Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Ima predsednik Marjan Šarec alergijo na »filozofiranje«? Jo ima že s tem, ko je dejal, da ne mara filozofiranja? Na to njegovo izjemno pogosto rabo fraze sem opozoril že v svojem zapisu Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in razvil svoje videnje uspešnosti njegovega zdravopametnega populizma, kot mu pravim. Zato, ker je »nič filozofiranja« preprosto njegov sestavni del:

Kakšne omejitve prinaša Šarčev »zdravopametni populizem«? Kaj je sploh narobe s takšno pametjo? Saj je vendar ravno prav zdrava, da ne bi bila preveč, ravno prav kmečka, da zna umno gospodariti,  ne mara moralne sprijenosti, razen morda svoje, afna se nad zbirokratiziranim okoljem, ponosno zna šteti do deset, hodi k maši, a tudi na partizanske proslave, avto si doma popravlja sama, rada pomenkuje s sosedi in si nasploh domišlja, da pozna rešitve za vse družbene težave? Njen največji sovražnik so vsi, ki preveč »teoretizirajo« in govorijo, saj ona vendar dela, in to učinkovito in brez filozofiranja.

Mi ne filozofiramo, mi odstopamo!

No, tudi ob odstopu okoljskega ministra Jureta Lebna je premier ponovil, da se s težkim srcem poslavlja od človeka, ki ima »rad operativnost, ne mara pa dolgega filozofiranja in kvazistrokovnjakov, ki v teoriji vedo vse, v praksi pa ne naredijo nič«. Skratka, izjemno je obžaloval, ker bo moral pogrešati dobrega ministra, ki je povsem posvojil njegovo antiteoretsko načelo in je znal ravnati »brez filozofiranja«. Besedna zveza, ki jo neuko ljudstvo hitro zapopade in še kako dobro razume. Več od tega, nadvse jo ceni in avtorju vrača svojo hvaležnost.

Šarec prepoved vprašanj

Slovenske novice o prepovedi novinarskih vprašanj

Naj za začetek povem, da me ne prepriča povsem dobrohotna razlaga, po kateri Šarec z njeno rabo dejansko ne žali poklica in delovanja filozofov, »teorije« in kakršnega koli teoretskega dela – ki sploh ni vezano le na filozofijo. Marsikdo bi takoj dejal, da mu »filozofiranje« kot nasprotje operativni konkretnosti enostavno pomeni zgolj »prazno besedičenje«, da v njegovem ravnanju ni nobene intence po diskreditaciji. Ampak po aferi sendvič vemo, da takšen očitek ni preveč prepričljiv: ravno on je kot predsednik vlade pričakoval in zahteval, da se poslanec Darij Krajčič umakne, četudi ta ni imel intence ukrasti sendviča. Celo nasprotno, želel ga je plačati, a so ga na blagajni ignorirali, kar pa Šarca ni prepričalo, da ne bi še naprej tega dejanja interpretiral kot docela nedopustnega. Da se s tem ne strinjam in to jemljem za poceni moraliziranje, sem podrobno pojasnil v zapisu Sendvič morala in politično čistunstvo.

Mi ne igramo, mi delamo!

Marsikdo bo dejal, da bi potem smeli enake vatle zahtevati tudi zanj – če je kraja sendviča brez intence kraje kraja, potem je tudi govoričenje o »nič filozofiranja« brez intence žalitve žalitev. S čimer objektivno žali neko dejavnost in tej pripadajočo disciplino, celo s častitljivo starostjo nekaj tisoč let, še posebej pa tiste, ki delujejo v njej poklicno, zaradi česar so takšne besede nedopustne. Sploh pa, če pomislimo, da so zvito uporabljanje zgolj za promocijo njegovega političnega sloga, iz katerega kuje podporo na volitvah in v javnomnenjskih anketah.

Glede na to, da je Šarec diplomirani igralec, bo morda lažje razumel naslednji miselni eksperiment. Predstavljajmo si, da bi mu nekdo očital, kar niti ni daleč od dejanskosti, da na političnem parketu nenehno zgolj igra. Da je njegova premierska funkcija pač najboljša predstava v njegovi igralski karieri, nič več in nič manj. Da iz njega nenehno veje malce bolj sofisticirani Serpentiškov duh. Da vse, kar počne, nima nikakršne povezave z avtentično skrbjo za dobrobit države. V tem duhu bi mu potem kdo svetoval, da svoje javne nastope, namesto s svojim ponavljajočim geslom »Mi ne filozofiramo, mi delamo«, s katerim želi nenehno fascinirati ljudstvo, začini s tistim, ki je bližje njegovemu pogledu na svet in njegovi dosedanji imitacijski karieri: »Mi ne igramo, mi delamo!«

Uporabnost filozofije v politiki

Ne vem, kako je z uporabnostjo igranja v politiki, najbrž ni majhna, vem pa, kako je z uporabnostjo filozofijo, tudi v politiki. Šarec dokazuje svojo veliko nespametnost, z njo pa res le omenjeno zdravopametnost, ko se obrača proti »filozofiranju«. Ironično je Platon v svoji Državi za vladarje postavil ravno filozofe, ker ti v skupnosti edini delujejo po razumnosti in modrosti. Še več, predvidel je, da bo brez tega ne bo konca slabega za človeški rod:

»Če filozofi v polisih ne bodo kraljevali,« sem dejal, »ali če zdaj tako imenovani kralji in gospodarji ne bodo pristno in zadovoljivo filozofirali (φιλοσοφήσωσι γνησίως τε καὶ ἱκανῶς), če torej to oboje – politična moč in filozofija – ne bo sovpadlo v eno in se množica tistih značajev, ki se zdaj ločeno odpravljajo v eno od obeh smeri, nujno ne omogoči, potem, dragi Glavkon, po mojem mnenju ne bo konca zla niti za polise niti za ves človeški rod.« (Država, 473c-e)

Šarec filozofiranje

Zgolj ena izmed Šarčevih slovitih izjav o nič filozofiranja

Vratarji v Platonovi Državi

No, namesto vladarja bi Šarec v Platonovi državi bil očitno le vratar. Razen tega je že Platon, skozi svojega učitelja Sokrata, zelo dobro vedel, kakšne nepopularnosti so med ljudmi deležni filozofi in kako na slabem glasu so, o čemer piše v dialogu Fajdon – očitno se od antične Grčije do Šarčeve Slovenije ni kaj dosti spremenilo.

Seveda ne rabimo tako daleč v dokazovanju, kako koristna da je filozofija – ne samo za politika, ampak tudi v politiki. Ne le zaradi uporabnosti kritičnega mišljenja in presojanja, ki ga pričakujemo od predsednika vlade, razumevanja družbenih procesov v svetu in zamišljanja naše skupne prihodnosti, definiranja vprašanj splošnega dobrega, določanja pomena demokracije in dogajanja v zgodovini, končno mu ravno filozofija pomaga, da zna presojati moralno in etično – v hipu, ko se odloča o številnih odstopih svojih ministrov in pri tem navaja moralne razloge, dejansko Šarec že filozofira. S čimer se približuje v silogistični formi že navedeni misli Aristotelovega Nagovora k filozofiji, Protreptika:

»Če moramo filozofirati, potem moramo filozofirati, in če ne rabimo filozofirati, potem znova moramo filozofirati; zato v vsakem primeru moramo filozofirati. Kajti če filozofija obstaja (in je potrebna), potem smo primorani vsekakor filozofirati; in če ne obstaja (in je nepotrebna), potem moramo za to, da bi raziskali, zakaj ne obstaja (in je nepotrebna), znova filozofirati.«

Nič filozofiranja novinarjev

Filozofija je pač žrtev Šarčeve demagogije. V svojih zadnjih izjavah in na tiskovni konferenci ob odstopu ministra Lebna smo slišali veliko besed v podporo odhajajočemu. Ne le, da ga je nadvse hvalil, celo bolj, kot Lebnu nadrejeni predsednik SMC, poslušali smo premierjeve opazke, da je bil minister »že vnaprej obsojen«, pred tem, da »še vedno trdim, da me ti maili, raznorazni, niso prepričali« in da naj »odgovarja še kdo drug«, pri čemer je s prstom pokazal na uradnika Topolka. Čudno, ampak vseeno je na koncu sprejel odstop.  In potem smo prebrali, celo v kakšnem od nepričakovanih medijev, da novinarji niso smeli zastavljati vprašanj. Kar dokazuje, da Šarec ne mara niti dolgega filozofiranja novinarjev, zato je njihova vprašanja prepovedal.

Vse kaže, da imajo naši predstavniki četrte veje oblasti kakšen razlog, da protestirajo tudi v Ljubljani in ne zgolj, povsem upravičeno, v organizaciji Hrvaškega novinarskega društva (HND) sredi Zagreba, kot se je to zgodilo včeraj.

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Skorajda istočasno sta pomembna oblikovalca javnega mnenja na slovenski desnici povedala nekaj podobnega. Bernard Brščič je na svojem tviter računu te dni zapisal:

Populizem ni sinonim za demagogijo, je sinonim za demokracijo. Zdrava demokracija, kjer ljudje vladajo za ljudi, je ipso facto populistična.

Na soroden način se je načelu »Več populizma, več demokracije«, ki ga zagovarja Brščič, če pustimo ob strani domislico »Zdrava demokracija je nujno populistična«, v včerajšnji Žerdinovi Sobotni prilogi Dela v intervjuju približal dr. Žiga Turk:

Glede opozoril o nevarnostih populizma je pa zanimivo to, da smo v preteklosti ves čas poslušali, kako ljudi EU ne zanima, da ne pridejo na volitve, da ima demokratični deficit. Zdaj bodo volili ljudje, ki jih evropske volitve zanimajo, ampak ker bodo glasovali za »napačne«, je vse narobe. Dejstvo je, da imajo volivci vedno prav. Populisti, pa tega ne mislim nujno slabšalno, znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove.

Intervju Suzane Kos je prišel kot naročen: bližajo se evropske volitve in Turk bo nastopil kot kandidat za poslanca na listi Nove Slovenije. Čeprav o tem tudi teče besede, ga novinarka pozabi vprašati, kdaj je izstopil, če sploh je, iz Janševe stranke, v kateri je odigral pomembno vlogo, tudi kot minister. Kot vemo, je bilo še nedavno njen član.

Turk intervju Delo

Intervju iz Sobotne priloge Dela: volivci imajo vedno prav

Volivci imajo vedno prav

Profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, sicer rad razpravljajoč o »pravici do lažnih novic« (!) in tem, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kvečjemu ga je okrepil, o čemer več med drugim v Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka in Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi, se tokrat do populizma sicer opredeljuje malce bolj previdno.

A kadar zmagujejo populisti, o tem piše nedvomno, bo veljalo geslo, da imajo volivci vedno prav. Oziroma, kot pravijo nekateri: »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«, kar predpostavlja »resnico« v stališčih večine kot večine. Omenjena modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš in končno tudi v izbrani prilogi Dela. Kaj je s to globokoumnostjo narobe, v čem imajo populisti prav?

Kot sem že zapisal, ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti »imeti prav« in ga potem razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa.

Zmota iz demokracije

Da bi volivci imeli vedno prav, štejem za substancializirano domislico, ki nam dobro predstavi zmoto iz demokracije. Pri tej zmoti, lahko bi dejali iz tiranije večine in sklicevanja nanjo, zagrešimo zmoto nerelevance. Da so ljudje imeli prav, nam poskušajo dopovedati po vsakih volitvah v demokratičnih državah. Želijo nam povedati, da je rezultat volitev vselej »ustrezen« in da podeli glasove na pravičen način: nekatere naredi za zmagovalce, druge za poražence. Običajno je »ljudje imajo vedno prav« tolažba za poražence volitev.

Toda v kakšnem smislu naj bi to veljalo? Seveda ne drži, da bi bila resničnost nekega stališča (recimo politika, ki je bil izbran na volitvah) odvisna kar od števila ljudi, ki zanj glasujejo. Število ljudi, ki verjamejo v X, tega ne naredi za resničnega. Argument iz demokracije je v tem smislu zmota, ki je blizu argumentu iz ljudstva (argumentum ad populum) oziroma argumentu sklicevanja na število ljudi (argumentum ad numerum) ali soglasju narodov (consensus gentium).

V nekem smislu je torej družbeno politični sistem demokracije, kolikor je utemeljen na volji večine, že podvržen vladavini mnenja taistih, to mnenje, tudi že kot mnenje, pa ni nujno epistemološko najustreznejše ali najbolj resnično. Zmota iz demokracije je zato vrsta zmote sklicevanja na ljudstvo in voljo večine. Zaradi števila ljudi se resničnost neke trditve prav nič ne zviša, četudi obstaja zanjo »demokratična« politična podlaga.

Brščič populizem demokracija

Brščičev tvit: demokracija in njeni sinonimi

Zmotnost argumenta iz ljudstva

Brščičeva ideja, da populizem pomeni več demokracije, temelji na podobnem prepričanju: kar menijo množice (populus), mora biti bolj politično pravilno. Pri zmoti sklicevanja na ljudstvo, kjer se naslanjamo na splošno mnenje, sklepe izpeljujemo iz premis, ki jih sprejema večina ljudi. Namesto da bi se pri prepričevanju sogovornika v sprejetje naših stališč sklicevali na racionalne razloge, navajamo v podporo našim sklepom razširjeno ljudsko mnenje ali splošno priljubljenost. Takšen argument je podoben zmoti sklicevanja na avtoriteto, od nje se razlikuje zgolj v tem, da tukaj naši sklepi ne temeljijo na strokovnem mnenju, ampak na prepričanju večine.

Resnici na ljubo Brščič konkretno ne navaja, da je mnenje množic v strogem smislu resnično – pravi le, da je politično pravilno in da manifestira smisel demokracije. Če število podpornikov nekega prepričanja v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti, je težava tudi v tem, da ga ne naredi niti za politično ustreznejšega. In če je argument iz demokracije zgolj variacija argumenta iz ljudstva, prilagojen na kontekst volitev in političnih okoliščin, želita Brščič in Turk povedati isto: pohod populistov in njihov uspeh na volitvah moramo sprejeti. Vendar med njima obstajajo razlike.

Populizem kot zdravilo za demokracijo

Za prvega »populizem ni demokratična patologija, nasprotno, je zdravilo za obolele demokracije«. Drugi je bolj previden. Zanj »niso populisti tisti, ki sejejo dvom v demokratične institucije«, hkrati misli, da obstaja tudi »levi populizem« in pledira za enakopravno obravnavo. In, kot večkrat poudarja, izraza nujno ne uporablja slabšalno, kajti »populisti znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove«.

Resnici na ljubo bomo v javnih razpravah o populizmu naleteli na neverjetno konceptualno zmedo in končno tudi na navdušenje nad njim na strani levice. Nekako po principu, da je levi populizem pravilen, desni pač ne.  No, na tej točki ima Turk prav: uporaba dvojnih vatlov zanj, vsaj z vidika logike sklicevanja na relevanco mnenja večine, ne nujno kot družbeno formo opolnomočenja ljudi, učinkuje kot politično licemerje in nič drugega.

Sendvič morala in politično čistunstvo

Človek v življenju greši in poslanec dr. Darij Krajčič, dolgoletni Direktor Zavoda za varstvo narave, ga je polomil. Njegov greh je, da je iz štacune med odmorom v parlamentu brez plačila odnesel sendvič in to ponosno, dobro zavedajoč se prisotnosti kamere, razlagal kolegom v parlamentu in obenem razglasil samoprijavo. Vse s poanto precej ohlapne narave: varnostni sistemi menda nujno ne delujejo, zato je izpeljal, kot pravi sam, družbeni eksperiment in to preveril. Trapasto dejanje je obžaloval, prevzel je politično odgovornost in odstopil. Bolje rečeno: to so od njega zahtevali.

V tej zgodbi je precej bizarnosti. Kdor krade, stori dejanje namenoma, se z njim okoristi, ga običajno taji in ne poravna računa. Tako piše tudi v Kazenskem zakoniku: »kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti«. Krajčič se je po 20 minutah vrnil v trgovino, razložil situacijo in plačal sendvič. Ni ga odnesel, ker bi se želel okoristiti in tudi povedal je, da je to storil iz jeze, ker so ga v trgovini ignorirali, ko je želel plačati:

»Zdaj bom naredil eno samoprijavo,« je, kot je razvidno iz magnetograma seje, napovedal. »Čakam tam pri pultu, kjer so se trije ljudje pogovarjali med seboj. Zagotovo sem čakal tri minute,« je pojasnil in dodal, da ga niso videli oziroma upoštevali.

V parlamentu je v nadaljevanju svojega nastopa še izzival gledalce pred kamerami, češ da pričakuje prihod varnostnika iz trgovine v hram demokracije in bo lahko dolg poplačal. Kasneje se je odpravil v trgovino sam. Poslanec je torej dejanje izpeljal z nekim drugim, čeprav zelo spontano nastalim namenom.

Krajčič odstop dnevnik

Toksični sendvič in samoovajeni Krajčič: današnji Dnevnik

Zato se lahko legitimno vprašamo, kako velik je dejansko njegov kakšna 2 evra težek greh? Kako okvalificirati dejanje, je res kradel in ga sme javnost obsojati kot tatu? Ne vodi sankcioniranje na opisani ravni v zlovešče politično čistunstvo? Zaradi takih nespametnih dejanj odpoklica bi parlament moral biti že izpraznjen poslancev. In če bo nekdo konsekventen, kmalu bo.

Lepo je, da poslanci za svoja početja odgovarjajo in tudi odstopajo, če je treba, kajti takšno kulturo pri nas v resnici pogrešamo. Vendar pa je ta primer res drugačen. Predsednik vlade je, v strahu pred padcem rejtingov in evropskimi volitvami, v svojem čistunstvu naredil korak predaleč. Ko je šlo za njegovega sekretarja v kabinetu, dr. Damirja Črnčeca, mu je dal še eno priložnost ob vseh njegovih umazanih ksenofobnih in homofobnih izlivih. In dal mu jo je poslanski klub LMŠ, o čemer sem pisal tudi v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno.  Požvižgal se je na javne proteste in peticije. No, Krajčičevi kolegi v stranki so se odločili, da njemu take priložnosti ne podelijo.

Ne gre za to, da bi jo poslanec moral dobiti, ampak za Šarčevo zgrešeno priložnost, da bi svojo pripadnost političnemu bontonu gradil na čem bolj tehtnem, kot je Krajčičeva hvalisava samoprijava. Toda zgodilo se je, da je zaradi pritiska nekaj strankarskih imperialnih medijev klonil, kar je najbrž veličastno zmagoslavje zanje. Vprašajmo se za trenutek, kam to vodi. Prepričan sem, da delovanje pod pezo medijskega linča za vsako bagatelno dejanje in hvalisanje pred kamerami lahko hitro postane neznosno. In še zdaleč ne usodno le za kakšnega poslanca.

Bolj smo priča triumfu psihopolitičnega stanja diskreditacij in medijskih napihovanj, v katerega smo se prostovoljno spravili. Trezna in racionalna presoja sta se uklonili hipnemu zadovoljstvu privoščljivosti v politični igri s strani enih, denimo Janševih, in nato navidezne moralnosti drugih, Šarčevih. Ob tem se pač ne rabimo slepiti, da postajamo bolj etični.  Zadnji bo lahko vedno ponosno rekel, da pod njegovim vodenjem vlade preganjamo kurje tatove, pardon: tatove s sendviči. Nevarna igra zanj, kajti če bo sankcioniral takšne in podobne pogojne grehe in samoprijave, lahko verjetno kmalu ostane brez številnih poslancev. Tudi se moti, če misli, da poslej, navzlic odstopu, v Janševih medijih ne bo obveljal za predsednika »stranke kradljivcev«.

Krajčič je kradel, a le če njegovo dejanje osvobodimo vseh možnih kontekstov. Danes množični mediji že v naslovu popolnoma neproblematizirano poročajo le o »kraji«. Verjetno z novinarskim nemišljenjem ne bomo zmogli koraka v resnejšo refleksijo, zato ostane le še nabijanje, ki ruši dvome pred sabo – le kdo si bo zdaj upal reči, da to ni bila kraja v polnem pomenu, da je šlo za samoovadbo z neko neposrečeno pedagoško idejo? Saj bo vendar takoj razglašen za sostorilca, za nekoga, ki zanika moralno ravnanje! Domnevam, da takšno »branje« čaka tudi avtorja teh vrstic. In pri javnosti bodo, itak, zmagali zabavljaštvo, privoščljivost in krohot – na katere novokomponirana medijsko konstruirana morala tudi stavi.

V stranki LMŠ so ob njegovem odstopu dejali, da je storil »nedopustno dejanje« in da »če želimo slediti vrednotam in načelom, mora prevzeti odgovornost«. Skratka, njihov poslanec je storil strahovit delikt. No, zdaj lahko res čakamo, kako daleč bodo pri tem pripravljeni zaiti v prihodnje. Vsekakor je to verjetno najdražji sendvič, ki ga je Krajčič kupil in plačal v življenju. Račun zanj, ki sem ga opisal zgoraj, pa za našo prihodnjo politično in medijsko kulturo še ni povsem izstavljen.

Znova sploščeni in sproščeni

Pred leti sem spisal knjigo z naslovom Sproščena ideologija Slovencev: o političnih implikacijah filozofema »sproščenost«. Ob njeni predstavitvi v Alkatrazu je akademski slikar Arjan Pregl predstavil svojo ironično razstavo z naslovom Sploščena Slovenija.

Pisal se je 14. junij 2007, ko je bila otvoritev Sploščene in sproščene Slovenije – vabilo na razstavo in pogovor ob knjigi. Danes berem že v naslovu Dnevnika: »Sploščeni in sproščeni tudi v prihodnje«.

sploščeni in sproščeni verstovšek

Naslov prispevka v Dnevniku: managerska sproščenost

Seveda sem zastregel z ušesi: kaj točno naj bi sproščenost predstavljala mladim nadebudnim managerjem iz podjetja Cosylab, leta 2015 najboljšim zaposlovalcem med srednje velikimi podjetji. O čem točno govori Igor Verstovšek, odgovoren za razvoj kadrov v podjetju in eden od finalistov za priznanje mladi manager 2018, ki ga bo Združenje Manager podelilo v začetku prihodnjega leta?

Vsaj približek, ki utemeljuje naslov v časopisu, je podan v naslednjih stavkih. Več o nujnosti sproščanja in sploščanja ne izvemo:

Ekipo podjetja Cosylab je ustanovila skupina študentov, ki ji je uspelo iz akademskega v poslovno okolje prenesti vrline strokovnosti, natančnosti in discipline. S prepletom odprtega, dinamičnega in mladostniškega duha jim je uspelo oblikovati sploščeno ter sproščeno organizacijsko kulturo. Njihov moto je: bodi pogumen in skromen, trdo delaj in uživaj v življenju.

Sploščena in sproščena organizacijska struktura? No, v eri najbolj intenzivne politične ideologizacije, v bistvu že kar evangelizacije tega pojma, je imel izraz čisto določeno instrumentalno funkcijo – kot nastal na podlagi naslova zbornika Nove revije in utemeljen na Heideggrovem konceptu die Gelassenheit. V mandatu 2004-2008 so predsednik vlade in njegovi nenehno ponavljali, da potrebujemo več sproščenosti: v politiki, medijih, šolstvu, gospodarstvu. Seveda je pojem prevzel funkcijo legitimacije nenehnih nasilnih intervencij v omenjena polja, njihove uzurpacije in podrejanja družbenih sistemov.

sploščena in sproščena slovenija mi

Iz vabila na spletni strani Mirovnega inštituta: sploščeni in sproščeni

Vmes so se novega žargona nalezli, dobesedno, tudi politiki bolj leve provenience, denimo sedanji predsednik Borut Pahor. Danes očitno vstopa v menedžersko mentaliteto: več sproščanja, več sploščanja. Bizarno, če pomisim, da je bila Preglova umetniška intervencija po svoji intenci ironična ali satirična.

In prav ob predstavitvi svoje knjige sem takrat v časih popolne medijske blokade in nedoumljivega nemišljenja »sproščenosti«, ki sem se mu čudil še bolj kot protagonistom njenega ubesedovanja, čisto po naključju zabeležil primere, ki niso mogli v knjigo, ker je bila natisnjena kakšna dva tedna ali več pred tem. Kasneje je, kot zakleto, ravno v drugi polovici leta 2007, po nekako dobrih treh letih ta iterativna, vsekakor obsesivna govorica čudežno in v precejšnji meri potihnila – sploh po izgubljenih volitvah 2008.

Majhen memento časov, ko so nas prisilno sproščali in se še niso vrgli v psihopolitiko širjenja sovraštva – kar po svoje človek že kar pogreša:

Janez Janša, 13. 6. 2007

»Opozicija bi bila v vsaki državi, ki bi dosegala take uspehe kot Slovenija, nesproščena in nervozna. V Sloveniji se to dogaja, zato se skuša vlado spraviti na neke stranske teme, predvsem zato, da se ne bi ukvarjala s ključnimi razvojnimi vprašanji.«

Dimitrij Rupel, 12. 6. 2007

»Kljub temu, da v zboru menimo, da še nismo dovolj sproščeni, in da levica misli, da nismo več sproščeni, je bistvena skupna ugotovitev, da potrebujemo več sproščenosti

Ivan Štuhec, 11. 6. 2007

»Sproščanje teh nesproščenosti je dolgotrajen proces… Univerze so še ta prostor, kjer očitno avtonomija in sproščenost nimata svoje legitimne domovinske pravice. Drugače se ne more zgoditi, da neka rektorska konferenca o nekem predloga zakona reče, da o nekem predlogu zakona ne bomo diskutirali. Ja koji faktor pa ste vi, da to lahko rečete?«

Ivan Štuhec, 11. 6. 2007

»Meni se ta debata o nesproščenosti zdi popolnoma deplasirana… res ne vidim nobenega primera, kdo ni sproščen in kdo komu prepoveduje govoriti in misliti.  Mislim, da je ta bila prišla tam nekje okoli leta 2002, potem pa ni bilo nobene debate o sproščenosti, zdaj pa je spet naenkrat nastala.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Ne želimo ohranjati delitev iz preteklosti, ampak želimo prostor za sproščeno razpravo.«

Peter Jambrek, 11. 6. 2007

»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenosti na 50 let podlage diktature.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Slovenija je morda preveč sproščena v razpolaganju s sredstvi črnega fonda, njen predsednik pa pri opravljanju funkcije.«

Matej Makarovič, 11. 6. 2007

»Tisti, ki širijo okrog raznovrstne strahove, ki si želijo živeti v strahu, tisti tudi sami niso več sproščeni.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sproščena je za sproščene, tisti, ki so nesproščeni, pa vemo, kdo so. Stara struktura, ta je nesproščena

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Družba, kjer se lahko spušča takšna propagandna megla, kot se jo spušča danes, je v sebi še kako sproščena

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sicer nisem med jutrišnjimi razpravljavci, tribune pa se bom udeležil zelo sproščeno

Janko Kos, 12. 6. 2007

»Odnos do Pučnika podzavestno nesproščen. Na dan je spet stopila slaba vest tistih, ki so ga preganjali.«

Tone Jerovšek, 12. 6. 2007

»Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.«

Borut Pahor, 12. 6. 2007

»Občutek nesproščenosti je kaznoval takratno koalicijo (LDS).«

Alojz Peterle, 12. 6. 2007

»Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«

Alojz Peterle, 12.6. 2007

»Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni

(Sproščeni) Niko Grafenauer o Jožetu Pučniku, ob predlogu poimenovanja letališča, 12. 6. 2007

»Ni bil aerodromski človek tega časa, a si predstavljam, kako je iz zaporniške celice gledal v nebo, ki ga je včasih prečkalo tudi kakšno letalo.«

Moralna avtoriteta: znotrajpravni in zunajpravni konteksti

Zaradi osornega zadnjega odziva sem se odločil, da spoštovanemu g. Matevžu Krivicu ne odgovorim v Dnevnik in upoštevam njegovo veliko željo po spoštovanju časopisnega prostora za bolj dragocene vsebine. Če sem natančen – po nujnosti zato odgovarjam bolj zainteresiranim bralcem kot njemu. Dnevnik je zato danes objavil spodnje pojasnilo:

Matevž Krivic v polemiki o tem, zakaj predsednik republike ni moralna avtoriteta, evidentno daje prednost deklaracijam o mojem podtikanju in ne smiselnim odgovorom, kar je očitek, ki ga je večkrat ponovil in na koncu še žaljivo zaključil retorično, češ da je »bolje dragoceni časopisni prostor uporabljati za kaj pametnejšega od zgoraj prikazanih očitnih podtikanj«. Ja, včasih diskurz o podtikanju postane žaljiv in že sam po sebi perfidno podtikanje, zato sem dolžan bralce obvestiti, da bom sobesednikovo vneto skrb za papir upošteval in svoj odgovor objavil na strani vezjak.com.

Ob tem mi je vodilo upokojene psihiatrinje Polone Jamnik, ki je danes ob bok iste razprave v Dnevniku zapisala komentar: »Res je škoda papirja, če se ne trudimo razumeti drug drugega.« Moj odgovor je torej objavljen le na tej strani – v spodnjih vrsticah.

Krivic je v dosedanji razpravi o moralni avtoriteti, v katero se je kasneje vključilo še nekaj ljudi, nesporno oblikoval tri naslednje trditve.

MORALNA AVTORITETA NI USTAVNA KATEGORIJA

Prvič, zanj moralna avtoriteta nikakor ni ustavna kategorija. Ali ustavno določeni pojem. S trditvijo sem kajpak soglašal. Še več, jasno sem napisal, da jo razumem kot po nepotrebnem podtaknjeno, saj praktično, z izjemo protikandidata dr. Milana Jazbeca, nihče česa podobnega ni zapisal ali izustil na tako trd in izrecen način: ustava pač ne govori o moralni avtoriteti v neposrednem ali posredovanem smislu. Naj spomnim, ker spomin zaradi dolžine polemike že peša: Krivic je takrat ugotavljal »šokantna pojmovanja, da naj bi bilo ‘biti moralna avtoriteta’ tako rekoč kar ena od ustavnih funkcij predsednika republike.« Takšno razumevanje je razbiral predvsem v stališču predsednika parlamenta dr. Milana Brgleza, ki je dejal, da je predsednik republike »vrhovna moralna avtoriteta v državi« – nekaj, čemu Krivic močno oporeka. Jaz ne. V nadaljevanju bom pojasnil, v čem vidim težavo: v redukciji koncepta te razprave na znotrajpravni okvir.

PREDSEDNIK IMA USTAVNO DOLŽNOST ZAGOVARJANJA MORALNIH VREDNOT

Drugič, predsednik republike ima ustavno dolžnost zagovarjanja moralnih vrednot. Na to dejstvo je  opozoril tudi v zadnji repliki, v kateri apelira k spoštovanju časopisnega prostora. Tudi glede te trditve soglašam in res nimam razloga dvomiti v njegove ustavnopravne interpretacije. Če kje, je tu zame sogovorec avtoriteta. Za bralca, ki ni sledil vsemu, ponujam njegov citat: »Da bo povsem jasno: celo kot ustavno dolžnost predsednika republike lahko torej štejemo, da se mora javno zavzemati za skupne, tudi ustavno utemeljene moralne vrednote svoje države.« V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj ta premisa po sebi ni sporna, vodi pa do spornih zaključkov v kombinaciji z drugimi.

PREDSEDNIK MORALNA AVTORITETA ŠELE POSTANE, KAR JE SICER REDEK DOSEŽEK

Tretjič, predsednik lahko moralna avtoriteta šele postane, takšna lastnost ni apriorno lastna tej funkciji. Pri tem Krivic pomembno omeni, da »do kakšne mere bodo državljani in politiki ta njegova prizadevanja tudi sprejeli kot svoja in ga šteli za svojo moralno avtoriteto, je pa drugo vprašanje.« Avtoriteta je očitno zanj nekaj, kar je odvisno od sprejetja, tj. potrditve državljanov in politikov. Še več, odvisna je, kot pravi, od sprejema njegovih stališč za »svoja«. Ta moment bo zaradi poenostavitve v nadaljevanju izpustil, saj še dodatno komplicira Krivičeva izhodišča – njemu v škodo. Še več, sobesednik opiše tak postopek, stanje »postati moralna avtoriteta«, kot redek dosežek: »Da postane ne le zaupanja vredna oseba, ampak kar moralna avtoriteta v državi (ali ena od njih), pa je, kot sem že večkrat zapisal, redek in spoštovanja vreden dosežek – ne pa nekaj, kar predsedniku republike pripada že kar po funkciji ali kar po ustavi on ‘kar je’.« V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj se s to tretjo trditvijo, o čemer sem pisal v svojem zadnjem odgovoru, nikakor ne morem strinjati in kako ga spodbijam.

Moje stališče

Zgoraj zapisano je morda videti zapleteno povzemanje, ki pa ga ohranjam zavoljo številnih sklicevanj na majhne pomenske in argumentacijske poudarke, na katere se Krivic nenehno naslanja. In prav je tako – le k lažji berljivosti ne prispevajo. Kaj je torej moje stališče?

Prvič, ves čas trdim, da je Pahorjeva pozicija, češ da ni moralna avtoriteta in da to ne želi biti, katastrofalna in vredna polne javne graje. V svojem prvem delu (»nisem avtoriteta«) in svojem drugem, namenskem delu (»ne želim biti«/»se ne trudim biti«; Pahor je uporabil oba izraza).

Drugič, nenehno oporekam branju, da je moralna avtoriteta zgolj ustavna ali pravna kategorija. V tem smislu dajem prav vsem, npr. Brglezu, ki v predsedniku republike vidi nosilca takšne vloge, kakor tudi vsem protikandidatom v aktualni volilni kampanji, ki Pahorju očitajo, da je ni sprejel. Skratka, moralna avtoriteta je lahko tudi družbena kategorija, zato v tem smislu, da bi opozoril na Krivičevo konceptualno zmoto, uvajam oboje: znotrajpravno in zunajpravno, torej družboslovno dojemanje koncepta moralnosti in posledično moralne avtoritete. Ko Brglez trdi, da Pahor ni moralna avtoriteta, tega skratka ne izreka v znotrajpravnem smislu, zato so Krivičevi očitki o »ustavni vlogi« zame deplasirani.

Tretjič, da imamo znotrajpravno in zunajpravno razumevanje morale in moralne avtoritete, je posledica družbenih vlog, ki so nosilke pripisane moralnosti, tj. neodvisno od ustave in zakonov, saj je tudi moralnost po svoji naravi neodvisna od njih. Biti predsednik je takšna vloga, ki je nosilka pričakovane moralnosti.

Četrtič, oporekam Krivičevi trditvi, da moralna avtoriteta lahko le postaneš, da je to nekakšen proces, odvisen izključno od prepoznanja drugih, saj to implicira, da nosilec družbene vloge, npr. predsednik republike, začenja z nulte točke moralne avtoritativnosti. Temu pravim čisti suspenz tega, da bi družbene vloge bile nosilke kakšne moralnosti – čemur nato Krivic oporeka s tezo o ustavnih dolžnostih predsednika republike glede zagovora skupnih moralnih vrednot. Skratka, zame je moralna avtoriteta dvojni proces: obstaja pripisana že apriorno glede na družbeno vlogo, ki jo opravljamo, je anticipirana tako v zunajpravnem kot znotrajpravnem oziru, hkrati pa doživi potrditev v državljanih, če je akter takšno vlogo upravičil, ali izgubo, če je ni.

Nekaterih drugih trditev, kot je ta, da je zame moralna avtoriteta v tem primeru intrinzično del politične, posebej na tem mestu zaradi ožjega konteksta polemike ne bom obnavljal.

Zunajpravni družbeni kontekst razprave

V svoji zadnji repliki sem poskušal pokazati, v kakšna protislovja vodi tretja teza: da predsednik moralna avtoriteta šele postane, če upoštevamo družbeni kontekst, v katerem predsednik republike ni nosilec nikakršne pričakovane moralnosti. Če poenostavim: kot »reductio ad absurdum« sem dokazoval, da je ta teza nevzdržna, ker v abstrakciji od družbenih norm predpostavlja, da glede moralnosti nimamo prav nič višje postavljenih pričakovanj do lokalnega mesarja kot do predsednika države. Ker se Krivicu v dosedanji polemiki z več avtorji niti z eno besedo nikoli ni zdelo vredno opredeliti do tega, kako razume moralno avtoriteto v zunajpravnem smislu in ali jo potemtakem zavrača, na kar bi lahko sklepali, še manj pa, zaradi česa in s kakšnim argumentom, mi preostane le naslednja ugotovitev: njegova obramba, češ da moja trditev o tem, da zanj v dani družbi nobena družbena vloga ni prepoznana kot nosilka moralnosti, ne more biti uspešno zavržena s trditvijo, da obstajajo ustavne dolžnosti predsednika po zavzemanju za skupne moralne vrednote, že iz preprostega razloga, ker sem v svoji izpeljavi zelo jasno naznačil, da govorim o družbenih vlogah in moralnosti v zunajpravnem smislu. Kajti edini primer, ki ga Krivic navaja, namreč da ima predsednik republike »ustavno dolžnost zavzemati se za skupne, ustavne moralne vrednote«, nam v tem primeru opiše le ustavno okoliščino.

Dovolj jasno sem uvedel razliko med zunajpravnimi (družbenimi) in pravnimi okoliščinami. Z zadnjim navajanjem ustavnega konteksta (ustavnopravne okoliščine) se moj sobesednik izrecno izmika, da bi govoril o čemer koli zunaj ustavnega in pravnega konteksta, kakor da takšne družbene vloge ne obstajajo! Kako sem sploh prišel do trditve, da zanj nobena družbena vloga ni prepoznana kot nosilka moralnosti, glede na to, da se o zunajpravnih kontekstih sploh ni izrekel? Ko rečeno, iz njegove rabe izraza »funkcija«: predpostavil sem, da ni mogoče, da predsedniško funkcijo razume zgolj v ozkem pravnem oziru. Ker je to tudi politična, družbena in ne zgolj pravna ali ustavna vloga. Ker na to navajajo konteksti, ki jih našteva. Res si ne znam predstavljati, da bi kdorkoli na tem svetu lahko rigorozno zvajal predsedniško funkcijo na zgolj ustavno le zato, ker bi v resnici mislil, da je ta v resnici zgolj takšna. Tukaj Krivic meni in bralcem že ves čas te polemike dolguje jasne odgovore.

Znotrajpravni kontekst in težave, ki sledijo

Prepričan sem, da je v zunajpravnem kontekstu njegovo stališče o tem, da je »postati moralna avtoriteta« redek dogodek, da, na kratko, ni vnaprejšnjih anticipacij tega, da moralna avtoriteta po svoji družbeni vlogi pač že vnaprej je, popolnoma absurdno in nesprejemljivo. Toda ker se tej vrsti razprave vselej izogne, bom zdaj poskušal pokazati, na njegovem terenu, da je bržkone tudi v znotrajpravnem – znotraj tistega, v katerem striktno operira in je tudi postavil zgoraj naštete kardinalne teze. Pa si poglejmo.

Kako se njegove tri premise sploh povezujejo med sabo? Če predsednik republike po ustavi ni moralna avtoriteta, kar v formalnem smislu drži, kako potem razumeti njegovo ustavno dolžnost k zavzemanju za temeljne skupne vrednote države? Zakaj jih je pisec ustave sploh zapisal, če v njem ni predvidel takšne avtoritete? In če takšne dolžnosti obstajajo, potem državljani upravičeno gojimo visoka pričakovanja do predsednika, da jim bo sledil in jih uresničeval. Če tega ne bo, ga ne bomo imeli za moralno avtoriteto – že zato ne, ker ne spoštuje naše ustave. Do sem bi se Krivic najbrž celo strinjal.

Toda zdaj sledita dva koraka, s katerima se bo verjetno težko. Prvič, če moralna avtoriteta šele postane in je na začetku nima, saj je to »redek in spoštovanja vreden dosežek«, in če je edini pogoj, s katerim si jo pridobi, izpolnjevanje ustavnih dolžnosti, potem bi to nujno pomenilo, da slednje silno redko izpolnjuje. In da je njihovo izpolnjevanje spoštovanja vreden dosežek! Saj je to edini kriterij, ki ga v tem ozkem znotrajpravnem (znotrajustavnem) okviru lahko naredi za moralno avtoriteto. Skratka, če moralne avtoritete predsednika nismo predpostavili, čemur želi Krivic ubežati, smo morali predpostaviti tudi nulto točko njegove zavezanosti dolžnostim. Ne pozabimo: zunajpravnega konteksta tega, kako postati moralna avtoriteta, po vsem zapisanem v zadnji repliki pri njem pač ni, zato drugega predstavljenega mehanizma, kako se dogaja ta »redek in spoštovanja vreden dosežek«, nimamo pred sabo.

Drugič, če je ustavna dolžnost zavzemanja za skupne moralne vrednote način, kako bo nekoč nekdo, ki je na mestu predsednika republike, morda le postal moralna avtoriteta, potem imamo pred sabo resnično nenavadno ozek minimalni pogoj, ki mora biti izpolnjen. Morda nas to ne bi smelo toliko zmotiti kot zame bizarno prepričanje, da bodo državljani v predsedniku prepoznali takšno avtoriteto le na podlagi primerjave njegovih ravnanj z ustavo! Kakor bi ta res dovolj jasno definirala, kaj te skupne vrednote točno so in bi se družba glede njih v celoti strinjala… Ne, prepričan sem, da ljudje v prvem državniku vidijo moralno avtoriteto takrat, ko ta ravna v skladu z občimi človeškimi in moralnimi načeli, izkazuje solidarnost, čut za pravičnost, nesebično pomoč in ostalo. Ali je vse to zapisano v ustavi, državljanov v prvi vrsti pri svojem prepoznavanju avtoritet res ne zanima.

O hvalah in zgražanju

Preostane mi še, da poskušam razumeti še eno enigmo: zakaj Krivic aktualnega predsednika republike hvali, ko ta pravi, da ni moralna avtoriteta. Še več, očitno tudi v tem, da to ne želi biti! Če to predpostavlja bežanje od njegovih ustavnih dolžnosti, mi je nerazumljivo, zakaj bi to hvalili. Naj spomnim, Krivic se »ni strinjal z zgražanjem ob njegovi zadnji izjavi, da ‘ni moralna avtoriteta in se to ne trudi biti’«. Na tej točki je Pahorja branil z besedami: »Zame pa je to odkrita in poštena izjava, za katero si Pahor zasluži pohvalo, ne graje.«

Kasneje se je popravil in zapisal: »Po Vezjakovem in drugih odzivih popravljam le svoje pretiravanje, da bi bilo Pahorja za izjavo, da ni in noče biti moralna avtoriteta, treba celo pohvaliti. Tako sem prenagljeno zapisal v jezi nad zgražanjem, da je bila ta Pahorjeva izjava šokantna.«

Svoje stališče je nato korigiral takole: »In če kakšen predsednik republike niti nima ambicije, da bi to postal, ni noben greh, če to odkrito pove. Lahko je tudi zgolj skromen. Ne Pahor, seveda. Če on bolj kot skupne moralne vrednote (razen – zame – na področju sprave in še kje) promovira precej bolj problematične vrednote, ga bomo drugače misleči pač ostro kritizirali.«

Sedaj mi očita, da sem mu podtaknil trditev, »da gre morda za njegovo značajsko skromnost«. Želi torej reči tole: jaz izrecno pravim, da Pahor ni skromen, sobesednik pa meni ravno obratno. Res je, da njegova izjava velja univerzalno in pri Pahorju je nato izrecno navedel izjemo. Toda kakšen status ima? Trdim, da je to storil v kolosalnem loku lastnega zanikanja: sprva je bil konkretni predsednik vreden pohvale za svojo izjavo, ne graje, potem je potencialno navedena možnost, da je kakšen predsednik (katerikoli) lahko zgolj skromen, kar bi pomenilo vrlino, nato pa je v isti sapi Pahor omenjen kot izjema od navedenega pravila. Se pravi: od začetne kristalno čiste hvale smo prešli v kristalno čisto grajo po neki ovinkasti poti. Za razliko od Krivica mislim tole: kateri koli predsednik bi zase dejal, da ne želi biti moralna avtoriteta, bi izrekal nekaj izrazito nedopustnega in niti malo skromnega.

Sklep

Zgornji odgovor se bo marsikomu zdel suhoparen. V njem je morda preveč citatov in morda redundantnih ponovitev. Naj bo zadnja od stvari, ki bi jo smeli zameriti, prevelika natančnost. Zato naj v tem duhu tudi sklenem na povzemajoč način: Krivic, ki želi dokazati, da predsednik šele postane zaupanja vredna oseba in nato še moralna avtoriteta s pripoznanjem državljanov (kar je zanj »redek in spoštovanja vreden dosežek«), govori o ustavnih dolžnostih, ki jim predsednik mora slediti, ko se javno zavzema za skupne, ustavno utemeljene moralne vrednote svoje države. Trdim, da se tukaj zaplete – bo le s tem postal moralna avtoriteta, kar je sicer menda redek dosežek, ali še s čim drugim?

Ker je to zaenkrat edina okoliščina, ki jo navaja, smo prisiljeni sklepati tole: predsednik bo postal moralna avtoriteta, če se bo (tudi?) zavzemal za skupne, ustavno utemeljene moralne vrednote države. Ampak to se zgodi redko – da postane moralna avtoriteta. Se pravi, da je bodisi nujni in zadostni pogoj, da postaneš moralna avtoriteta, še nekaj ob tem, kar počne predsednik republike in to ni zapisano v ustavi, ali pa Krivic verjame, da se predsedniki republik redko zavzemajo za z ustavo utemeljene moralne vrednote – sicer nastop njihove moralne avtoritete ne bi bil spoštovanja vreden dosežek.

Ne bi želel prejudicirati, kaj od tega dvojega ima Krivic v mislih – če sprejme prvo, rabi nujno zunajpravni koncept moralnosti, o katerem doslej ni povedal še niti besedice, drugo pa je močno drzna trditev, ki bi jo moral šele dokazati. Kot razumem, je dosedanja razprava neuspešna, ker sogovorec ni odgovoril na številne ključne trditve, namesto tega pa jo je ves čas reduciral v ozke znotrajpravne kontekste. Upam, da sem dovolj prepričljivo nakazal, da je njegova ugotovitev o tem, da predsednik ni anticipirana moralna avtoriteta in da to pod nekimi posebnimi pogoji šele postane, neprepričljiva v zunajpravnem in tudi v znotrajpravnem smislu.

Več:

Še enkrat Krivicu: med biti in postati moralna avtoriteta

Še en odgovor Krivicu: o lažni skromnosti predsednika, ki ne bi bil avtoriteta

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

Krivic podtikanja Vezjak

Krivičev zadnji članek v Dnevniku

Polona Jamnik replika Krivic

Replika Polone Jamnik, Dnevnik, 20.9.2017

Bog na Delu in novinarska tišina

Bo Bog rešil Delo? Vsaj tako premišlja Marijan Zlobec, njihov upokojeni kulturni novinar, na svojem FB profilu, kjer je na križ prilepil ustrezen napis in fotografijo objavil.

Neposreden razlog njegovega spraševanja in naslavljanja Boga? Resen, odpuščanje novinarjev na kulturni redakciji. V tem hipu dveh njunih kolegic: Maje Megla in Jelke Šutej Adamič.

Bog reši Delo Zlobec

Zlobec je po novem bloger – na Delu so mu celo zaželeli uspešno nadaljevanje pisanja zdaj, ko je v pokoju, in objavljenemu prispevku o njegovi novi blogerski poti namenili precej hecen naslov, vreden kakšne posebne obravnave (spodaj).

Sam je nedavno, ob istem zapisu o odpuščanjih, spregovoril o »onemogočanju« objav v svojem časopisu, ob tem pa pesimistično najavil, da v naslednjem letu, ki se začenja čez nekaj dni, sledi še bistveno večji val zmanjšanja števila Delovih novinarjev, domnevno okoli 70:

Marijan Zlobec,

nekdanji sočlan Kulturne redakcije Dela, ki mi je bilo s 1. septembrom prav tako onemogočeno  še naprej objavljanje  po mojem skoraj  štiridesetletnem delu pri Delu, a s to razliko, da sem že v pokoju, kar pa za nekdanji kolegici ne velja in sta na hudi življenjski preizkušnji, tako kot nekateri drugi pred tem že odpuščeni novinarji Dela. Medtem je že vsem na Delu bilo sporočeno, naj se pripravijo, ker jih  bodo s prvim januarjem začeli še bolj množično odpuščati; menda kakih sedemdeset. Pripravlja pa se še ukinitev slovite in po vsej državi cenjene in uporabljane Delove Dokumentacije.

Kar je resnično presenetljivo v tej žalostni zgodbi o novih odpuščanjih je popolnoma vodotesna, tako rekoč simptomalna tišina cehovskih kolegov.

Zlobec na wordpressu Delo

Saj ne, da bi me takšna nesolidarnost kaj prida presenetila, zame je pričakovana: detektiram jo – podobno izrinjeno kot Zlobec – in se o njej sprašujem že vrsto let. Obstaja pa dober razlog, zakaj je to pot verjetno šla čez rob, sploh v perspektivi ocene možnosti, da smo priča uverturi; rušilni val bojda šele prihaja.

Poglavitni zastavek Zlobčevega zapisa namreč ni zgolj informacija, temveč – ne da bi to želela biti – precej ekskluzivna objava protestnega pisma v podporo omenjenima novinarkama z impresivnim naborom podpisnikov. Ki opozarjajo na posledice krčenja kulturnih vsebin pri časopisu in apelirajo na vodstvo časopisa, naj ne izvaja medijske marginalizacije kulture, naj ne postavlja interesa kapitala pred interese kulture.

Zato kot ustvarjalci svarijo pred domačo kulturno politiko, ki »naše delo vse bolj ocenjuje po nominalnih kazalcih, po ustvarjenem prihodku, številu obiskovalcev in medijskih odzivih«, s čimer je kulturnim delavcem onemogočeno pridobivanje sredstev za kulturo. Pismo, v celoti dostopno na Zlobčevi spletni strani, govori o »družbi brez prihodnosti«, o nujnosti kvalitetnega kulturnega poročanja o raznovrstni ustvarjalnosti, razstavah, predstavah in prireditvah v Sloveniji in tujini, seveda pa poimensko pledira proti odpustitvi obeh novinark in izraža skrb za kvaliteto in ugled, hkrati pa strah pred ugasnitvijo prostora za kulturo.

Z vsem zapisanim se je mogoče strinjati, tudi seznam podpisnikov iz kroga delavcev v kulturi, teoretikov, predstavnikov institucij ali nevladnih organizacij je res izjemno impresiven in obsežen, nenazadnje je na njem celo razvpiti Slavoj Žižek. A novinarjev ni prepričal.

Zakaj vse to omenjam? Ker v treh dnevih, do tega trenutka, niti po obsežnem preiskovanju vseh slovenskih medijev in celo širše nisem našel niti enega priložnostnega zapisa ne o odpuščenih novinarkah in še manj o omenjenem protestu. Zapis na blogu nekdanjega novinarja je res edino, kar imamo. Toda drugje? O kakšen odzivu Društva novinarjev Slovenije lahko samo sanjate. Tak molk se zdi resnično simptomalen: mar na koncu ne zadeva zgolj odpuščenih novinarjev, temveč potencialno stanje kulture v celoti?

Omenjeno dejstvo je najboljši dokaz kronične novinarske nesolidarnosti – pri čemer je takšna označba najbrž premila. Če namreč novinarji zelo dobro vedo, da so lahko jutri na vrsti sami, bi pričakovali refleksno odzivnost že iz eksistenčne nuje. Morda lahko razumemo, da kakšne posebne moči ali vpliva njihova samozaščitniška protestna gesta ne bi imela. Ko pa povsem umolknejo, ni opravičila. Njihova gesta ni samo nesolidarna, je tudi neracionalna. Nihče jih ne more bolj uničiti, kot se lahko sami – in to celo ob privilegiju najmočnejšega orožja, ki je njihovo delovno sredstvo.

Ampak kaj bi s tem: ko so politični škornji Janševih hlapcev »harali« po Delu, Večeru, Primorskih novicah, STA, RTV Slovenija in drugod, so molk prav tako razumeli kot svojo eksistenčno dolžnost. Izjem skoraj ni bilo. Lahko bi naštevali dalje. Seveda se jim ta preživetvena drža na dolgi rok ne bo obrestovala.

Po drugi strani bi morali, če so profesionalni, preprosto pisati o vsem bistvenem – tokrat pač o situaciji v lastnih vrstah in obstoju protestnega pisma, če se že osebno strinjajo z odpuščanji ali so presodili, da dogodek ni tako bistven. Vendar jih ne prvi in ne drugi motiv nista spravila v pogon.

Naj se za trenutek povrnem še k argumentu iz pisma, ki se v bistvu glasi takole: »Ko ugasne medijski prostor za kulturo, ugasne tudi kultura.« Z njim se lahko strinjam. Živimo v izključno medijsko posredovani stvarnosti. Na podobno logiko sam opozarjam že desetletja, žal nikoli ni imel posebnega seznama podpornikov.

Če namreč pogledamo, kam novinarstvo medijsko uvršča družboslovna in humanistična prizadevanja, brž ugotovimo, da bi jih v principu moralo v kulturne rubrike. Drugam v časopisju ne spadajo. Vendar sta pretežno ti. intelektualna kultura ali npr. filozofija večna brezdomca. Na moja ustrezna opozorila npr. v časopisu Večer, že pred skoraj dvema desetletjema in vse do danes, sem dobil preprost odgovor, ki se ga je tamkajšnja kulturna redakcija vsa leta strogo držala: takšni ne sodite k nam. (O prepovedih, namenjenih moji malenkosti, raje ne bi.)

Čeprav se sorodni očitki ali pomisleki, usmerjeni na kulturne redakcije, zelo enostavno in na brzino odpravijo z razlago o nekakšnem »kalimerstvu« in boju za svoje vrtičke, se bojim, da je po analogiji zgornji argument veljaven tudi v tem primeru. Nekdo zelo zlohoten bi lahko z istim kalimerovstvom odpravil tudi očitek zgornjih podpisnikov v podporo novinarkama, češ skrbi vas le vaša medijska prezenca. Ne, posledice so res substancialne, ko ugasne prostor za intelektualno delo, kritiko ali filozofijo, ugasnejo tudi filozofija, kritika, humanistika itd. In končno kultura v celoti. Naj uporabim ime podpisnika zgornje peticije kot paradigmo: če bi mediji ne pisali o Slavoju Žižku, bi njegove podobne javnega intelektualca in filozofa pač ne bilo.

Medijska krajina pri nas je specifična in brezobzirne kapitalske logike bodo povzročile več škode kot v kakšni državi z več prebivalci, kjer na trgu npr. časopisi vsaj malce lažje preživijo. Kaj bodo storili novinarji, ko bo prišlo do množičnih odpuščanj, seveda ne vemo. Da se slutiti, da posebej niso voljni nasprotovati. Morda bodo kakšni nato postali tudi blogerji, pisali zastonj, zgolj za dušo, in se posledično sprijaznili z bistveno manjšo branostjo. Welcome to the club. Začetne težave, ne na strani novinarjev in ne na strani kulture, pa to ne bo rešilo.

Več:

https://vezjak.com/2015/09/01/odstop-urednikov-vecera-ki-ga-ni-bilo/

https://vezjak.com/2014/06/25/vecer-civilna-druzba-in-vratarjenje/

https://vezjak.com/2015/09/03/novinarski-protestniki-s-selotejpom-na-ustih/

https://vezjak.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/

https://vezjak.com/2012/05/12/novinarstvo-med-nesolidarnostjo-in-ekscesnostjo-primer-mmc/

https://vezjak.com/2011/08/08/dns-odgovarja-mmc-rtv-izvajate-orkestrirano-politizacijo-primera-brez-osnovnih-elementov-solidarnosti/

Marijan Zlobec naslovnica blog

Janković: dober župan, ki vedno najde dobro rešitev

Čeprav se organi pregona že dvajsetič zanimajo za menda koruptivna ravnanja ljubljanskega župana, si Zoran Janković ob takšnih prijaznih podpornikih in občanih lahko vedno znova oddahne.

Ljudstvo ga ima enostavno rado in kot velikokrat je pot v pekel tlakovana s prostodušno apatijo volivcev. Pravim ne zato, ker bi menil, da je Janković kriv, temveč ker sem prepričan, da bi moral nemudoma odstopiti s svojega položaja zaradi politične higiene in spoštovanja demokratičnih uzanc v politiki.

Njemu očitno zvesta Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev, je v izjavi za Žurnal24.si poskrbela ne samo za misel o neuničljivem županu, temveč tudi za dober zgled  manipulativnega sklepanja:

»Moja prva reakcija, ko sem slišala za preiskave, je bila, da bo najbrž, glede na to, kako dober župan je, Janković našel rešitev. Doslej se je vedno obdržal, ne glede na to, kako težke so bile obtožbe zoper njega.«

Kožuh Novak o dobrem Jankoviću

S tem razmislekom je že na prvi pogled nekaj narobe. Predpostavlja, da je Janković veliko dobrega storil za Ljubljano, jo obogatil z novo infrastrukturo, investicijami, učinkovitimi projekti, da je skratka dober župan. Kar, resnici na ljubo, res meni veliko resnih ljudi – o tem ne bom sodil. Iz trditve, da je dober župan, nato Novakova preide v prepričanje, da bo rešitev našel tudi iz zagate, v kateri se je znašel. Njen premislek bi lahko postavili v naslednjo argumentacijsko shemo:

(1) Janković je dober (župan).

(2) Dober (župan) bo vedno našel (dobro) rešitev.

(3) Torej bo ob vseh težavah zaradi kazenskih ovadb Janković našel rešitev.

Precej očitno je, da »dober župan« iz prve premise po vsebini ne ustreza opisu, ki sledi v drugi. Biti dober župan v prvi se, kot rečeno, nanaša na njegove projekte in uspehe, ki jih občanke in občani cenijo, ker prispevajo k izboljšanemu stanju ali delovanju mesta.

V drugi premisi pa referira na »rešitev«, kako se obdržati, kot pravi. Ja, sumljiva razširitev že po sebi, če govorimo o sumu kaznivih dejanj zlorabe položaja in protipravne premoženjske koristi – zato opisane kvalitete ni mogoče razumeti na enak način, še manj pa sklepati na navzočnost druge iz prve.

»Biti dober« v uspešnem vodenju mesta nam opiše stanje, ki je kvalitativno drugačno od »biti dober« v reševanju iz zagat obtožb o kaznivih dejanjih. Beseda »dober« ali »dober župan« je s tem opis, uporabljen v dveh zelo različnih pomenih, je ekvivokacija. V prvem primeru se nanaša na odličnost vodenja mesta, v drugem na spretnost v smislu pretkanosti pri izigravanju zakonov. To so te »rešitve«, ki jih ima v mislih.

Z vprašanjem ekvivokacije oziroma homonimije se je ukvarjal že Aristotel. Znan je primer razlage ekvivokacijske rabe pridevnika  »zdrav« v njegovi Metafiziki. Na podoben način Christopher Shields pojasni njegovo zadrego ob kritiki svojega učitelja tudi ob pridevniku »dober«:

Aristotle counters that Plato is wrong to assume that goodness is ‘something universal, common to all good things, and single’ (EN 1096a28). Rather, goodness is different in different cases.

To establish non-univocity, Aristotle’s appeals to a variety of tests in his Topics where, again, his idiom is linguistic but his quarry is metaphysical. Consider the following sentences:

Socrates is good.

Communism is good.

After a light meal, crème brûlée is good.

Redoubling one’s effort after failure is always good.

Maria’s singing is good, but Renata’s is sublime.

Among the tests for non-univocity recommended in the Topics is a simple paraphrase test: if paraphrases yield distinct, non-interchangeable accounts, then the predicate is multivocal. So, for example, suitable paraphrases might be:

Socrates is a virtuous person.

Communism is just social system.

After a light meal, crème brûlée is tasty and satisfying.

Trying harder after one has failed is always edifying.

Maria’s singing reaches a high artistic standard, but Renata’s surpasses that standard by any measure.

Ker opisov v kurzivi ne moremo zamenjati med sabo – npr. trditi, da je komunizem tasty and satisfying, pridevnik »dober« ni enopomenski. Aristotelova kritika je bila s tem legitimirana: Platonova raba njemu tako ljubega pojma Dobrega je pokazala razpoke prav zaradi svoje večpomenskosti.

Zakaj se je predsednica Zveze društev upokojencev zatekla v polje semantične dvoumnosti? Evidentno iz zadrege, kako župana podpreti v njegovi stiski in iz želje, da ga nekako mora po tistem, ko mu je svojčas dvorila, češ naj ustanovi svojo stranko in popelje Slovenijo v boljše čase. Ali vsaj – dobre. Kdor misli, da imata Novakova in Janković v mislih »dobre rešitve« za Ljubljano in državo, bo moral nujno brati Aristotela.