V minulih tednih skoraj ni bilo dneva, da kakšen minister ne bi stopil pred kamere in oznanil, da je na svojem resorju odkril strašen primanjkljaj, negospodarno ravnanje, katastrofalno finančno stanje in luknjo, ki nujno terja zategovanje pasu«. Zdravstvo, kultura, šolstvo, infrastruktura in kmetijstvo je le nekaj zgledov. Vzorec je bil tako intenziven in ponavljan z neverjetno disciplino, da je težko verjeti v huda naključja. Ko se isti motiv ponovi na skoraj vseh ministrstvih, imamo kar dobre razloge verjeti, da gre za politično komunikacijsko strategijo.
Ob tem se zastavlja dokaj preprosto vprašanje: ali je res mogoče, da so prav vsi novi ministri v nekaj dneh odkrili finančne katastrofe, ki jih prej nihče ni opazil, tudi ne v opoziciji? Je enako ali celo bolj verjetno, da spremljamo skrbno režirano psihopropagandno naracijo, katere namen ni predvsem opisovati stanje, temveč oblikovati politično interpretacijo tega stanja?
Ekonomist Maks Tajnikar je v svojem komentarju opozoril prav na ta problem. Ministrstva, je zapisal, vsebinsko sploh ne morejo imeti primanjkljajev ali mankov. Primanjkljaj je kategorija državnega proračuna, ne posameznega ministrstva. Ministrstva razpolagajo z odhodki, proračun pa usklajuje prihodke in odhodke celotne države. Zato govoriti o »primanjkljaju ministrstva« pomeni uporabljati izraz, ki je ekonomsko zavajajoč. No, k temu bi dodal, da je premišljeno takšen, torej manipulativen.
Na prvi pogled bi kdo porekel, da gre za malenkostne finese okoli terminologije. V resnici ima takšna govorica izrazito politične posledice.
Ustvarjanje vtisa izrednih razmer
Vsaka oblast potrebuje razlago za svoje prve poteze in Janševa vlada se je odločila, da na začetku gradi tudi okoli enega samega motiva: zapiranja pipic, kot se je nekoč izrazil premier, ker denarja ni. S to razliko, da se zapira pipice ne le nevladnikom, ampak vsem.
Občutek bankrota in finančne obremenjenosti ima močan psihološki učinek, s katerim v Janševi vladi evidentno računajo. Posamezne izjave ministrov o kaosu in finančnem brodolomu se kakopak seštevajo in na koncu preidejo v splošni občutek izrednega stanja. Prav v tem je propagandna moč takšne manipulativne retorike, kjer v nekem trenutku ni več bistveno, ali je posamezna številka natančna, kajti cilj je čisto drug: javnost mora sprejeti ugotovitev, da so javne finance v razsulu in da je zapuščina Golobove vlade katastrofalna.
To še nikakor ne pomeni, da je ta delovala briljantno in da marsičesa ni storila narobe.
Dva politična cilja
Takšna komunikacijska strategija opravlja najmanj dve politični odločilni propagandni funkciji. Prva je v zvitem prenosu odgovornosti na druge. Za luknje in neodgovorno ravnanje je kriv nekdo drug, zato lahko sebe prikažemo kot tistega, ki gasi požar in sanira razdejanje. S tem se razbremenjuje tudi za lastno sedanjo in prihodnjo odgovornost, ker bo vedno mogoče s prstom kazati na prejšnjo vlado in posamičnega ministra.
Drugo funkcijo prepoznamo enako hitro, kajti vsak prihodnji rez bo zdaj nenadoma legitimen in karseda racionalen. Ko javnost najprej prepričaš, da denarja preprosto ni, postanejo kasnejša zmanjšanja financiranja videti neizogibna, zaradi česar rezi niso več politična izbira. Pojasnjeni so kot nekakšna ekonomska nuja, brez katere ne gre. Politično uokvirjanje (framing) deluje natanko po tem kopitu: ko sam postaviš okvir problema, kakopak po svoji meri, lahko v drugem koraku svoje rešitve predstaviš kot edine mogoče.
Ne gre le za nevladnike
Domislica o zapiranju pipic za nevladne organizacije je s tem postala centralna, kandidati za reze pa so sedaj povsod. Tajnikar sicer tega ne omenja, toda ko ministri govorijo o »primanjkljajih ministrstev«, uporabljajo propagandni jezik in uporabljajo ga verjetno po natančnem navodilu. Seveda razprava o primanjkljaju evocira nevarnost, dramatizira in zahteva odgovornost nekoga drugega. S tem politični jezik postopoma nadomesti javnofinančno natančnost in predvsem ustvarja občutek ogroženosti in nujnega ukrepanja.
Če se bo izkazalo, da je pripoved o »prazni blagajni« predvsem politični okvir za prerazporeditev javnih sredstev, potem bo kmalu jasno tudi, kam denar dejansko odteka. Rezi namreč nikoli niso nevtralni in sredstva se ne le odvzemajo, ampak se praviloma preusmerjajo drugam. V času izrazitega povečevanja obrambnih izdatkov oziroma napovedi o tem se upravičeno zastavlja vprašanje, ali retorika o pomanjkanju denarja ni namenjena tudi ustvarjanju politične legitimnosti za prerazporeditev proračunskih prioritet, tj. od socialnih, kulturnih, izobraževalnih in okoljskih programov k oboroževanju in obrambi.
Retorika o primanjkljajih tako lahko deluje predvsem kot politično opravičilo za spremembo proračunskih prioritet. Da potrebujemo več denarja za vojaške naložbe, nam sicer Janševa vlada že servira z neko drugo psihoretoriko, namreč s tisto, da bo sama zaveze do Nata izpolnjevala, ker ne želi lagati kot prejšnja. Mi so torej etični in držimo obljube, ki jih prejšnji lažnivci niso!