Predsednik republike Borut Pahor, podobno kot novinar Jože Možina v zadnjem Utripu, verjame v sfabricirano zgodovino bitke v Dražgošah. V intervjuju za Siol je prikimal mnenju, da so pred natanko osemdesetimi leti na tem nesrečnem kraju partizani nedolžne vaščane pahnili v nemilost nacistične vojske. Kar lahko pomeni predvsem, da bi moral predsednik natančneje in konkretneje pojasniti, komu v spomin je polagal venec letos in vsa pretekla leta ob dražgoškem spomeniku.
So bili potemtakem partizani, ki se jim vsa dolga leta priklanja, tudi kot nekdanji najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov in kasneje predsednik stranke, ki je komuniste nasledila, sploh vredni njegove tovrstne geste? Je ob svojih obiskih Dražgoš v preteklosti venomer preklinjal, ker mora častiti mitično partizansko stran, krivo poboja nedolžnih civilistov, v zadnjem, desetem letu svojega podvojenega mandata, pa se je končno ojunačil v besedi, saj že napoveduje, da zapušča slovensko politiko in odhaja nekam v tujino?
Vedno prikima obema stranema
Poglejmo najprej vprašanje obeh novinark Jančičevega portala Siol in njegov odgovor:
»Minulo nedeljo ste v Dražgošah ob obletnici položili venec. So Dražgoše po vašem mnenju simbol pogumnih partizanov, ki so se borili za svobodo, ali simbol tragične usode nedolžnih vaščanov, ki so jih partizani prepustili v nemilosti nacistične vojske?
Oboje. Dražgoše so kraj neke tragedije. Takih tragedij je bilo v času druge svetovne vojne v Sloveniji žal zelo veliko. Čas druge svetovne vojne je preizkušal Slovence. Mislim, da je treba dati priznanje narodnoosvobodilnemu boju zato, da nas je skupaj z zavezniki osvobodil. Slovenci moramo biti ponosni na narodnoosvobodilni boj. Razumeti moramo, da se je dogajala tudi revolucija in da so bile žrtve zaradi revolucije in protirevolucije, da je ta notranji spopad privedel do zavržnega sodelovanja z okupatorjem, da je po koncu druge svetovne vojne prišlo do avtokratskega političnega sistema, v katerem so po vojni pobijali ljudi brez sodnih procesov. Prišlo je do narodne tragedije.«
Predsednik v skladu z svojim znamenitim pozicioniranjem v nemogočo sredino hkrati verjame kar oboje: da so partizani bili pogumni in strahopetni, da so se borili za svobodo in obenem strahopetno bežali pred okupatorjem, s čimer so žrtvovali domačine in so zato odgovorni za njihovo smrt. Zadnjo tezo ponavljajo revizionisti NOB iz vrst politične desnice in domobranstva, zelo podrobno jo je v že komentiranih Odmevih razvil Možina, s čimer Pahor ponavlja misel za njim: tako ali drugače so partizani Cankarjevega bataljona obrnili hrbet lokalnemu prebivalstvu in ga pustili na cedilu.
Podrobnejšemu pojasnilu, v kakšni meri to ustreza zgodovinski resnici, se je v teh dolgih desetletjih lahko predsednik mimogrede izognil in ob anemičnem novinarstvu bomo najbrž še dolgo čakali na konkretnejši odgovor. Seveda je teza, ki je prepričala Pahorja, namenjena diskreditaciji partizanstva in sam se je ponudil, da postane njen pomožni zvočnik; naslonjena je na podtaknjeno napačno prepričanje, da bi lahko desetkrat manj številni partizani obranili domačine, pa tega niso želeli in ne zgolj mogli storiti.
Komunisti so zlorabili NOB
Njegovo sramotno stališče ni posebej presenetljivo, Pahor že najmanj petnajst let ponavlja svojo razlago, da so komunisti med drugo svetovno vojno uzurpirali NOB za svoje potrebe, kar pomeni, da so po njegovem partija in komunisti zlorabili narodnoosvobodilni boj, vse skupaj pa je rezultiralo v tem, da je »Slovenec dvignil roko nad brata Slovenca«. Na tej točki nato sam nastopa kot nekakšen mogočen spravitelj naroda, pri čemer se zavzema tudi za skupna spominska obeležja, kjer so na plošči družno zapisana imena partizanov in domobrancev. Tovrstno izenačevanje borcev proti okupatorju in kolaborantov z njimi mu ne predstavlja prav nobene moralne težave. V intervjuju za Siol se sicer pohvali, da je prispeval k »spravni zakonodaji« po odkritju Hude Jame in potem kot predsednik republike storil vse za prenos ostankov žrtev iz Hude Jame na mariborsko pokopališče.
Vprašanja, ki mu jih postavljata novinarki Katja Nakrst in Rebeka Krašovec, so skoraj vsa po vrsti ideološka in te vrste, da bi jim zlahka pripisali avtorstvo koga drugega, ki na Siolu budno skrbi za politično pravovernost. Znova nam takšna praksa pove, da so se novinarski kolektivi Siola in Planet TV povsem prilagodili volji oblastnikov in svojo profesionalnost obesili na klin.
Več:
Interpretacijska dvojnost politične amfibije
Pahorjev pogled na Dan upora proti okupatorju, razložen za telebane
Prazniki, ki jih na RTV uravnotežujejo
Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe
Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih
Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev
Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji
Kako obsoditi proteste proti rehabilitaciji domobranstva: redukcija na ideološki prepir