Izbrali so Izberi d.o.o.: kako so se povezali Delo, Dnevnik in Večer

Julija letos je Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (AVK) izdala odločbo, po kateri ne nasprotuje združitvi časopisnih hiš Dnevnik in Večer. Hkrati je priglašeno koncentracijo v tem primeru prepoznala kot skladno s pravili konkurence.

Ob tem je resda javnosti ponudila »disclaimer«, da pri presoji koncentracij na področju medijev ne presoja vidikov njihove pluralnosti; za to je namreč pristojno Ministrstvo za kulturo, kot previdno ugotavljajo. Sami so zgolj izmerili ekonomske kriterije vplivov na konkurenco na opredeljenih upoštevnih trgih v okviru pristojnosti, kar opredeljuje Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, dodajajo v svojem komentarju, s čimer so želeli omejiti svojo odgovornost za sprejeto odločitev.

Združitev Dnevnika in Večera

Zaradi majhnosti trga in vse bolj očitnega upada v prodaji tiskanih medijev so postala združevanja medijev pri nas nekakšna prisilna izbira in verjetno v njih vidijo svojo prihodnost. Veliko vprašanje pa je, ali potekajo v skladu s slovensko zakonodajo in interesi široke javnosti po kakovostnih medijih. Na podoben način se odpira vprašanje oglaševalskih monopolov. Po nekaterih podatkih bosta združena Dnevnik in Večer, sicer drugi in tretji največji časnik v državi, imela na oglaševalskem trgu tiskanih medijev 40 odstotni delež.

Štampiljka AVK, na katero se je čakalo kakšno leto, zdaj šteje kot potrditev, da nova skupna družba ljubljanskega in mariborskega časnika ne bo omejevala konkurence in vsebuje tudi presojo, da ne bo zlorabila prevladujočega položaja. Večerova prodana naklada se sicer trenutno vrti okoli 19.000 izvodov, Dnevnik pa jih proda nekaj več, okoli 20.000.

Zadovoljstvo obeh lastnikov, Bojana Petana iz DZS, ki ima v lasti Dnevnik, ter Uroša Hakla in Saše Todorovića iz Večera, je bilo hitro prepoznavno v vseh javnih nastopih. Z veliki nasmeški na obrazu sta pred kamerami nenavadno prešerno in zadovoljno pojasnjevala, da se slovenskim uporabnikom obeta nova kvaliteta, da ne bo odpuščanj in da bosta z racionalizacijo stroškov dela prihranila milijon evrov. Oba sta zavrnila vse bojazni sindikata in potrdila, da bo Dnevnik še bolj ljubljanski in Večer še bolj mariborski, ker skupnega časopisa in s tem ukinjanja dveh ločenih edicij ne bo.

Retorično vprašanje

Združitev Dnevnika in Večera odpira vrsto dilem, kako daleč bodo tovrstna medijska povezovanja še lahko tekla, ne da bi povozila osnovne postulate države oziroma regulatorjev trga po ohranjanju medijskega pluralizma in varovanju konkurence. Po drugi plati se vedno bolj ostri vprašanje, kaj bo štelo za faktor X, ko bo meja zahteve po ustvarjanju zdrave konkurence prestopljena in bi moral državni organ reagirati odklonilno. Na tako majhnem trgu smo zanesljivo že zelo blizu tovrstnega Rubikona.

Poskusimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: bi bila meja prestopljena, če bi se na medijskem trgu priglašeno ali nepriglašeno povezali vsi trije največji dnevniki v eno družbo in s tem zlorabili svoj položaj na medijskem trgu? Bi se to zgodilo, bodimo čisto nazorni, če bi se Delo, Dnevnik in Večer, trije najpomembnejši, združili okoli ene družbe?

Zgornje retorično spraševanje je premišljeno zastavljeno ironično. Po nekaterih podatkih se je to namreč že pripetilo, daleč od oči javnosti in še bolj kritičnega novinarstva.

Povezovanje se je že zgodilo!

Nepriglašeno povezovanje bi se najprej pokazalo v obliki obvladovanja skupnih družb na medijskem trgu, kar bi morali zaznati kot jasen signal koncentracije na trgu. In če storimo korak naprej: najbolj evidentno bi se manifestiralo v stoodstotnem skupnem lastniškem obvladovanju katere od družb.

Natančno takšna je nastala situacija v primeru družbe, ki vrši distribucijo. Poglejmo primer. Po podlagi zbranih podatkov na vseh javno dostopnih registrih je lastniška struktura Izberi d.o.o. trenutno takšna: podjetje je v 52 odstotni lasti Delo d.o.o, v 24 odstotni v lasti podjetja Časnik Večer d.o.o. in prav tako v 24 odstotni v lasti Dnevnik d.o.o. Vstop obeh novih podjetij nosi datum 7. junij 2019.

Izberi poslovni register

Podatki iz Poslovnega registra Slovenije: lastniška struktura podjetja Izberi d.o.o.

Kdo je Izberi d.o.o.?

Na www.info.delo.si lahko preberemo, da je podjetje Izberi, d.o.o. založništvo in distribucija, ki ga vodi Alojz Slavko Bogataj, hčerinsko podjetje družbe Delo, d.o.o., ki se ukvarja z distribucijo tiskanih edicij na naslove naročnikov. Vendar to očitno več ne drži, saj ni več zgolj v lasti omenjene družbe.

Skupno stoodstotno trojno lastništvo treh največjih tiskanih medijev v državi poraja sum o nepriglašenem povezovanju družb založništev, v tem primeru najbrž v takšno, s pomočjo katere vse skupaj izvajajo distribucijo.

Zelo verjetno je, da nova lastniška struktura, ki kaže na povezanost treh časopisnih hiš, ni bila prijavljena Ministrstvu za kulturo in AVK. S tem lahko Stojan Petrič, Bojan Petan in tanden Uroš Hakl & Sašo Todorović kot triglavi imperij nadzirajo trg dnevnih časopisov, vendar takšen monopol in koncentracijo z vsebinskega vidika prepoveduje Zakon o medijih, kar bi moralo regulirati Ministrstvo za kulturo. Z vidika trga distribucije tiska pa je vzpostavljena še dominacija na tem področju, o čemer bi se moral izreči AVK, ki bdi nad zlorabami prevladujočega položaja podjetij na trgu in ugotavlja skladnosti koncentracij podjetij na trgu.

Ni znano, da bi bil sprožen kakšen postopek za nadzor na Ministrstvu za kulturo in tudi ne na AVK.

izberi lastništvo

Lastniške povezave treh velikih (podatki povzeti po http://www.ebonitete.si)

Zakaj je to nevarno?

Po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence so prepovedane koncentracije, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco in so zlasti posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja. V tem smislu mora AVK vsakič presojati takšna tveganja glede na tržni položaj v koncentraciji udeleženih podjetij.

Ker je Dnevnik že lastnik največje distribucijske firme za tisk (Delo Prodaja), ima lahko zdaj naveza Petrič – Petan – Hakl & Todorović skoraj popolni nadzor in monopol nad distribucijo tiska v državi. Vprašanje je, kaj se dogaja s preostalo konkurenco. Kjer zasledimo takšen obseg koncentracije, se hitro in same po sebi ponujajo možnosti zlorab, npr. po dosedanji praksi tudi v obliki tega, da kateri od drugih hiš prenehajo plačevati prodane izvode.

Izziv za demokracijo

Vsekakor Ministrstvo za kulturo in AVK čaka še veliko izzivov, povezanih z lastniškimi premiki, k čemur velja prišteti še Media24 in famozni »medijski imperij« Martina Odlazka.

Koncentracije na trgu distribucije tiska in lastniška povezovanja medijev so najprej nesporno izziv za tiste, ki bi morali ustavljati možne zlorabe monopolnega položaja in zdrave konkurence na področju medijev, nič manjši pa za aktualno politiko, ki je dolžna poskrbeti za zakonsko varovano pestrost in pluralizem medijskih praks, če želimo pri življenju ohraniti pravico državljank in državljanov po svobodnem in pluralnem dostopu do informacij. Brez tega pa ne bo, se najbrž strinjamo, polne in razvite demokracije. V majhnih državah z majhnimi trgi lahko hitro pridemo do poraznega rezultata.

Zato so takšni premiki še kako stvar novinarske skupnosti in posledično tudi njenih reprezentativnih društev. Na tej točki nastopi nova zadrega, saj so številni novinarji, ki vodijo cehovske organizacije in bi morali skrbeti za prihodnost domače medijske krajine, poklicno in sicer vpeti v omenjene časopise. Bolj upamo kot kaj drugega lahko, da bodo povzdignili svoj glas, pozabili na svoje pakte z lastniki, zastavili svoj vpliv in se dvignili nad svoje partikularne interese ali zadrege.

 

Sekretar kot žrtev: od ksenofobije in sovražnega govora so ostali »ostri tviti«

Kako so se odzvali množični mediji na premierni nastop Šarčevega državnega sekretarja Damirja Črnčeca na TV Slovenija? Relativno skromno.

O njegovem ekskluzivnem nastopu, prvem večjem po intervjuju za Siol, sem še isti dan pisal v zapisu Dvojni pakt nenačelnosti: Črnčec vztraja pri svojih tvitih in zapisih o beguncih in opozoril na dvojno nenačelnost. Šarčevo, ker ima od sebi odkritega ksenofoba in homofoba, ki si ni premislil glede svojih tvitov in zapisov, a vse to kot premier tolerira, nato pa Črnčecevo, ki za ceno svoje pozicije pristaja na zahtevo svojega šefa, da svobodno ne piše več tistega, kar misli.

Sekretar je v intervjuju s Tanjo Gobec ponudil nekaj iztočnic. Oglejmo si zapisa v Večeru in Dnevniku.

Večerov in Dnevnikov pristop

Večerov povzetek nosi naslov Damir Črnčec: Politika Janše je zgolj maščevalnost. Tviti o migrantih: Deležen sem bil številnih diskreditacij, Dnevnikov pa Damir Črnčec o tem, da je v politiki tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo.

V prvem se naslovni poudarek osredotoča na izjavo nekdanjega tesnega Janševega sodelavca, ki je v studiu povedal, da je »vodja največje opozicijske stranke politični dinozaver v digitalni dobi. Politika, ki jo vodi, je zgolj maščevalnost«. Naslednji stavek pa daje prednost pojasnilu, da je bil zaradi tvitov o migrantih deležen številnih negativnih opazk.

V drugem, Dnevnikovem, prinaša naslovni poudarek pojasnilo, da ne bo šel »po poti iskanja zadoščenja na sodišču«, saj mora kot politik biti bolj toleranten do kritik na svoj račun.

Ampak niti Večer in ne Dnevnik nista uspela ugotoviti, da je najbrž nekaj strahovito narobe s tem, če Šarčev državni sekretar še naprej vztraja pri svojih sovražnih stališčih do beguncev in svojih rešitvah varnostnega vprašanja. Mimogrede, velikokrat je zapisal in ponovil, da bomo problem begunske krize v Sloveniji rešili šele v trenutku, ko bo iz države izgnan zadnji begunec. Temu je celo dejal »nulta stopnja tolerance«.

Kakšno je potemtakem še zmerom stališče Šarčevega najtesnejšega sodelavca in sekretarja za nacionalno varnost, glede katerega ni spremenil mnenja? Mar ni prvovrstni škandal, da vztraja pri svoji homofobiji in ksenofobiji? V kakšni državi živimo, v kateri novinarji tega ne znajo opaziti?

črnčec večer žrtev

Črnčec kot skoraj žrtev v Večeru

Črnčec je bolj prikazan kot žrtev

Še huje, če bi iskali poudarke v Večerovem in Delovem zapisu, potem je pretežna intonacija na sekretarjevi repliki na očitke o ksenofobiji. Poglejmo Večerov citat:

Še njegovi do migrantov (imenoval jih je organizirani nasilni kriminalci) in slovenske varnostne politike zelo ostri tviti, ki so dvigali prah, preden je šel po lanskih predčasnih parlamentarnih volitvah v novo izvršno oblast, čemur se je najbolj zoperstavljala Levica. “Levica je premislila. Tudi jaz sem premislil,” je rekel v nedeljo zvečer za TV Slovenija. “Sem pa bil deležen številnih diskreditacij in diskriminacij, zelo trdih izrazov. Odločil sem se, da ne bom šel po poti iskanja zadoščenja na sodišču. V politiki je tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo. To sem sprejel na ta način.” Da je svoboda govora v Sloveniji široka, pravi, in da za nobenega od tvitov ali zapisov na facebooku ni bil preganjan, kaj šele obsojen.

Bil je deležen diskreditacij in diskriminacij (?), lahko bi koga preganjal, pa tega milostno ne bo storil. Ker je pač zdaj politik. Razen tega ni bil preganjan ali obsojen, ker je pri nas še svoboda govora in lahko pove, kar misli. In še vedno misli točno to, kar je napisal. Novinarka Tanja Gobec ga je sicer pozabila vprašati, kako svobodnega se potem v tej svobodi govora počuti glede na to, da mu je šef prepovedal javne objave tega, kar svobodno misli?

Poglejmo še Dnevnikov citat:

Naj povem, kar se samih tvitov tiče, sem bil deležen številnih diskreditacij in diskriminacij, zelo trdih izrazov, ki seveda imajo razno razne elemente. Odločil sem se, da ne bom šel po poti iskanja zadoščenja na sodišču, kajti v politiki je tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo, kot pravi star pregovor. To sem sprejel na ta način.

Poudarek je praktično enak kot pri Večeru. Zaključimo lahko, da je sekretar v obeh primerih pretežno prezentiran kot nekdo, ki ne bo preganjal tistih, ki so ga (domnevno) diskreditirali. V tem smislu je pretežni poudarek zapisov na njem kot žrtvi.

Črnčec Dnevnik

Črnčec kot skoraj žrtev v Dnevniku

Spontani evfemizem glede sovražnega govora

V pojasnilu pod črto so pri Dnevniku dodali še nekaj konteksta, namreč znova o svobodi govora:

Damir Črnčec je glede svojih objav na družabnih omrežjih, ki so bile za nekatere sporne, povedal, da je v Sloveniji svoboda govora široka in da zaradi nobenega svojega čivka na twitterju ali zapisa na facebooku ni bil preganjan, kaj šele obsojen na kateremkoli sodišču v Sloveniji.

In zdaj seštejmo 2 + 2: v Večeru so njegov odgovor glede »svobode govora« in diskreditacij kontekstualizirali s pojasnilom, na kaj se razprava nanaša, namreč na »zelo ostre tvite, ki so dvigali prah«. Pri Dnevniku so ves kontekst podali skozi frazo »za nekatere sporne objave«.

Nekaj zgodovine za tiste s spominom zlate ribice. Bilo je 14. septembra 2018  in nastala je Mladinina peticija proti imenovanju Črnčeca za državnega sekretarja. Začetni stavek peticije se glasi: »Imenovanje ksenofoba, nestrpneža in promotorja sovražnega govora za državnega sekretarja in svetovalca za nacionalno varnost si zasluži rdeči karton!«. Približno pol leta kasneje smo torej žargon o sovražnem govoru, ksenofobu in nestrpnežu po izbiri novinarjev zamenjali za žargon o »za nekatere spornih objavah« in »ostrih tvitih«.

Tovrstni »spontani evfemizem« s strani slovenskih novinarjev in urednikov je po svoje inherentno razumljiv po vsebinski plati: ne moreš v istem prispevku Črnčeca prikazovati kot žrtev diskreditacij zaradi ksenofobije in obenem trditi, da je izvajalec sovražnega govora.

Mnogi si premislijo

Mimogrede, kako naj si razložimo njegov stavek »Levica je premislila, tudi jaz sem premislil«. Kajti vemo, da si Črnčec ni pre-mislil – v istem pogovoru je povedal, da pri izrečenih besedah o beguncih in istospolno usmerjenih vztraja. Premislil je torej na način, da je ugotovil, da si ni pre-mislil. Glede česa je premislila ali si pre-mislila Levica?

No, premislil si je tudi ustanovitelj Fakultete za državne in evropske študije, Peter Jambrek, ko je takole pojasnil razloge za odstranitev Črnčeca s funkcije dekana:

Na fakulteti in na sodišču obstaja debel fascikel o postopku predčasne razrešitve dr. Črnčeca s položaja dekana – zaradi kršitve sklepov organov fakultete – in z delovnega mesta profesorja zaradi neustrezne habilitacije, delovnopravno zaradi nesposobnosti. Pedagoško sodelovanje z njim je bilo konfliktno, naše izkušnje z njim skrajno neprijetne, zato smo veseli, da je te zgodbe konec. S prekinitvijo sodelovanja z njim sem tudi sam zadovoljen, ker so imeli mnogi naši kolegi precej zadržkov glede njegovih akademsko neprimernih objav v časopisih.

Nekaj kasneje, še vedno leta 2017, je odpuščeni dekan Črnčec pričakovano povsem spremenil mnenje o svojem zdaj že bivšem delodajalcu in ga razglasil za tajkuna:

»Jambrek je nedvomno največji slovenski visokošolski tajkun, ki je do tega statusa prišel na sporen način in z denarjem nas, davkoplačevalcev.«

Pre-mislek glede sovražnega govora

Sfero premišljanja moramo uokviriti v širšo sliko. Družbene okoliščine (ne)pre-misleka državnega sekretarja in množičnih medijev so širše, v roku nekaj let smo si pre-mislili tudi glede sovražnega govora.

Avgusta in septembra 2015 sta bili pravna stroka in civilna družba enotni, da je famozni poziv Sebastjana Erlaha glede streljanja beguncev, ko se ti približajo meji, nesporno sovražni govor. Sledil je ledeno hladni tuš s strani Vrhovnega državnega tožilstva in Urada generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja: oboji so takrat javno pojasnili, da ne gre za kaznivo dejanje širjenja sovražnega govora in zato Erlaha ne bodo preganjali.

Novi generalni državni tožilec Drago Šketa, razen nekakšnega izobraževanja za tožilce, ni realiziral ničesar v tej smeri, čeprav je obljubljal. In tudi Šarčeva vlada ni storila ničesar, ampak je skozi stranko Socialnih demokratov v podobi ministrice za pravosodje Andreje Katič in njene državne sekretarke Dominike Švarc Pipan večkrat pojasnila, da je trenutna zakonodaja glede sovražnega govora povsem ustrezna in se pri tem sklicevala na pravno stroko.

Ustrezna je torej tista zakonodaja, po kateri lahko mirno javno razglašamo, da moramo na begunce na meji streljati, če se ji ti približajo na 500 metrov. Povedano drugače: če so novinarji potrebovali šest mesecev, da ksenofobne in homofobne izjave prekvalificirajo v »ostre tvite« in »sporne izjave«, smo kot družba v nekaj pičlih letih, ves čas ob opazovanju beguncev na meji, uspeli sovražni govor prekvalificirati v svobodo govora.

Točno tisto torej, na katero se je v omenjeni oddaji skliceval Črnčec. Še ena funkcija množičnih medijev je s pomočjo spontanega evfemizma s tem zarisana: številni družbeni in drugi problemi kar sami izginejo, samo počakati je treba pol leta.

Ne klovn in ne županček, predsednik vlade

V dnevih, ko so naši množični mediji tako rekoč zapadli v histerijo malikovanja Marjana Šarca, nekako opogumljeni z dobrimi rezultati javnomnenjskih raziskav, ki njemu in vladi kažejo izjemno podporo, svoja spraševanja pa nadgradili z ugibanji o »faktorju X«, ki premierja nepričakovano delajo za uspešnega, se je popolnoma prilegel drugačen, bolj trezen novinarski pristop.

Isti dan, dva povsem različna intervjuja: če je Večerov intervju s predsednikom republike, kot sem zapisal, nadvse prijazne sorte, sta v Dnevniku s predsednikom vlade opravila pogovor Tatjana Tanackovič in Miran Lesjak povsem brezkompromisno.

Šarec Dnevnik intervju klovn

Intervju v Dnevniku: dve vaji v magičnem mišljenju

Pa vendar bom omenil intervju iz nekega drugega, manj značilnega razloga. Izhajal bom iz dveh poudarkov, v katerih predsednik vlade izraža svojevrstno fascinacijo nad drugimi in svojo sedanjo pozicijo, ki jo zaseda – v smislu, da so mu drugi tako rekoč napovedali, da jo bo zasedel.

Prvi poudarek v pogovoru se nanaša na bizarno legitimacijo »koristnosti« njegovega sicer dobesedno utišanega državnega sekretarja, ki ima prepoved govoriti o LGBT skupnosti, muslimanih in beguncih tisto, kar sicer o njih misli, odgovor pa je presenetljiv:

Kaj konkretno vam je gospod Damir Črnčec že svetoval, pri čem vam je pomagal? Kaj koristnega je po vašem mnenju v tem času že naredil?

Ko so vsi govorili, da sem klovn, da sem samo en županček, ki nima pojma o ničemer, je on rekel, da bom predsednik vlade.

Vprašanje se ni nanašalo na to, ali je on jasnovidec, ampak na to, kaj koristnega je naredil v teh treh mesecih.

Ukvarja se z obrambno-varnostnim sistemom oziroma sodeluje pri njegovi strategiji.

Veste kaj o tem, da naj bi se vmešaval v azilno politiko oziroma v azilne domove?

Nič ne vem o tem in ne vem, zakaj bi se vmešaval.

No, za trenutek je mogoče čutiti, da se Črnčec, očitno v prijateljskem odnosu s Šarcem že nekaj časa, lahko znajde v kabinetu predsednika vlade bolj iz razloga, ker ga je svojčas pravilno vzpodbujal, da bo nekoč še predsednik vlade. Ker mu je bil v psihološko oporo, ko drugi vanj niso verjeli, če interpretiramo bolj dobrohotno. Ker je, kot bi skoraj zaslutili, premier v sebi bil dolge boje z očitki, da je zgolj en županček, en klovn. In se je našel nekdo, ki ga je prijateljsko potolažil.

Motiv bi ostal manj zapažen, če se ne bi potem v celoti ponovil znotraj istega intervjuja, pred tem pa, na kar novinarja opozori sam Šarec, že v intervjuju za Delovo prilogo. Ko ga sprašujeta o tem, kako dojema besede lika v oddaji Radio Ga Ga, ki nastopa kot Marjan Šarec, da bi imitiral njega, in to v oddaji, kjer je kot komik in imitator sam nastopal, predsednik ponosno pojasni:

To je za vas kompliment, kajne? Ne more biti vsak lik v Radiu Ga Ga.

Vsekakor je to kompliment. In tudi če bi kdo pred osmimi leti napovedal, da bom postal predsednik vlade, bi vsi rekli, da je ta človek nor. Da prideš tako daleč, da po letu 2006, ko sem se na radiu srečal z Drnovškom in je Drnovšek na vprašanje, ali bo še enkrat kandidiral in kdo bo kandidiral, rekel on, pri tem pa je pokazal name…

Se je to zares zgodilo?

Seveda! Ali niste brali intervjuja v OnaPlus?

Ne.

Brati morate! Res je bilo tako in res se je to kasneje zgodilo.

Kot vidimo, se začetni motiv dejansko ponovi: tako kot je Črnčec napovedal, da bo nekoč predsednik vlade, je to v neki meri prognoziral, sicer očitno v hudomušnem tonu, tudi pokojni predsednik. A naslovniku so legle na dušo.

Vsaj malo je videti, da si je Šarec »prerokbe«, ki jih omenja v istem intervjuju, kar dobro zapomnil in jih fiksiral v obliki želje, ki se mora realizirati. Fascinacija nad možnostjo, da bi nekoč postal predsednik vlade, se je na koncu uresničila, kakor da bi sledila načelom magičnega mišljenja.

Zdaj ji sledi le še ena druga: »Vsi bi rekli, da je ta človek nor« je postala fascinacija nad lastnim uspehom in tem, da je nemogoče včasih mogoče.

Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira

Že dolgo nisem ugledal intervjuja s predsednikom Pahorjem, ki bi bil v tolikšni meri izčrpno posvečen begunski tematiki. Konkretneje, še zlasti primeru zgodbe Ahmada Šamieha, sirskega begunca, ki ga čaka deportacija. Velik del razloga najbrž tiči v dejstvu, da sta se novinarja Dnevnika, Ervin Hladnik Milharčič in Meta Roglič, namenila vztrajati pri dodatnih vprašanjih – pri nas se je uveljavila »razvada«, da novinarji ob politikih nemudoma nehajo drezati, četudi prejmemo povsem mlačne in neprepričljive odgovore. Tokrat se je, pohvalno, zgodilo nekaj drugega.

V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da je predsednik v svojih replikah nakazal velik del tega, kar tudi sicer tvori njegov politični in najbrž siceršnji značaj: razumevanje sočloveka kot sredstva za doseganje partikularnega cilja. Volilnega. Šamieh ni koristen, ni niti volivec, predvsem pa, česar se Pahor zelo zaveda, »razdvaja ljudstvo«, za nameček celo politiko. On, ki se tako bori proti temam, ki povzročajo konflikte, je tu pač moral zavzeti neko antihumano držo. In jo je.

V čem se ta kaže? Vsekakor velja, da je Pahor že 14. novembra podal stališče, v katerem se je zavzel proti precedenčnemu primeru: povedano drugače, pristojne celo svari, naj presneto dobro premislijo, preden se bodo spustili v iskanje izjeme za Ahmada. V intervjuju misel ponovi: podelitev azila se mu ne zdi sprejemljiva, ker mu niso kršene pravice in se ga pošilja v državo, ki je varna.  Intervju s predsednikom je zato dvakrat pomemben: ker nam razkriva hladnokrvnost in obenem hipokrizijo, s katero nam streže predsednik, ki je hitro ob začetku novega mandata back on track: takšen, kot ga ves čas poznamo. Naj v nadaljevanju pokomentiram nekatera za trditev značilna mesta.

Pahor intevju Dnevnik

Začetek obravnavanega intervjuja v Dnevniku

»Willkommenspolitik«

Pahorja predvsem bega ti. Willkommenspolitik – ne sme se zgoditi, da bi Slovenija kakor koli pokazala, da ima odprto srce za begunce, kaj šele vrata. Oboje, ne le drugo, mora ostati čvrsto zaprto. Naša srca smejo biti za Katalonce, ne za Ahmada –  je tudi predvsem bolj varno: daleč od oči, daleč od srca.

Ko novinarja čakata na njegovo opredelitev, kako ravnati z omenjenim sirskim beguncem, dolgo eksplanatorno vprašanje prekine hladen strel v dvorani, sprenevedanje, da ni opazil, kaj točno se v državi dogaja. Vredno natančnega citiranja v celoti:

Slovenska predsedniška kampanja je v nasprotju z volilnimi kampanjami v drugih evropskih državah potekala miroljubno, brez groženj o islamu, migrantih in vojni. Z Marjanom Šarcem o migrantih nista izrekla nobene sovražne besede. Slovenija je dajala vtis zrele države. Nekaj dni po volitvah pa je en begunec popolnoma razbil politično sliko države. Ali ni zgodba Ahmada Šamieha nekaj, kar se ne bi smelo nikoli zgoditi?

Kaj se je zgodilo takega, kar se ne bi smelo zgoditi?

O lažnih upih in resničnem neinteresu

Sledi pojasnilo nevednemu predsedniku, prevod tistega, česar ni utegnil zaznati v dogajanju okoli sebe. No, vsaj poskus razlage na točki, ko je precej očitno, da je postregel s cinizmom: vse je v najlepšem redu, zgodilo se je zgolj tisto, kar se je smelo in moralo.

Novinarja mu pojasnita, da so najvišje institucije oblasti pri beguncu vendarle najmanj vzbudile upanje, da bo dobil zatočišče, čez dva dni pa so mu to upanje radikalno odvzele. Ob tem izpostavita, da se je zgodba osredotočila na enega begunca preprosto zato, ker jih v Sloveniji nimamo na tisoče, zaradi česar je bila lažje zlorabljena. Nato se Pahor brez dvoma izčrpno opredeli do situacije, celo z več ravnodušnosti, kot bi je tudi sicer pričakovali. Primer zreducira na »lažno upanje« kot glavno težavo in dejstvo, da ne obstaja noben poseben interes, da bi Ahmad v državi smel ostati:

Ni bistveno, ali gre za enega ali za sto beguncev, bistven je naš odnos do njih. Sam sem se do tega primera opredelil in z izrekanjem svojega stališča nisem imel težav. Tri sodišča so razsodila – med drugim je dalo svoje mnenje tudi luksemburško sodišče, dokončno pa je razsodilo ustavno sodišče – da prosilcu za azil niso bile kršene človekove pravice in da ga Slovenija lahko izroči Hrvaški, ne da bi mu bile s tem kršene človekove pravice. Ker po mojem mnenju ne obstaja kakšen poseben interes, da bi prav ta gospod ostal v Sloveniji, je treba ravnati v skladu z odločitvijo sodišča. Res je, da so nekateri poslanci vzbudili drugačna upanja. Do tega imajo pravico, čeprav se z njimi ne strinjam. Predsednik vlade je najbrž v dobri veri nekaj izjavil, na koncu pa so se strasti umirile tam, kjer tudi sam pričakujem, da se, s sprejetjem stališča, da se spoštuje odločitev sodišča.

Zavzeto legalistično stališče je na las podobno tistemu pri notranji ministrici – ta je okarala domači politični vrh, tudi poslance in ministre, da so izgubili kompas in pozivajo k nespoštovanju avtoritete sodišč, za nameček pa javno problematizirajo zakonito delo organov ministrstva za notranje zadeve.

A Pahorjeva kritika se je bolj osredotočila na psihološki oris: lažniva ravnanja poslancev in njihovo vzbujanje upanja pri beguncu, da ne bo deportiran iz Slovenije. Podobno je tudi premier ravnal v »dobri veri«, preden je ugotovil svojo zmoto. Ob tem se predsednik ni izrekel o tem, kaj tvori pravno podlago za tak dopuščeni »posebni interes«, ki bi Ahmada lahko, menda izjemoma, zadržal v Sloveniji.

Predsednikove terapevtske želje po okrevanju

Novinarja sta v nadaljevanju spomnila, da je prosilec za azil končal v bolnišnici in sledile so Pahorjeve želje, po katerih človek najbrž nemudoma ozdravi:

Dobro, želim mu okrevanje, o tem ni dvoma. V tem času ima pravico do popolne oskrbe, potem pa ne vidim razloga za to, da ga ne bi izročili Hrvaški.

Tak hladnokrvni pospešek v stilu »Veliko zdravja, da vas bomo lahko čim hitreje udobno deportirali« je novinarja Dnevnika spomnil na stališče zunanjega ministra, ki ob sleherni omembi Hrvaške vidi predvsem luksuriozno turistično destinacijo – najbrž zato, ker ima tam dopustniško stanovanje. Predsednik se je te primerjave sicer na načelni ravni ubranil, nato pa postregel s pojasnilom, zakaj brivec Šamieh ni Rade Šerbedžija:

Ni mi treba sprejeti stališča nekoga tretjega, ker imam svoje. Odločitev treh sodišč je zame prepričljiv razlog za to, da se tokrat diskrecija ne uveljavi, ker po mojem mnenju ne gre za kakšne posebne okoliščine, ki bi to zahtevale. Vesel sem, da se je Šamieh prilagodil okolju in se vklopil vanj. Zakaj pa se ne bi? Ta država mu je v trenutku njegove velike stiske ponudila varno pribežališče. Zakaj se ne bi nekoliko bolj asimiliral v to okolje? To se mi ne zdi izraz nekega presežka, ampak normalno človeško ravnanje tega človeka. Ponudili smo mu možnost, da je bil nekaj časa na varnem. Dobro se je asimiliral. To pa še ne pomeni, da bi morala notranja ministrica poseči po diskreciji.

Ahmad – begunec brez presežka

Smo pravilno prebrali? On bi razpravljal o tem, »zakaj se ne bi nekoliko bolj asimiliral v to okolje«  – kakor ne bi ravnokar prikimal temu, da se je Šamieh res dobro asimiliral, pričakuje od njega še več prilaganja. Kajti to, kar je opazil »ni izraz nekega presežka«, ampak »normalno človeško ravnanje tega človeka«!

Nenavadno pomensko nihanje, na trenutke povsem kontradiktorno, se že v naslednjem stavku zadovolji s spoznanjem, da se je »dobro asimiliral«, očitno pa se je Pahor odpovedal možnosti pojasnila, kaj je tisti X, ki Šamiehu manjka, da bi prišlo do presežka, kot pravi, ki bi torej bil dobra podlaga za zakonito izjemnost, s pomočjo katere bi lahko ostal v državi. Ob predpostavki torej, ki jo predsednik še dalje dopušča, da bi ta X bil zadosten razlog za diskrecijsko ravnanje.

Človeškost begunca proti človeškosti politika

Sledil je odličen miselni obrat novinarjev – ker je predsednik ravnokar opisal Ahmadovo »normalno človeško ravnanje«, na katerega država očitno reagira nenormalno, sta omenjeno normalno človeškost, pričakovano od beguncev, primerjalno protipostavila politični. Odgovor je bil presenetljiv:

Rekli ste, da je Šamieh ravnal človeško. Zakaj pa ne bi tudi politika oziroma notranja ministrica ravnala človeško?

Govorimo odkrito. Mislim, da danes v evropski politiki prevladuje skrb, da nihče od politikov s svojimi izjavami ali ravnanji ne bi proizvedel učinka willkommen politik Angele Merkel. Od te politike je pri ukrepanju in kampanji odstopila tudi sama.

Če od beguncev pričakujem človeškost, kaj pričakujemo od politkov? Naše ravnanje je načelno, po Pahorju, kar pa pomeni, da morajo politiki pokazati hladno srce. Nič Willkommenspolitik, na beguncih je, da so človeški, na politikih pa je, da so hladni kot špricer. Zdaj pa razumi.

Človek, ki se je pred meseci bahal, da je za odstranitev ograje na slovenski meji, ker nam ne preti begunska nevarnost, bi bil najbrž bolj konsistenten, če bi jo zagovarjal. Ker kaj pa je drugega visoka žiletna ograja na meji kot najimenitnejši izraz nedobrodošlice, ki jo je zdaj kot novo geslo začel odkrivati predsednik? Saj res: najbrž njegov predlog po odstranitvi ograje ni mišljen kot izraz kakšne humanosti do beguncev, temveč dobrodelna gesta do domačinov. »Naših ljudi«, ne tujih.

Antihumanizem kot krepost

In res, na novinarsko opozorilo, da je nemška kanclerka svojo rezerviranost do beguncev odkrila šele, ko je najprej sprejela najmanj milijon, slovenski predsednik odkrivanje antihumane hladnosti kot evropskega načela, v katerega je očitno vštel svoje lastno, dopolni še z večjo eksplicitnostjo o tem, kakšne skrbi tarejo njega in druge šefe držav:

Obstaja skrb voditeljev nacionalnih držav in evropskih institucij, da ne bi v razumevanju človeške potrebe po humanem obravnavanju beguncev šli predaleč in dajali signalov, da so vrata na široko odprta.

Nevarnost, da greš pri človeških humanih potrebah predaleč, je postala vrlina: treba se je zadržati. Jih v kali zatreti. Antihumanizem je avtentična krepostna drža, ne humanizem. Siceršnja Pahorjeva navada skrivaštva za političnimi agendami Evropske unije je s tem pojasnjena do konca: za Ahmadovo deportacijo sploh ne stojijo odločbe stališč, niti ne gre za legalizem sledenja sodiščem, temveč prej za napačne signale, ki jih lahko s svojo solidarnostno držo sporočimo drugim beguncem. Sirski begunec je torej prejkone žrtev, čigar deportacija mora postati in ostati svarilni zgled.

Vzdrževanje vtisa enakomernega bremena

Da je takšna razlaga točna, pokaže vnovično vztrajanje obeh novinarjev: kajti če predsednik nima veliko razumevanja za begunce, ga v izobilju kaže v odnosu do notranje ministrice. Na  ironično poizvedbo, kako se v tem primeru skrb voditeljev nacionalnih držav lahko kaže že z nesprejemom enega človeka, se Pahor zateče k pomenu logike vtisa. Pomemben je videz, Ahmad je žrtev naše zaveze, da ne odstopamo od načelnega ravnanja evropskih držav:

Jaz to skrb razumem in sem jo pri ministrici podprl. Da ne damo vtisa, da kakorkoli odstopamo od ravnanja praktično vseh držav, ki razumejo, da je število beguncev, ki so se zatekli v Evropo, veliko večje od pripravljenosti osemindvajsetih držav, da si enakovredno porazdelijo breme in skrb za njih.

Sklep

Na koncu se je pokazalo, da bo Ahmadova deportacija nuja iz dveh komplementarnih razlogov: da ne bi »v razumevanju človeške potrebe po humanem obravnavanju beguncev šli predaleč«, kar pomeni, da ne smemo izpasti preveč humani, nato pa še, da bi z opustitvijo njegovega izgona porušili vtis (!) o neenakomernem bremenu in skrbi za begunce, ki velja med članicami Evropske unije.

Predsedniku bi za ta dva uvida morali biti neizmerno hvaležni. Dosedanjo suho formalnopravno govorico o izgonu begunca je zelo odkrito in pošteno nadgradil z manj pravniškim pogledom, čigar pomembna elementa sta očitno omenjeni antihumanizem kot pravilen odnos do beguncev in argument videza enakovredne porazdelitve bremena beguncev, ki je lahko menda odločilno prizadet. Kakor da bi se zdelo, da se niti samemu sebi ni zdel dovolj prepričljiv, je ob izteku pogovora navrgel:

»Verjetno vam v mojih stališčih ni težko videti nekaj kontroverz. Gotovo.«

Res je, predsednik. Le da so tu kontroverze nekaj, kar bi moralo nositi drugačen opis. Sam bi rekel, da so to dragoceni vpogledi v politični psihogram človeka, ki so mu ljudje ravnokar zaupali novi mandat.

Moralna avtoriteta: znotrajpravni in zunajpravni konteksti

Zaradi osornega zadnjega odziva sem se odločil, da spoštovanemu g. Matevžu Krivicu ne odgovorim v Dnevnik in upoštevam njegovo veliko željo po spoštovanju časopisnega prostora za bolj dragocene vsebine. Če sem natančen – po nujnosti zato odgovarjam bolj zainteresiranim bralcem kot njemu. Dnevnik je zato danes objavil spodnje pojasnilo:

Matevž Krivic v polemiki o tem, zakaj predsednik republike ni moralna avtoriteta, evidentno daje prednost deklaracijam o mojem podtikanju in ne smiselnim odgovorom, kar je očitek, ki ga je večkrat ponovil in na koncu še žaljivo zaključil retorično, češ da je »bolje dragoceni časopisni prostor uporabljati za kaj pametnejšega od zgoraj prikazanih očitnih podtikanj«. Ja, včasih diskurz o podtikanju postane žaljiv in že sam po sebi perfidno podtikanje, zato sem dolžan bralce obvestiti, da bom sobesednikovo vneto skrb za papir upošteval in svoj odgovor objavil na strani vezjak.com.

Ob tem mi je vodilo upokojene psihiatrinje Polone Jamnik, ki je danes ob bok iste razprave v Dnevniku zapisala komentar: »Res je škoda papirja, če se ne trudimo razumeti drug drugega.« Moj odgovor je torej objavljen le na tej strani – v spodnjih vrsticah.

Krivic je v dosedanji razpravi o moralni avtoriteti, v katero se je kasneje vključilo še nekaj ljudi, nesporno oblikoval tri naslednje trditve.

MORALNA AVTORITETA NI USTAVNA KATEGORIJA

Prvič, zanj moralna avtoriteta nikakor ni ustavna kategorija. Ali ustavno določeni pojem. S trditvijo sem kajpak soglašal. Še več, jasno sem napisal, da jo razumem kot po nepotrebnem podtaknjeno, saj praktično, z izjemo protikandidata dr. Milana Jazbeca, nihče česa podobnega ni zapisal ali izustil na tako trd in izrecen način: ustava pač ne govori o moralni avtoriteti v neposrednem ali posredovanem smislu. Naj spomnim, ker spomin zaradi dolžine polemike že peša: Krivic je takrat ugotavljal »šokantna pojmovanja, da naj bi bilo ‘biti moralna avtoriteta’ tako rekoč kar ena od ustavnih funkcij predsednika republike.« Takšno razumevanje je razbiral predvsem v stališču predsednika parlamenta dr. Milana Brgleza, ki je dejal, da je predsednik republike »vrhovna moralna avtoriteta v državi« – nekaj, čemu Krivic močno oporeka. Jaz ne. V nadaljevanju bom pojasnil, v čem vidim težavo: v redukciji koncepta te razprave na znotrajpravni okvir.

PREDSEDNIK IMA USTAVNO DOLŽNOST ZAGOVARJANJA MORALNIH VREDNOT

Drugič, predsednik republike ima ustavno dolžnost zagovarjanja moralnih vrednot. Na to dejstvo je  opozoril tudi v zadnji repliki, v kateri apelira k spoštovanju časopisnega prostora. Tudi glede te trditve soglašam in res nimam razloga dvomiti v njegove ustavnopravne interpretacije. Če kje, je tu zame sogovorec avtoriteta. Za bralca, ki ni sledil vsemu, ponujam njegov citat: »Da bo povsem jasno: celo kot ustavno dolžnost predsednika republike lahko torej štejemo, da se mora javno zavzemati za skupne, tudi ustavno utemeljene moralne vrednote svoje države.« V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj ta premisa po sebi ni sporna, vodi pa do spornih zaključkov v kombinaciji z drugimi.

PREDSEDNIK MORALNA AVTORITETA ŠELE POSTANE, KAR JE SICER REDEK DOSEŽEK

Tretjič, predsednik lahko moralna avtoriteta šele postane, takšna lastnost ni apriorno lastna tej funkciji. Pri tem Krivic pomembno omeni, da »do kakšne mere bodo državljani in politiki ta njegova prizadevanja tudi sprejeli kot svoja in ga šteli za svojo moralno avtoriteto, je pa drugo vprašanje.« Avtoriteta je očitno zanj nekaj, kar je odvisno od sprejetja, tj. potrditve državljanov in politikov. Še več, odvisna je, kot pravi, od sprejema njegovih stališč za »svoja«. Ta moment bo zaradi poenostavitve v nadaljevanju izpustil, saj še dodatno komplicira Krivičeva izhodišča – njemu v škodo. Še več, sobesednik opiše tak postopek, stanje »postati moralna avtoriteta«, kot redek dosežek: »Da postane ne le zaupanja vredna oseba, ampak kar moralna avtoriteta v državi (ali ena od njih), pa je, kot sem že večkrat zapisal, redek in spoštovanja vreden dosežek – ne pa nekaj, kar predsedniku republike pripada že kar po funkciji ali kar po ustavi on ‘kar je’.« V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj se s to tretjo trditvijo, o čemer sem pisal v svojem zadnjem odgovoru, nikakor ne morem strinjati in kako ga spodbijam.

Moje stališče

Zgoraj zapisano je morda videti zapleteno povzemanje, ki pa ga ohranjam zavoljo številnih sklicevanj na majhne pomenske in argumentacijske poudarke, na katere se Krivic nenehno naslanja. In prav je tako – le k lažji berljivosti ne prispevajo. Kaj je torej moje stališče?

Prvič, ves čas trdim, da je Pahorjeva pozicija, češ da ni moralna avtoriteta in da to ne želi biti, katastrofalna in vredna polne javne graje. V svojem prvem delu (»nisem avtoriteta«) in svojem drugem, namenskem delu (»ne želim biti«/»se ne trudim biti«; Pahor je uporabil oba izraza).

Drugič, nenehno oporekam branju, da je moralna avtoriteta zgolj ustavna ali pravna kategorija. V tem smislu dajem prav vsem, npr. Brglezu, ki v predsedniku republike vidi nosilca takšne vloge, kakor tudi vsem protikandidatom v aktualni volilni kampanji, ki Pahorju očitajo, da je ni sprejel. Skratka, moralna avtoriteta je lahko tudi družbena kategorija, zato v tem smislu, da bi opozoril na Krivičevo konceptualno zmoto, uvajam oboje: znotrajpravno in zunajpravno, torej družboslovno dojemanje koncepta moralnosti in posledično moralne avtoritete. Ko Brglez trdi, da Pahor ni moralna avtoriteta, tega skratka ne izreka v znotrajpravnem smislu, zato so Krivičevi očitki o »ustavni vlogi« zame deplasirani.

Tretjič, da imamo znotrajpravno in zunajpravno razumevanje morale in moralne avtoritete, je posledica družbenih vlog, ki so nosilke pripisane moralnosti, tj. neodvisno od ustave in zakonov, saj je tudi moralnost po svoji naravi neodvisna od njih. Biti predsednik je takšna vloga, ki je nosilka pričakovane moralnosti.

Četrtič, oporekam Krivičevi trditvi, da moralna avtoriteta lahko le postaneš, da je to nekakšen proces, odvisen izključno od prepoznanja drugih, saj to implicira, da nosilec družbene vloge, npr. predsednik republike, začenja z nulte točke moralne avtoritativnosti. Temu pravim čisti suspenz tega, da bi družbene vloge bile nosilke kakšne moralnosti – čemur nato Krivic oporeka s tezo o ustavnih dolžnostih predsednika republike glede zagovora skupnih moralnih vrednot. Skratka, zame je moralna avtoriteta dvojni proces: obstaja pripisana že apriorno glede na družbeno vlogo, ki jo opravljamo, je anticipirana tako v zunajpravnem kot znotrajpravnem oziru, hkrati pa doživi potrditev v državljanih, če je akter takšno vlogo upravičil, ali izgubo, če je ni.

Nekaterih drugih trditev, kot je ta, da je zame moralna avtoriteta v tem primeru intrinzično del politične, posebej na tem mestu zaradi ožjega konteksta polemike ne bom obnavljal.

Zunajpravni družbeni kontekst razprave

V svoji zadnji repliki sem poskušal pokazati, v kakšna protislovja vodi tretja teza: da predsednik moralna avtoriteta šele postane, če upoštevamo družbeni kontekst, v katerem predsednik republike ni nosilec nikakršne pričakovane moralnosti. Če poenostavim: kot »reductio ad absurdum« sem dokazoval, da je ta teza nevzdržna, ker v abstrakciji od družbenih norm predpostavlja, da glede moralnosti nimamo prav nič višje postavljenih pričakovanj do lokalnega mesarja kot do predsednika države. Ker se Krivicu v dosedanji polemiki z več avtorji niti z eno besedo nikoli ni zdelo vredno opredeliti do tega, kako razume moralno avtoriteto v zunajpravnem smislu in ali jo potemtakem zavrača, na kar bi lahko sklepali, še manj pa, zaradi česa in s kakšnim argumentom, mi preostane le naslednja ugotovitev: njegova obramba, češ da moja trditev o tem, da zanj v dani družbi nobena družbena vloga ni prepoznana kot nosilka moralnosti, ne more biti uspešno zavržena s trditvijo, da obstajajo ustavne dolžnosti predsednika po zavzemanju za skupne moralne vrednote, že iz preprostega razloga, ker sem v svoji izpeljavi zelo jasno naznačil, da govorim o družbenih vlogah in moralnosti v zunajpravnem smislu. Kajti edini primer, ki ga Krivic navaja, namreč da ima predsednik republike »ustavno dolžnost zavzemati se za skupne, ustavne moralne vrednote«, nam v tem primeru opiše le ustavno okoliščino.

Dovolj jasno sem uvedel razliko med zunajpravnimi (družbenimi) in pravnimi okoliščinami. Z zadnjim navajanjem ustavnega konteksta (ustavnopravne okoliščine) se moj sobesednik izrecno izmika, da bi govoril o čemer koli zunaj ustavnega in pravnega konteksta, kakor da takšne družbene vloge ne obstajajo! Kako sem sploh prišel do trditve, da zanj nobena družbena vloga ni prepoznana kot nosilka moralnosti, glede na to, da se o zunajpravnih kontekstih sploh ni izrekel? Ko rečeno, iz njegove rabe izraza »funkcija«: predpostavil sem, da ni mogoče, da predsedniško funkcijo razume zgolj v ozkem pravnem oziru. Ker je to tudi politična, družbena in ne zgolj pravna ali ustavna vloga. Ker na to navajajo konteksti, ki jih našteva. Res si ne znam predstavljati, da bi kdorkoli na tem svetu lahko rigorozno zvajal predsedniško funkcijo na zgolj ustavno le zato, ker bi v resnici mislil, da je ta v resnici zgolj takšna. Tukaj Krivic meni in bralcem že ves čas te polemike dolguje jasne odgovore.

Znotrajpravni kontekst in težave, ki sledijo

Prepričan sem, da je v zunajpravnem kontekstu njegovo stališče o tem, da je »postati moralna avtoriteta« redek dogodek, da, na kratko, ni vnaprejšnjih anticipacij tega, da moralna avtoriteta po svoji družbeni vlogi pač že vnaprej je, popolnoma absurdno in nesprejemljivo. Toda ker se tej vrsti razprave vselej izogne, bom zdaj poskušal pokazati, na njegovem terenu, da je bržkone tudi v znotrajpravnem – znotraj tistega, v katerem striktno operira in je tudi postavil zgoraj naštete kardinalne teze. Pa si poglejmo.

Kako se njegove tri premise sploh povezujejo med sabo? Če predsednik republike po ustavi ni moralna avtoriteta, kar v formalnem smislu drži, kako potem razumeti njegovo ustavno dolžnost k zavzemanju za temeljne skupne vrednote države? Zakaj jih je pisec ustave sploh zapisal, če v njem ni predvidel takšne avtoritete? In če takšne dolžnosti obstajajo, potem državljani upravičeno gojimo visoka pričakovanja do predsednika, da jim bo sledil in jih uresničeval. Če tega ne bo, ga ne bomo imeli za moralno avtoriteto – že zato ne, ker ne spoštuje naše ustave. Do sem bi se Krivic najbrž celo strinjal.

Toda zdaj sledita dva koraka, s katerima se bo verjetno težko. Prvič, če moralna avtoriteta šele postane in je na začetku nima, saj je to »redek in spoštovanja vreden dosežek«, in če je edini pogoj, s katerim si jo pridobi, izpolnjevanje ustavnih dolžnosti, potem bi to nujno pomenilo, da slednje silno redko izpolnjuje. In da je njihovo izpolnjevanje spoštovanja vreden dosežek! Saj je to edini kriterij, ki ga v tem ozkem znotrajpravnem (znotrajustavnem) okviru lahko naredi za moralno avtoriteto. Skratka, če moralne avtoritete predsednika nismo predpostavili, čemur želi Krivic ubežati, smo morali predpostaviti tudi nulto točko njegove zavezanosti dolžnostim. Ne pozabimo: zunajpravnega konteksta tega, kako postati moralna avtoriteta, po vsem zapisanem v zadnji repliki pri njem pač ni, zato drugega predstavljenega mehanizma, kako se dogaja ta »redek in spoštovanja vreden dosežek«, nimamo pred sabo.

Drugič, če je ustavna dolžnost zavzemanja za skupne moralne vrednote način, kako bo nekoč nekdo, ki je na mestu predsednika republike, morda le postal moralna avtoriteta, potem imamo pred sabo resnično nenavadno ozek minimalni pogoj, ki mora biti izpolnjen. Morda nas to ne bi smelo toliko zmotiti kot zame bizarno prepričanje, da bodo državljani v predsedniku prepoznali takšno avtoriteto le na podlagi primerjave njegovih ravnanj z ustavo! Kakor bi ta res dovolj jasno definirala, kaj te skupne vrednote točno so in bi se družba glede njih v celoti strinjala… Ne, prepričan sem, da ljudje v prvem državniku vidijo moralno avtoriteto takrat, ko ta ravna v skladu z občimi človeškimi in moralnimi načeli, izkazuje solidarnost, čut za pravičnost, nesebično pomoč in ostalo. Ali je vse to zapisano v ustavi, državljanov v prvi vrsti pri svojem prepoznavanju avtoritet res ne zanima.

O hvalah in zgražanju

Preostane mi še, da poskušam razumeti še eno enigmo: zakaj Krivic aktualnega predsednika republike hvali, ko ta pravi, da ni moralna avtoriteta. Še več, očitno tudi v tem, da to ne želi biti! Če to predpostavlja bežanje od njegovih ustavnih dolžnosti, mi je nerazumljivo, zakaj bi to hvalili. Naj spomnim, Krivic se »ni strinjal z zgražanjem ob njegovi zadnji izjavi, da ‘ni moralna avtoriteta in se to ne trudi biti’«. Na tej točki je Pahorja branil z besedami: »Zame pa je to odkrita in poštena izjava, za katero si Pahor zasluži pohvalo, ne graje.«

Kasneje se je popravil in zapisal: »Po Vezjakovem in drugih odzivih popravljam le svoje pretiravanje, da bi bilo Pahorja za izjavo, da ni in noče biti moralna avtoriteta, treba celo pohvaliti. Tako sem prenagljeno zapisal v jezi nad zgražanjem, da je bila ta Pahorjeva izjava šokantna.«

Svoje stališče je nato korigiral takole: »In če kakšen predsednik republike niti nima ambicije, da bi to postal, ni noben greh, če to odkrito pove. Lahko je tudi zgolj skromen. Ne Pahor, seveda. Če on bolj kot skupne moralne vrednote (razen – zame – na področju sprave in še kje) promovira precej bolj problematične vrednote, ga bomo drugače misleči pač ostro kritizirali.«

Sedaj mi očita, da sem mu podtaknil trditev, »da gre morda za njegovo značajsko skromnost«. Želi torej reči tole: jaz izrecno pravim, da Pahor ni skromen, sobesednik pa meni ravno obratno. Res je, da njegova izjava velja univerzalno in pri Pahorju je nato izrecno navedel izjemo. Toda kakšen status ima? Trdim, da je to storil v kolosalnem loku lastnega zanikanja: sprva je bil konkretni predsednik vreden pohvale za svojo izjavo, ne graje, potem je potencialno navedena možnost, da je kakšen predsednik (katerikoli) lahko zgolj skromen, kar bi pomenilo vrlino, nato pa je v isti sapi Pahor omenjen kot izjema od navedenega pravila. Se pravi: od začetne kristalno čiste hvale smo prešli v kristalno čisto grajo po neki ovinkasti poti. Za razliko od Krivica mislim tole: kateri koli predsednik bi zase dejal, da ne želi biti moralna avtoriteta, bi izrekal nekaj izrazito nedopustnega in niti malo skromnega.

Sklep

Zgornji odgovor se bo marsikomu zdel suhoparen. V njem je morda preveč citatov in morda redundantnih ponovitev. Naj bo zadnja od stvari, ki bi jo smeli zameriti, prevelika natančnost. Zato naj v tem duhu tudi sklenem na povzemajoč način: Krivic, ki želi dokazati, da predsednik šele postane zaupanja vredna oseba in nato še moralna avtoriteta s pripoznanjem državljanov (kar je zanj »redek in spoštovanja vreden dosežek«), govori o ustavnih dolžnostih, ki jim predsednik mora slediti, ko se javno zavzema za skupne, ustavno utemeljene moralne vrednote svoje države. Trdim, da se tukaj zaplete – bo le s tem postal moralna avtoriteta, kar je sicer menda redek dosežek, ali še s čim drugim?

Ker je to zaenkrat edina okoliščina, ki jo navaja, smo prisiljeni sklepati tole: predsednik bo postal moralna avtoriteta, če se bo (tudi?) zavzemal za skupne, ustavno utemeljene moralne vrednote države. Ampak to se zgodi redko – da postane moralna avtoriteta. Se pravi, da je bodisi nujni in zadostni pogoj, da postaneš moralna avtoriteta, še nekaj ob tem, kar počne predsednik republike in to ni zapisano v ustavi, ali pa Krivic verjame, da se predsedniki republik redko zavzemajo za z ustavo utemeljene moralne vrednote – sicer nastop njihove moralne avtoritete ne bi bil spoštovanja vreden dosežek.

Ne bi želel prejudicirati, kaj od tega dvojega ima Krivic v mislih – če sprejme prvo, rabi nujno zunajpravni koncept moralnosti, o katerem doslej ni povedal še niti besedice, drugo pa je močno drzna trditev, ki bi jo moral šele dokazati. Kot razumem, je dosedanja razprava neuspešna, ker sogovorec ni odgovoril na številne ključne trditve, namesto tega pa jo je ves čas reduciral v ozke znotrajpravne kontekste. Upam, da sem dovolj prepričljivo nakazal, da je njegova ugotovitev o tem, da predsednik ni anticipirana moralna avtoriteta in da to pod nekimi posebnimi pogoji šele postane, neprepričljiva v zunajpravnem in tudi v znotrajpravnem smislu.

Več:

Še enkrat Krivicu: med biti in postati moralna avtoriteta

Še en odgovor Krivicu: o lažni skromnosti predsednika, ki ne bi bil avtoriteta

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

Krivic podtikanja Vezjak

Krivičev zadnji članek v Dnevniku

Polona Jamnik replika Krivic

Replika Polone Jamnik, Dnevnik, 20.9.2017

Še en odgovor Krivicu: o lažni skromnosti predsednika, ki ne bi bil avtoriteta

Moj novi odgovor g. Matevžu Krivicu na njegovo repliko v današnjem Dnevniku. Po veliko oklevanja sem se odločil, da se polemiko splača nadaljevati zato, ker je javna debata o posledicah Pahorjeve izjave resnično pomembna – sploh v luči verjetnosti, da bo sedanji predsednik svoj mandat ponovil. Imeti predsednika republike, ki zase brezbrižno meni, da ni moralna avtoriteta, implicira brezbrižnost njegovih ravnanj v prihodnje. Škandalozna ni le izjava, straši tudi ravnanje, ki ga lahko anticipiramo.

***

Z zadovoljstvom sprejemam, da je g. Krivic samokritično le spoznal svoje »pretiravanje«, ki ga zdaj umika, ko je »v jezi« nadvse hvalil predsednika republike zato, ker ta decidirano ne želi biti moralna avtoriteta. V njegovem pojasnilu pa je žal ostalo še veliko nejasnosti in nekonsistenc. Ena najbolj nenavadnih je, da mi še dalje, ob vsej navedeni tekstovni evidenci, podtika stališče, da je funkcija moralne avtoritete tako rekoč zapisana v ustavo. Zame je to nenavaden argumentacijski »red herring« – pred sabo ima vse moje stavke, celo citatno jih ponovi, a v njih ni ne duha ne sluha o taki trditvi.

Znova sem pregledal javno dostopne zapise o tem: edina oseba, ki sem jo našel in je res menila, da je biti moralna avtoriteta tako rekoč ustavna dolžnost, je protikandidat dr. Milan Jazbec. Še njemu je najbrž ušel spodrsljaj. Zatorej znova: iz mojih trditev, da se »kandidati za predsednika običajno strinjajo, da mora funkcija vsebovati ta vidik«, da »je označevalec ‘moralne avtoritete’ v diskurzu nenehno navzoč kot pričakovani opis njegovega delovanja« in »da predsedniška funkcija implicira delovanje s piedestala moralne avtoritete«, pač nikakor ne sledi, kot Krivic zapiše, da zame »ta vloga spada k ustavni funkciji predsednika republike«. Tega nikoli nisem mislil, zapisal ali impliciral, zato ne vem, od kod takšen »non sequitur«.

Zame se morala ne konča tam, kjer se končajo ustava, zakoni in pravo. Še več, velikokrat se na tej točki šele začenja. Frapantno se mi zdi, da sogovorec s tem celo na trenutke soglaša (»Nikakor pa ne mislim, da je ‘koncept moralne avtoritete tudi zunaj prava povsem prazen’«), sploh pa obnemim, ko mimogrede navrže, da celo »’znotraj prava’ (znotraj ustavne funkcije predsednika republike) nikakor ni brez pomena…«. O čem se potem sploh pogovarjamo, če se povsod strinjamo? Težavo vidim v tem, da Krivic nihajoče zahaja v protislovja. Po eni strani sam ponavlja svoje poudarjanje, že drugič, da Pahor v zunajpravnem smislu je moralna avtoriteta (citat: ‘Še poudaril sem: ‘Kar JE – če hoče ali ne, če ga ljudje štejejo za tako avtoriteto ali ne!’«) In to neodvisno od recepcije drugih, že po položaju, ki ga zaseda!

Toda v istem kratkem besedilu obrne ploščo skozi razpravo o dolžnostih, ko zapiše: »Ni torej njegova dolžnost »biti moralna avtoriteta« (in še manj on to ‘kar JE’).« Smo prav prebrali? Predsednik »kar je« moralna avtoriteta, vendar s tega razloga nima dolžnosti do drugih? Še več, stavek zaključi s tezo, da ima predsednik republike svoje ustavne dolžnosti (!), npr. javno zavzemanje za skupne, tudi ustavno utemeljene moralne vrednote. Kar lahko pomeni zgolj, da je včasih dolžan ravnati moralno. Kaj zdaj: je moralna avtoriteta ali ni? Ima kot tak dolžnosti ali ne? Povežimo to dvoje skupaj: če Krivic nenehno poudarja, da predsednik republike to ni  v ustavnem smislu, v čemer soglašamo, in če zanj »kar je« moralna avtoriteta (neodvisno od lastne volje ali volje državljanov), zakaj zdaj nenadoma nekaj vrstic nižje to več izrecno ne velja?

Jasno, predsednik bi se moral zavzemati za sistem moralnih vrednot, ki spadajo v ustavo, k demokraciji in človekovim pravicam. Bojim pa se, da sogovorec ni želel razumeti moje poante, ko poskušam »ad absurdum« pokazati, da Pahor neizbežno prevzema vlogo take avtoritete, želel ali ne, npr. kot promotor narodne sprave. Ob tem se, in to kritiziram, zavzema za »nekakšno srednjo mero moralnih stališč« – ne gre za mojo nerodnost, kot berem očitek, temveč zavračanje pozicije, ki jo izvaja. Ko torej Pahor artikulira svoje politične in moralne ideje, takšne ali drugačne, jih nujno s pozicije presojevalca, čemur sledijo dejanja moralne avtoritete – tiste, ki jo sam zanika. Le v tem je bila moja poanta.

Skratka, po tistem, ko je Krivic preklical svojo pohvalo Pahorju, se nenadoma zdi, da imava bolj podobna izhodišča. Vendar bi mu on še zmerom delil odpustke: »Ni noben greh, če to odkrito pove. Lahko je tudi zgolj skromen«. No, sam ne morem pristati, da je zavestno zanikovanje pričakovanih vlog in ravnanj kakšna posebna oblika iskrenosti in skromnosti. Sploh pa ne, če vzamem resno Krivičevo ugotovitev, da ima predsednik republike dolžnosti do javnega zavzemanja tudi do ustavno utemeljenih moralnih vrednot. Vnaprejšnjo najavo opuščanja dolžnostnih ravnanj, ki sledi iz teze »Ne želim biti moralna avtoriteta«, res bolj težko sprejmemo kot kakšno posebno značajsko skromnost.

P.S.

Kolega me je po objavi naknadno opozoril, da je stavek »Kar JE – če hoče ali ne, če ga ljudje štejejo za tako avtoriteto ali ne.« v prvem Krivičevem pismu in stavek »Še poudaril sem: ‘Kar JE – če hoče ali ne, če ga ljudje štejejo za tako avtoriteto ali ne!’« v drugem pismu mogoče razumeti kot parafrazo stališč Milana Brgleza, ne njegovih. Torej takih, ki jih ne sprejema.

V primeru prvega pisma to možno razlago, čeprav ni uporabil narekovajev, celo razumem in je smiselna, v primeru drugega pisma pa ne več. Dejansko je omenjeni stavek v drugem pismu potem nesmiseln in kontekstualno nerazumljiv.

Toda če to res drži in se je Krivic dvakrat zapored na podoben način zgolj nerodno izrazil, kot pravi kolega, seveda odpade moj očitek o njegovi protislovnosti. Ta je namreč prehuda – in samo dejstvo, da najbrž kompetenten in miselno artikulirani sogovorec ne bi šel tako daleč, govori v prid navedeni hermenevtiki.

Ne vem, če je ta pravilna, se pa čutim dolžan bralko in bralca opozoriti na to okoliščino. Vse ostalo, kar sem zapisal, pa še vedno drži.

Več:

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

Pahor Krivic

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

Daljša verzija mojega odgovora Matevžu Krivicu, ki je v Dnevniku pohvalil predsednika republike zaradi njegovega priznanja, da ni moralna avtoriteta in ob tem polemiziral tudi z mano. Konkretneje: z mojim zapisom na tej strani.

***

Družbeno življenje večkrat predpostavlja našo zavezanost moralnim sistemom in prepričanjem. Verniki jih vidijo v cerkveni dogmi in stališče Cerkve največkrat sprejemajo zaradi njene moralne avtoritete. Pacienti jih gojijo do zdravnikov, saj bi sicer obisk pri njih bil nesmiseln. Celo obisk avtomehanika predpostavlja prepričanje, da vam bo znal popraviti avto.

Predpostavljanje avtoritet je včasih moralno, spet drugič temelji zgolj na znanju. Državljani zato upravičeno gojimo pričakovanja: če se izkaže, da je duhovnik pedofil, bomo še dodatno ogorčeni. Če je zdravnik šarlatan, tudi. Podobno velja za politike: zaradi njihove reprezentativne funkcije pričakujemo njihovo odgovorno ravnanje in zavezanost državljanom. Ne more biti dvoma, da je predsednik republike oboje: avtoriteta, ki ima in mora imeti tudi moralno podlago. Če tega ne sprejmemo, hitro zaidemo v politični cinizem in trditve, da politiki nikoli nimajo morale, ipd.

Aktualni slovenski predsednik republike ne želi biti moralna avtoriteta. Če sam menim, da je ta izjava škandalozna, ga g. Matevž Krivic zagovarja, češ: za njegovo odkritost ga moramo celo pohvaliti, ne grajati. Tega ne misli v humornem smislu, njegova trditev je, čeprav je tu nejasen, tudi kritika koncepta moralne avtoritete. Češ: ustavni pravniki tega ne poznamo. Kakor da pojem nima uporabne vrednosti, zato je prav, da ga Pahor zavrača. Ne bi se oglašal, če Krivic ne bi polemiziral tudi z zapisom na moji strani in me pri tem osupnil. Poznam in cenim ga kot enega redkih intelektualcev, ki ima smisel in afiniteto do argumentirane razprave. Toda njegov obrat, češ »Zame so, nasprotno, šokantna pojmovanja, da naj bi bilo »biti moralna avtoriteta« tako rekoč kar ena od ustavnih funkcij predsednika republike«, razumem kot popačitev stališča.

Pahor sup 2

Predsednikove nove piarovske domislice: sup namesto morale

Naj takoj povem, da ne poznam izjav, ki bi ugotavljale, da gre za ustavno funkcijo. Sam zanesljivo tega nisem zapisal in zdi se mi, da marsikdo drug tudi ne. Čudim pa se Krivicu in ambiciji tistega, ki meni, da je koncept moralne avtoritete tudi zunaj prava povsem prazen. Ko gre za ugotovitev, da je morala prazen označevalec, se čutim dolžnega oporekati tudi kot filozof. Kajti če Pahor zase verjame, da ni moralna avtoriteta, iz tega pač sledi, da ga ne rabimo kaj prida grajati ali hvaliti niti za pretekla, sedanja ali prihodnja dejanja. Krivic mora na to posledico pristati, kakorkoli hkrati soglaša s kritikami, da je razvrednotil predsedniško funkcijo. Trditev, da ta ne implicira delovanja s piedestala moralne avtoritete – tu želi Pahor zvito vpeljati razliko med njo in politično, da bi v prihodnje ubežal vsem kritikam svojega preteklega in prihodnjega ravnanja  – ima številne implikacije. Naj jih naštejem.

Prvič, v praksi to nujno pomeni, da ne želi biti zgled državljanom. Niti s svojimi ravnanji in tudi ne ponujati svojih presoj. Ne vem, kaj bi lahko bila bolj katastrofalna drža za predsednika republike, kot je takšna odtegnitev pričakovanih stališč. Saj ne, da tega nismo opazili že doslej: ko gre za solidarnost do delavcev, socialne stiske, sovražni govor, ko gre za empatijo do beguncev in številne situacije, Pahorjevih dejanj in besed nismo dočakali. Zdaj se zdi, da želi zbiti še vsa naša tovrstna pričakovanja in natanko v tem je tudi bil smisel njegove primerjave s papežem. Ki je s svojo izjavo meril na nekaj čisto drugega: da ne želi moralizirati, ne da ne želi biti moralna avtoriteta. Če bi trdil slednje, bi nevzdržnost trditve Svetega očeta bila očitna.

Drugič, zavračanje ravnanj moralne avtoritete predpostavlja absurdnost pozicije za že storjena dejanja in z njimi povezana prepričanja: s tem si je Pahor zavezal jezik v vrsti stališč in dejanj, ki jih želi izvajati ali jih že izvaja. Zakaj kot predsednik poziva Slovence k narodni spravi, saj to implicira tako avtoritativnost kot moralna stališča in presoje? Protislovno je, da ga za prizadevanja v tej luči pohvali celo Krivic. Če predsednik sredi kampanje izjavi, da ni moralna avtoriteta in to ne želi biti, pač ne more pričakovati, da bo imel podporo državljanov.

Tretjič, vlogi moralne avtoritete se ne more odpovedati, naj si še tako želi. Vsakič, ko Pahor apelira, da želi biti predsednik vseh državljanov, npr. levih in desnih volivcev, ter hkrati verjame, da izvaja le politično načelo, bo dejansko moral izražati nekakšno srednjo mero njihovih moralnih stališč. Nekdo, ki želi početi kaj takega, zase neizbežno verjame, da funkcija predsednika države je avtoritativna in v takem primeru tudi moralna.

V seštevku to pomeni, da bi, če bi Pahor resnično želel prakticirati načelo, da ni moralna avtoriteta, moral ves svoj čas preživeti v nemem stanju na svojem supu sredi Blejskega jezera in si popravljati kravato. Ne da bi karkoli črhnil. Njegova instagram in druga dejavnost je sicer že dolgo blizu temu opisu.

Če sklenem: že res, da nekateri do Pahorja ne gojimo nobenih posebnih upov, ampak tu ne razpravljamo o njem, temveč o funkciji, ki jo opravlja. Povedano drugače: seveda že doslej ni bil verodostojen v vlogi moralne avtoritete. Zdaj je zgolj lahkotno našel opravičilo, da te vloge ne bo opravljal niti v novem mandatu. Slovenija si ne more privoščiti tako izpraznjenega in lutkastega predsednika. Zakaj v tem Krivic vidi dejanje, ki si zasluži pohvalo, je zame resnično uganka.

Več:

Objava v Dnevniku

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta