Ali Tina Gaber povzroča resno škodo predsedniku vlade?

V zadnjih tednih sta kar dve aferici okoli premierjeve partnerke preplavili del množičnih medijev v času, ko je njihov resen segment najbrž okleval, ali se o njih sploh splača pisati in poročati. Še zdaleč nista edini, zaradi česar bi nekoga moral skrbeti tudi trend njihove rasti. Povedano še drugače: kaj vse vpliva na presojo urednikov in novinarjev, ko se odločajo pisati o številnih nerodnostih in trapastih izjavah ali dejanjih Tine Gaber, za katere bi marsikdo ocenil, da so bolj domena razvedrilnih in lahkotnih novic, kot kaj drugega?

Rumeni mediji si ne zastavljajo takih žgočih dilem, ker je odločitev v njihovi perspektivi enostavna: poročila o predsednikovi partnerki se imenitno berejo, gledajo, klikajo, in to je čisto vse, kar jih v neprofesionalnem lovu za dobičkom zanima. Zato okoli plačane karte za obisk olimpijskih iger v Parizu, kjer si je kar na letališču premislila, ali nazadnje okoli nespretnih izjav, kako na področju boja proti raku država ali družba ne storita dovolj, kvalitetni mediji pretežno niso prepoznali dovolj javnega interesa, da bi se jih lotili. Opazili so jih, toda potlačevanje takšnih vsebin kot »nerelevantnih«, zasebnih in marginalnih ne more biti profesionalna izbira novinarjev, pa se žal pretežno dogaja ravno to.

Kaj je vredno poročanja?

Polarizacija ni nekaj novega in morda je še huje. Zdi se, da Gaber razceplja javnost na zagovornike in dvomljivce, dihotomizira pa tudi medije. Vendar ne po enaki liniji, torej apologetskosti in nasprotovanja njenemu javnemu udejstvovanju ali vmešavanju v delo vlade, temveč takrat, ko se odločajo, ali so zgodbe o njej sploh vredne objave ali ne. Sta zgodbi o tem, da je zapustila letališče ob letu za Pariz in kaj si misli o onkološki preventivi, ob vseh drugih, precej bolj pomembnih, vredni poročanja (torej newsworthy) ali ne?

Zadrega, ali raje ne poročati ali pač, je že stara in se bo najbrž ob njej še nadaljevala. Toda kaj naredi neko novico vredno objave, ni povsem preprosto pojasniti, še manj sprejeti odločitev. Na to vplivajo številni faktorji in konteksti. Časopis Dnevnik, nedvomno zelo kvaliteten in resen po svoji profilaciji, je s pomočjo publicistke Polone Jamnik načel pravo temo in jo postavil na svojo prvo stran: mar nimamo kot davkoplačevalci pravice vedeti, kdo bo plačal strošek 500 evrov za njeno karto, ki ni bila izkoriščena? Težko je oporekati, da je glede tega nimamo vsaj malo.

Primer omenjam, da bi opozoril na prehitro sklepanje, češ da so nekatera ravnanja, in nenaden odhod z letališča se močno zdi takšen, popolnoma privatnega značaja in nas ne smejo zanimati. Tudi niso povsem banalna, zaradi česar bi jih morali kar pozabiti in prezreti. Končno sta oba, premier in njegova partnerka, javni osebnosti. Tisti, ki želijo zgodbe te vrste izločiti iz vsebinskega razloga in jih označiti za plehke in rumene, se v večini primerov motijo. Še več, včasih lahko ob tem gojimo sum, da po svoje pomagajo vzdrževati predsednikov imidž lepši, kot bi si ga dejansko zaslužil, pri čemer lažno opozarjajo na pravico do njune zasebnosti ali na nerelevantnost njune zveze za presojo okoliščin, ki sodijo v okvir javnih zadev. Toda primer letalske karte kaže, da očitno nimajo vedno prav!

Ponižujoče pojasnilo o prodanih dušah

Tehnično vzeto naše pozornosti tokrat ne bi smela pleniti radovednost, zakaj omenjena ni odšla v Pariz, kar je bila žal večinska naracija medijev, ampak kdo je plačal strošek njene preklicane poti; prvo je posredno relevantno zgolj, kolikor je povezano z drugim.

Kako je Gaber reagirala ob vseh očitkih o letalski karti? S ponižujočim daljšim pojasnilom, s katerim je obračunala z vsemi škodoželjnimi, kot jih poimenovala, s prodanimi malimi dušami. S tem je, hote ali nehote, vse davkoplačevalce, saj je njeno letalsko karto kupila vlada, označila za takšne – zlobneže, nevredne odgovora. Še več, »če bi vedeli pravi razlog, bi svoje nesramne kreacije zbrisali do zadnje besede«, se je pridušala in nam zabrusila, da še naprej ne smemo vedeti. Takšno spraševanje je zanjo nesramno. No, v resnici je tak njen odgovor!

Predsednikova partnerka torej sploh ni dojela, da obstajajo njene dolžnosti do tistih, ki ji plačujejo karte, ampak se je raje zapičila v disput z neznanimi žaljivimi komentatorji na spletu. Možno bi sicer bilo, da obstaja kakšen upravičen razlog njenega nenadnega preklica poti v Pariz, za katerega nimamo polne pravice, da ga poznamo. Vendar nam podatka ni posredovala in si ga je težko predstavljati. Lahko bi nenadoma zbolela, lahko bi prejela klic, zaradi katerega mora ostati v domovini. Toda zakaj bi nam navedbo vsaj približnega pravega razloga potem zamolčala?

Po drugi strani lahko celo sprejmemo njeno pozicijo. Morda nas res ne sme nič brigati. Njena formulacija »če bi vedeli« bi bila zadostna v primeru, ko obstaja tak razlog, ki ga res ne smemo poznati, toda le pod pogojem, če bi nam hkrati preprosto povedala, da bo strošek namesto nas poravnala sama. A tega ni storila.

Onkologija na podkastu

Naj omenim še drugo zgodbo, za katero bi morda kdo ocenil, da je medijsko prenapihnjena. V svojem novem podkastu je Gaber gostila strokovnjaka za prehrano Boštjana Jakšeta, med drugim pa v pogovoru o zdravju Slovencev, dietah, hujšanju in drugem v razpravi o raku dvignila temperaturo številnim poslušalcem, ki se niso mogli strinjati z njeno presojo o slabi kvaliteti boja proti njemu.

Ko sta se pogovarjala o ozaveščanju boja proti njemu, sta skupaj ugotovila, da krajšanje čakalnih vrst ni zadostno, ob tem pa se je voditeljica zaskrbljeno vprašala, zakaj ni »jumbo plakata, kjer piše, kako se izogniti temu raku?«

Morda za koga majhen lapsus, s katerim je pokazala, da ne pozna dobro razmer, je razburil številne, ki so jo pohiteli podučiti, da v Sloveniji že imamo presejalne programe, pa tudi društva, ki ozaveščajo o pomenu zdravega življenja. Slovensko onkološko društvo za moške OnkoMan je nato opozorilo na njeno nevednost in tudi na obstoj plakatov, ki jih pogreša: »Draga Tina, društvo bolnikov, obolelih z rakom in tudi druga večja podjetja, ki delujejo na področju zdravstva, se z ozaveščanjem predvsem o simptomih bolezni zelo trudimo po različnih komunikacijskih kanalih tekom celega leta.«

Če smo zelo prijazni, bi mogoče morali raje zamahniti z roko in dejati, da navajamo zgolj njen malenkosten lapsus, vreden spregleda. Ampak težava je bolj, da je teh preveč in da Tina Gaber ni zgolj običajna influenserka, ampak ob premierju vidna javna oseba, ki je upravičeno pod budnim očesom javnosti. Poljubno menjavanje teh dveh registrov in ločevanje med njima ni mogoče. Zaradi tega lahko zlahka soustvarja slabo podobo predsednika, svojega partnerja. Ker kot vplivnica dobro pozna delovanje množic na socialnih omrežjih, bi ji to dejstvo moralo biti še bolj prezentno kot kakšni partnerici drugega politika, ki takih veščin nima.

Odnos medijev do Golobove partnerke

S strani Golobove stranke izgnana poslanka Mojca Šetinc Pašek, nekdanja dolgoletna novinarka, je v nedavnem pogovoru za portal Preiskovalno.si komentirala ravno odnos medijev do Tine Gaber. Razumemo lahko, da partnerske zveze po definiciji spadajo v zasebno sfero in kot takšne ne morejo biti predmet zanimanja množic. Vse dokler tak argument iz pravice do zasebnosti ne trči ob omejitev: na obstoj javnega interesa, ki obstaja, ko politiki in njihovi partnerji povzročajo širšo škodo.

Pri tem velja spet ločevati med dvema nivojema: povzročanjem škode sebi, ko bi lahko nekdo rekel, da je primarno njuna stvar, če to počneta, in na drugi strani državi. Toda v sekundarnem smislu povzročanje škode sebi nujno predstavlja manjšanje ugleda, ki ga lahko s svojim neustreznim postopanjem politiki kot reprezentanti države načnejo in poškodujejo. Na koncu torej vendarle škodujejo tudi državi, čeprav je najprej videti, da to počnejo le sebi. Da bi partnerke pri tem morale bile izvzete iz naših presoj, je napačno prepričanje.

Omenjena poslanka je v pogovoru omenila odnos medijev do obeh kot problematičen in premalo kritičen. Ob tem je pohvalila Delo, Dnevnik in portal Preiskovalno.si, sicer pa opozorila na dejstvo prevelike zadržanosti:

»Opazila sem, da recimo na Delu kakšna novinarka s tem nima težave. Vem, da ti nimaš težav s profesionalnim odnosom, enakovrednim odnosom do levih ali desnih, in vidim tudi, da kolegi na Dnevniku nimajo teh težav. Nekateri drugi jih pa imajo, ampak se ne bi vtikala v to, zakaj«.

Najbrž je del razlage za takšno zadržanost skrit ravno v profesionalni zadregi okoli tega, kaj bi novinarstvo ob tem sploh moralo početi.

Ali predsedniku in vladi povzroča škodo?

Na koncu zato pridemo do še večjih zagat, tudi za medije. Od začetnih spraševanj, kakšen vpliv ima Gaber na predsednika vlade, ali je ta prekomeren in včasih tudi ujet v primež suma koruptivnih praks, smo prešli do težje dileme zanj – kaj pa, če mu že povzroča težko popravljivo politično škodo? Takšno, ki ne vpliva zgolj na njegov imidž, ampak tudi na ratinge vlade in morda tudi vodilne stranke?

Svojčas smo že opazili, da natančno to vprašanje vlado skrbi, zato se je menda celo odločila plačati interno javnomnenjsko anketo o partnerki in preveriti razpoloženje ljudi. O tej možnosti se torej njegovi sodelavci dovolj resno in zaskrbljeno že sprašujejo. Pritrdilen odgovor bi pomenil, da ima Golob nemajhen problem, ki pa ga mora rešiti zasebno, v takšno reševanje pa se ne sme vpletati prav nihče: ne javnost tudi ne člani vladi ali njegove stranke. S tem smo znova pristali pri ocenjevanju dovolj nenavadnega prepleta polja zasebnega in javnega, kjer ločevanje obeh sfer preprosto ni možno, zaradi česar je tudi opletanje z argumentom o ločitvi preveč enostavno ali celo deplasirano.

S svojim nevednim in neprimernim obnašanjem Gaber zagotovo niža pozitivno javno podobo predsednika. Dejstvo, da jo javnost zelo pozorno spremlja in je morda postala že kronično občutljiva na njene kikse, bi jo moralo izučiti. Da je splošno mnenje o premierju že močno odvisno od presoje njegovega partnerskega življenja, tudi ni čisto nepomembno. S svojim obnašanjem Gaber zagotovo ustvarja negativno publiciteto, s tem zmanjšuje zaupanje ljudi tudi v njenega partnerja in njegove sposobnosti. Končno pa njeno vpletanje v delovanje vlade lahko pripelje do notranjih konfliktov in tudi zmanjšanega zaupanja Golobovih sodelavcev.

Škodi tudi samemu sebi

Ko poskuša v svojem influenskerskem diskurzu načenjati resne družbene probleme, je to že po sebi podvrženo tveganemu mešanje stroke, politike in javnega mnenja na omrežjih. Sama rada predpostavlja, da vsako mnenje enako šteje, toda žal to ne drži – in tudi ne sme. Za kvalitetno razpravo potrebuješ eksperte in predhodno znanje, ne priseganja na komentariat na spletu, kjer ljudje večinoma nimajo pravih znanj in kjer vlada varljivo ozračje občutka enakopravnosti različnih stališč, ob katerih lahko hitro uporabiš le tistega, ki ti ustreza.

Toda partnerka morda ni edina, ki Golobu povzroča škodo. V skladu z vse bolj značilno karakteristiko vladajoče politike, njeno histrionizacijo, kot sem poimenoval nove na pol influenskerske in na pol populistične ravni iskanja pozornosti tam, kjer bi pričakovali resno delo, si enako škodo povzroča kar sam. Deloma pod vplivom influenserskega diskurza svoje izbranke in drugih komunikatorjev, ki jih je najel, da bi si pridobil populistične glasove. Če bi analizirali njegove zadnje objave na socialnih omrežjih, bi opazili trend lahkotnih športnih vsebin z evidentno z željo »šlepanja« na uspehe naših športnikov, ali dobrikanja tujim državnikom na mednarodnem parketu in npr. nekakšnega hvalisanja o »zgodovinskem metu« ob izmenjavi vohunov. Kakšna hipertrofirana patetika! Resne gospodarske, socialne in ekonomske teme se počasi, toda zanesljivo, izrinjajo iz žarišča, nadomešča pa jih prepoznavna pahorizacija objav v slogu komunikacijskega populizma.

Mogoče pa bomo morali kmalu primerjati še, kdo med njima povzroča več škode in kako komunikacijska histrionizacija načenja ali celo nadomešča resno in odgovorno držo politiko, ki jo pričakujemo od vladajočih.

Več:

O vplivu Tine Gaber na politično in medijsko pojavnost predsednika vlade

Histrionizacija slovenske politike na dan državnosti

Kje se začne in konča premierjeva zasebnost

Nadlegovalec Golob na poti v Bruselj: o politični logiki govoric

Nedinamični stiki ministra z lobistko

»Kaj čemo« ali o Golobovem počitnikovanju v kontejnerju po naravni ujmi