Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

Zdi se, da Maribor in Hoče dobivata največjega onesnaževalca v ožji regiji. Morda ne preseneča, da je Poročilo o vplivih na okolje za industrijski obrat Magna Nukleus podjetja Magna Steyer na več mestih zavajajoče in presenetljivo močno pomanjkljivo – to dejstvo zlahka razložimo s politično odločitvijo vlade, da nujno in na vsak način sforsira projekt in sebe pred volivci prikaže kot nekoga, ki je ustrežljiv do tujih investitorjev in skrbi za delovna mesta. Pa naj stane, kar hoče.

Lepote Pohorja in simpatičnost politikov

Pustimo ob strani ekonomiko investicije in vzdržnost obljub, osredotočimo se zgolj na okoljski vidik. Več stvari v Poročilu kaže na dejstvo, da namesto obljubljene visoke tehnologije v bližini Hoč raste proizvodnja, ki se še zdaleč ne more meriti npr. s tisto v Revozu. Kajti le kaj bi Magno lahko prepričalo, da del proizvodnje preseli na 70 kilometrov oddaljeno lokacijo v drugi državi, nato pa predprodukcijske izdelke in karoserije pošilja dalje? Morda lepote Pohorja, prijaznost domačinov, simpatičnost slovenskega predsednika vlade? Nak, nič od tega, le čista ekonomika in pragmatika! Se pravi: ogromne državne subvencije, ki jih velikodušno ponuja Slovenija (po nekaterih podatkih zaenkrat 19 mio, po drugih 29 mio), morda blažji okoljski predpisi ali vsaj državni organi, ki znajo gledati skozi prste, poceni delovna sila in morda še nekaj, o čemer ne vemo ničesar.

24.500 kil škodljivih in rakotvornih snovi

Namesto ogroženosti vode, zemlje, posega v kmetijska zemljišča in podtalnico itd. je očitno v Poročilu v veliki meri zamolčan najpomembnejši del: vpliv emisij snovi v zrak. V praksi to pomeni, do bo na letni ravni zaradi proizvodnje izpuščenih kar do 24.500 kg zdravju škodljivih in rakotvornih snovi.

Se pravi: organske spojine (TOC), nikelj in njegove spojine (Ni), fluor in njegove spojine (HF), žveplov dioksid (SO2), anorganske spojine klora (HCl). Kar ustreza kar 60 odstotkom celotne količine zdravju škodljivih onesnažil, ki so jih v letu 2015 v zrak izpustili vsi industrijski obrati, ki so zavezanci za izvajanje emisijskega monitoringa, na območju občin Maribor, Hoče-Slivnica, Rače-Fram, Ruše, Miklavž in Starše. Poleg tega bo iz proizvodnje v zrak letno izpuščenih še do 35 ton ogljikovega monoksida (CO), 40 ton dušikovih oksidov (NOx), ter 5 ton prahu, ki je prav tako med bolj nevarnimi za zdravje ljudi. Pozor: velja le za začetno fazo projekta, tj. prvo lakirnico. Ob drugi predvideni lakirnici na isti lokaciji in preostalih obratih se vrednosti ustrezno povečajo.

Emisije onesnaževal Magna

Karta dosega emisij snovi v zrak na podlagi vetrne rože. Avtor: Tomaž Seliškar

Poanta: lokalna skupnost se mora brž organizirati in zahtevati, da bo proizvodnja v Magni Nukleus tekla v skladu z vsemi okoljskimi predpisi pri nas in da bo uporabljena tehnologija, ki ustreza evropskim okoljskim standardom. Pravočasno mora oddati svoje pripombe na Poročilo do 15. maja letos. Ne gre za nasprotovanje projektu, temveč za dejstvo, da v demokraciji skrb za okolje in zdravje ljudi ne moreta biti podrejena diktatu kapitala. Ve se, kdo bo najbolj prizadet: prebivalci Orehove vasi, Hotinje vasi, Slivnice, Radizela, Skok, Dobrovc, Spodnjih Hoč, Rogoze, Rač. Zaenkrat je več informacij o pasivnosti prebivalstva kot o zanimanju za lastno zdravje in kvaliteto življenja.

Kako pišejo mediji?

Mediji so zaenkrat zelo slabo opravili posel: nekateri sramotno odkrito lobirajo za Magno in vlado, spet drugi se osredotočajo le na posamezne okoljske vidike, pa še to površno. Še nihče se ni dotaknil problema emisij snovi v zrak, da o hrupu ne govorimo.

Nekaj primerov. Borut Hočevar je pripravil dva članka o podjetju E-net Okolje, kjer so sestavili Poročilo o vplivih na okolje za industrijski obrat Magna Nukleus. Že v podnaslovu beremo:

Okoljski vplivi gradnje in delovanja lakirnice in spremljajočih objektov Magne bi bili večinoma nepomembni, majhni oziroma zanemarljivi, v nekaterih primerih zmerni, velik pa bo vpliv na živalstvo, natančneje: na populacijo ptice priba.

Hočevar Finance vpliv Magna

Članek Financ o majhnih in nepomembnih vplivih na okolje

Najmanj, kar lahko rečemo, je naslednje: članek popolnoma izpušča podatke v delih, kjer se predvideva velik vpliv, iz neznanega razloga, ki ga bo treba še raziskati, pa ti v Poročilu niso navedeni v predvidenih parametrih, tako da lahko nanje sklepamo le iz drugih podatkov v njem.

Med njimi je predviden velik vpliv na kakovost zraka, zaradi česar je skupna ocena vplivov načrtovanega obrata na kakovost zraka ocenjena kot »Vpliv posega in celotni vpliv obravnavanega posega in z njim povezanih aktivnosti na kakovost zraka v času obratovanja ocenjujemo kot velik vpliv (3).«:

Magna kakovost zraka

Zamolčani del Poročila, ki govori o velikih vplivih na kakovost zraka

Veliki vplivi so povsem sodeč zavestno prezrti. Stran 209 v Poročilu je tako ena ključnih, kajti na podlagi primerjave podatkov v tabeli 36 in obenem podatkov o letnih emisijah onesnažil iz industrijskih obratov, ki jih zbira ARSO, je mogoče razbrati, da bo obrat Magne z izpusti onesnažil v zrak izjemno negativno vplival na kakovost zraka.

Brez okoljske kritike

Isti avtor Financ je včeraj objavil še članek pod naslovom »Zakaj je lakirnica Magne za družbo E-net Okolje okoljsko sprejemljiva« – uganemo lahko, kot nam sugerira že naslov, da bo nameravani poseg izgradnje industrijskega obrata Magna Nukleus ocenjen in reklamiran »kot sprejemljiv, ob upoštevanju vseh predpisanih ukrepov za preprečitev, zmanjšanje ali odpravo negativnih vplivov posega«. Okoljsko kritičnih ali problemskih člankov o tem projektu Finance niso objavile.

Lakirnica Magna Hočevar Finance Enet

Hočevarjev drugi članek v Financah: E-net Okolje o okoljski sprejemljivosti projekta

Dikcija družbe E-net Okolje je kajpak zvita in podobna tisti »Vse bo v redu, če bo vse v redu«. V njej med drugim navajajo, da primerjava z obstoječimi lakirnicami (Magna Gradec, Revoz) ni ustrezna z vidika obratovalnih pogojev in kapacitete ter dejstva, da se je v času od njihove postavitve oziroma obnove v precejšnji meri spremenila tehnologija lakiranja, kar, ob uporabi ustreznih premaznih sredstev, bistveno zmanjšuje vpliv na okolje«.

To je precej smela trditev, kajti po nekaterih izračunih bo samo emisija rakotvornega niklja in njegovih spojin v Magni Nukleus v Hočah dosegla za 100 krat večjo vrednost, kot jo tista v Revozu, ob primerljivem obsegu proizvodnje.

Ker direktiva EU (IPPC) v svoji 18. točki zahteva, da morajo mejne vrednosti emisij, parametri ali enakovredni tehnični ukrepi »temeljiti na najboljših razpoložljivih tehnologijah, brez predpisovanja uporabe določene metode ali tehnologije in ob upoštevanju tehničnih lastnosti posameznega obrata«, zaradi česar je treba onesnaževanje spraviti »na najmanjšo možno raven in zagotavljati visoko stopnjo varstva okolja kot celote«, se bo splačalo raziskati, v kakšni meri je ta ali še kakšna direktiva kršena. In seveda, ali bo v Hočah res uporabljena tehnologija, ki bo po mnenju E-net Okolje neprimerljivo naprednejša in čistejša od tiste v Magni Gradec in novomeškem Revozu.

P.S. Nekateri izračuni, ki so znani avtorju, na tem mestu niso objavljeni in bodo predstavljeni v okviru javne obravnave.

Ni penzije brez seksa: ko Finance svetujejo varno prihodnost

Občasno kakšen od slovenskih časopisov zdrsne na čisto dno, kjer se tudi sicer giblje. Lepota tabloidnega diskurza je v tem, da se običajno trudi vse povedati že v naslovu, zato njegova zaznava in prepoznava zelo enostavna.

Članek Lane Dakić in Janeza Tomažiča je sicer opremljen z ustrezno mero podatkov in pridodanih grafov, govori o staranju prebivalstva in (pre)hitrem upokojevanju, nizki rodnosti in premalo priseljencev kot poglavitnih razlogih za manjšanje števila delovno aktivnega prebivalstva.

Kar da se bo zelo hitro poznalo pri pokojninah, ker na nevzdržnost pokojninskega sistema »kaže že vsakoletna zahteva po prenosu denarja (gre za milijardo evrov na leto) iz proračuna v pokojninsko blagajno, da ta sploh lahko izplačuje pokojnine, saj zbrani prispevki za to ne zadoščajo«.

In čeprav bi besedilu težko očitali stilistične značilnosti tabloidnosti, je naslov v čistem nesorazmerju glede nanj, tako rekoč orgazmično senzacionalističen:

Slovenci, seksajte danes, da bo jutri kdo lahko delal za vašo penzijo!

 

Finance seks penzija

Hiberboličnost naslova v svoji vulgarni izpeljavi v bistvu sploh ni utemeljena z ničemer: razen v ohlapni asociaciji, da je za Slovence pri izplačilu pokojnin lahko usodna tudi nizka rodnost – ki pa nikakor ni edini razlog, zaradi katerega nam bo zmanjkovalo denarja za penzije, niti na noben način ni izpostavljen problem v članku.

A posebno iskanje smiselnosti poziva v njem je bolj mazohistična mentalna zadeva, podobno kot je odveč opozorilo, da bi morali v časopisu Finance, ki se že dolgo poslužuje najbolj rumenih uredniških tehnik, v svojem apelu natančneje razlikovati med prokreativno in neprokreativno spolnostjo. Ker druga ne bo prinesla naših pokojnin…

Toda kaj, ko so pri Financah oglaševalsko načelo »sex sells« vzelo zelo dobesedno.

Tekma za primat: kdo je bil prvi?

Stara praksa, novi učinki šibkosti medijev: ko se mediji med sabo dajejo, kdo je bil prvi pri razkrivanju korupcijskih afer. Korak z namero trkanja po prsih se ne izteče: če po eni strani razgalja novinarski kanibalizem, torej kdo bo prvi koval medijski in finančni dobiček, po drugi strani odplava v pozabo prav tisto, kar bi moralo biti poslanstvo četrte veje oblasti.

Kaj ima Večer od tega, da Financam očita tako rekoč plonkanje? Kaj imajo Finance od tega, da zamolčijo trud drugih medijskih hiš? Vsi skupaj nimajo nič, razen trenutnega zadovoljstva ob misli na prvenstvo ali bolj ali manj prikrite jeze na konkurenta. Še en simptom nemoči psov čuvajev danes.

Večer podkupovanje zdravniki Finance

Turnšek, grešni kozli in novinarske koze

Predstavljajte si, da goreče zagovarjate privatizacijo. Ob poudarku, da so argumenti nasprotnikov privatizacije premalo atraktivni, berljivi in gledljivi, pride včasih prav dodaten motiv, več dinamike: in ni ga boljšega od jeznoriteža, ki se ne zna kontrolirati (kar vemo že vnaprej) in provokativne novinarke, ki res ne rabi veliko, da bi izzvala žalitve na račun sebe in svoje medijske hiše.

Razprava med Petro Sovdat (Finance) in Titom Turnškom iz Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je bila na tiskovki Koalicije proti privatizaciji, ki je za 11. junij v Ljubljani napovedala protestni shod, instrumentalizirana prav za te namene v celem nizu političnoideološko profiliranih medijev (Finance, Planet TV, Planet Siol, Janševi mediji nasploh).

Iskalo in tudi našlo se je pokveke s sumljivo preteklostjo, brez osebne obvladanosti (enkrateia), žaljive, nespodobne in nevarne:  natančno temu zdaj služi redukcija dogajanja na ekscesnost izjave Tita Turnška, ki je novinarki zabrusil, da je koza in v napihnjeni interpretaciji opazovalcev, češ da bi jo skoraj na gobec.

Sovdat Turnšek

Drži, kar je storil Turnšek, je nesprejemljivi primitivizem. Človek s svojo neobvladanostjo dela škodo predvsem svoji organizaciji in iz priloženega posnetka je razbrati, da so ga hiteli miriti tudi člani Koalicije, ko so videli, da nekateri mrhovinarsko spremljajo vsak njegov korak in izraz na obrazu tudi po končani tiskovki. Seveda, ni bilo težko uganiti, da se čaka na eksces, da bi se našlo in tudi uporabilo ad hominem medijski argument.

Turnšek Sovdat Youtube 3

Kajti ob neskriti agendi ob dogodku, kjer niti ne skrivate, kako boste poročali (časnik Finance stoji uredniško strogo in agresivno na neoliberalnih pozicijah in silovito zagovarja privatizacijo), lahko dodatno predstavite nasprotnike privatizacije kot bebce, udbaše (sic!), ki se svaljkajo, kot pravi novinarka, v državnih podjetjih ter fizično in verbalno napadajo nedolžne novinarje.

Z enim zamahom se s tem diskurz adhominizira, odskoči proč od razprave ad rem in bralcem signalizira nekaj drugega: poglejte, nasprotniki privatizacije so agresivni idioti, udbaši, luzerji.

Turnšek Sovdat Youtube 2

Novinar Vladimir Vodušek, ki se na celjskem sodišču zagovarja tudi zaradi obtožb o izsiljevanju po tistem, ko so ga aretirali sredi leta 2012 na Trojanah v trenutku, ko je domnevno prejemal izsiljeni denar, je zato s svojo TOP TV snemal prizorišče dogajanja tudi po (ali morda pred) konferenco in s tem znova afirmiral tabloidne navade medijev, ki bodo uporabili, če je treba, sleherno posneto dogajanje v zakulisju, off the record in zunaj kadra:

Kar je torej v resnici zgodba, ni preprosto le neopravičljivo vedenje Tita Turnška, temveč mimikretična narava medijskega prepakiranja dogodka, ki iz vesti o verbalnih izpadih in evokaciji domnevnega incidentu tipa »skoraj jo je na gobec« počne vse, da bi do takšne ravni diskurza res prišlo, ne da bi to res opazil povprečen bralec, in to le zato, da bi lahko bila za potrebe medijskega senzacionalizma in obenem iz ideoloških nagibov prikazana kot eksces. Dva dobitka torej sledita iz te novinarske manire: branost, gledanost ali klikanost ter uspešna obramba lastna političnih okopov.

 

turnšek sovdat pogovor finance

Stop golazni!

Golazen Finance

Opažam, da likovni in grafični prijemi v prilogah k člankom, kakršen je zgornji, več ne vzbujajo nikakršnega zgražanja, protesta, še manj čudenja. Ne le, da smo se nanje navadili, ponotranjili smo tudi njihovo upravičenje.

V prispevku Simone Toplak, odgovorne urednice Financ, se na vstopni spletni strani časopisa zaletimo v nekakšno »golazen«, konkretno ščurka ali njemu podobno žuželko, ki naj v nas zbudi najbolj odbijajoče občutke in čustva gnusa. No, v članku se izraz »golazen« ali »stop golazni« sicer sploh ne pojavi, evidentno je uporabljen na primitiven tabloidni način, da bi alarmiral bralce, in nima smiselnega referenta. Članek namreč, kot lahko kar domnevamo, ne govori o kakšnem posebnem boju proti insektom, temveč o hrvaških podjetjih, ki postajajo dolžniki na trgu in nato nelojalna konkurenca drugim. Če je torej kakšen referent, če je kdo golazen, potem so to ta hrvaška podjetja. Mimogrede, pred leti je Zmago Jelinčič s tem izrazom označil predsedniškega kandidata Jožefa Bernika in ta ga je kasneje preganjal na sodišču. Asociacija, ki jo je izpostavljal, je takrat bila, da »golazen« neposredno asociira ne nekaj, kar je treba likvidirati, očistiti.

Novinarka sicer v članku uporabi še izraz »parazit« (v stavku »Kaj Hrvaška dela, da »osvobodi« gospodarstvo takih parazitov?«) in nato poda informacijo, da bo julija tam začel veljati novi stečajni zakon, ki ga je včeraj kot končno verzijo predloga potrdila hrvaška vlada in ga pošilja v parlament v drugo branje.

Stop golazni Finance Toplak

Ne le, da je časopis Finance že dolgo nazaj porumenel, v slovenskem medijskem prostoru sodeluje pri trendu nižanja standardov in državljane navaja na enako trendovsko psihologijo sovraštva. Prepričan sem namreč, da bi marsikdo porekel, da je v duhu pregona dolžnikov (ali korupcije, storilcev kaznivih dejanj, et cetera) dovoljeno uporabiti tudi likovno opremo in izraze, kot so zgornji, ker si jih pač zaslužijo. Toda s takšno koncesijo pristajamo na poplitvenje in karikiranje razumevanja družbene stvarnosti in sproščanje najbolj bednih emocij.

Žavlje in Finance

Terminal Žavlje Finance

 

Žavlje bodo, Žavlje so priložnost, Žavlje so priložnost zdaj. Časnik Finance skoraj nikoli nima nobenih uredniških in novinarskih ovir, da svojega prepričanja ne bi izrazil po možnosti že v naslovu.

Angažirano novinarstvo, ki pa postane za bralca nepotešeno, ko bi moral v članku najti razlog, kaj novinarje žene v odkrito navijaštvo in podporo vladajočim. Vsi so proti, ampak Slovenija bi morala podpreti plinski terminal, ki ga je vlada dve leti nazaj sicer že zavrnila. S kakšnimi novimi razlogi? Zaradi plinske krize v Rusiji in Ukrajini? Na podlagi kakšnih ekonomskih in okoljevarstvenih premislekov? Le kje in kako bi Slovenija od italijanskega terminala sploh kaj imela v energetskem smislu?

Ne, o vsem tem ne zvemo nič. Je pa jasno, da Finance podpirajo terminal in angažirano apelirajo na vlado, da ga mora podpreti. Argumenti in celovita predstavitev informacije pač niso prioriteta.

Mariborski bankrot: sociala proti komunali

“V Mariboru ne moremo več razmišljati, koliko cest bomo obnovili, kakšno razsvetljavo bomo imeli in koliko kilometrov vodovoda bom napeljali v naslednjih dveh letih. V resnici se pogovarjamo o tem, kakšen kos kruha bomo lahko odrezali občanom. Če je bil ta do zdaj polovični, bo zdaj samo še četrtinski,” je resnost razmer opisal Lah.

Le dober mesec po volitvah, ko so nam obljubljali mleko, med in novih 5000 delovnih mest, je prišla streznitev: nič več leporečenja, Maribor je na robu bankrota.

Trpko misel so stari in novi zmagovalci položili v usta mariborskemu županu dr. Andreju Fištravcu in predvsem novi metli, direktorju mestne uprave Damjanu Lahu, za katerega trenutno še ni jasno, ali so ga vpoklicali zato, da bi objektivno presodil občinske finance, ker jih njegov predhodnik ni zmogel, ali tudi zato, ker bo lapidarna presoja s strani prišleka zvenela bolj prostodušno in bo lažje šla z jezika.

Morda bi med volilne obljube morale uvesti tudi nujno zahtevo, da nam politiki niso v ničemer prikrivali dejanskega stanja in da bodo odstopili nemudoma, če so ga. En mesec je res kratka doba za takšno razkritje, ki pove, da nam je nekdo veliko tega preprosto prikrival.

Napoved, da bomo zdaj jemali revežem, ker denarja več ni, je Lah začinil še z opisom, da bo zmanjkalo tudi denarja za WC papir. Rezanje programov s področja sociale, sofinanciranje humanitarnih dejavnosti, javne kuhinje, Rdečega križa, Materinskega doma, letovanja otrok in podobno je nadomestila še napoved povečevanja cen komunalnih storitev.

Večerova anketa Vox populi je zato pomenljiva:

Vox populi Večer bankrot

Če primerjamo oceni, čemu bi Mariborčani dali prednost, socialnim projektom ali višjim cenam položnic, jih navzlic močni stigmi socialno ogroženega mesta skoraj enako število anketiranih daje prednost temu, da se položnice ne bi dvignile: 33 proti 38 odstotkom.

Kaj nam to pove o socialni občutljivosti?