Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici

So metafore in analogije, s katerimi je zaslovel Marjan Šarec, tako rekoč nujni spremljevalec njegovega osebnega kognitivnega mapiranja in pogleda na svet? Ali brez njih sploh zmore?

Kdor je poslušal njegovo novoletno poslanico, jih je tistih običajnih in »klasičnih« naštel za vzorec, npr. v stavku, da je čas naš neusmiljen sopotnik, ki kruto hiti in se ne ozira na naše želje. Toda potem je v sicer v skrbno sestavljenem besedilu ponudil analogijo, ki je daleč prekašala govor letos zelo »ekspresnega« in populističnega Pahorja, ki se je spomnil ob športnikih malce pošlepati še na dečka Krisa, pri katerem je sam odigral res marginalno in zapoznelo vlogo.

Šarec novoletna poslanica

Premier v svoji poslanici o našem utripu srca

Slovenija smo vsi

O Šarcevem populizmu in rabi metafor pišem v besedilih Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?.

Tokrat je svoj govor usmeril v apeliranje k sočutju, kar je že skoraj klasična tema vseh novoletnih govoranc domačih politikov. In spomnil, da moramo za hip postati in pomisliti na sočloveka, saj »ko bomo izgubili ta čut, bomo izgubili smisel za življenje«, ob pogledu na prehojeno preteklo pot uspehov in naporov pa je sledila redko slišana primerjava, nepričakovana v domačem političnem diskurzu. Naj jo pojasnim.

Njegova misel, da je Slovenija celota vseh delov, kjer vsakdo opravlja svoje začrtane naloge in nujno prispeva k skupni identiteti do te mere, da ni več to, kar bi morala biti, če ji katerega od delov odvzamemo, si za svoj motivacijski temelj prejkone jemlje bodrilo k skupnemu naporu in naprezanju vseh:

»Samo delo da rezultat in skupen pogled naprej. Kjer vsak vleče na svoj konec, uspeha nima. Kjer smo znali združiti moči, nam je uspevalo. Kjer smo šli vsak sebi, smo se soočili z razočaranji. Pri tem mislim na vse nas. Na vse, ki smo del skupnosti. Slovenija smo vsi in vsak je pomemben na svojem področju. Nihče ni nenadomestljiv, to je res. Ampak brez vsakega od nas, v Sloveniji živečih ljudi, bi bilo življenje drugačno. Nekaj bi manjkalo.«

Kasneje nam je v govoru zaželel zdravja, ljubezni in upanja, znova pa spomnil tudi na višji cilj, upoštevan v naši udeležbi v skupnosti: »Da bi vsak našel notranji mir in se zavedal, da smo vsi poklicani za skupno dobro.«

Šarčeva socialna ontologija

Šarčeva varianta novoletne čestitke v marsičem kopira Pahorjeve pozive k enotnosti in soglasju, ki jih je nedavno bivši predsednik Milan Kučan označil za »pravljične«. Vendar se v premierjevem razumevanju skriva kaj več od tega, že skoraj ontologija.

Predpostavka njegovega premisleka je, da vsi v Sloveniji živeči tvorimo celoto, smo »vsi«, smo »skupnost«, da potem vsak delujoč v njej igra pomembno vlogo na svojem področju in ima čisto določeno nalogo. Sklep, da če tej skupnosti odvzamemo katerega od delov, življenje postane »drugačno« in bo nekaj manjkalo, predpostavlja razumevanje, da je Slovenija identitetno nujno vsota v tistih delov, ki jo v nekem trenutku sestavljajo.

Šele iz tega pripelje Šarec misel do sklepa, da je vsak del takšne kompozicije nenadomestljiv: da bi Slovenija bila potem »drugačna«, je jasno nakazano s tako rekoč »nenadomestljivo« funkcijo, ki jo opravlja v enem in enotnem občestvu.

Moja prva reakcija ob prebiranju poslanice je bila, da je predsednik neposredno v protislovju s sabo. Da se ga zaveda, dokazuje uvodni stavek »Nihče ni nenadomestljiv, to je res«. Ampak kaj, ko je nemudoma prišel do nasprotnega spoznanja, da je namreč vsak nenadomestljiv in nujen.

Še večja težava je vsebinska. Če bi namreč vsak član slovenske »skupnosti« v danem trenutku bil nenadomestljivo pomemben na svojem področju, potem se nikakor ne smemo odpovedati koruptivnim ali nesposobnim politikom, sumljivo neučinkovitim sodiščem in tožilstvu, tranzicijskim bogatašem, bleferjem in lopovom vseh vrst, končno pa tudi nesposobnim vodoinštalaterjem in politično voljnim novinarjem. Ker pač vsi našteti v državi tvorijo njeno edinstveno identiteto, brez katere bi nam nekaj manjkalo.

Družba kot organska celota

Na prvi pogled se zdi, da je predsednik vlade postregel z osnovnimi elementi klasične organske analogije, da je torej delovanje družbene entitete, v tem primeru Slovenije, primerjal s fizičnim organskim bitjem.

Nekaj podobnega sta storila Émile Durkheim in Herbert Spencer in svoje sociološke teorije opremila s primerjavo delov družbe s posameznimi organi v telesu. Že res, da Šarec ni ponudil natančnejše razlage, denimo kaj se zgodi, če iz družbenega tkiva odstranimo nek njegov del (podobno kot lahko en izgubljeni ud v telesu nadomestijo drugi), seveda je še manj razvil kakšno teorijo, recimo o mehanski ali organski solidarnosti (Durkheim).

Šarec novoletna poslanica 2 skupno dobro

Premier o poklicanosti za skupno dobro in iskanje notranjega miru

Začrtana ideja, četudi izrečena mimogrede na zelo abstraktni ravni, najbrž v duhu pahorjanske mesijanske linije zaklinjanj okoli narodove enotnosti z željo preseči družbene konflikte, pa vendarle prekaša »original«.

Pahorja namreč nismo nikoli slišali reči nečesa, kar bi se na ta način kot posledica zarisalo v ontologijo družbenega reda.

Prvo pismo Korinčanom

Kako je Šarec prišel do tovrstne ontologije družbenega? S preučevanjem socioloških klasikov?

Obstaja še en vidik razlage, pri čemer upoštevajmo, da je predsednik vlade po lastnem zatrjevanju veren človek, ki obiskuje cerkev. V prvem pismu Korinčanom nam apostol Pavel v slavospevu ljubezni ponuja primerjavo s telesom. Pri tem uporabi klasično analogijo družbe kot enega telesa, ki ga sestavljajo različnimi udi. Kajti udov je mnogo, eno pa je telo, zato velja, da »kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus«. (1 Kor 12,12).

Verniki so dojeti kot sestavni deli organske enote, Kristusovo telo pa je ta enost: človeško telo v sebi združuje mnoštvo udov, po analogij pa tudi Kristus, ki je združevalno počelo svoje Cerkve, združuje vse kristjane v enoto svojega telesa.

Zlahka bi se jim odpovedali

Ne glede na pravi izvor Šarčeve razlage, po kateri tvori vsak v Sloveniji živeči prebivalec njen nepogrešljivi del, predstavlja ta teza eno teoretsko močnejših stališč, kar smo jih slišali iz ust slovenskih politikov v zadnjih desetletjih. Nenavadno za nekoga, ki nenehno spodbuja k temu, da moramo nehati filozofirati.

Po sebi zveni teza sumljivo metafizično, v praksi pa je neprepričljiva na že opisani način: marsikomu izmed tovrstnih nenadomestljivih kadrov bi se, celo v dobro Slovenije in v naše skupno dobro, mimogrede lahko zlahka odpovedali.

Več:

Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Odprta vrata kot predsednikova novoletna želja

Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost

Redki so trenutki, ko se Borut Pahor izreka o ekologiji in mogoče še redkejši, ko se o famoznem projektu Teš 6, zaradi katerega je med drugimi bil tudi ovaden. Glede na velikansko soodgovornost nekoga, ki je obtežen z bremenom funkcij nekdanjega predsednika SD in predsednika vlade, nastopijo omenjeni momenti le takrat, ko je v pojasnila prisiljen, nikoli prostovoljno. In takšna prisila so običajno novinarska vprašanja, za katera pa iz bogate prakse že dobro vemo, da skoraj nikoli niso dovolj neposredna in vztrajna.

Naj pohvalim novinarja Kanala A, Miho Orešnika, ki je vsem novinarjem RTV Slovenija, znanim po svoji neverjetno uglajeni rezerviranosti, če navedem le en medij, v prednovoletnem intervjuju s predsednikom vsaj glede vztrajnosti podelil manjšo učno lekcijo glede tega, kaj pomeni brezkompromisnost v iskanju odgovorov.

Dobrodejna osvežitev ob medijski diktaturi predsednikove sladke in patetične hiperbolike o narodni enotnosti, soglasju in posledično svetli prihodnosti, s katero nam uredniki tradicionalno še dodatno strežejo zadnje dni ob izteku leta. Zadnji teden je namreč, po nenapisani navadi, rezerviran za modre rekapitulacijske misli prve moralne starešine v državi, ki sicer to sploh ne želi biti.

pahor orešnik kanal a

Orešnik med spraševanjem predsednika

Gretin vpliv na predsednikove odločitve

Tovrstna naloga nikoli ni res enostavna: na drugi strani je briljanten govorec, zelo spreten v ubesedovanju svoje misli in inteligenten v obračanju kontekstov sebi v prid. Drznem si izreči oceno, da mu v tem ne more parirati nihče z domačega političnega parketa.

Novinar je sklop ekoloških tem, v katera je uvrstil tudi poizvedbe o Teš 6, začinil z iztočnico o »velikih ljudeh«, kot sta Steve Jobs in Bill Gates, ob katerih se Pahor, in to sam večkrat pokaže, kar stopi od inspiracije.

Ali ga navdihuje tudi Greta Thunberg, je poskušal izvedeti in dočakal pričakovano pritrditev. Kajti Pahor je potem ne zgolj omenil »mlado deklico« in »to mlado dekle«, ki je »na nek način zbudilo svet«, pohvalil se je s svojim ogromnim osebnim napredkom. Mlada aktivistka ga je prepričala v nič manj, da je sklical posebno posvetovalno telo:

»Greta ni bila samo en navdih, ampak je imela s svojim gibanjem realne konsekvence tudi za moje osebno ravnanje. Nikoli prej predsednik republike ni imel posvetovalnega odbora za nobeno vprašanje. Jaz sem ga sklenil ustanoviti za podnebno politiko.«

Učenje iz napak glede fosilnih goriv

Dramatični zgodovinski dogodek v predsedniški palači bi skoraj zasenčilo priznanje, da nima nobenih zadreg okoli poizvedovanj o Teš 6 (»O Teš 6 meni ni težko govoriti«), glede katerega je zdaj končno spoznal, da bi morali njegovo zaprtje načrtovati prej kot takrat, ko »smo razmišljali ob njegovem odprtju«.

Kaj točno je pospešilo takšen preobrat? Verjetno ne posebej ponotranjeno spoznanje ali ekološka pamet, kajti brez Grete z naslovnic bi morda še zdaj ne meditiral o podnebni prihodnosti, temveč zaradi novih pariških meril, ki energente fosilne narave izločajo iz energetskih načrtov držav. Ne trajnostna naravnanost, temveč zunanja prisila.

A glej ga zlomka, v tej točki Pahor odkriva lastno modrost – vselej v prvi osebi množine, za katero se je vselej varno skriti:

»Ni nobenih zadreg, da se tudi ne bi popravljali. Saj zato pa smo modrejši, ne, zato imamo izkušnje, da jih uporabimo, da ne ponavljamo napak, če jih tako ocenimo. Jaz mislim sicer, da uporaba fosilnih energentov ni bila napaka, še danes ni, moramo pa vedeti, da bo jutri to napaka in da jo moramo odpravljati danes.«

Temporalnost in čas za odpravo fosilnih goriv

Kdo moder bi dojel, kdaj točno je uporaba fosilnih goriv postala ali šele bo postala napaka in ali se čas, ko jo moramo začeti odpravljati kot napako, razlikuje od trenutka spoznanja, da je takšna – torej napaka?

Ker ni verjetno, da se oba trenutka smeta posebej ločevati, da potemtakem čas odprave napak nemudoma sledi spoznanju, da je do nje prišlo, se vprašajmo, kdaj nam predsednik v svoji izjavi priporoča, da začnemo napako odpravljati. Posledično: kaj si v danem trenutku sploh misli o zaprtju Teš 6 in kdaj bo po njegovi modri meri nastopil čas, ko bi morali prenehali uporabljati fosilna goriva? Končno pa še, kdaj smo postali modrejši, kdaj je sam postal moder?

Ta res izjemna izjava ponuja redko priložnost, ko lahko analizo izpeljemo v tako rekoč natančno temporalno zastavljenih mejah na način, kot jih je formiral sam, četudi le na najbolj abstraktni lestvici delitve med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Če odmislimo interpretacijo, da se je o rabi fosilnih goriv izražal »metaforično«, karkoli že to pomeni, zato temporalnosti ne smemo jemati čisto dobesedno, kot tudi ne njenih posledic, bi iz povedanega skoraj morali zaznati dovolj natančen odgovor, kdaj je napočil čas za prenehanje njihove uporabe. Pa ga lahko?

pahor orešnik 2

Pahor o jutrišnjih energetskih napakah, ki to danes še niso

Vsebinsko presojo navedenih trditev puščam čisto ob strani, vendar sploh ni nujno, da je tak čas sploh že nastopil. Dejansko tega ne vemo: Pahor pravi, da uporaba fosilnih goriv ni bila napaka v preteklosti in da ni niti v sedanjem času, bo pa v prihodnjem.

Obenem sicer že ve, da bo to napaka šele jutri, iz česar namiguje, da jo moramo začeti odpravljati že danes. Vendar je hkrati povedal, da uporaba ni napaka niti danes – in če ni napaka, jo je nesmiselno odpravljati. Napaka torej hkrati še ni nastopila in obenem je nastopila, z njo pa je in ni nastopil čas za njeno odpravo.

Pahor s Platonom

Če naj ima takšna kontradikcija sploh kakšen smisel in jo je posledično smiselno analizirati, se mora odvijati v nekem izmikajočem se nevidnem času. Kar me je spomnilo na dobrega in starega Platona, njegov dialog Parmenid in razpravo o temporalnih zagatah postajanja in bivanja Enega.

Ta čudni in nemogoči čas v temporalno in metafizično zaguljenem kontekstu, med nekakšnim »prej« in »potem«, Platon imenuje nenadnost (exaiphnes) in z njo označuje prehod, neko vmesno stvar (metaxy), v kateri se nekaj spreminja iz enega stanja v drugo. Ampak Augenblick, če uporabim Heideggrov prevod, se na neki način ne nahaja v času, ker se pač ne more.

Pahorjeva časovna metafizika vsebuje ravno tovrstni moment razumevanja ekologije: uvida v napako še ni, vendar se v danem trenutku (»danes«) že nakazuje, da obstaja, obenem pa bo raba fosilnih goriv napaka šele jutri, zato jo velja že danes prepoznati kot takšno, pa tudi začeti odpravljati.

Če želimo takšno precej nesmiselno razumevanje rešiti pred obtožbo o logični protislovnosti (»uporaba fosilnih goriv danes je in ni napaka«), nam zato res ne preostane drugega kot vpeljava teze o čisto posebni temporalni zanki na način, kot sem jo ravnokar, morda preveč zapleteno, pojasnil.

Slaba novica za predsednika je, da ji potem podleže tudi atribut »postajanja moder«. Kajti če je odpoved uporabi fosilnih goriv povezana z modrostjo, hkrati pa še vedno tudi danes velja, da ta ni napaka, se tudi vznikanje modrosti na časovni daljici med »biti manj moder« in »postati moder« ali »biti brez izkušenj« in »imeti izkušnje« odvija v tem čisto nemogočem in nezaznavnem času.

V praksi pa to pomeni, da ne moremo zaznati, kdaj je Pahor res postal modrejši, tako kot tudi ne, ali je že nastopil ta nevidni trenutek, ko je zanj uporaba velenjskega lignita v Šoštanju, zdaj tudi uvoženega, napačna ekološka poteza.

Demonologija in modroslovje

Pahorjevo odkrivanje modrosti pri usodnih vprašanjih podnebnih sprememb in preživetja planeta, po siceršnjem odkritem priznanju, da se za zeleno politiko nikoli poprej ni dovolj zanimal, moramo sicer sprejeti z odprtimi rokami. Kako modri so naši politiki in koliko so privrženi modrosti – ter kaj sploh pomeni reči kaj takega?

Prejšnji predsednik vlade Miro Cerar si je leta 2014 zadal nalogo s sloganom »Mislim modro« vstopiti v politiko in zato v modre barve oblekel grafično podobo svoje stranke. V nizu prispevkov, recimo v Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar in Miro Cerar in obeti filozofije v politiki, sem analiziral vrednost njegove privrženosti modrosti in končno tudi filozofiji. Ne morem reči, da bi bilo kaj bolje, če bi se svojih načel držal, a danes že vemo, da je doživel brodolom.

Pri aktualnem premierju je modrost postala obsoletna: Marjan Šarec rad ponavlja, da je modra le kmečka pamet, njegove konstrukcije pameti so zelo populistične in plehke, o tisti pravi modrosti pa misli, da je kvečjemu neposredno v napoto. O čemer pišem v nekaj tekstih, recimo v Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi in Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti. Pa vendar je s takšno odpovedjo modrosti, in morda ravno zaradi nje, trenutno še v sedlu vlade in tudi visoko po javnomnenjskih raziskavah.

Pahor se doslej o modrosti ni veliko izrekal, občasno zgolj o metafiziki, recimo o svoji veri v angele, ki ga varujejo, o čemer več v Pahorjevi demoni in teopolitika. Če namreč upoštevamo zgolj osebno bralno kulturo in duhovne orientacije, je več kot očitno, da recimo Cerarja vsaj malo privlačijo filozofija, religija in new age, Šarca bolj kmečkorokodelske novice in zgodovinske knjige, po lastnem priznanju, Pahorja pa predvsem holivudski filmi in avtobiografije znanih osebnosti, tudi po lastnem priznanju.

Ekološko razmišljujoči angeli

Česar Platon iskreno ni znal razrešiti kot metafizične in logične težave, se politikom ponuja kot priročni recept. Seveda je invencija tega nemogočega časa, ki pulzira med »prej« in »potem«, nenaključna. Dejansko je nujna kot alibi in odlična krinka za bežanje pred politično odgovornostjo za nazaj ali naprej. Demonstrira nam predsednikovo imenitno izpopolnjeno retoriko, v kateri sicer briljira in je ves čas usmerjena v domeno izmikajoče se sofistične praznine.

Zvedena ostaja na njegovo pobožno misel iz intervjuja, da »bomo potrebovali veliko pameti in znanja, da bomo uvedli trajnostne načine zagotavljanja elektrike, ki bodo imeli tudi trajno podporo«, oblečena je v abstraktno izrazje o prihodnosti, na katero je treba misliti danes, a vendar še vedno ni potrebe po tem, da bi kaj storili ali karkoli iz preteklosti obsodili. V tej enigmatični temporaliteti, neulovljivem trenutku prehoda, smo namreč vedno na strani samoumevne neodgovornosti do preteklosti, a se v isti sapi lahko nekaznovano hvalimo, da nas zanimata prihodnost in odgovornost.

Takšna politična temporaliteta bi lahko obveljala za zaščitni znak slovenskih razmer: dejanja in prevzemanje krivde nadomešča neobvezno in neobvezujoče blebetanje. Zato lahko do nadaljnjega kot državljani zgolj upamo, da angeli, ki prišepetavajo Pahorju, razmišljajo čim bolj ekološko.

Občina vedno bolj (kot) gostilna: o argumentu iz interesa

Novi mariborski župan Saša Arsenovič se v začetku svojega mandata ne more ravno pohvaliti z delovanjem, ki bi upravičevalo pričakovanja vseh razočarancev po dveh debaklih: trpkih izkušnjah s Francom Kanglerjem in Andrejem Fištravcem.

Nekatere zadnje epizode dišijo najmanj po tem, da se novinec v politiki obnaša miselno preveč trgovsko, morda pa tudi, in to vedno bolj, avtokratsko in samozagledano – na kar kaže tudi izkušnja z ustanavljanjem mestnega glasila.

Mestne nepremičnine

Nakup stavbne pravice za osrednjo tržnico na Vodnikovem trgu in potem še gostišča Pri treh ribnikih s pripadajočimi zemljišči, kar je na izredni seji potrdil mestni svet, tudi ob zapiranju razprav za javnost, rahlo diši po prioritetnem razumevanju občine kot še ene lastnine. Zdaj bo oboje kupilo za te potrebe ustanovljeno občinsko podjetje z imenom Mestne nepremičnine.

Arsenović gostilna Večer

Iz Večerovega članka: gostilna ali dostojanstvo, to je zdaj vprašanje

Čemu služi občinski nakup znanega gostišča v parku, sploh če upoštevamo dejstvo, da je Arsenovič dolgoletni gostinec z odlično žilico za iskanje dobrih investicij?

Župan se je pred svetniki branil s patetično razlago, polno baročne retorike globoke skrbi, ki je od lastnika nekaj objektov s hrano in prenočišči ne bi pričakovali: »Ne gre za gostilno, gre za bistveno več, za simboliko, dostojanstvo, identiteto. Tega si ne smemo vzeti, to je del nas.«

Čudovita vizija

Kaj je del nas in kaj je del župana? Njegova skrb za dostojanstvo, v kateri je zmanjkalo bistveno pojasnilo, od kod bo občina vzela denar za svoj nepremičninski biznis in komu  bo posledično dotacije priščipnila, dasiravno ga potrebuje bolj, je včeraj dosegla vrhunec v hitropotezni razlagi zbranim novinarjem, kakšni interesi dejansko vodijo njegove korake. Župan je, kot so poročali na POP TV in 24ur.com, odkril lastni interes:

»Vse kar se dogaja v Mariboru je tudi moj lastni interes, saj sem tudi jaz občan tega mesta in si izredno prizadevam, da bi celotno mesto prišlo tja, kamor do danes ni prišlo. Vizija je čudovita,« pravi župan.

Svoje sklepanje je, če povedano razvežemo v silogizem, izpeljal spretno in učinkovito. Zanimalo me bo, od kod takšna učinkovitost in kaj je dejansko sploh povedal, zato bom predstavil njegovo izpeljavo v nekaj elementarnih premisah in sklepih:

(1) Nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, je v interesu vseh Mariborčank in Mariborčanov.

(2) Sam sem Mariborčan.

(3) Torej je nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, v mojem interesu.

Logična veljavnost in lažne premise

Arsenovičeva replika je bistra, saj se poskuša skriti za logično formo veljavnosti. V (1) nam ponudi napačno premiso, kajti seveda ni dokazano, da je nakup znanega gostišča v interes občank in občanov. Potem tej premisi doda še eno (2), nedvoumno resnično, iz obeh pa ponudi silogizem ali argument s končnim sklepom (3), ki ga je težko spodbijati. Na nek način torej javno pozornost usmeri v sklep in proč od razprave o premisah.

Težava je v tem, da je logična veljavnost argumenta neodvisna od resničnosti premis, saj je odvisna le od notranje skladnosti med njimi. Povedano drugače, argumenti so logično veljavni tudi takrat, ko vsebujejo neresnično premiso, kar lahko, sploh v medli medijski naraciji, učinkovito zamaskira napako. Posledično pa v razmerah denimo populistično zvitega delovanja politikov, kamor sicer mariborskega župana ne uvrščam, onemogoči pravočasno odkritje ponujene prevare.

Retorična učinkovitost

Ker je svoje potencialno osebno zanimanje spretno zamaskiral, se je župan spretno izognil odgovoru na vprašanje. Namreč morda je vse, kar je v interesu Mariborčank in Mariborčanov, tudi v interesu župana zato, ker je Mariborčan, toda začetna poizvedba novinarjev je merila na pojasnilo, ali je vse, kar je v interesu župana, tudi v interesu Mariborčank in Mariborčanov.

Vidimo, da so navidezno logično dobre izpeljave za politike lahko uspešno jezikovno sredstvo, saj bo razprava o resničnosti premis ob ne preveč spretnih medijih lahko vselej ostala v ozadju bolj ali manj impresivne forme logičnega sklepanja: končni sklep, da je nakup tudi v županovem interesu, je pač resničen, podan je retorično učinkovito in mu je težko oporekati.

Zato dodajam v tem duhu: župana lahko spraviš iz gostilničarja, ne moreš pa spraviti gostilničarja iz župana?

Kako so gradili MAKS

Sicer pa ni prvič, da se je kakšen mariborski župan lotil nepremičninsko obarvanih poslov. Leta 2010 je, o čemer na široko pišem v knjiga Resnica mesta in mesto resnice, Franc Kangler hitel z izgradnjo Centra uprizoritvene umetnosti Maribor (CEUM), v resnici kar novega Pandurjevega teatra, s katerim je omenjeni zvabil pokojnega režiserja v Maribor in mu ponudil pomembno mesto znotraj Evropske prestolnice kulture.

Takrat je občinsko podjetje ZIM, ki bi moralo izpeljati projekt ob Ruški cesti, kasneje znan pod imenom MAKS, odkupilo zemljišča po sumljivih cenah, občina je hkrati sklenila podpisati 20-letno najemno pogodbo s podjetjem ZIM, ki bi moralo izpeljati naložbo, v občinskem gradivu ocenjeno na natanko 51,398.553 evrov.

Vrednost za polovico športnega parka Stožice je, kot vemo, končala klavrno: po obljubah naslednjega župana Andreja Fištravca, da bo tam stala »ameriška univerza«, na Ruški še danes sameva ogromna luknja.

Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?

Novinarja Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj sta nedavno pripravila atraktiven radijski prispevek, na spletnih straneh RTV Slovenija kasneje naslovljen s »Šarcizmi so metaforične izjave, ki jih razume slehernik«.

V rubriki Jezikanja sta na Valu 202 tokrat analizirala »uporabo prispodob, primer in pregovorov v govoru politikov, zlasti premierja Marjana Šarca. Kot pravi sam: ‘Eden nekaj pove, potem pa vsi ponavljajo kot papige’.«

jezikanja šarec šarcizmi

Jezikanja na Valu 202: šarcizmi kot metaforične izjave

Zanimalo me je, kdaj in kako je v medijski diskurz stopila beseda »šarcizem« in kaj točno naj bi pomenila.

Zdravopametni populizem in metajezikovne fore

Omenjena avtorja sta se potrudila, zbrala celo paleto Šarčevih rab metafor, s katerimi se očitno želi slovenski premier vpisati v zgodovino slovenskega političnega jezika, in potem h komentiranju povabila nekaj posameznikov, denimo Andraža Zorka, raziskovalca javnega mnenja.

O njegovi rabi metafor kot eni izmed prvin novega populizma, ki ga v izvedbi predsednika stranke LMŠ imenujem za »zdravopametni populizem«, sem januarja letos podrobneje pisal v Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in še nekaterih drugih besedilih.

Novinarja sta svojo razpravo simpatično uvedla in obenem povezala rabo metafor in pojem šarcizma: »Ni vsaka metajezikovna fora že metafora, tudi ni vsaka nerazumljiva izjava politika metafora in ne more biti vsaka politična metafora kar takoj že šarcizem. Šarcizem je jezikovna prvina s prav posebnimi vsebinskooblikovnimi značilnostmi, ki si je prislužila svojo epizodo v naši redni petkovi rubriki.«

Vendar razprava o neki posebnosti Šarčevega govora še ne implicira nujno uvedbe pojma »šarcizem«. Je potemtakem to izraz, čigar osrednje mesto zaseda pogosta uporaba metafor?

K bistvu pojmov

Najprej kratek ekskurz v filozofijo: če želimo šarcizem opredeliti na ta način, bi raba metafor morala biti bistvena značilnost njegovega jezika. Bistvo, kot beseda sicer skrito v grških filozofskih izrazih ousía in tò tí ēn eĩnai, vsaj v delu sholastične tradicije pa v latinskem pojmu essentia, mora nujno izražati notranjo in odločilno lastnost nečesa, v tem primeru Šarčevega jezika. Značilno mora biti za njegovo identiteto, njegovo naravo, ali še bolj filozofsko – substanco. So metafore substanca šarcizmov?

Novinarja navajata: »Poznamo že pahorizme, v tujini tudi bušizme in trumpizme. Ker so v medijskem prostoru kar nekaj časa vzhajali krofi, smo postali pozorni na metafore, prispodobe in pregovore v političnih replikah.«

Vsak od teh izrazov bi torej moral biti vsebovati nek bistveni element, s katerim se razlikuje od drugih. Obenem bo to bistvo v korelaciji z nosilcem, avtorjem. Kajti najbrž ne bomo dejali, da so pahorizmi dejansko kanglerizmi, ki jih uporablja Borut Pahor, kanglerizmi pa so zgolj bušizmi, po katerih je pred tem zaslovel G. W. Bush.

Ker sem veliko pisal o kanglerizmih, bi torej veljalo, da so to jezikovne rabe, ki nezmotljivo lahko pripadajo le politiku Francu Kanglerju: bušizmi in pahorizmi ne morejo pripadati recimo Šarcu le zato, ker je on njihov avtor. Kaj je potemtakem bistvo šarcizmov?

Prve javne rabe besede »šarcizem«

Pomagajmo si torej z majhno raziskavo geneze tega izraza. Šarec je bil 17. avgusta 2018 s 55 glasovi izvoljen za predsednika vlade. Dva dneva kasneje (18. avgusta) je Janševo politično glasilo Nova24TV objavilo prispevek z naslovom »Novi premier Šarec se je v 24ur zvečer norčeval iz novinarke in vseh Slovencev: ‘Vem, da ste zaskrbljeni zaradi te vlade. Saj moja žena je tudi zaskrbljena!’«

Mislim, da avtorju z inicialkami – takšna je pač praksa Janševih medijev, če odštejemo psevdonime, dediščino brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, za katere prvak SDS sicer nikoli ni priznal, da stoji za njimi – dolgujemo prvo artikulirano rabo nove besede. Zapisal jo je že v mednaslovu:

Šarec s šarcizmi: “Nestabilna vlada? Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo!”

Zakaj v tako težkih okoliščinah sestaviti kot prvi v zgodovini manjšinsko vlado s štirimi drugimi strankami in podporo skrajne Levice iz opozicije? Nemara vse za položaj, glede na to, da se je lani potegoval za predsedniški stolček, je zanimalo novinarko POP TV, ki je opozorila, da so takšne vlade ponavadi nestabilne in da to skrbi tudi velik del slovenske javnosti. “To, da sem v nečem prvi, ni nekaj novega. To, da se lotevam stvari, ki mi jih drugi ne bi pripisali, ni nič novega. Kar pa se tiče stabilnosti in nestabilnosti in kako nič ne bo. Počakajmo, bomo videli, mogoče imajo prav, mogoče pa se motijo,” je v svojem slogu izustil najnovejšega izmed “šarcizmov”.

Tavtologija in vsebinska praznost

Jezikovni kontekst, iz katerega je izpeljal izraz, pa sploh ne korelira z rabo metafor. Stavek »Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo« je pač vsebinsko prazna tavtologija, nič več od tega. Logično je blizu aristotelskemu principu neprotislovnosti (tertium non datur), kakršnega grški filozof formulira v svoji Metafiziki: bodisi ima nekdo prav, bodisi nima (se moti), tretje možnosti ni. Komični učinek tavtološki najbrž sledi naravi truizma: seveda vedno drži, da danes bodisi zunaj dežuje bodisi ne dežuje.

Nekaj kasneje (3.9.2018) je Maja Sunčič, kolumnistka Reporterja, zapisala: »Šarčeva beseda ni vredna piškavega oreha. Je zgolj še en šarcizem. Na račun državljanov, kakopak!«

Prve javne rabe izraza »šarcizem« so potemtakem precej neopredeljene in niso povezane z elementom metafore. Še en primer: 9. januarja 2019 je bil predsednik vlade gost pogovora na Škrabčevi domačiji; »o uspehih in trdih orehih prvih mesecev vladanja pa seveda o osebnih življenjskih detajlih« se je z njim pogovarjala Darja Groznik. V napovednik dogodka so tedaj vpletli opis:

»Čeprav je igralec in mojster nastopov, si do zdaj še ni ustvaril nobenega “šarcizma” za opravljive rubrike. Kar pove, je brez nerazumljivih ovinkov, na enak način je pozneje tudi uresničeno: jasno in premočrtno.«

Šarec o šarcizmih

Kot vidimo, je tudi v tem primeru izraz ohlapno razumljen zgolj kot odmevna izjava: takšna pač, ki bi lahko tako ali drugače pritegnila pozornost opravljivih, torej tabloidnih ali rumenih medijev.

Ironično je najbrž največ k artikulaciji pojma šarcizem prispeval kar Šarec sam v intervjuju za Sobotno prilogo Dela – 4. maja 2019. Avtorji in uredniki so se odločili poudarek postaviti že v naslov intervjuja: »Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res.«

Premier je odgovarjal na vprašanja glede kandidatur za evropskega komisarja in omenil, da ga pred tem čakajo še evropske volitve. Potem pa je povedal točno to, kar je zapisano v časopisnem naslovu:

»Zdaj smo v predvolilnem času. Vsi smo vložili svojo listo, gremo na volitve in čakamo na rezultat. Po volitvah se bomo pogovarjali. Če je vaše naslednje vprašanje o imenovanju komisarja, naj povem, da zgodbe še nismo odprli. Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res. Dokler nimamo rezultata, je nesmiselno govoriti o tem. O komisarju se bodo spet kresala mnenja in preuranjeno je govoriti o tem.«

Šarec je torej dejansko uporabil metaforo in jo povezal z novim izrazom – sicer tisto, s katero je pred tem zaslovel že bivši minister za gospodarstvo Matej Lahovnik.

Toda obenem se je na zanimiv način opredelil do pojma »šarcizem«: po njegovem je to izraz, ki tako rekoč ne drži, ni avtentičen, njegova metafora o zajcu in ražnju pa je resnična.

Povedano drugače: videti je, da premier razume šarcizem kot izraz, s katerim mu želijo njemu nenaklonjeni podtakniti neresničnost neke izjave, on pa vendar govori le resnico!

šarec šarcizem delo

Premier o šarcizmih v Delu: šarcizem je tisto, kar ni res

Wikipedia o krofih

Nov termin je sicer našel mesto tudi v geslu Marjan Šarec na straneh Wikipedije. Kratko poglavje uvaja pojasnilo (»’Šarcizem’ je postal priljubljen izraz na socialnih omrežjih, ki poimenuje zanimive, duhovite, ironične in sarkastične izjave Marjana Šarca«), ki ga potem avtor gesla ilustrira s primeri:

Na vprašanje novinarja o javni upravi je Šarec odgovoril: »Največji problem je, da ministrstva ne sodelujejo med sabo.« Na novinarjevo nadaljevanje, kaj je rešitev je odvrnil »Rešitev je, da ministrstva sodelujejo med sabo.«

»Če se bo to zgodilo, potem bo, če pa se do petka ne bo zgodilo, se pač ne bo.« V izjavi za medije ob sestavljanju koalicije.

»Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja.«

Ob sestavljanju koalicije: »Želim si, da bi predstavniki strank v današnjem pogovoru prišli čim dlje, saj v prihodnjem tednu načrtujem dopust.«

Ob sestavljanju koalicije: »Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi.«

»Če sedeš v avto, moraš vedeti, da lahko tudi ne boš prišel domov, ampak v bolnico.« Je izrekel, ob zavrnitvi ponudbe Levice, da bi vstopila v koalicijo.«

»Če ste kdaj cvrli krofe veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa krofi ne bodo uspeli.« Ob novinarskih vprašanjih o načetem sodelovanju z Levico.

Izbor znova pritrjuje temu, da šarcizem tukaj še vedno ne vsebuje metafore kot nujnega bistvenega elementa pojma. Lahko je preprosto izraz za duhovito, zajedljivo in sarkastično izjavo – torej vse tisto, kar je uvodoma avtor že omenil.

Zožitev registra

Prispevek novinarjev na Valu 202 torej vsebuje pomembno zožitev vsebinskega in oblikovanega registra šarcizmov: nanaša se na izključno takšne izjave, ki vsebujejo metafore. Čeprav jih v oddaji navedejo še bistveno več, so se nekatere znašle kot zapisane v prispevku na strani javne radiotelevizije:

»Če ste kdaj cvrli krofe, veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa tako naprej, pa ne bodo krofi uspeli. In približno tako je s temi projekti.«

»Kdor ima stare vzorce, bo vedno kot hrček krožil v svojem kolesu, na koncu bo upehan, prišel pa ni nikamor.«

»In bolj ko nam mečejo polena pod noge, višje jih preskakujemo in bolj odločni smo in bolj odločno gremo naprej.«

»Kmečka logika v dobrem smislu je tista logika, ki ti pove, da so jagode najboljše takrat, ko je sezona za to. In ravno tako je z vsemi stvarmi v življenju.«

Strategija ali ne?

Iz povedanega lahko izpeljemo, da bistvene značilnosti Šarčevega javnega govora, ki bi bil podlaga za uvedbo pojma šarcizem, vendarle še nismo identificirali. Nedvomno predsednik uporablja zajedljiv, sarkastičen, zabaven in metaforičen jezik, vse od naštetega, toda ničesar od tega ne bomo pogrešali pri drugih politikih. Ni inovator v uporabi metafor, jih pa dejansko artikulira v obsegu, ki daje slutiti, da jih ne stresa iz rokava po naključju in so naštudirane na zalogo.

Po svoje je res, da postajajo metafore zaščitni znak njegovega jezika in da pri njem prevladujejo nad drugimi elementi; s slednjimi mislim na neobičajne izjave, besedne zveze, dvopomenskosti, aluzije, malapropizme, različne semantične ali jezikovne napake v javnem nastopanju.

Toda če drži, da se predsednik vlade zateka v metaforiko premišljeno, na svojstven način pristaja na psihopolitične učinke svoje retorike. In potem šarcizmi niso nekaj, kar »ni res«, če uporabim njegovo miselno izpeljavo, temveč so že kar strategija v njegovem populističnem delovanju.

Šarčev obrat: brez ključev za zalivalce rož

Neodločnosti ob odstavitvi svojega generalnega sekretarja stranke predsedniku Marjanu Šarcu ne moremo očitati. Ni okleval z napovedjo njegovega takojšnjega odhoda. Toda po drugi strani je poskušal koruptivno dejanje nesimpatično relativizirati na številne načine. Z zamudo enega dneva je post festum dogajanje komentiral še na svojem Facebook profilu in poglobil opisani shizofreni odnos – vmes pa v istem psihološkem slogu nesimpatično blokiral prvaka stranke SDS na svojem tviter računu.

Retorično dvojnost njegove obsodbe sem podrobneje komentiral v prispevku Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?. Čeprav lahko zgolj ugibamo, ali je svoja nadaljnja pojasnila v komentarju na Facebooku razvil iz nuje po nadzoru morebitne prihodnje škode ali »iskrene« notranje potrebe po dodatnem sicer javno izraženem premisleku, se jih na kratko splača pogledati.

Ne bi jim dal ključev

Komentarja so se dotaknili številni mediji, po stari navadi površno. Pri Slovenskih novicah so novico tabloidno predvidljivo oblekli v naslovni poudarek »Na ministrstvih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa, da bi zalivali rože«. Tokrat me bo zanimalo, kako je pri tem postopal argumentacijsko prav v delu, ki se nanaša na nesojene »zalivalce rož po ministrstvih in državnih podjetjih«.

Še ena zanj značilna metaforična raba, priključena ugotovitvi o tem, da so v stranki pometli pred svojim pragom, a da so prejeli avtogol (!), se glasi takole:

Na ministrstvih in v državnih podjetjih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa za en teden, da bi zalivali rože, kaj šele, da bi bili sposobni za delo, ki ga opravljajo. Ne smemo si zatiskati oči pred tem dejstvom. Naša stranka je v vladi in državni politiki eno leto, naj se vprašajo še tisti, ki so dlje. Namesto, da privoščljivo gledajo, naj razmislijo o mnogih stvareh.

Šarec kralj SN

Šarec bi temo obrnil drugam: nesposobni kadri na ministrstvih

Ne vedno prijetno življenje

V argumentacijskih smislu smo pričakovali, da bo defenzivno taktiko Šarec okrepil in da bo storil na več načinov. V svojem nastopu se je, kot vemo, skliceval na to, da je sicer sekretar Brane Kralj storil napačno dejanje, vendar če bi klical kdo drug, javnost o tem ne bi izvedela ničesar. S taktiko preusmerjanja pozornosti na druge in obujanjem asociacij na »splošno prakso« (v smislu »Vsi to počnejo, ampak moj Brane je bil malček neroden«) si gotovo ni povečal verodostojnosti pri tistih, ki sledijo načelom logike, a takih je malo, pri državljankah in državljanih, ki so jim argumentacijski triki namenjeni, pa zanesljivo ni bil neuspešen.

Iskanju čustvene solidarnosti sledijo tudi poudarki v Facebook komentarju, kakršen je tale: »V življenju niso samo prijetne in lepe stvari.« Seveda si lahko obeta, da bo ljudstvo globoko filozofsko misel nekoga, ki načeloma sovraži filozofiranje, razumelo in z njim ob izgubi sekretarja sočustvovalo.

Uvele rože in ključno vprašanje

Toda vrnimo se kritiki totalnih nesposobnežev na ministrstvih in državnih podjetjih, ki jim ministrski predsednik ne bi prosil, da mu en teden zalivajo rože, v resnici pa počnejo (ali ne počnejo) za državo usodne stvari. Pustimo ob strani smiselno vprašanje, kaj bo storil z vsemi tovrstnimi nesposobneži, s katerimi dnevno dela, saj si ne želi zatiskati oči pred takim dejstvom, kot pravi, hkrati pa slovi po svoji moralni odločnosti in brezkompromisnosti, in poskušajmo osmisliti, zakaj je sploh vpeljal omenjeno topiko. Kajti to je bistveno in, če smo že pri ključu, ključno vprašanje: zakaj in kako je tema o nesposobnem kadru, s katerim mora delati, sploh relevantna v kontekstu pojasnjevanja etične spornosti v ravnanju njegovega sekretarja?

Preprosto povedano: s to temo ni povezana. V kadrovski lobistični akciji, s katero se je poskušalo Igorja Šoltesa inštalirati na omenjeno mesto direktorja Uradnega lista, niti v enem trenutku nihče ni omenjal konteksta, da se na to mesto nastavlja nekoga, ki ni zgolj zalivalec rož.

Napačna sled

V takšnih primerih akterji velikokrat uporabijo zmoto kazanja na napake drugih, pri kateri želimo pozornost preusmeriti na to, da tudi drugi počnejo enako sporne stvari, vendar potem niso kaznovani ali to ni niti zaznano. Šarec je izbral bistro izpeljani red herring, zmoto »napačne sledi«; če dobro pomislimo, vpeljava nove teme z začetnim korupcijskim dejanjem lobiranja nima ničesar skupnega, kajti nesposobnost ministrskih in drugih nesojenih zalivalcev rož, kot se glasi še eno njegovo metaforično besedje, ni povezana s Kraljevim dejanjem zahteve po izbiri Šoltesa. Edini navidezni, a preširoki skupni imenovalec med Kraljem in zalivalci rož bi lahko našli v ohlapnem pojmu »kadrovanja«, sekretarjevo dejanje pa ni sporno zaradi prihoda novega kadra na čelo Uradnega lista, temveč načina, kako je steklo posredovanje okoli njega.

Zmota napačne sledi zato deluje kot zastranitev glede na začetno temo – težko rečemo, da jo je Šarec popačil (potem bi govorili o zmoti strašila), ampak je enostavno zamenjal temo, nepovezano s prvo. Neetično, neintegritetno ali koruptivno kadrovanje ne moremo kar prestaviti v sfero razpravljanj o sposobnosti in nesposobnosti ljudi. Kar pa je potem storil predsednik vlade in javnost povabil k razpravi v tej smeri: da si ne smemo zatiskati oči pred tem dejstvom, še pravi in nato v opravičilo napiše, da je njegova stranka v vladi in državni politiki šele eno leto, zato naj tisti, ki so privoščljivi, raje »razmislijo o mnogih stvareh«.

Vrtne zalivalke v rokah sekretarjev

S tem je bolj ali manj učinkovito pozornost javnosti vsaj delno preusmeril proč od začetne debate in jo speljal na napačno sled – kajpak odvisno od tega, kako daleč mu bo v tem sledila. Glede na njegovo visoko popularnost, svojo formo populizma in z obema zvezano popolno nekritičnostjo množic najbrž ne bo imel napornega dela.

Sicer postane Šarčeva metaforika ironično pomenljiva, ko se spomnimo, da je njegov generalni sekretar stranke, za katerega v istem komentarju najde veliko lepih besed, še leta 2015 služboval kot hišnik v vrtcu Antona Medveda v Kamniku. Zlahka si predstavljamo, da je tam v roke vzel tudi kakšno vrtno zalivalko. Kaj bi že zamrmrala zdrava kmečka pamet v odziv na to pripombo? Da je vsako delo častno, kajne.

Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?

Je s tem, ko je Marjan Šarec žrtvoval generalnega sekretarja svoje stranke, dejansko tudi obžaloval prakso političnih pritiskov in kadrovanj?

Če ne bi odstavil svojega generalnega sekretarja, ker je ta »rihtal« službo Igorju Šoltesu, bi s tem pokazal, da ima super dvojna merila. Zakaj? Ker je od svojega poslanca Darija Krajčiča zahteval, da odstopi s položaja, ko je v neučakanosti in jezi odšel iz trgovine s sendvičem, v otipljivi korupcijski zgodbi pa ni teh visokih moralnih standardov ponovil ob svojem tesnem sodelavcu.

Dva koraka

Imamo dobre razloge dvomiti, da je to na današnji tiskovni konferenci storil kategorično. A ni tako enostavno. Distanciranje je Šarec izpeljal v dveh korakih. Prvi je nesporno obsodba »neprimernosti« in »nepravilnosti« telefonskega klica nadzornici Uradnega lista in sama napoved umika sekretarja, tega ni mogoče zanikati.

šarec kralj mmc

MMC o Šarčevi tiskovni konferenci o generalnem sekretarju LMŠ

Vendar ta ni bil edini in drugi je tisti, ki je bolj pomemben. Namreč tako kot drži, da je premier obsodil delovanje odstavljenega sekretarja, tudi ni bilo mogoče spregledati, da je poskušal njegovo dejanje zavijati v celofan širših praks in ga relativizirati. Kategoričnim obsodbam sicer vselej kategoričnega šefa vlade, ki se je podobno kot Miro Cerar zavezal visokim etičnim normam, pa to ne pritiče.

Bolj verjame Kralju

Relativizacijo je izpeljal z več manevri. Prvi je z izrekanjem naklonjenosti sekretarju, ki ga pozna in mu »bolj verjame« kot pa »raznoraznim drugim ljudem, ki pa ne bi prijavili, če bi poklical kdo prave sorte«. Kar pomeni, da je posredno obtožil tudi predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović, da bi morda v kakšnem drugem primeru (»klica prave sorte«) prijave KPK ne podala.

Še več, ne samo, da sekretarju menda močno zaupa, njemu je dal prednost, ko je interpretiral »brutalnost« telefonskega posredovanja, kjer je menda Kralj nastopil izjemno avtoritativno in samopašno. »Resnica je nekje vmes,« je premier podal končni seštevek teže takšnega klica, s katero je odščipnil polovičko nadzorničinemu pričevanju.

Poleg tega je njegovo ravnanje označil za »naivno«, za »spodrsljaj«, za »neizkušeno« in še enkrat ponovil frazo, da »če pa bi kdo prave sorte poklical, pa verjetno prijave ne bi bilo.«

Zimzelena metafora pometanja

Tokrat se je Šarec zapletel v zadrego konsistence z lastno retoriko poštenosti in »pometanja pred lastnim pragom« – njegove zimzelene metaforike, ki je skoraj ponarodela in ga je ujela  trenutku, ko je zaskrbljujoči kupček nastal pred njegovimi durmi.

Zato mu je bilo najbrž nerodno prisluhniti novinarski poizvedbi na tiskovki, če so to »ljudje iz njegovega kroga« naredili prvič in ali se je zgodilo mimo njega. Očitno nezadovoljen je potem poskušal dejanje nadzornice defenzivno pojasniti z namigom o škodoželjnosti drugih (»Prijava, nad katero vsi triumfirajo, naj ne triumfirajo preveč.«).

Nerodnost in filozofija, ki jo razkriva nerodne argumente

Četudi je znova uporabil ulični zdravopametni slogan o nefilozofiranju (»Tukaj nimamo kaj filozofirati, saj je zadeva popolnoma jasna«), bi počasi lahko spoznal, da mu prav ta povzroča največje preglavice. Zakaj? Zato, ker bi ravno s pomočjo filozofiranja lahko spoznal, da se je modro izogniti poceni argumentacijskim trikom, če želi res ostati verodostojen. Naj navedem primer. Na svoji tiskovki je Šarec citiral časopis Večer. Povedal je:

»Naš sekretar je bil toliko neroden, da je poklical. To smo brali mislim da v Večeru.«

Lepo je bilo videti, predsednik vlade pozorno in sproti prebira medije. A poglejmo si, na kakšen način je pri tem manipuliral. Uroš Esih je v svojem časopisu dejansko napisal naslednje:

Modus operandi političnega kadrovanja v prejšnjih vladah je bil takšen, da so vedno potekala na štiri oči v živo, brez telefonov. Kralj pa si je celo privoščil, da je predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović poklical po telefonu.

Šarčevi »boysi«

Intenca novinarja ni bila, da izpostavi »nerodnost« sekretarja LMŠ, ampak je njegovo dejanje neposredno grajal in ga tudi označil kot nekaj, kar si je Kralj predrzno »privoščil«. Popačitev smisla novinarjevih besed je hitro razumljiva: da bi ga zaščitniško predstavil kot nerodnega, je Šarec moral predpostaviti, da na podoben način kadrujejo vsi (argument iz sklicevanja na splošno prakso), vendar manj nerodno in bolj izkušeno, skratka bolj premeteno in pazljivo. Zato je sekretar zgolj žrtev lastne nepazljivosti.

Nepričakovano je tudi, da si je predsednik vlade tako močno zapomnil Večerov članek kot nekaj, kar lahko uporabi sebi v podporo, saj je v njem novinar zapisal nekaj precej zoprnega zanj:

Slišati je tudi, da se je med Šarčevimi »boysi« v zadnjem času razpasla samozavest in mentaliteta »nihče nam nič ne more«, zato zdrs, kot ga je uprizoril Kralj, ni bil presenečenje.

Nerodno zanj, vendar v nekem drugačnem in bolj fatalnem smislu.

Vse za javno podobo

S tem, ko je reinterpretiral Večerovo besedilo, je predsednik vlade v še eni variaciji manifestiral svojo veliko željo, da zagovarja ne zgolj Kralja, ampak posredno tudi njegovo početje.

Iz vsega naštetega lahko izpeljemo, da je bil njegov sekretar žrtvovan za potrebe gladitve javne podobe in pritiskov, ki bi se pojavili, če tega ne bi storil, obsodbe tovrstnih praks pa je bilo v nastopu predsednika vlade le za vzorec in jih ne moremo šteti za kategorične.

Slabši vtis od njega je danes pustil samo še predsednik KPK Boris Štefanec, ki je začutil soj žarometov na svoji že dodobra scefrani podobi neverodostojneža in v patetičnem nastopu s prstom pokazal na odrešilne medije. Njegova ustanova naj bi se ukvarjala s primerom vpliva na nadzornico urgentno in bo kmalu sprejela odločitev, je naznanil, vendar »zakon po njegovih besedah v takšnih primerih ne predvideva sankcij«.

Kaj potem sploh lahko stori institucija, ki se bori za preprečevanje korupcije, razen podajanja načelnih moraličnih mnenj brez sankcij? Njegovo pojasnilo se bo uvrstilo v anale:

»Sankcija ste mediji in javne objave ugotovitev komisije (KPK-ja, op. a.),« je še pristavil predsednik KPK-ja.

Bolj čudaške in vase usmerjene razlage že dolgo nismo slišali: če je funkcija ustanove, ki jo vodi, tako prazna, da perpetuira le javne ugotovitve, po možnosti na tiskovnih konferencah predsednika KPK, potem včasih služi zgolj njegovi samopromociji.

Več:

Sendvič morala in politično čistunstvo

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Po včerajšnjem formalnem odstopu »tatinskega« Darija Krajčiča v parlamentu lahko ob bok zgodbi o njegovi kraji sendviča, ki je kakšna dva tedna prestreljevala slovensko in dosegla tudi mednarodno javnost, postavimo nekaj zaključkov. V zapisu Sendvič morala in politično čistunstvo sem že problematiziral tako poslančevo dejanje kot sankcije proti njemu.

Dokazoval bom, da bi morali dogajanje, namesto privoščljivega in primitivnega zadovoljstva, raje sprejeti z veliko mero zaskrbljenosti – namreč zaradi novega trenda nevarnega političnega čistunstva v domači politiki, ko je antikorupcijski vzgib prešel v svoje nasprotje, hkrati pa tudi zaradi lažne moralične evforije, v katero so nas pahnili množični mediji vpričo svojih povsem tabloidnih računic. Da je Krajčič tatič in LMŠ stranka ultimativnih poštenjakov, je prva uspešna fantazma, ki jo je Šarec uspel ustvariti ob izdatni pomoči medijev. A to ni dovolj, spregledali smo še en moment. Naj pojasnim.

»Poglejte, kako smo moralni«

Osnovna teza, ki je vodila Šarčevo zahtevo po odstopu Krajčiča – nehajmo se slepomišiti, da je šlo za kaj drugega in morda njegovo osebno odločitev – je zavezanost politikov k visokim etičnim standardom. Ti morajo biti zgled državljanom, papagajsko ponavlja premier. V petek je na svojem Facebook profilu komentiral poslančevo »upiranje« v preteklih dneh, ko je ta razmišljal o umiku odstopne izjave:

»Ali je dopustno, ker si moral čakati nekoliko dlje, odnesti nekaj iz trgovine, potem to v kamero povedati, nato pa vendarle iti plačat na sugestijo poslanske kolegice, ne sam od sebe. Sem si namreč podrobno ogledal posnetek. Lahko iščemo takšne in drugačne pravne razlage, vendar se vprašajmo, ali se za funkcionarja to spodobi.«

Šarec potemtakem vztraja in ponavlja, da je poslanec ravnal nedopustno. Toda, pozor, vmes je spremenil tezo. Od začetne stave, da je sendvič ukradel in hkrati prozorne piarovske sugestije tipa »Poglejte, kako smo mi resni glede morale, preganjamo tudi tatove sendvičev«, je zdaj prešel v manj nedoločno »spodobnost« in z njo ne opisuje več začetne scene v trgovini  – premier nikjer ne pojasni, zakaj bi šlo za krajo, izpostavlja pa Krajčičevo mentalno stanje, češ da omenjeni ni razumel, da je storil kaj narobe in da ga je na to, da mora sendvič plačati, opozorila šele kolegica. Pustimo ob strani, kdo je komu kaj sugeriral, da mora plačati sendvič in da je na to pozabil, poslancu glede na njegov lasten opis dogajanja in eksperimentalno samorazkritje pač ni mogoče očitati.

Kaj več od tega bi premier težko ugotovil, kajti poslanec je kupil sendvič, ga želel plačati, izgubil živce ob dolgem čakanju na blagajni in odšel brez plačila, potem nemudoma v parlamentu izpeljal »samoprijavo« svojega dejanja ter se pobahal z razlago o »družbenem eksperimentu« glede sistema nadzora. Trapasto, ni kaj. Da ne ponavljam znane zgodbe: vsem bi moralo biti jasno, da je to dejanje le izjemoma in zelo pogojno mogoče označiti za namensko krajo, da ni nastala nobena posebna škoda, sploh po plačilu sendviča in opravičilu, kazen z zahtevo po odstopu s poslanskega mesta pa je mogoče razumeti kot zelo pretirano gesto. In ni še konec. Na tej točki se, po vtisu o stranki poštenjakov, ki preganja tatove sendvičev celo v lastnih vrstah, tej fantazmi priključi še prevara.

Krajčič 24ur

Prispevek POP TV o nemoralnem Krajčiču, ki se želi vrniti nazaj v parlament

Pragmatizem političnega čistunstva

Namreč teza o političnem čistunstvu je po sebi še vedno premalo natančna. Ne verjamem, da bi Šarec, podobno kot Cerar ob svojem čistem začetku mandata, v politiko premišljeno vnašal nove visoke etične standarde in v nadaljevanju bom navedel nekaj dokazov za svojo trditev. Prej menim, da je Krajčič, sicer po besedah svojega šefa v parlamentu po vloženem odstopu živa enciklopedija naravoslovja in sploh eden redkih podkovanih in izobraženih v poslanski skupini LMŠ, bil preprosto žrtvovan. Ne samo, da je stranka od samega začetka odstop od njega terjala, s tem, da ga bo izvrgla še iz stranke, mu je v zadnji fazi Šarec tudi odkrito javno zagrozil nekaj dni nazaj.

Na tej točki ni mogoče razumeti niti Krajčiča in zakaj zdaj, na tako grd način kot odvečen prhljaj stresen z njenega ramena, v njej sploh še vztraja. Povedano drugače: fantazma o stranki poštenjakov, ki ne marajo tatičev v svojih vrstah, je bila že po sebi zaigrana – v LMŠ so se enostavno ustrašili za svoje odlične ratinge v javnomnenjskih raziskavah, ki trenutno kažejo na neverjetno popularnost, in presodili, da jim bo zgodba o kraji poslanca močno škodovala. Ob tem jim niso bile mar niti njegove kvalitete, s katerimi se v svojih vrstah ne morejo preveč hvaliti: v ne tako veliki skupini so trije s srednješolsko izobrazbo, dve poslanki še študentki, Krajčič pa je doktor znanosti.

Dostojanstvo brez službe

V svoji petkovi izjavi je Šarec moral komentirati poslančevo nedavno kolebanje, ali bi po napovedanem odstopu morda tega umaknil:

Verjamem, da bo temeljito razmislil. Je med izbiro, ali obdržati službo in izgubiti dostojanstvo ali obratno.

Kako pojasniti misel? Krajčič bo, če je nespameten in nemoralen, izbral možnost, da obdrži službo in izgubi dostojanstvo. S čimer je želel premier povedati, da bo ohranil službo kot poslanec, če bo umaknil svojo odstopno izjavo, a ne bo dostojanstven, saj je kradel, kar je nemoralno. Pod »obratno« pa Šarec sugerira tole: če je pameten in moralen, bo izbral možnost, da ne obdrži službe in ohrani dostojanstvo. Povedano drugače: premier je poslancu ponudil imenitno rešitev, dostojanstvo brez službe. Odstop zaradi eksperimenta s sendvičem bi bil zanj edina dostojanstvena gesta.

Kaj naj si o tem nasvetu mislimo, če upoštevamo tezo, da ta ni kradel v pravem pomenu in da je stranka zgolj reševala lastne ratinge? Kaj naj si mislimo o patetičnih besedah vodje poslanske skupine Braneta Goluboviča »Vsem v LMŠ nam je bilo hudo, ker odhaja«, če je poslanec bil le kolateralna škoda po njihovem diktatu in je ravno on, vodja skupine, kot je zaupal Krajčič v Dnevniku, ob Šarcu odstop tudi zahteval?

Slabe analogije

V že citiranem zapisu na Facebooku minuli petek je Šarec še kar nadaljeval z moraliziranjem, da bi obremenil svojega poslanca:

Moram povedati, da sem tudi sam v času politične kariere kdaj napačno parkiral, kdaj za malenkost prekoračil dovoljeno hitrost, bil ustavljen zaradi neuporabe varnostnega pasu. To se ni zgodilo velikokrat, se pa je. Vendar sem ob prejeti globi takoj fizično odšel na pošto in poravnal svojo globo.

A tukaj mu je znova zdrsnilo. Namesto da bi uporabil prepričljivo analogijo, mu je ni uspelo najti, za nameček pa se je še ustrelil v koleno. Če premier priznava, da je tudi sam kdaj napačno parkiral in ni uporabljal varnostnega pasu v času politične kariere, zakaj potem ni odstopil tudi on? In če je želel povedati, da je vedno plačal kazen za svoje prekrške, potem ga velja spomniti, da je tudi poslanec plačal sendvič še isti dan. Je želel reči zgolj, da so vatli kaznovanja različni, v njegovem primeru nekaj deset evrov kazni, v poslančevem pa pač izguba službe zaradi dveh evrov vrednega sendviča? Zato, ker je on, Šarec, tako zahteval? Je želel reči, da Krajčič ni dovolj hitro poravnal svoje »globe«? Saj jo je vendar 20 minut po dogodku, kar je najbrž hitreje, kot je to storil prehitri in z varnostnim pasom nepripeti Šarec.

Če uporabimo premierju ljube kmečke metafore: njegovo iskanje igle v kopici sena, okrivljanje poslanca za vsako ceno je pač smešno. A za tem stoji dober razlog, ki sem ga navedel: bojazen za strankarske ratinge. Anticipacija, da v državi vodi igro ne razum, ampak medijsko nabijanje in oblikovanje javnega mnenja.

Dvojni vatli

Da njegova stranka ne misli resno, sem ugotavljal že v prejšnjem zapisu. Ko gre za »našega« človeka, čeprav poprej Janševega, recimo dr. Damirja Črnčeca, se mu takoj ponudi nova, druga priložnost – in s prav temi besedami so to storili tudi Krajčičevi poslanski kolegi, o čemer več v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno.

A ne le to. Na lanskih jesenskih volitvah so v Šarčevi LMŠ dali novo priložnost tudi Ivanu Simčiču, da kandidira na listi LMŠ za župana občine Ilirska Bistrica. To je tisti poslanec DeSUS-a, ki so ga iz stranke izključili zaradi ponarejenega spričevala, s katerim je leta 1992 prišel do službe v Slovenski vojski. No, seveda lahko kar uganemo, s kakšnim argumentom, v resnici kar prazno frazo, so vneto zagovarjali kandidata Simčiča – o tem sem takrat podrobneje pisal Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti.

Mar niso to že kar dovolj dobri dokazi, da je bil poslanec Krajčič žrtvovan za potrebe strankarske damage control? Da je bil za svoje kolegice in kolege vreden manj kot dva evra, kolikor je stal tisti sendvič? Da se pri njih vedno najde kakšna »nova priložnost«, razen takrat, ko jim to občasno ne ustreza?

Krajčič mmc

Prispevek o poslančevem ponedeljkovem slovesu na MMC RTV Slovenija

Medijska atraktivnost moraliziranja

Ne samo, da je moraliziranje imenitna politična doktrina za pridobivanje simpatij volivcev, a tudi silno nevarna, saj se zaradi bizarnega nižanja kriterijev lahko hitro usmeri proti izvajalcu, kot naročena je tudi za medijsko naracijo. Nič se ne bere in gleda bolje kot zgodbe o tem, da poslanci kradejo v trgovini. Snov, ki je kot naročena za tabloidno in senzacionalistično intonacijo.

Popolnoma predvidljivo je zato, na katero stran se bodo največkrat postavljali novinarji tabloidnih, komercialnih ali rumenih medijev in kateri interes jih bo ob tem vodil. POP TV je, v svojem stilu, posnela zaigrane prizore, v kateri nekdo v trgovini baše svoje žepe s sendvičem in jih zavrtela vsakič, ko je poročala o dogajanju okoli Krajčiča. Temu ustrezno se je vsebinsko nemudoma postavila na stran teze o kradljivcu. Še bolj zanimivo je bilo opazovati, kako ob tem klonijo ti. resni in kvalitetni mediji.

Dve intonaciji

Dejansko sta se v javnosti v zadnjih dveh tednih oblikovali dve različni medijski intonaciji zgodbe, dvomov je bilo malo. Po prvi, zelo enostavni, je poslanec seveda kradel, zaradi česar moramo biti ogorčeni, to nedvoumno obsoditi in zahtevati sankcijo.

V to naracijo je kajpak sodila naslednja razlaga: sprva je zavestno in brez sramu kradel, potem si je izmislil nekakšen »družbeni eksperiment«, se lažno opravičeval, zdaj pa bi za nameček celo rad ostal poslanec, ker se je tako težavno ločiti od korita. V njej je Šarec, kot lahko uganemo, že apriorno razglašen za zmagovalca, ratingi mu kajpak rastejo, medijskemu uporabniku pa je sugerirana preprosta in kajpak napačna črnobela pojasnitev. Tako kot v primeru predsednika republike Boruta Pahorja, kralja instagrama, nenadoma senzacij željni mediji nehote delajo tudi za predsednika vlade.

Druga intonacija je konspirativna v celo dveh pomenih: spodbuja mišljenje v gabaritih teorij zarot in hkrati celo išče pravo zaroto. Diskusija o malih tatovih je zgolj inscenirana, kajti sendviči v primerjavi z velikimi tatvinami pač ne štejejo. Saj vendar nismo neumni, takšne zgodbice nam servirajo zato, da bi v ozadju lahko nemoteno kradli, se priduša njihov naslovnik. Ali kot je zapisal Janša na tviterju: Krajčič je še zelen, uči se krasti sendviče, njegovi pajdaši pa ropajo banke in podjetja. Ni težko uganiti, v katerih medijih je takšen politično obarvan konspiracizem bil najbolj uspešen, nikakor pa ni bil omejen le nanje.

Brezplačni sendvič?

Poskušal sem pokazati, da Šarca pri odpovedi poslancu sploh ni vodila moralnost. Toda hkrati je stavil na takšen vtis in mediji so mu voljno ustregli. »There’s no such thing as a free lunch«, pravijo Angleži in največkrat želijo povedati, da se vse na koncu plača – nič ni brezplačno, tudi če je takšno videti, povsod pričakujte skrite stroške in motive.

Krajčič je sicer poravnal ne samo sendvič, plačal je tudi s svojim položajem, toda realni obračun njegovega sendviča še ni prišel. Skriti stroški nekoč ne bodo izstavljeni njemu, temveč tistim, ki so se ga znebili, v duhu moralizacije politikov in množičnih medijev pa tudi vsem državljankam in državljanom.