»Ma če smo tako rekli, tako bo. Pika!« Hudomušna fraza iz nacionalkine satirične oddaje Kaj dogaja? nam slikovito opiše temperament Roberta Goloba, ki ga v seriji Palomar duhovito imitira verjetno ta trenutek vodilni komik v državi, Tilen Artač.
Kar se zmenimo, potem tudi je. Lepo, kajne? No, ne nujno. Ker lahko se zmenimo med sabo in malo po domače, ampak kar reče on, to mora stati, pa naj stane, kar hoče in naj se drugi strinjajo ali ne. Temperament predsednika vlade se je očitno po pol leta mandata znebil vseh začetnih psihičnih zavor in tolče po domačem političnem parketu na vse strani. Malce tudi z repom, ki so mu ga skupaj z rožički, kot samemu hudiču, na naslovnici narisali v zadnji Mladini ob paru angelskih kril in drugih atributih nebeškosti.
Obstaja torej še druga, hrbtna plat istega človeka, angel in hudič v eni osebi? Kakšne posledice ima lahko osebni značaj na demokracijo v neki državi? Se lahko česa naučimo iz Platonove Države, kjer je grški filozof natančno opisal čisto ujemanje med značajem vladarja in samo vladavino v polisu, denimo med tiranom in tiranijo, ko je po njegovem družbena ureditev odvisna od politikovega karakterja?
Nestrpnost do medijev
Tudi če ne gremo tako daleč, nam zadnji intervju za časopis Dnevnik, s predsednikom vlade ga je opravil odgovorni urednik Miran Lesjak, nehote izriše ne preveč všečen in prijazen profil predsednikovega značaja. Težko bi se, z izjemo rekorderja v mračnosti med slovenskimi politiki, spomnili bolj odrezavega pogovora, zato lahko mirno zapišemo: Golob postaja rahlo nestrpen do medijev. Do te mere nepotrpežljivega ob čisto korektnih vprašanjih že dolgo nismo videli nobenega domačega politika najvišjega ranga, kakor tudi ne, da bi se intervju tako rekoč predčasno končal.
Pri Janezu Janši sicer že dolgo in tradicionalno zaznavamo čisto vse ekstremne metode, ki bi se jim moral vsak politik v odnosu do medijev izogniti; njegove prislovične bitke z mediji zajemajo širok spekter, vse od lastniškega in političnega podrejanja, ustanavljanja novih medijev, plačanih in brezplačnih, predvsem pa ves čas opazujemo njegovo besedno toksičnost, obračune z novinarji, sploh z novinarkami, in vse vrste pritiskov nanje. Tokratna Golobova aroganca bi nas smela skrbeti tudi zato, ker se je nedavno sestal z lastniki POP TV, kar so sicer kasneje po razkritju časopisa Delo v njegovem kabinetu ocenili za »vljudnosten« obisk. Saj res, je morda tisti med Janšo in Petrom Kellnerjem pred dvema letoma bil nevljudnostne narave?
Toda povrnimo se k bizarnemu intervjuju. V čem in kako se je v njem manifestirala Golobova nestrpnost?
Nataknjenost in 61 minut
Pri Dnevniku so se odločili, da ničesar ne bodo skrivali in so zato objavili prepis pogovora, kakršen je ta pač bil, brez cenzure. Že v nenavadnem uvodu vanj je Lesjak zelo neposredno opisal svojo šokantno izkušnjo s premierjem. Označil ga je za »nataknjenega« in osebo, ki ne trpi nobenega ugovora:
»Intervju, ki je bil dogovorjen za najmanj debelo uro, se je nenadoma zaključil v 8. sekundi 61. minute, ko premier ni zmogel več skrivati svoje nejevolje. Nobenih podaljškov! A že na začetku intervjuja je bil nenavadno nataknjen. Ne trpi ugovorov, ti so zgolj bob ob steno.«
Sledila so vprašanja, ki so gosta ves čas spravljala v očitno slabo voljo. Ko si je pripisal zasluge, da je covid-19 v celoti izginil iz naših vsakodnevnih pogovorov in je novinar ugovarjal, da se to morda ni zgodilo zaradi protivirusne strategije vlade, ampak mutacije virusa v manj nevarne oblike, se z njim užaljeno ni strinjal: »Tej vladi očitno nihče ne bo pripisal nobenih zaslug za to, da covida ni več, ampak nič za to«.
Kot nekdo, ki je samozavestno že v prvih dnevih po volilni zmagi napovedal, da bo izpeljal dva mandata, kakor da bi znal brati kristalno kroglo in vmes ne bo še enih volitev, je v nadaljevanju ugovarjal ob vsakem dvomu. Vlada je po njegovem že zdaj nadvse uspešna, čeprav dela pol leta: »Vse, kar smo napovedali, smo dosegli!«
Nima podpore niti v vladi
Pri tezi, da je vseeno neuspešna pri brzdanju draginje, je sledilo močno oporekanje, kajti njegova »zagotovo ni med manj sposobnimi v Evropi«. Pohvalil se je, da na svojih srečanjih v tujini venomer posluša o zadovoljstvu in sreči, ker so v Sloveniji končno spet dobili sogovornika, s katerim se lahko odprto in spoštljivo pogovarjajo, saj sta se v državo povrnila vladavina prava in demokracija.
Zgovoren primer avtokratske reakcije je sledil na očitek, da bo novela zakona o davčni upravi »odletela«, ker ji Socialni demokrati in Levica nasprotujejo. Ob opazki, da bo za neki vladni zakon glasovala ena sama vladna stranka, drugi dve pa bosta gledali stran, zaradi česar bo v parlament priromal zakon, ki ga podpira zgolj Gibanje Svoboda, je lakonično pojasnil: »Povejte mi, ali je kakšen zakon te vlade že obstal v parlamentu.« In nato suvereno pribil, da tudi ta ne bo:
»Več od tega, kot da vam zagotovim, da ta zakon ne bo obstal v parlamentu, vam v tem trenutku ne morem povedati… Zato bo tudi ta zakon sprejet in potrjen.«
Čudežna moč, s katero premier uspeva v parlamentu, v vladi pa ne nujno in ga nekonsenzualnost niti ne zanima posebej, ne daje slutiti zgolj njegove praktične narave, ampak še bolj kaže na buldožersko oportunost.
Pretvarjanje glede Lindava
Vidno vznemirjen in povsem živčen je nato Golob postal ob vprašanjih v zadevi Lindav in Bobnar, kjer se trenutno dodatno pretvarja, da ni prejel formalnega predloga za imenovanje prvega policista, čeprav je pred tem dajal jasne namige, da vršilca dolžnosti ne vidi na tej funkciji. Še več, za N1 je njegov generalni sekretariat celo javno potrdil, da ni bil imenovan za polni mandat, ker ne uživa njegovega zaupanja. Zakaj torej po novem pogreša vložen formalni predlog in to sprevrača v nov očitek, če je jasno, da Lindava ne želi imeti na tem mestu?
Presenečenje ni bil niti njegov odziv na opozorilo, da so se skoraj vse civilnodružbene organizacije »v tej polemiki med vami in gospo Bobnar postavile na njeno stran, čeprav so pred volitvami veliko pripomogle k volilnemu rezultatu, kakršen je bil 24. aprila«. Ob opozorilu, da je ob dogajanju iz stranke izstopila tudi nekdanja podpredsednica Svobode in protestno podprla Bobnarjevo, je predsednik znova zamahnil z roko. Ah, le kaj bi z nepomembno podpredsednico in kandidatko za predsednico republike Marto Kos, zanj se »nič posebnega ni zgodilo, zame je to bil vihar v kozarcu vode, čas bo to potrdil«.
In tako kot je v pogovoru njegova slaba volja vidno naraščala, ga je čisto ob izteku vznejevoljilo še spraševanje o ministru za zdravje. Ker se je odmerjena minutaža iztekla, novinarju več ni želel postreči s pojasnilom, ampak mu je raje avtoritativno zabrusil, da konča:
»Minister Danijel Bešič Loredan je edini zdravnik, ki pozna sistem in si je upal napovedati vojno sistemski korupciji, ki je vsesplošna. Zato ima moje ne samo zaupanje, ampak tudi neizmerno občudovanje. Vem, da ima tudi občudovanje večine Slovenk in Slovencev. In s tem bova zaključila! Ker imam res obveznosti.
Ampak, vseeno …
Sem vam rekel, da postavite zadnje vprašanje!«
Družbena sproščenost
Podobno občudovanje, kot ga goji do ministra Loredana, premier ni mogel skriti niti v odnosu do sebe. Z neverjetno politično nepismenostjo nam je razložil, kako je on tisti, ki je v Slovenijo prinesel sproščenost. Ja, prav smo prebrali! 24. aprila 2022 je z njegovo zmago na volitvah končno prišla sprostitev:
»Potem se je vse začelo zelo hitro odvijati, 24. april je dejansko bil dan sprostitve ozračja in to je zame največji dosežek.«
Od takrat naprej je »ozračje v družbi vsak dan bolj sproščeno in še danes se ta trend nadaljuje«. Res nerodno, ker smo s tem dobili še en nehoten dokaz, kako je sam podoben Janši, ne da bi to sam opazil. Zakaj? Če se je na ta dan končal janšizem, je nadvse ironično bil prav šef SDS tisti, ki je 3. oktobra 2004 prvič zmagal na volitvah s konceptom sproščenosti. Tega leta so v Zboru za republiko, predvsem ob pomoči ideologa Petra Jambreka, visoko dvignili zastave in stavili na uresničitev nacionalnega programa Nove revije, zapisanega v monografiji Sproščena Slovenija iz leta 1999.
Z zmagovitim sloganom »Za sproščeno Slovenijo« je Janša nato porazil dominantno LDS in njenega ideologa Slavoja Žižka. Po letu 2004 smo zato bili deležni obsežnega sproščanja, kar natančno opisujem v svoji knjigi Sproščena ideologija Slovencev. Zelo dobesedno smo sprostitev doživljali na čisto vseh področjih življenja, in sicer v notranji in zunanji politiki, v medijih, šolstvu, gospodarstvu, športu in drugod. In tako kot je takratni politični program temeljil na Heideggrovem filozofemu die Gelassenheit, saj je »sproščenost« slovenski prevod zanj, pojem pa si je nemški filozof sposodil pri srednjeveškem mistiku Mojstru Eckhartu, kjer pomeni predvsem predanost Bogu in nekakšno duhovno spokojnost, smo zdaj doživeli pravcati déjà vu istega na zadnjih državnozborskih volitvah. Oba, Janša leta 2004 in Golob leta 2022, sta postala znanilca sproščenosti.
Zdaj končno lahko lažje razumemo, kaj je v vsebinskem oziru sestavina prazne ideologije, na katero stavi Golob od samega začetka. Obljubljena in opevana svoboda, skrita že v imenu stranke, ki je nikoli nismo znali dojeti in definirati, je dejansko drug izraz za sproščenost. Česar Janša ni dokončal, je končno dosegel Golob:
»Ta sproščenost v družbi je daleč največji dosežek od dneva, ko sem se odločil, da grem v politiko, in smo ob tem vzpostavili novo gibanje, Gibanje Svoboda, ki je v resnici imelo namen zagotoviti pogoje, da bi spet živeli v normalni družbi. Ta seveda ni idealna, ampak je taka, kot smo mi, ljudje, vsak s svojimi napakami in vrlinami. Temu primerna je tudi pot, po kateri gremo, odkar vodilno vlogo v državi prevzema Svoboda.
Družbena sproščenost je torej, če prav razumem, vaš največji dosežek?
Ne, ni moj dosežek, ampak dosežek Gibanja Svoboda in koalicijskih strank, to je bil naš glavni cilj za letošnje leto in tega smo v celoti dosegli.«
Sproščena oblast z bruseljske perspektive
Še več od tega, Golobu se celo zdi, da smo končno postali normalno sproščena družba in enkraten čudež je kajpada vezan na datum njegove volilne zmage. Kar lahko pomeni le, da je on prinašalec luči in ultimativni mojster sproščanja. Ne le to, celo pojem »normalnosti« je dikcija, ki jo je v politično-ideološki repertoar vpeljal že Janša, s čimer je njegova sumljiva podobnost z njim, ironično pod zastavo boja proti janšizmu, še enkrat več izpričana. Večno vračanje istega?
Predsednik vlade ne skriva svojega zadovoljstva ob relaksacijskem preboju niti takrat, ko se giblje po bruseljskem parketu:
»V Bruslju našo sproščenost in odprtost, to, da spet živimo kot normalna družba, cenijo bolj kot nekateri v Ljubljani. V Bruslju najvišji predstavniki EU nikoli ne skrivajo zadovoljstva s tem, da imajo opraviti z oblastjo, ki je odprta, sproščena in ne živi v svojih teorijah zarote.«
Mimogrede, kako gresta skupaj hvaljena sproščenost in nestrpna nepotrpežljivost, ki jo kaže Golob v tem intervjuju in drugod? In kako je možno, da ni opazil, da je sproščenost zadnje mesece obljubljal tudi predsedniški kandidat, ki se ga ni odločil podpreti, Anže Logar?
Novi politiki, stara ideologija
Na Zboru za republiko je 12. junija 2007 Janšev ideolog Peter Jambrek, ki je vmes še razširil svoj zasebni šolski sistem in ga nadgradil z univerzo, udeležence posveta indoktriniral s sprostitvenimi tehnikami in vsi nastopajoči so mu v ideji groteskno sledili:
»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenosti na 50 let podlage diktature.«
Na istem dogodku, ki je seveda na veliko aplavdiral Janševi koaliciji, je nastopil tudi Borut Pahor, nedavni prejemnik Jambrekovega častnega doktorata, ter dodal svojo modro ugotovitev: »Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.« Lojze Peterle, s katerim se Golob po lastnem priznanju kdaj sestane, je v konkurenci številnih relaksacijskih domislic oba dopolnil in nam po domače razložil zapleteno situacijo: »Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«. Ne le to, svojo napetost je takrat opisal kot ljubezensko stanje: »Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni.« Mojster Eckhart bi bil navdušen!
Ne vemo sicer, če bo Jambrek tudi Golobu podelil častni doktorat. Ampak z uresničevanjem projekta sproščenosti je na dobri poti.
Česa premier ne razume
Ravno Jambrek je bil tisti, ki je tudi kasneje, po prvem in v tretjem Janševem mandatu, predlagal sproščanje medijev. Zelo dobesedno, znotraj svojega novega projekta pod imenom Katedrala svobode je leta 2020 pritekel na pomoč ne samo s koncepti svobode in sproščenosti, ampak tudi s konkretno pobudo, kako spremeniti Zakon o medijih. Da ne bodo preveč nadležni. V novih medijih bi morali, kot pravi, sporočila in komentarji »vzpostavljati odprto ter za nove ideje sproščeno družbo.«
Naloga novinarjev je, da nas preizkušate, nam v isti sapi razlaga Golob v analiziranem intervjuju v Dnevniku. Toda kaj nam to pomaga, če navedenega spoznanja ne jemlje resno in v svojih nastopih rad po malem modruje o njihovem delu, preden jih nato abruptno prekinja in kar odkoraka od mize. Skušnjava, da bi jih urejal in novinarjem dokazoval, da se motijo, je videti vedno močnejša. Le kje smo to že videli? Bo potreboval pomoč kakšnega Jambreka?
Kot sem že napisal na drugem mestu, mu vedno bolj prepoznavno manjka politične razsodnosti, phronesis, ki je prejkone njegov tehnokratski um, urjen v okolju korporativnega upravljanja, nikakor ne zna osvojiti in uporabljati. Tokrat smo lahko začutili nečimrnost in vzvišenost v odnosu do medija. Nekaj, čemur bi se vsak razsoden politik najprej izognil. Sploh če je tako sproščen, kakršen bi želel biti on.
Več:
Janša kot tragedija, Golob kot farsa
Kako ponižati ministrico: po Golobovem mnenju je bila v duševni stiski
Golobov ultimat prvemu policistu: bo na seznamu tistih, ki so politično pritiskali, sam premier?
In Media Res #52: Golob bi lustriral policijo
Premalo in obenem preveč sproščeni: projekt sproščanja medijev 3.0
You must be logged in to post a comment.