::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kako obsoditi proteste proti rehabilitaciji domobranstva: redukcija na ideološki prepir

Je v Sloveniji proslavljanje domobranstva potrebno obsoditi? Nekateri posamezniki in cele medijske hiše so prepričane, da ne. Iz prezentacij včerajšnjega dogodka v Rovtah je mogoče takšno ambicijo hitro in enostavno zaznati.

Dogodek ob »70. obletnici domobranstva« (ja, to je točna formulacija) v Rovtah in protestni dogodek proti poveličevanju domobranstva ob spomeniku NOB so vrednotno izenačili. Izvedli so nekaj, čemur bom rekel »redukcija na ideološki prepir«.

Prevrednotenje vseh vrednot

Nihče ne more oporekati, da je protestni dogodek imel za ekspliciten namen protestirati proti v zadnjem času modnemu paradiranju v domobranskih uniformah (Šentjošt le dva meseca nazaj). Skratka proti temu, kar sem v prejšnjem zapisu označil za vedno bolj pogumen revival domobranstva.  Namen je enoznačen, takšen je bil tudi dogodek. Bil sem tam in vse, kar sem videl, je lahko zabeležila tudi kamera. Težava torej ni v premajhni vednosti ali preslabem informiranju. Težava je v odločitvi nekaterih, da bodo na lastno pest izpeljali svoje »prevrednotenje vseh vrednot«. Hkrati so naredili oboje: proslavljanja domobranstva niso obsodili, so pa obsodili »ideološke prepire«. Poglejmo izpeljavo v današnjem časopisu Večer:

Domobranstvo medijski odziv Večer

Ne le interpretativni poudarki, v resnici kar interpretativna tendenca je brž prepoznavna iz prvega poročila iz Rovt, zapisa na naslovnici in zapisa na drugi strani časopisa, torej trikrat: prišlo je do »ideoloških prerekanj in obtoževanj«. Takšna ekvidistančna drža predpostavlja seveda, da je resnica zgodovinskih dejstev, ki jih navaja, nekje na sredini. Toda četudi bi bila, zagrešijo novinarji Večer klasični red herring: osnovna poanta protestnega dogodka proti domobranstvu pač ni bila v odpiranju zgodovinskih razprav, ampak v protestnem dejanju proti slovesni obletnici v spomin domobranstvu. Je glede tega možna kakšna sredinska drža? Je oboje res: da se domobranstvo sme slaviti in da se ga ne sme slaviti, poljubno od strani, ki to terja? V kognitivnem registru večerovcev, in ne le njih, očitno je.

Domobranstvo medijski odziv Večer 2

Gesto ekvidistanciranja ponovi tudi naslovni članek na drugi strani: »Rovte za ideološke razprtije«. Bistveno za ponovitev redukcije na ideološki prepir je vsebovano že v podnaslovu: »Zbrani so obsojali komuniste, tisti, ki so prišli protestno, pa rehabilitacijo domobranstva«. Kvazimoralistično distanciranje torej med vsemi pozicijami naredi enačaj: vsi so isti. Vsi počnejo nekaj, česar se ne sme početi. Že iz podnaslova je zato jasno razviden sklep: če so se v Rovtah dogajale ideološke razprtije in če so eni obsojali komuniste in drugi rehabilitacijo domobranstva, potem je napaka in obsojati komuniste in obsojati rehabilitacijo domobranstva.

S tem se je časopis Večer postavil na jasno ideološko stran: s psevdonamenom obsodbe ideoloških razprtij je zavzel največjo možno ideološko stališče!

Po svoje še manj dopusten je že prvi (spletni) naslov v nedeljo, skrit za navidezno moraliziranje: »Spomin na žrtve totalitarnih režimov ponovno v luči ideoloških prerekanj!« Čeprav je bil eksplicitni in zapisani zastavek protestnikov, da Janez Janša in organizatorji proslave zlorabljajo spominski dan na žrtve totalitarnih režimov za poklon domobranstvu, je perverzno »v paketu« obtožen in obsojen tudi tisti, ki na to opozarja. Skratka: Janševa manipulacija je nedopustna, opozoriti nanjo pa tudi ni dopustno! Ali še huje, glede na to, da o tej manipulaciji mediji sploh niso poročali ali je poskušali razkrinkati: Janševa manipulacija je dopustna, opozoriti nanjo pa ni dopustno!

Domobranstvo Večer medijski odzivi 3

Gledati proč

Redukcija ne nekakšen ideološki prepir je nevaren precedens, eden najhujših, kar sem jih videl zadnja leta. Resda ni nov, toda nove so okoliščine. Ne le, da se namreč do letošnjega leta ni zgodilo, da bi se odkrito slavilo okrogle obletnice domobranstva in naokoli marširalo v domobranskih uniformah, taista redukcija na ideološki prepir omogoči zgodovinsko in vrednotno relativiziranje zgodovine in dogodka samega.

S tem se izvaja klasični red herring: zapeljali so v razpravo, ki sploh ni bila tema dogodka. Nihče ni oporekal spominu na pokojne, toda za ceno nekakšne kvazimoralne de-ideologizacije so bili vsi številni, sploh ne samo mediji, pripravljeni molčati, gledati proč in napačno interpretirati tisto, kar je bilo res vredno obsodbe: domobranski panegirizem, skrit pod odejo proslavljanja slavnostne obletnice. Tema domobranstva je postala zreducirana na temo dolgočasnih (in nevarnih) špetirjev, ki nikogar ne smejo zanimati in so po sebi nevarni – mar ni to najboljši humus, ki objektivno koristi ambicijam legitimatorjev domobranstva?

Zagovorniki redukcije na ideološki prepir pa niso bili le nekateri mediji, temveč tudi politiki ali vstajniki. Ob tem so običajno navedli dva motiva, od katerih prvi ni bil eksplicitno izrečen (razen na socialnih omrežjih). In ta je političnostrateški: Janša krvavi, podpora mu pada in protestirati proti njemu pomeni iti na limanice, saj mu domobranska tema strjuje vrste, protesti pa ga delajo močnejšega. Zato je nujno »gledanje proč« – kot da se nič ni zgodilo. Proslave se ne sme komentirati, bilo bi napak. Še manj se sme proti marširanju domobranstva protestirati – tudi to je napaka. Zdi se, da se je v takšno agendo zatekla večina obstoječih političnih strank na levici.

Tako nepoštene in neumne taktike že dolgo nisem videl. Nepoštene, ker zagovorniki logike »gledanja proč« ostajajo neobčutljivi na dejstvo, da se je treba z lastno zgodovino soočiti in njene pridobitve tudi ohranjati, če nam jih kdo krade, sicer nam bo manipulacija krojila sedanjost. Zatajevanje zgodovine za nekakšne političnostrateške namene je nemoralna kupčija in resnično slab poklon žrtvam vseh totalitarizmov. Poklon s figo v žepu. Taktika pa je tudi neumna: zakaj in kako bi gledanje proč lahko obveljalo za uspešen politični manever omrtvičenja Janševe politike, saj mu vendar omogoča krepitev svoje pozicije, zgodovinski revizionizem in strjevanje ideoloških vrst? Kaj bi se včeraj zgodilo v Rovtah, če nihče ne bi protestiral? Bi bile Janševe »resnice« kaj manj uspešne? Morda bi bile manj medijsko prezentirane, morda. In to je vse. Neuspešna je ta taktika zgolj z vidika bolne slovenske folklore, ki jo predpostavi, namreč taisto redukcijo na ideološki prepir, že po sebi problematično.

Zdi se, da logika »gledanja proč« dokazuje tudi fantaziranje levice o nekakšni »pasti«, v katero se bomo ujeli, če bomo Janševo domobranstvo obsojali, zaradi česar se menda moramo obnašati ignorantsko. Takšne geste počasi že spominjajo na paranoidnost same desnice na levici – na blodnjavi strah pred Janševim povratkom. In smo znova pri »antijanšističnem« sindromu, ki obvladuje levico zadnja leta.

Rešimo gospodarstvo!

Še bolj bizarno in opreproščeno redukcijo na ideološke razprtije so si privoščili predstavniki VLV, za katere so se v Rovtah dogajale »norosti« – nori so torej oboji, domobranska stran in protestniki – češ da država hira. Še huje, naredili so enačaj na »leve« in »desne«, pri čemer so »levi« pač partizani in »desni« domobranci, leva obstoječa oblast pa je enako nevarna kot desna oblast. Obe morata oditi, če želimo rešiti državo iz zanesljivega gospodarskega kolapsa, zato je biti na strani domobrancev ali partizanov (sic!) isto kot podpirati levo ali desno oblast.

Nič ni pomagala niti empirična evidenca, da so bili med protestniki tudi vstajniki in da ti, enako kot VLV, terjajo odhod Bratuškove vlade. Simplificiranje in mešanje vseh možnih poudarkov je s tem iz ust vstajnikov še dodatno zameglilo pogled na realno stanje stvari, poglobilo »redukcijo na ideološki prepir« in mu dodalo še nekaj abotnih nians ter pripomoglo k temu, kar je bila že osnovna gesta nekaterih novinarskih poročil: da je namreč  ideološka drža par excellence prav tista, ki se baha s svojo nadideološkostjo in skriva za obsodbo »obeh strani«.

Zlo in odpor

Namreč šele ta gesta, tj. gesta vseh, ki bi gledali proč in reševali druge probleme, v popolnosti legitimira Janševo početje – daleč od tega, da bi ga ustavila. Najhujše izmed vsega pa je verjetno spoznanje, da se je na domobranski proslavi še Janša izkazal za modrejšega od slovenske kvazilevice, ki bi raje molčala. Dejal je:

Nobeno zlo ni propadlo brez odpora

Če je nacizem zlo, in v veliki meri se je s tem strinjal tudi prvak SDS, potem se mu je treba upirati. No, levica se je, z izjemo maloštevilnih, odločila za držanje glave v pesku!  Logika gledanja proč je smrtonosna logika. Predstavljajmo si, da ločnico »partizani« in »domobranci« zamenjamo za »protifašisti« in »fašisti«, nato pa nekdo za obe strani zahteva, da se morata v imenu nekakšne sprave (in v imenu skupnih naporov za rešitev iz gospodarske godlje) poenotiti, kot venomer kratkovidno ponavlja predsednik Pahor. Oziroma da gre tu za ideološke zdrahe.

Moj zaključek je zato: še bolj od slaviteljev domobranstva se bojim tistih, ki so z diskurzom o ideološkem prepiranju pripravljeni celo kvazimoralistično megliti resnico in delati enačaje tam, kjer enačajev biti ne more.

%d bloggers like this: