mi invazijska drhal, ob pomoči domačih izdajalcev in pete kolone, pravi, da je prizadeta, ker jim pokažem ogledalo«.

V Svetu za odziv na sovražni in diskriminatorni govor smo prepričani, da Črnčecev emocionalni jezik nesporno vsebuje elemente močno intoniranega sovražnega govora, uperjenega proti islamu kot veri ter obenem beguncem in begunkam, ki jih avtor razume kot ogrožujočo skupino ljudi, do katere ne sme obstajati nobena stopnja tolerance. S tem, po našem mnenju, proizvaja sovražni govor, kakor ga definira Svet Evrope, saj širi, razpihuje, spodbuja ali opravičuje sovraštvo in ksenofobijo, kar vključuje nestrpnost, izraženo z agresivnim nacionalizmom in etnocentrizmom, diskriminacijo in sovraštvom proti manjšinam, migrantom ali osebam z migrantskim ozadjem.

Podobno velja, da se Črnčec približuje kršitvi po 297. členu Kazenskega zakonika, ki sankcionira vse, ki javno spodbujajo ali razpihujejo sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, kadar ti temeljijo, med drugim, na verski, rasni ali etnični pripadnosti, poreklu in družbenem položaju. Tudi 63. člen slovenske Ustave jemlje za protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti, kar njegova stališča do islama nedvomno so.

Posebej obremenilno se nam zdi, da je dr. Damir Črnčec, nekdanji direktor Sove, svoje besede zapisal v času, ko opravlja javno funkcijo dekana Fakultete za državne in evropske študije: zaradi navedenega in dejstva, da mu slovenski mediji odmerjajo pomembno komentatorsko mesto, je treba pri njegovih ponavljajočih se izjavah do islama in beguncev računati tudi na njihovo odmevnost in težo, ki jo imajo pri tistih, ki so jim primarno namenjena: vseh državljanih in državljankah, dovzetnih za razpihovanje sovraštva in nestrpnosti.

Protislovna logika: ne moreš oboje hkrati

Seveda bi lahko dejali, da so mediji pač trenutno spregledali in zagrešili majhno nerodnost. A se bojim, da je ignoranca do svaril pred sovražnim govorom v kombinaciji s promocijo njihovih izvajalcev lahko tudi malo manj dobrohotno razložljiva.

Obstaja kup spornih političnih komentatorjev, ki jim novinarji radi dajejo prostor, vedno znova: nekateri na svojih portalih napadajo novinarje, kot Sebastijan Jeretič, kar drugih novinarjev ne moti, spet drugi izvajajo radikalni seksizem in teorije zarote, kot dr. Boštjan M. Zupančič, ali pa so vpeti v politične projekte, kot je Milojka Balevski.

Protislovna logika je vedno enaka: če legitimiraš svojega medijskega analitičnega heroja, ne moreš pljuniti proti njemu, ker jemlješ kredibilnost ne le njemu, ampak tudi sebi. Se pravi: ko Primož Cirman in Vesna Vuković iz Črnčeca naredita avtoriteto, kot novinarja ali skozi svoj medij pač ne moreta objaviti, da je to oseba, ki po mnenju Sveta izvaja sovražni govor. Ne, to bi bilo samomorilsko. Potem ga naslednjič pač ne bi mogla kar povabiti.

Zamolčanje ali ignoranca do stališč Sveta za odziv na sovražni govor je zato nenadoma smiselna in manj naključna: po svojih komentatorjih že ne bomo pljuvali! Njihova mnenja o tujcih in multikulturalizmu so tako fina! Je zdaj jasno, zakaj Siol in drugi niso pripravljeni omeniti sovražnega govora? Ne rečem, da sta vsega kriva omenjena novinarja, a strukturno logiko molka sem dovolj nazorno pojasnil.

Sovražni govor je reči, da je nekaj sovražni govor

Ironija je želela, da je namesto medijev zapis o sebi opazil avtor, ki mu je namenjen. Mediji ne, povzetki obstajajo le v diskreditacijah obravnavanih. Dekan Fakultete za državne in evropske študije se je na družbenih omrežjih odzval in Svet za odziv na sovražni govor obtožil širitve sovražnega govora. Bilo bi absurdno, če ne bi bilo tragikomično:

Črnčec odziv na Svet za odziv

Črnčec in njegov odziv: obsoditi sovražni govor je sovražni govor

»Bolje prekarno delo kot nobeno delo«

Nekdanji minister dr. Žiga Turk je v svoji zadnji Siolovi kolumni z naslovom »Slovenija Uber Alles« zapisal že znano misel o prekarnosti dela. Takšno, ki je uredniku in še komu bila močno všeč, zato je z njo opremil začetno vstopno stran, naslov članka, mednaslov in tudi podpis pod fotografijo.

Misel je kratka in lapidarna, zato jo zapišimo ločeno: »Mar ni bolje, da nekdo dela prekarno, kot da ne dela?«

Turk prekarno delo podnaslov.PNG

Začetek Turkove kolumne na Siolu

Članek, gledano v celoti, govori izključno o vpeljavi Uberja v Slovenijo in težavah, ki so s tem povezane, Turk pa pri tem kritizira slovensko vlado, birokracijo in sindikate, ki po njegovem oklevajo in zavirajo vpeljavo sistema. On ima namreč odlično izkušnjo, Uber je uporabljal v Krakovu, Bruslju in Washingtonu, kot navaja, in bil bolj zadovoljen z njimi kot s storitvami taksijev.

Vse lepo in prav, do vprašanja Uberja se ne mislim opredeliti, v tem ni moja ambicija. Kar bo predmet moje kratke analize, sem deloma že nakazal: le argumentacijska vrednost navedenega stavka, s katerim nas želi bivši minister prepričati.

Ubermasaža razbolele hrbtenice

Za začetek si oglejmo nekaj konteksta iz kolumne, zato navedimo krajši citat:

Mar ni bolje, da nekdo dela prekarno, kot da ne dela? Mar ni bolje, da se nekaj naredi, kot da se ne? Namesto da se raznim Uberjem meče polena pod noge, potrebujemo Uberje tudi za obrezovanje živih mej, sprehajanje psov, pospravljanje stanovanj, čuvanje otrok, dostavo hrane, masaže razbolelih hrbtenic, najem stanovanj, inštrukcije matematike, kidanje snega, košnjo trave …

Ja, vse to lahko delate tudi sami. Konec koncev greste lahko tudi s kolesom ali peš, namesto z Uberjem. Ali pa sploh ne greste. Ali pa sploh nimate obrezane žive meje, sprehojenega psa, pospravljenega stanovanja, otroke pustite doma same, pojeste kako staro konzervo, imate bolečo hrbtenico, ne potujete, vaš otrok ne zna matematike, sneg se spomladi sam stopi, trava je nepokošena …

Skratka, dilema je, ali se več dela, več zasluži in se zato tudi boljše živi, ali pa ne.

Kako uspešna je primerjava, pri kateri smo se opredeliti za prekarno delo proti »nedelu«, za »neko delo« proti nobenemu delu? Le kdo bi si ne želel obrezane žive meje in zmasirane hrbtenice? Vsekakor bolje, kajne, kot če meja ni porezana in hrbtenica ni zmasirana! Zveni prepričljivo, zmagovito.

Poceni primerjava, poceni zmota

Turk je dejansko stopil na tanek led neformalne zmote, ki sem jo na tej strani že ilustrativno pojasnil: zmote relativnega pomanjkanja. Ne, prepričevati druge, da je prekarno delo boljše od brezposelnosti (»nedela«), je tokrat učinkovito le retorično.

Govorec se pri tej zmoti vselej sklicuje na primerjavo – med X, o katerem govori, in nekim drugim stanjem ali okoliščino Y, pri tem zadnjem pa predpostavi javni in splošni konsenz o njegovi nesprejemljivosti. Se pravi: bolje zmasirana hrbtenica kot nezmasirana. Bolje sprehoditi psa, kot ne sprehoditi. Če navedem manj ekstremne primere. Vendar je pri tem uporabil čisto drugačen register primerjave, kot je tisti pri prekarnem delu. Drugače rečeno: bolje zmasirana hrbtenica kot nezmasirana je drugačen tip analogije, ki jo je avtor manipulativno pomešal s tisto o prekarnosti. Najlažje si zmoto predstavljamo s pomočjo radikalnih trditev. Naj povzamem šolski primer zanikovalcev holokavsta: resda je bil holokavst grozen, toda Stalin je vendarle ubil več ljudi. Ali: pri nas imajo istospolni dovolj pravic: poglejte, v nekaterih državah jih za njihova dejanja obesijo.

Ker je Y bistveno bolj nesprejemljiv, resen in delikaten, je intenca govorca, da moramo nujno prezreti argument o X, saj bomo sicer upravičili manjše stanje »pomanjkanja«, a ga ne bi smeli.

Zelo elementarna argumentacijska shema zmote je zato videti taka:

(1) Obstaja/v preteklosti se je zgodil A, ki je primerjalno slabši od B.

(2) Zato je B upravičen.

Se pravi: obstaja ali dogaja se nam brezposelnost, ki je primerjalno slabša od prekarnega dela. Zato je, primerjalno vzeto, prekarno delo upravičeno. In končno: bolje je, da nekdo prekarno dela, kot da ne dela.

Zmoto in napako relativnega pomanjkanja prepoznamo po intenci situacijo B prikazati kot sprejemljivejšo od situacije A – največkrat jo stroka uvršča v obliko zmote tipa red herring, saj je zanjo značilno varanje glede relevance.

Naslednja običajna diskurzivna značilnost zmote je primerjava »večje« in »manjše« težave, pri kateri seveda namigujemo, da je »manjša« težava relativno nepomembna glede na »večjo«. Zato nekateri tej vrsti zmoti dodajajo značilno karakterizacijo: sklicevanje na večje/hujše težave. Velika težava je torej brezdelnost, majhna prekarnost.

Samo v primeru, ko je ta primerjava res uvedena na smiseln in s tem izrecno relevanten način, ko bi npr. Turk statistično primerjal težave s prekarnim delom in tiste z brezposelnostjo, bi ne govorili o zmoti. Vendar se to v kolumni ni zgodilo: bivšega ministra je zanimala zgolj klasična diskvalifikacija prekarnosti (»Bolje imeti prekarno delo kot nobeno delo«), ki jo sicer v neoliberalnem žargonu zasledimo kot obliko racionalizacije pozicije kapitala in lastnikov – in sicer silno pogosto. Včasih nastopa celo kot eden kronskih argumentov proti prekarnosti.

Kot vidimo, je morda uspešna na retorični ravni, medtem ko je na argumentacijski lahko popolni zdrs.

Več:

Zmota relativnega pomanjkanja ali kako so begunci siti, Slovenci pa lačni

turk-prekarno-delo

 

Brexit, Sloexit in nemišljenje izstopa

Današnja referendumska odločitev bo za Britance prinesla dolgo pričakovano olajšanje. Nič hujšega se ne more zgoditi, kot se je njim: da se namreč dežela dolge mesece izčrpava na enem, sicer zelo ključnem vprašanju na način, kjer se argumentirana razprava spremeni v anarhično sledenje populističnim floskulam, nacionalističnemu patosu in ksenofobnim čustvom. Kjer je grozljiv uboj laburistične poslanke Jo Cox s strani neuravnovešenega neonacista zgolj simptomalna posledica pregretih strasti.

Ob Brexitu bi veljalo pregeldati, na kakšen način so se prezentacije referendumske dileme odvijale v domačih medijih. Pri Siolu so povprašali šest Slovencev iz Velike Britanije, ali izstop Velike Britanije iz Evropske unije podpirajo ali ne. Njihovo stališče je bilo prevladujoče zmerno: dobrih razlogov za takšno dejanje večinoma ne vidijo.

Slovenec, zaposlen v startup podjetju, je ob protiimigrantski referendumski psihozi opozoril na pomen talenta, ki ga je treba »uvažati«, da bi ga bilo dovolj:

Vsi vedo, da Velika Britanija brez imigrantov iz EU nikoli ne bo imela dovolj talenta, da bi podprla toliko hitro rastočih podjetij.

Večino glasov za izstop pričakujejo zunaj velikih mest, kjer se življenje v nobenem primeru ne bo popolnoma nič spremenilo, medtem ko bo ekonomija Londona ob morebitnem izstopu trpela še nekaj naslednjih desetletij.

In vendar je že ob bežnem preletu medijskih poročil takoj zaznati, da novinarjem in urednikom ni uspelo niti artikulirati možnega scenarija, kjer bi britanske razmere ekstrapolirali na domača tla. Povedano preprosteje: ni jim uspelo niti spekulativno sprožiti razmisleka o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se odvijal »Sloexit«, referendum o slovenskem odhodu iz EU.

Presenetljivo, a hkrati tudi ne. V prvem oziru se ni treba ničemur čuditi, takšen medijski refleks pritrjuje (tudi) moji družbeni diagnozi, po kateri si Slovenci podobnega izziva niti ne upamo zastaviti, ne zmoremo ga niti misliti. Slovenija je brez Unije obsojena na obroke s travo – če provokativno imitiram razvpiti fear-mongering, ki ga Janševi politični in medijski krogi ves čas pripisujejo Rastku Močniku in njegovi domnevni izjav ob odcepitvi Slovenije od Jugoslavije.

Nekaj podobnega sem pred tedni zapisal v kolumni za Guardian, ko so me povprašali točno po tem: slovenski izkušnji življenja v Uniji; doma se ne more zgoditi. Zgodba je preprosta, po moje: ne samo, da nimamo nobene druge izkušnje, te druge niti misliti je ne znamo. In tudi če bi jo znali, si je ne upamo. Preprosto smo premajhni, geografsko, demografsko, finančno in politično, da bi delovali neodvisno. In če bi velikost ekonomije še lahko požrli, ne moremo mentalne majhnosti: enostavno smo preveč sprti med sabo, v političnem smislu sredi permanentne virtualne državljanske vojne.

Vezjak Guardian izsek 2

Seveda vem, da je moja »klofuta« evroskepticizmu videti dogmatična in preenostavna. Tudi naslovni poudarek ni bil moja izbira. A se bojim, da je to nek poseben referendumski čas, kjer so klofute edino primerno sredstvo pred desnim populizmom.

Dasitudi so mi nekateri očitali taisti, že prej nekomu drugemu pripisani in z moje strani provokativno ponovljeni fear-mongering, je moj ugovor na očitek en samcat: so strahovi, ki so upravičeni in so tisti, ki niso. Upravičeni so lahko v partikularnem trenutku in okoliščinah, a se brž lahko zgodi, da čez desetletja v nekih drugih trenutkih postanejo deplasirani. Sploh tedaj, ko oslabi zgodovinski spomin in opeša vednost.

Vendarle se mi zdi asimetrija novinarskega interesa v tem primeru intrigantna: zakaj lahko novinarje Guardiana zanima nekaj, kar domačim niti na pamet ne pade? Če se je začetna poizvedba glasila, zakaj in kako Slovenija dojema Evropsko unijo in ali morda posledično razmišlja o izstopu, se taisto vprašanje slovenskim novinarjem sploh ni zastavilo. Niti hipotetično ne. Mar ni to dober, tako rekoč dobeseden novinarski dokaz, da si izstopa res ne znamo predstavljati?

Raje so poiskali Slovence v Veliki Britaniji z željo, da slišijo njihovo mnenje. Slovencev v Sloveniji, da bi testirali mnenje o našem izstopu, niso niti iskali.

Vezjak Guardian izsek

Profesor kot poslanec je problem

Profesorji v parlamentu so problem. Veličasten kompromitacijski dosežek Planeta SIOL, ki nas popelje nazaj vse do Bismarckove »88 profesorjev – domovina, ti si izgubljena!«. Ker je v novem sklicu slovenskega Državnega zbora preveč profesorjev, se nam, skratka, ne obeta nič dobrega. Novinar Aleš Žužek jih našteje 7 od 90, kar je po njegovem 7,7 odstotka poslancev in odločno preveč:

Skupaj v DZ učitelji na univerzah trenutno predstavljajo okoli 7,7 odstotka poslancev v zdajšnjem sklicu parlamenta, kar je precej več od njihovega povprečja v družbi. Če prištejemo vse profesorje, docente, lektorje in predavatelje, namreč ti predstavljajo le 0,33 odstotka slovenskega volilnega telesa.

Še bolj profesorski je bil znani nemški frankfurtski parlament v letih 1848–1849, ki je nastal po marčni revoluciji leta 1848. Od 830 poslancev je bilo kar 223 pravnikov, 124 učiteljev in 184 pripadnikov svobodnih poklicev (od tega 106 odvetnikov). 312 poslancev je bilo sodnikov in javnih uslužbencev. Univerzitetnih profesorjev in lektorjev je bilo 49. Samo 60 poslancev je prihajalo iz trgovine in industrije in le 46 iz kmetijstva, čeprav so kmetje predstavljali veliko večino prebivalstva takratne Nemške zveze.

SIOL Žužek profesorji v parlamentu

Manira dokazovanja je na ravni  adhominalne diskreditacije (seveda profesorjev, ki nikakor ne sodijo v parlament) in nekakšne zgodovinsko asociirane krivde po povezavi (guilt by association):

A je slovenski poslanec (B).

Toda A je tudi profesor (C).

Torej so vsi B (parlament) večinsko & nadpovprečno C.

Toda B kot C je zgodovinsko (anekdotično, asociacijsko) problem.

Implicitno: Torej so slovenski B kot C problem, lahko uničijo domovino.