Nazaj v Platonovo votlino: deepfake, globinsko ponarejanje in življenje v laži

Ni več posebnega dvoma, s hitrimi koraki prihaja čas, v katerem bo razprava o pasteh fake news, ki v svojem bistvu, če jo uzremo širše, ni posebna medijska inovacija zadnjega desetletja, postala nedolžna preteklost. Če kje, potem se utegne pokazati, da bodo prave pasti za široko javnost in množične medije, sploh takrat, ko so ti neposredno v rokah politične propagande in strankarskih interesov, povezane z oblikami brutalnejšega manipuliranja z resničnostjo.

Propagandizem, dezinformiranje, načrtno širjenje laži, konspiracizmi in paranoja so že zdaj zelo uspešne psihopolitične tehnike delovanja v rokah strankarskih in oblastniških klik. Njihove nove inačice, šele v prihodu, imajo bolj smele cilje: medijske konstrukcije realnosti izpopolniti do perfekcije na način, da resničnosti ne bomo več razlikovali od zmanipulirane realnosti. Povedano malce patetično: vsega še nismo videli, sedanje laži utegnejo postati otročje v primerjavi s tistimi, ki prihajajo.

Deepfake in tehnike ponarejanja

Postavil bom drzno hipotezo: fenomen lažnih novic nas ni dohitel kot nekaj novega, kar nas je zares presenetilo, je bila njihova uspešnost. Za to pa so odgovorni drugačni družbeni in politični časi, pripravljenost ljudi, da jim prisluhnejo in jih vzamejo za svoje. Mar ni paradigmatski uspeh Donalda Trumpa srhljiv ravno zaradi takega momenta, naveličanosti ljudi, da bi jih morala zanimati resnica, ker so laži vendar bolj simpatične?

Lep zgled strašljivih posledic hitrega tehnološkega in predvsem računalniškega razvoja je deepfake, »globinsko ponarejanje« s pomočjo video editiranja. Svetovne medije so letos preplavila svarila, skorajda na meji moralne panike – dramatično nam rišejo neustavljivo nevarnost, pred katero se morda že kmalu ne bo mogoče ubraniti.

Predstavljajmo si video posnetke, sploh ne nujno oglasne narave, temveč spretno lansirane in z veščinami umetne inteligence zmanipulirane do te mere, da ponujajo napačen vtis, informacijo ali slutnjo tega, kar se je res dejansko zgodilo. Deepfake s pomočjo fiktivne sinhronizacije, za katero stoji napredna programska oprema za ti. globinsko učenje, ustvarja zvok in sliko, kjer lahko osebi in dogajanju poljubno dodamo povsem izmišljene besede in zmanipulirano podobo, s tem pa prepričljivo in realistično ustvarjamo povsem novo, drugačno resničnost, kjer je zlaganost in lažnost posnetka mogoče odkriti zgolj s posebnim programskimi orodji vrhunskega strokovnjaka.

Toda ko so podatki enkrat spuščeni v javnost, bodo, četudi potvorjeni, v povprečju že dosegli večino svojega želenega učinka, navzlic hitremu razkritju o njihovi izmišljeni naravi, ki bi sledilo. In velikokrat ne bo.

Črna prihodnost lažnih novic

Spopad z globinskim ponarejanjem bistveno presega dosedanje nivoje boja proti lažnim novicam, za katere se je že pokazalo, da so precej jalovi; v številnih svarilnih komentarjih ga opisujejo kot »prihodnost lažnih novic«, njihovo progresivno stopnjo. Če nam že upiranje slednjim ne gre najbolje od rok, si težko predstavljamo, da bomo z deepfake opravili kaj bolje. Prav nič nas ne potolaži okoliščina, da je ta nastal znotraj zabavne industrije, deloma v porno industriji z dodajanjem obrazov znanih osebnosti, ali z bistveno bolj nedolžno poanto iskanja pozornosti med uporabniki, ki si želijo razvedrila in čudenja.

Znameniti posnetek z začetka lanskega leta, v katerem bivši ameriški predsednik Barack Obama svojega naslednika označi za idiota (»total and complete dipshit«), je zgled omenjenega posnetka. V dobesednem smislu, kajti nastal je s pedagoškim namenom opozorila, kam nas lahko tovrstna tehnologija ponarejanja realnosti pripelje. Čeprav je trenutno izdelava ponaredkov še v rokah izbrancev, bo opisana spretnost že kaj kmalu morda postala dostopna širokim množicam, s čimer se bo možnost dostopa do manipulacije drastično povečala.

Zlahka si lahko predstavljamo zaporedje reakcij javnosti na tovrstne ponaredbe: po tistem, ko bo žrtev (ali kdo drug) ugotovila in razkrila zmanipuliranost v tehniki deepfake, npr. da ji nekdo položil v usta besede, ki jih ni izrekla, v trenutku, ko sicer ni ničesar dejala, ampak je v posnetku storila dejanje, ki ga ni bilo (npr. izpeljala določeno zanjo neprijetno ali nerodno gesto z rokami in telesom), bo posnetek s pomočjo medijev že dosegel javnost in splet, zato noben demanti ne bo povsem ustavil povzročene škode. Razen tega bo po inerciji velik del uporabnikov navzlic zanikanju še vedno pripravljen verjeti, da se je zgodilo tisto, čemur pač želi verjeti. In ker sumničava javnost po definiciji ne zaupa nikomur, najbrž niti mukotrpno zbrana dokazila, da gre za ponaredek, ne bodo zalegla. Če bo temu sledil še niz političnih ali drugih reakcij, se bo v kompleksni medijski naraciji tega, kar se je pripetilo, začetna ponaredba relativizirala še hitreje.

Odločanje na volitvah

Predstavljajmo si za hip posnetek, v katerem Marjan Šarec izreka sovražne besede o Janezu Janši, ki so bolj grozljive tistih, ki jih zna na tviterju spisati njegov svetovalec Damir Črnčec. Ali opazke o naši sosedi v mejnem sporu, ki lahko pripeljejo do resnega mednarodnega škandala. Temu bi sledile vse vrste ogorčenih reakcij, politični in medijski spini, pozivi k odstopu in vse ostalo, kar je del običajne folklore. Potem bi na sceno stopili računalniški in drugi forenziki in s pomočjo zapletene programske opreme (trenutno jih ponujata podjetji Faculty in Amber) ugotovili, ali so posnetki pristni. Javna razprava, ki bi jo intonirali mediji, bi se verjetno le v enem delu osredotočala na vprašanja pristnosti, resničnosti in lažnosti, naročniki in avtorji manipulacije pa bi se v tišini najbrž na široko hihitali in merili obseg pričakovanih učinkov in posledic.

Težko si predstavljamo, da škoda ne bi bila povzročena in da bi bila majhna. Še huje, ob nedavnem razkritju videa, na katerem je ameriška političarka Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma kongresa in članica demokratske stranke, videti pijana, je že sprožil številna ugibanja o prihodnjih ameriških predsedniških volitvah 2020 in možnosti, da utegnejo tehnike globinskega ponarejanja v tej kampanji odigrati vidno vlogo. Povedano drugače: deepfake utegne odločati na volitvah ali celo odločiti. Če upoštevamo res enormne količine dokazanih laži, ki jih je v času prvega mandata izustil Donald Trump, in popolno ravnodušnost, ki ga do njih kaže volilno telo, ni prav verjetno, da bi se tisti, ki jim je tehnika ponarejanja namenjena, odzvali z ustrezno veliko in intenzivno zaskrbljenostjo. In prav v tem je morda tudi največja past vseh sedanjih in prihodnjih tehnologij laži: ne v njihovi učinkovitosti, ampak še prej v popolni indolenci in pasivnosti ljudi, ki so jih pripravljeni brez zadržkov sprejeti.

Osrednja vloga medijev

Ni si zapleteno predstavljati, kako pomembna in osrednja postaja vloga množičnih medijev v časih, ko prihajajo v ospredje velikanske propagandne vojne, ne nujno le na političnih tleh. Nič manjša ne bi smela biti niti naloga humanistov in družboslovcev, da postrežejo z analizo ustroja družbenih mehanizmov dovzetnosti za laži in posameznikovega kognitivnega sistema prepričanj, ujetega v samoprevaro na poti prostovoljno izbranega izgubljenega stika z realnostjo in resnico.

Nepričakovano in celo pohvalno se je dosedanja razprava o deepfake velikokrat sprožila predvsem iz potrebe po vnaprejšnjih opozorilih glede krute politične in medijske prihodnosti, ki trkata na naša vrata. Pred časom je belgijska socialistična stranka objavila lažen videoposnetek, v katerem Donald Trump poziva Belgijce, da se odpovejo pariškemu podnebnemu sporazumu. Dejanje sicer ni imelo neposredne pedagoške poante, stranka je z njim želela dvigniti stopnjo ozaveščenosti državljanov in apelirati k podpisu peticije o podnebnih politikah.

Opozorila so več kot na mestu in odpirajo dileme medijske pismenosti, deloma tudi digitalne in tehnološke razvitosti okolja. Domnevamo lahko, da bodo v okoljih z nizko stopnjo pismenosti in razvitosti pojavi globinskega ponarejanja delovali močneje in prepričljivejše. Učinki bodo odvisni tudi od stopenj demokratizacije družbe.

V državah z več nadzora in manjšo medijsko svobodo si lahko obetamo njihovo večjo uspešnost – in morda tudi večje stopnje njenih rab in zlorab. Končno bo boj proti razmahu globinskega ponarejanja odvisen tudi od razvitosti programske opreme, ki je sposobna razlikovati pristne video in zvokovne vsebine od nepristnih, izvedbe izobraževalnih programov in tudi volje oblasti, da zaustavlja trende, ki v svojem temelju rušijo osnovne prvine demokracije in omogočajo vladavino manipulantov. Toda če bodo na vrhu oblastniške piramide takšni, ki so ravnokar zaužili vse prednosti in blagodati propagandizmov, njihova navdušenost nad pregonom ni zelo verjetna.

Demokracija v Platonovi votlini

Življenje v dobi ponaredkov, izboljšanih tehnoloških zmožnosti in vedno večje vere v laži, alternativne resnice in poresničnost, lahko najbolj trivialno ponazorimo s ponarejanjem denarja: predstavljajmo si, kaj bi za svetovno ekonomijo in gospodarstvo pomenilo, če bi se tehnike goljufov izpopolnile do te mere, da bi ponarejevalci postali uspešni v tiskanju navidezno povsem pristnih bankovcev, ki jih ni mogoče ločiti od originala, pri tem pa bi njihov končni izdelek bil imun za vse potencialne sisteme zaščite in varovanja?

Na epistemološki ravni nas takšna doba globinskega ponarejanja spomni na Platonovo prispodobo o življenju v votlini: sence na stenah, ki jih že po sebi jemljemo za edinole resnične, bi zaradi še večje zmožnosti imitacije in občutka avtentičnosti še manj dopuščale, da se uzremo k izhodu iz votline, k izvoru svetlobe in resnice, kamor nas že itak posebej ne vleče. Grški filozof je že nakazal vse težave, ki iz tega izvirajo: zgrešenost in slepoto življenja v mnenju in prepričanju, namesto da bi sledili resnici, dejstvom in resničnemu znanju. K temu prištejmo še smrtonosno medijsko dimenzijo, tendenco k tabloidnosti, senzaciji in varanju, posledično pa tudi izgubljeno zaupanje ljudi v medije ali politiko. V seštevku vseh negativnih dejavnikov zato res ni pričakovati, ob vseh navedenih zadržkih glede neupravičene moralne panike, da bi se lahko korenito spopadli z različnimi oblikami vedno bolj izpopolnjenih goljufivih vsebin, ki prepričljivo posnemajo realnost.

Lepe duše v globokem dreku

In potem je tukaj še neozdravljiva brezbrižnost ljudi, ki jih resnica ne zanima ali jih vedno manj, njihovo lepodušništvo in kompenzirajoča prepričanja, da imajo vedno prav in so nezmotljivi, deintelektualizacija javnega prostora, kjer refleksija ni dovoljena, kultura selfijev in nečimrnosti, ki jo nadomešča, zavestne odločitve urednikov medijev, da zmanjšujejo prostor argumentirani razpravi in medse vabijo le še populiste, lobiste in bleferje. Le od kod optimisti med nami črpajo svoje upanje, da bo naš boj proti manipulacijam na koncu uspešen in da bodo ob tem novinarji viteško opravili z njimi?

V mentalnem dispozitivu, ki ga je kot kulturni fenomen že pred desetletji filozof Harry Frankfurt opisal kot dobo bulšitanja, produkcije nenehnega sranja, ki je v končni fazi nič drugega kot načrtna odpoved temu, da bi nas resnica sploh kakorkoli zanimala, smo lahko glede uspešnosti deepfake in podobnih manipulativnih tehnik prejkone res zgolj črnogledi.

V tem smislu se je avtor zgoraj omenjenega ponaredka z Obamo motil: Trump je bil v manipulaciji ozmerjan z izrazom »dipshit«, ampak deepfake nas prej popelje v bližino »deep shit« in neverjetne radosti lepih ljudskih duš, ki se v njem rade svaljkajo.

Obama deepfake

Dipshit in deep shit: Obama v ponarejenem posnetku

Psihopolitika manipulantov

Posebno poglavje in začarani krog predstavljata konspiracizem in gojenje občutkov paranoje. Politični akterji, ki se propagandnih tehnik že zdaj brez zadržkov radi poslužujejo, jih radi kombinirajo s svojimi orodji psihopolitike, utemeljenih na popularnih teorijah zarot in konspiracizmu kot dominantnem miselnem dispozitivu kot takšnemu. Izgubljeno vero v karkoli, v družbo, državo, politiko, medije ali znanost, že zdaj uspešno instrumentalizirajo za doseganje svojih ozkih ciljev. Nezanimanje za dejstva in resničnost sta njihova aduta, brezvoljni državljan je pravo testo, ki ga najraje gnetejo in upodabljajo po svoji meri.

Ob naraščajoči apatiji, pasivnosti in indolenci javnosti so vsakič navdušeni, ker se zavedajo, da so voda, v bistvu že kar hudournik, na njihov mlin. Bolj se ljudje čutijo prevarane, in dejansko se najbolj tedaj, ko so res prevarani, bolj so nezaupljivi, paranoidni, prestrašeni in zmedeni, s tem pa imenitno manipulativni in natančno takšni, kot si jih novodobni ponarejevalci želijo. Manipulantski akterji, sploh politični, bodo s tem v vsakem primeru dosegli svoj cilj zase, tudi ob razkritju svojih nečednih namer, generalna politična izguba pa bo velika: po volitvah nas bo čakalo življenje v laži po izbiri avtokratov, ob izgubi osnovnih demokratičnih vrednot pa se bomo vrnili v nekakšno krizno predpolitično družbeno stanje brez prave rešitve.

Zato je utopično pričakovati, da nas bo vsega rešila večja medijska pismenost in izboljšani programi, s katerimi bomo razkrinkali nove oblike ponarejanja resničnosti. Dokler si ne bo večina želela živeti v resnici, bo vse zaman.

Klikvaba je medijsko orožje. Vzemi ga v roke. Sploh na kulturni dan.

Množični mediji nas danes množično ugrabljajo. Postajamo ujetniki vab, v katere se mimogrede ujamemo, in da bi stvar bilo še bolj zapletena, nam je največkrat to celo všeč. Da bi nam bilo ob tem fletno, so že spretno poskrbeli uredniki. Govorim o težavah borbe proti clickbaitom ali klikvabam, ki ima morda sicer čisto vsebinsko ali vsebinsko-tehnično podlago. Nekoč sem verjel, najbrž naivno, v nujnost prevzgoje medijev, ki je zelo verjetno nikoli ne bomo dočakali. In v to, da je klikvabam mogoče dokaj enostavno očitati kršitev profesionalnih načel.

Manipulacija in kršitev kodeksa?

O tem sem že pisal, skozi to, kako slovenski novinarji manipulirajo v naslovih, kakšne so posledice za novinarstvo in kako se ceh ob tem dovolj ne zgane,  predvsem v luči permanentnih kršitev 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki se glasi:

Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Tudi danes, na dan kulture, ni nič drugače. Moja kritika je tedaj letela še zlasti na nenehno kršitev tega člena v uporabi novic agencije STA – in skoraj polovica slovenskega novinarstva itak temelji na gesti povzemanja slednje. Zato so učinki seveda drastični. Njeni odjemalci si pri poobjavi po tekočem traku izmišljujejo najbolj neverjetne načine povzemanja vsebine, velikokrat politično ali ideološko motivirano. Še več, celo takrat, ko so »kaznovani« – tudi na podlagi mojih prijav na sodišče – in je NČR prepoznal njihovo ravnanje kot kršitev, že naslednji dan nadaljujejo z enako prakso.

Zavajajoče manipuliranje v naslovih, seveda ne zgolj pri nas, je doseglo že tako alarmantno stopnjo obsega in visoko frekvenco, da bi že zdavnaj terjalo močnejšo regulacijo najmanj v kodeksu: trenutna se zdi nezadostna. Še več, počasi je na tem, da izrine poslanstvo medijev in kot normalne povsem sprejme najbolj krute oglaševalske principe delovanja. Ker gre za izrazito spolzek teren, ker je težko najti pravo orodje za njeno omejevanje, se sicer resni novinarji senzacionalizmu v naslovih preprosto izogibajo, toda zgolj sklicevanje na njihov etični čut vpričo njene absolutno dominantne prisotnosti in nezaustavljivo agresivne tendence tabloidizacije množičnih medijev počasi ne bo dovolj.

Samokritika in učna ura iz Slovenskih novic

Irgl clickbait v roke sn

Slovenske novice o seksi Janševi poslanki

No, danes s pomočjo Slovenskih novic in seksi slovenske poslanke izrekam samokritiko. Že res, da retorika naslovja danes rumene in tabloidne medije, a ne le njih, tržno »sili« v načrtovano klikabilnost in včasih ob načrtovani lascivnosti poraja tudi komične učinke. Toda ugotovitev, da po navedenem členu klikvabe v naslovih nujno temeljijo na potvarjanju vsebine, na vsebinskem odmiku od tega, kar bralec ali uporabnik medija pričakuje, ter tistim, kar nato »dobi« v besedišču novice, ni dovolj dobro utemeljena.

Logika klikvab se preprosto velikokrat perfidno izmakne omenjeni kršitvi, kar sem poprej očital, kajti včasih ni mogoče povsem enoznačno trditi, da se v naslovju zares potvarja vsebino – drži zgolj, da se največkrat manipulira s pričakovanjem bralca in igra na pomensko dvoumnost. Kolikor je zavezana dvoumnosti in ostaja znotraj njene sfere, pa ji je težko očitati »polno« potvarjajočnost. Kar pa je bržkone pogoj, ki mora biti izpolnjen, da bi lahko očitali kršitev omenjenega člena.

No, bilo je na letošnji praznik kulture. Pojutrišnjem bo praznoval Bertolt Brecht.

Za Slovence bo vstopnina dvakrat višja: o naravi manipulacije v vabah za klikanje

Učinkovitost clickbaitov (vab za klikanje) velikokrat sloni na emocionalnih, vendar ne nujno logično »nekorektnih« manipulacijah. Dogaja se, da naslovi obljubljajo nekaj, kar je neposredno zmotno, a ne nujno.

Spodnja zgodba Žurnala24 o višji, v resnici kar podvojeni vstopnini na hrvaški Rt Kamenjak za Slovence – naslov govori točno o tem, »Za Slovence bo vstopnina v ta hrvaški biser dvakrat višja« –  je zgled takega psihološkega trika, ki po načelih logike strogo vzeto celo drži. Naj pojasnim, kaj s tem mislim.

Rt Kamenjak vstopnina višja za Slovence

Žurnal24 in njegova vaba na naslovni strani

Naslovni clickbait gradi na razliki med pričakovanim in zapisanim ter zbujanju bralčeve radovednosti. Na ravni naslova zapisana trditev obeta, da so Slovenci tisti, ki morajo plačati višjo vstopnino od drugih. Sproženo pričakovanje radovednega bralca popelje do klika na novico, da bi izvedel, zakaj ravno mi – zakaj smo Slovenci tako posebni. Ob arbitražnih in mejnih peripetijah takoj pomislimo še na kakšno sosedsko revanšo in razlogi za sovraštvo do Hrvatov so znova na dosegu roke.

No, dejansko nam članek ponudi drugačno zgodbo. Res je, da se bo vstopnina povišala, avtor navede tudi podatek, da je Kamenjak zelo popularen med Slovenci. Pričakovanega podatka, da se bo to zgodilo »le« zanje, pa seveda ni. Nenadoma bralec ugotovi, da je nasedel, a se velikokrat ne zna odločiti, ali morda lastni naivnosti in prehitremu sklepanju ali ne. Novica je v celoti taka:

Od drugega maja bodo dnevne vstopnice za Kamenjak stale dvakrat toliko kot lani.

Nova cena dnevne vstopnice je 80 kun (dobrih deset evrov), kar je dvakrat toliko kot lani. Razlog je prevelik naval vozil in turistov na vrhuncu sezone. 99 odstotkov dnevnih kart kupijo tujci, med njimi ogromno Slovencev.

Za prebivalce Medulina cena letne vstopnice ostaja sto kun (trinajst evrov), lani se je celo pocenila s 150 kun, za prebivalce Pule pa 300 kun (40 evrov), poroča Glas Istre.

Za pešce, kolesarje in tiste, ki pridejo s čolni, je vstop še naprej brezplačen, brezplačen vstop imajo tudi prebivalci Premanture ter lastniki nepremičnin na Dolnjem Kamenjaku.

Če višja cena ne bo pomagala, bodo prihodnje leto omejili tudi število vozil. Po študiji bi bilo dopustnih 1700 vozil dnevno, na vrhuncu sezone jih je zdaj med dva tisoč in 2500. Že letos bodo uvedli tudi električni vlakec, je za Glas Istre povedala Maja Šarič, ravnateljica javnega zavoda Kamenjak.

Velik problem je tudi divje parkiranje, še to sezono bodo uredili deset od načrtovanih štirinajstih parkirišč.

dezurni@zurnal24.si

Kaj se torej zgodilo? Bralec, in v tem je največkrat bistvo clickbaitov, v drugem koraku uvidi, da je bil v naslovu zapeljan in zmanipuliran, tudi če potem ne protestira. In običajno ne, saj je velikokrat pripravljen odgovornost pripisati svoji naivnosti in lahkovernosti, zaradi česar se zatakne med dvema možnostima: samoprevaro v pričakovanju ali namerno manipulacijo.

Zakaj se to največkrat zgodi? Ker je novica »nekako resnična«, če pustimo zoprne podrobnosti: res je, da bo vstopnina za Slovence dražja in res je tudi, da je za domačine primerjalno nižja. Naslovna trditev, da bo za Slovence vstopnina višja, je potemtakem točna. Ni pa res, da bo le zanje: takšna bo za tujce in »med njimi je ogromno Slovencev«.

Rt Kamenjak vstopnina višja za Slovence druga

Ob vstopu na novico nas pričaka bolj korekten naslov

Ker je napor mišljenja vedno težaven in večini zoprn, je dobronameren medijski uporabnik včasih celo pripravljen oprostiti manipulaciji ali jo celo pohvaliti. Mimikrija ustvarjalcev naslovov ne dopušča, da bi jo smeli s polno gotovostjo pripisati.

Po drugi strani je logična implikacija izmuzljiva: če je vstopnina dražja za tujce, je tudi za Slovence: tu ni nobenega trika. Zato nam logika pride prav le v fazi pojasnitev, na kakšnem »mehanizmu« temelji clickbaitanje kot tehnika zapeljevanja bralcev, tj. ob naslovni nekorektnosti menjave kategorije »tujci« za kategorijo »Slovenci«. Psihološke logike čustvene manipulacije pa ne pojasni.

S tem tudi zlahka ubeži 10. členu slovenskega kodeksa novinarjev, ki prepoveduje, da bi montaža, napovedi, naslovi in podnapisi smeli potvarjati vsebino. Ker je v takih primerih izjemno težavno dokazati načrtno potvorjenost – nanjo lahko kvečjemu posredno sklepamo induktivno, zaradi ogromnega števila clickbait naslovov, jo je običajno težko preganjati s pomočjo zapisanih pravil profesionalnega novinarstva.

Več:

Prevc se umika iz športa: manipulacije v naslovih

Trije plakati pred Koprom

Tole je seveda nova forma političnega obračunavanja na slovenskem Zahodu: če ti kdo stoji na poti, v tem primeru kot kriminalist, ne nujno kot politik, tožilec, sodnik ali kakšna tretja oseba, lahko z njim kot župan javno obračunaš kar preko naročenih jumbo plakatov. Že malo v stilu motiva iz aktualnega nagrajenega filma »Trije plakati pred mestom« (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri), a tokrat s čistim instrumentalnim in prav nič plemenitim predznakom.

Že res, da ima koprski župan Boris Popovič ob vseh svojih lokalnih medijih, ki jih naivno plačujejo občanke in župani, svoj propagandni stroj in nevrolingviste, ki skrbijo za uspešen mentalni postroj, skozi katerega je mogoče ustavljati zoprne kritike, novinarje, in politično nepokorne osebe ali ustanove. Tudi je res, da sta že Janez Janša in Andrej Fištravec, denimo, s svojimi brezplačniki, portali in televizijami nakazala slovensko smer berlusconizacije javnega prostora in nekakšno politično-medijsko partnerstvo, kjer nenadoma čisto politično dirigirano lastništvo, skrito ali neskrito, ni več nobena ovira za ločevanje politike od četrte veje oblasti, temveč v resnici kar pogoj njunega združevanja.

Plakati kot sodobni pranger

A zadnji primer vendarle kaže na nekaj »inovativnega«, tj. še nevidenega v tem zatohlem domačem prostoru: da je politično oglaševanje v podobi jumbo plakatov, s katerih vas/nas opazuje koprski kriminalist Nermin Dedić, v Slovenskih novicah v središču pozornosti zaradi črne gradnje v Čežarjih, postalo še en sodobni kanal za kognitivno mapiranje mentalnih reprezentacij ljudstva. S strani župana, ki se s tem maščuje in pribija na pranger sebi neljubo osebo, ker ga je preiskovala v primerih različnih kaznivih dejanj. Kakor da bi, tudi če bi vse bilo res, to zmanjševalo težo teh dejanj.

Zgodba je precej preprosta: plakati imajo formo nedolžnih oglasov za Slovenske novice. Oziroma: to preprosto tudi so. Na njih ni nič več od izreza članka in grafike, ki sta dejansko bila objavljena. Kakor da bi nekdo, naročnik in z njo povezana oseba, previdno stavila na možnost, da bosta povsem razbremenjena vsake odgovornosti, varno skrita za navidez z ničemer nepovezano dejanje.

In ja, naročnik omenjenih jumbo plakatov je tudi podpisan na njih, to je občinski Multimedijski center Vizija d.o.o., sicer izdajatelj spletnega portala Ekoper, čigar glavni urednik je Popovičev svetovalec Sebastjan Jeretič. Zato res ni presenetilo, da je ravno tam bilo mogoče najti prve promocijske članke v podporo zgodbi o jumbo plakatih v Kopru, kjer so zahlinili nekakšno začudenje, češ da se je »na jumbo plakatih v Kopru tokrat znašel koprski kriminalist Nermin Dedić, ki po poročanju časnika Slovenske novice ni le domnevni črnograditelj, ampak naj bi bil celo kazensko ovaden zaradi suma kaznivega dejanja ponareditve listine.«

Carl jumbo Dedić

Izsek iz članka na portalu Ekoper: levo novinarka, desno omenjeni jumbo plakat

Bodo sploh koga preganjali?

Še več, naracija je že dodatno elaborirana v smer očitkov, še stotič, »samooklicani nadnovinarki« Eugeniji Carl in tako imenovanim »resnim medijem«, ker menda o tej zgodbi pridno molčijo. V časopisu Delo so vprašali sami sebe, ali so morda pri Multimedijskem centru Vizija, ki ga zastopa Dejan Škerlič, pridobili soglasje za omenjeno akcijo nečesa, kar je videti kot osebna vojna župana proti tistim, ki ga preiskujejo, seveda s pomočjo davkoplačevalskega denarja. In ga seveda niso. Zato menda Delova pravna služba »proučuje možnosti ukrepanja proti taki poslovni praksi«.

Vse pa kaže, da je koprski župan našel odlično novo nišo za svoje obračune, kajti nenadoma se zdi, da Delo ne more kazati prevelikega poslovnega interesa proti oglaševanju njihovih izdelkov, na inertnem Uradu za intelektualno lastnino pa so odgovorili nadvse šolsko in posplošeno – češ da lahko imetnik kršene pravice vloži tožbo  in da kršitve pravic intelektualne lastnine lahko »pomenijo tudi kazniva dejanja, za katera so predvidene stroge kazni«, ki jih preverja tržni inšpektorat in po uradni dolžnosti izvaja nadzor nad izvajanjem nekaterih določb zakona. Ja, saj vemo, kako v praksi tečejo take zgodbe.

Šuligoj Popovič plakati Delo

Delov prispevek o Popovičevi plakatni akciji

Ime česa je Boris Popovič?

Nedavno sem za portal Skupaj prispeval kolumno z naslovom »Koper in njegov Vodja: ime česa sta?« V njej sem poskušal razložiti, v čem vidim prispevek koprskega političnega vodstva z zaposlenimi komunikologi vred k degradaciji slovenskega političnega in demokratičnega prostora. Naj ga na tem mestu povzamem spodaj.

Ime česa je danes mesto Koper? Če je kdo pri sebi razvil čisto povprečen čut za državljansko pozornost do družbenih procesov in demokratične kulture, zaradi česar mu ni vseeno, v kakšnem okolju živi in ali uspeva dovolj hitro zaznavati anomalije v njem, nato pa se med poletnimi počitnicami in kakšnim naključnim kratkim postankom ustavi v sicer čudovitem Kopru, ga bo najbrž prej ali slej oblila zona. Ne zaradi prijaznega pihljaja vetra ali vročine ob uličnem sprehodu, tudi ne le zato, ker je prejšnji dan v Odmevih naletel na studijskega gosta, župana tega mesta, ko je hitel sikajoče razlagati strahovito osebno krivico in pojasnjevati, da je proti njemu trenutno vloženih nič manj kot 45 (petinštirideset) kazenskih ovadb. Krivca rad ponavlja, ta je znan, a povsem neopredeljen: on je žrtev udbomafije. Se pravi: starih komunističnih sil kontinuitete, na katere stavi skupaj s svojim bivšim prijateljem Janezom Janšo.

Potujitveni učinek

No, zadnji podatek s televizije, o gromozanskem številu ovadb, bi naključnemu obiskovalcu zanesljivo moral dati misliti. Je morda v osrednji Evropi še kakšen župan s tako žalostnim rekordom, v resnici na položaju že celih 15 let, vse od leta 2002? Kajti v enem mandatu najbrž toliko ovadb pač ne uspeš nagrmaditi? In ko bi se sprehodil po mestnem jedru, bi njegovega občutka ne mogel zbistriti niti očesni vtis hitro rastoče infrastrukture, poskus arhitekturnega preboja in razvoja, s palmami ali brez: preprosto bi ga skazil kateri koli javno ali medijsko dostopen detajl, kako oblast v resnici funkcionira.

Ob prvem obisku kioska ali ogledu glasila mestne občine Koper, visečega iz kakšnega predalnika in zmetanega v kante, bi nato doživel ultimativni potujitveni učinek: kakor da bi imel pred sabo kulise nečesa, o čemer je prebiral v prašnih učbenikih politične demagogije, retoričnih manipulacij in nevrolingvističnih priročnikov. Pričakala bi ga opreproščena neestetska naslovnica, obremenjena z maksimalno politično agendo, začinjeno s sugestivnim sporočilom, ki nekomu želi nič manj kot smrt:

Popovič glasilo

Popovičevo občinsko glasilo s pomenljivim ikonografskim izzivom na naslovnici

Vizualno sporočilo je jasno: župan Boris Popovič ima desno roko stisnjeno v pest, kar nas spomni na nekega drugega nacističnega voditelja, a ironično, a tako domače, kliče h koncu nacizma in fašizma. S pomembnim dodatkom: tudi jugokomunizma. Potem utegne naš nič hudega sluteči obiskovalec pomisliti – mar sredi spoštovane države Evropske unije lahko obstaja in preživi format tolikšne primitivne samopromocije iz nekih drugih časov, ki ga sodobna zakonodaja preprosto več ne dopušča? Je res tako hudo, da protagonisti niti ne poskušajo več prikriti svojega nadvse kampanjskega početja, cepljenega na stroške davkoplačevalcev, zaradi česar stopnje mimikrije in kamuflaže niti niso potrebne in se z njimi več ne ukvarjajo? Je ljudstvo že tako oslepljeno in vodljivo, da se okoli njega več ne splača truditi, zato trda roka več ne rabi skrivati svoje ambicije? Ter, seveda, kaj tako fascinantnega je v tej primitivni retoriki, brez estetske vrednosti, da ji vodljivo ljudstvo ves čas naseda?

Na eni strani popolna pasivnost, apatija in ravnodušnost občank in občanov, kakor da bi bili ustvarjeni za ugrabitev kakšnega samovoljnega avtokrata, na drugi nadvse plehka, populistična in primitivna hipostaza oligarhične strukture, ki vodi mesto. Kontrast, ki ne bi mogel biti večji. Tam, kjer državljanke in državljani brezbrižno gledajo proč, je pač največ možnosti za zlorabo demokratičnih načel. In tudi največja verjetnost, da bo nekdo mesto ugrabil za lastne potrebe. Da bo razvil načine manipuliranja, zavajanja in medijske propagande brez slehernih zadržkov in zavor.

Hegemonske županske klike

Prispevek koprskega političnega vodstva z zaposlenimi komunikologi vred k retardaciji slovenskega političnega in demokratičnega prostora je trenutno eden najintenzivnejših, če ne najbolj intenziven v državi. Kar je srhljivo, traja že desetletja. Dejansko se dogaja v vseh večjih mestih Slovenije: tudi mesto Maribor ima svojega ugrabljenega župana z dolgo vrsto sumljivih zgodb za vratom, da o Zoranu Jankoviću ne govorimo. In kar se res kaže kot posmeh demokraciji: omenjeni kujejo in snujejo svoje politične projekte, ustvarjajo idejo o skupni politični županski stranki, za nameček pa se nekateri med njimi, tako ravno Popovič, med drugim podajajo še na predsedniške volitve. Zato slovensko javnost v zadnjem času lahko upravičeno prestreli iskreno spraševanje, kdaj bomo končno dočakali nove ulične proteste – ali vsaj odpiranje oči ljudi, ki bo imelo nek odraz na volitvah. Občutek, da ljudje potrebujejo opolnomočenje, izhod iz politične potujitve hegemonskih županskih klik, se na trenutke zdi bolj nostalgičen in romantičen spomin na vstaje leta 2012 in dalje, pospremljen s pričakovanjem ponovitve, kjer se edini res detronizirani župan, Franc Kangler, zaradi malomarnosti pravosodja uspeva v zadnjih letih celo delno rehabilitirati.

Pravega odgovora, kdo je tu odgovoren, najbrž ni: v največji meri v resnici kar ljudje, ki takšne politike vedno znova izvolijo in jih njihova koruptivnost ne zmoti, svoje breme krivde pa bodo morali prevzeti tudi ljudje iz akademske in intelektualne sfere, ki bodisi z neposrednim pajdašenjem ali brezvestnim molkom k stanju brezizhodnosti in razmahu nevroretorične propagande v čast enega vodje, nadvse aktivno prispevajo. K temu velja naposled dodati še medije, urednike in novinarje.

Psihiči, ljubice, lezbijke

Prav s tem sem se podpisani v preteklosti največ ukvarjal. Bodisi v kontekstu politične in medijske podpore Gašparju Gašparju Mišiču, tesnemu Popovičevemu sodelavcu. Ali pa z brutalnimi obračuni s kritičnimi novinarkami, ki so poskušale o koprskem županu poročati stvarno, pri čemer so, tako rekoč simptomatično, kot njegove žrtve vedno nastopale prav ženske: Petra Vidrih, Barbara Verdnik, Eugenija Carl. Njegov trumpovski žargon se ni branil mačistično in šovinistično začinjenih javnih izjav, kot so »psihiči«; »ljubice«, »lezbijke« ali drugih sočnih vzdevkov, s čimer je nevroretorika koprskega župana, na sledi njegovemu sodelavcu Jeretiču, postregla s še eno jezikovno posebnostjo, ki je pri drugih županih v takšnem obsegu ne bomo zasledili.

Še več, podrobnejša analiza političnega trobila Ekoper, ki ga vodita omenjena, bi najbrž pokazala, da so najpogostejše žrtve diskreditacij, žaljivk in obračunov največkrat ravno ženske, med njimi še zlasti omenjena novinarka RTV Slovenija, Eugenija Carl. Tudi če pustimo ob strani luknjičavost zakonov, ki takšno propagandno mašinerijo omogočajo, ni mogoče spregledati dveh diskurzivnih praks, s katerima strežejo županovi pajdaši. Prva zadeva taktiko nevtraliziranje škode, ki je županu povzročena ob številnih javnih in medijskih razkritjih. Druga je obsedena z nečim, čemur se v analizah fašističnega diskurza reče imaginarna identifikacija, kar pomeni predvsem vizualno in grafično prezentacijo podob, ki so občankam in občanom ponujene kot predmet fascinacije. Te nam povsem nediskretno ponujajo karizmatičnega Vodjo z neverjetno potenco, ki bo opravil s kar tremi totalitarnimi sistemi in jim zadal smrtni udarec.

Ponižane in razžaljene

Če bi analizirali lik takega vodje, bi ne prišli samo do grenke resnice o diktatorjih, da jih namreč velik del ljudstva velik del časa naravnost obožuje, temveč tudi do precej racionalne, a zato nič manj sprejemljive razlage, zakaj so tarča njegovih napadov tako pogosto ženske. Ne zato, ker so morda v Kopru bolj pogumen spol med obema, bolj kritične, pogumne in družbeno angažirane. No, čisto preprosto je morda del ikonografije Vodje tudi, da so moč, oblast in potenca na strani Moškega, ki za to, da bi ohranil svoj despotizem, potrebuje dominacijo tudi v odnosu do žensk: ponižanih in razžaljenih.

Več:

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Mariborske politične vojne z mediji: primer RTS

Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo

Danes je Bojan Požar objavil fotografijo bizarnega transparenta z včerajšnje stavke javnega sektorja – na fotografiji je dr. Simon Zupan s Filozofske fakultete v Mariboru, v rokah pa ima transparent, na katerega je pesnik zapisal rimo: »Zdaj prišel je čas, da Alenka reši nas«.

Pozareport stavka fake

Požarjev zapis o Bandellijevem tvitu

Pred nami je »fake« fotografija, šolski primerek fotomontaže. Kar je morda dobra novica za Alenko Bratušek, je slaba za resnico in njej zavezano novinarstvo.  Omenjeni je na svojem portalu povzel navdušeni tviter zapis župana občine Komen, Marka Bandellija, zvestega člana stranke omenjene političarke.

Njegov predvolilni zapis se v celoti glasi:

Predragi prijatelji. To morate delit naprej.

Napis, ki potrjuje zakaj smo se in se bomo  borili, vestno in pošteno za nas vse, za našo državo. Danes, v Lj.

Hvala.

(Stranka Alenke Bratušek bomo volili junija, zanesljivo)

@StrankaAB @ABratusek @pavlijj @RomanJakic @MasaKociper

Te dni spet poslušamo posmehljivi podton, usmerjen v stavkajoče, blanširan z običajnimi predsodki do parazitskega javnega sektorja. Vsaj v zgornjem primeru, kjer so videti kot nekaj politično motiviranega, se razblinijo v nič, ko ugotovimo, da je omenjena fotografija »fake news« zelo primitivne sorte.

Stavkajoči predavatelj ni imel nikakršne želje po promoviranju nekdanje predsednice vlade, temu načelu je kvečjemu sledil omenjeni župan brez moralnih zadržkov in fotografijo preprosto ponaredil.

Fotografija je ukradena s strani Žurnala24, avtor fotografije je Saša Despot, na transparentu pa dejansko piše »Ne jamram, stavkam«:

stavka original žurnal 1

Izvorna fotografija Žurnala24, fotografa Saše Despota

Original je dostopen na strani Žurnala24, tukaj in tukaj.

Sicer pa so v Stranki Alenke Bratušek na opozorilo glede neresničnosti fotografije svoj retvit izbrisali, zraven pa dodali komentar, ki dobro definira njihovo raven duhovitosti:

Malo v šali malo za res, “fake news” napis na plakatu je bil boljši od originala 🙂

V trenutku, ko to pišem, omenjeni župan še ni odstranil svojega remek dela. Pa bi ga moral, kot bi se moral opravičiti.

Očitno je prišel čas, ko bi se Alenkini politični privrženci radi reševali z grobimi manipulacijami. Dvomim, da bodo takšne lažne fotografije v pomoč njej, še manj bodo reševale nas.

 

 

Bandelli poslanec stavka fake

Še Bandellijeva originalna objava s fotomontažo

Fikcijski potencial pomnjenja: kako muslimani v Sloveniji že urijo samomorilce

Muslimani v Sloveniji menda spet grozijo. Še več, menda že pozivajo k urjenju samomorilcev. Kako? Dramatizirani primer je zanimiv predvsem z vidika diskreditacijskega pripisa že definiranemu sovražniku, v tem primeru medijsko nenehno stigmatizirani skupnosti.

Kar islamska skupnost v Sloveniji resnično je. Česa je torej obtožen njihov vodja v Sloveniji po tistem, ko je nekdo v zadnjih letih na lokacijo nastajajoče džamije v Ljubljani neutrudno prinašal svinjske polovice, velike kozarce, napolnjene s krvjo, in razbijal njihove prostore? Tiste, čigar vodja je kasneje za pogrom proti muslimanom izrecno obtožil medije in pri tem izrecno, kot primer, navedel tednik Reporter?

Škandaloznost spomina: muslimani, ki pomnijo

Nič manj kot izrečene grožnje. Tako so jo definirali Janševi mediji Demokracija, Reporter in Nova24TV, družno in vsi po vrsti:

Nevzet Porić, generalni sekretar Islamske skupnosti v Sloveniji in svetnik Liste Zorana Jankovića, je Slovenkam in Slovencem, ki so proti islamizaciji prestolnice, zagrozil, da si jih bodo »muslimani (…) zapomnili«.

Izjavo zapiše Reporter, medtem ko Demokracija in Nova24TV, ki objavlja Janšev tednik, prinaša menda natančen citat te izjave in se ob tem obregne od dejstvo, da drugi mediji ob tem molčijo:

Citiramo njegovo izjavo, ki jo je danes zjutraj pri poročilih predvajal tudi Radio Slovenija (izjave nismo lektorirali, op. ur.): »Mi mu tega nikoli ne bomo pozabili. Seveda pa si bomo zapomnili vse tiste, ki so bili proti, in so glasovali in so ovirali projekt izgradnje džamije …« Izjave radio ni predvajal v celoti, ostali mediji pa o njej molčijo, saj je STA, katere poročilo povzemajo vsi ostali spletni mediji, ne omenja.

Reporter Porić grožnja

Članek v Reporterju in odkrivanje groženj

Ne bodo pozabili na svinjske glave

Neposredni kontekst nastanka njegove izjave je predlog, da se del Parmove ulice za Bežigradom ob džamiji preimenuje v Džamijsko ulico, na seji ljubljanskega mestnega odbora. Nekateri so ta predlog podprli, spet drugi ne.  V Reporterju je zato Jože Biščak zapisal: »Potem ko je pohvalil župana Zorana Jankovića, češ da muslimani ne bodo nikoli pozabili njegovega sodelovanja z njimi, pa je vsem drugim odkrito zagrozil: ‘Seveda pa si bomo zapomnili vse tiste, ki so bili proti in so ovirali projekt izgradnje džamije.’« Kot vidimo, je Porićeva evokacija tistega »Zapomnili si bomo« postavljena v kontrast s pohvalo. V imenu svoje revije pa jo Reporter komentira kot grožnjo, katere žrtev naj bi že v drugo bila taista revija:

Halo? Kako prosim? Islamska skupnost, ki je revijo Reporter obtožila, da je kriva, ker je na gradbišču džamije pred meseci končalo nekaj svinjskih glav, zdaj grozi, da si jih bodo zapomnili! Kaj take besede visokega predstavnika islamske skupnosti v neki državi pomenijo, na lastni koži spoznavajo Švedi, Francozi, Italijani, Angleži in Nemci.

Še več, novinar stopnjuje svojo interpretacijo in »Seveda si bomo zapomnili vse tiste« nadgradi v razlago, po kateri ta pomeni nič manj kot jasen apel muslimanom, da začnejo nadlegovati, pretepati in ubijati. Stališče, ki implicira zgolj preprosto zavezo ali apel po zapomnitvi, nasprotnikov džamije namreč, je bilo predrugačeno na način, kjer spomin (mneme, recollectio) kot tak nenadoma postane maksimalno nevarno dejanje:

Običajno se s takim pozivom odpre odprt lov na staroselce, ki jih muslimani začno nadlegovati, pretepati in celo ubijati. Taki pozivi se končajo z radikalizacijo muslimanov, ki v imenu Alaha, Mohameda in Korana načrtujejo in izvedejo teroristične napade.

Porić že uri samomorilce

In kot da ni dovolj, verjetno največje verbalno napihovanje z željo po diskreditaciji si je privoščil še včerajšnji dekan Fakultete za državne in evropske študije in nekoč ozek sopotnik Janeza Janše. Kaj je tvitnil dr. Damir Črnčec, sicer že znan po svojih nenehnih islamofobnih stališčih? Ugledal je nič manj kot neposredno fizično grožnjo in navrgel namig, da Porić morda že uri samomorilce:

Škandal!!! To je neposredna grožnja. Že uri samomorilce?!

Črnčec grožnja zapomnili

Črnčec in njegova zaznava škandaloznosti Porićeve izjave

Popolnoma nedolžen glagol, niti ne govorno dejanje, je v ksenofobnem spinu hipertrofiral v neimplicirani namen  –  nekako po načelu, da »Zapomnili si bomo« lahko neizbežno pomeni le »Naredili vam bomo nekaj hudega«. Se pravi, nekaj takega kot ubili.

Kaj nam bo multikulturnost?

Izmišljeno dramatizacijo in semantični preskok, ki ima v tem primeru povsem izmišljeni output, evidentno poganja bolj ali manj težko skrita islamofobija. Kolonizacija človeškosti in zdrave pameti z njeno pomočjo steče še s pomočjo dvakrat ponovljene zavrnitve »multikulturne Slovenije« – te groze vseh groz v na ta način ustvarjanem psihotičnem univerzumu strahu in sovraštva. Ob tem so navedeni načini, ki jasno izražajo, kaj so bile etape, ki vodijo do te grozljive multikulturnosti:

Naj ob tem tudi spomnimo, da je največ finančnih sredstev za izgradnjo kulturnega centra prišlo iz Katarja, torej iz države, ki se je v zadnjem času znašla v izolaciji s strani svojih sosed zaradi obtožb o domnevnem financiranju terorizma. Glede slednjega ima tudi Slovenija bogate izkušnje, vsaj glede na zadnja odkritja v zvezi s pranjem iranskega denarja preko NLB, za kar nosijo politično odgovornost predvsem tisti, ki sicer podpirajo »multikulturno Slovenijo«… A ob teh besedah je marsikoga zmrazilo in mnogi se sprašujejo, ali gre v tem primeru za grožnjo vsem, ki niso navdušeni nad vse bolj očitno navzočnostjo islama v »multikulturni« Ljubljani ter Sloveniji nasploh.

Vidimo, da se namigi iz Demokracije in Reporterja tokrat za trenutek evfemistično ublažijo s frazo »niso navdušeni nad« – multikulturnost je bila ves čas ksenofobno prezentirana kot resna podlaga za teroristično nevarnost.

Nova Porić grožnja

Nova24TV in odkrivanje grožnje – že v naslovu

Fikcijski potencial pripisa neke grožnje, ki je ni

Primer ni zanimiv le zaradi neovirane medijske produkcije ksenofobije in sovraštva ter deleža, ki ga domači novinarji nenehno ustvarjajo v njej. Osupljiv je postal ravno ta korak iskanja in najdevanja že minimalnega, pa še to fikcijskega potenciala za pripis neke grožnje, ki ga s sabo prinašajo besede kot nosilke pomena. Demonizirana Porićeva »zapomnitev« tistih, ki so ovirali projekt izgradnje džamije, je v krču iskanja najmanjšega povoda za obtožbo sama vzeta za alibi realnosti strahu pred muslimani, s katero se je začela ta islamofobna veriga prezentacij.

Več:

Medijsko sovraštvo do islama in vzniki nasilja

Prašičje glave in invencija obsodbe nestrpnosti

Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer ČrnčecKako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec

Prevc se umika iz športa: manipulacije v naslovih

O tem, kako slovenski novinarji manipulirajo v naslovih, kakšne so posledice za novinarstvo in kako se ceh ob tem dovolj ne zgane, sem že nekajkrat pisal, predvsem v luči permanentnih kršitev 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki se glasi:

10. člen

Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Moja kritika je letela še zlasti na nenehno kršitev tega člena v uporabi novic agencije STA – in skoraj polovica slovenskega novinarstva itak temelji na gesti povzemanja slednje. Zato so učinki seveda drastični. Njeni odjemalci si pri poobjavi po tekočem traku izmišljujejo najbolj neverjetne načine povzemanja vsebine, velikokrat politično ali ideološko motivirano. Še več, celo takrat, ko so »kaznovani« – tudi na podlagi mojih prijav na sodišče – in je NČR prepoznal njihovo ravnanje kot kršitev, že naslednji dan nadaljujejo z enako prakso.

Zavajajoče manipuliranje v naslovih, seveda ne zgolj pri nas, je doseglo že tako alarmantno stopnjo obsega in visoko frekvenco, da bi že zdavnaj terjalo močnejšo regulacijo najmanj v kodeksu: trenutna se zdi nezadostna. Še več, počasi je na tem, da izrine poslanstvo medijev in kot normalne povsem sprejme najbolj krute oglaševalske principe delovanja. Ker gre za izrazito spolzek teren, ker je težko najti pravo orodje za njeno omejevanje, se sicer resni novinarji senzacionalizmu v naslovih preprosto izogibajo, toda zgolj sklicevanje na njihov etični čut vpričo njene absolutno dominantne prisotnosti in nezaustavljivo agresivne tendence tabloidizacije množičnih medijev počasi ne bo dovolj.

Naivno bi bilo misliti, da so senzacionalistične izbire naslovov rezultat nenadnih domislic urednikov ali novinarjev, željnih pozornosti. Resnica je prav nasprotna, izumljanje atraktivnih, šokantnih in zavajajočih poudarkov v  njih je postala nadvse resna, hotena in celo spoštovana preokupacija medijev, včasih celo najbolj »kreativni« del v procesu novinarskega dela. Razlogov za alarm je več kot dovolj.

Ko se Prevc se umika iz športa

Čeprav velja časnik Delo za bolj zadržanega, tako rekoč konservativnega pri uporabi naslovnih manipulacij, se zadnje čase to dejstvo radikalno spreminja. Eden zadnjih naslovov, 7. januarja 2016, se je alarmantno glasil:

Peter Prevc: Malo se bom umaknil iz športa, ker ga imam zadosti

prevc-umik-iz-sporta

Delov spletni članek z naslovnim manipulativnim poudarkom

V besedilu intervjuja pa nato izvemo, da bo športnikov umik trajal točno dva dni (!), po razočaranju, ki je sledilo zaradi relativno slabih skokov po novoletni turneji in pred nadaljevanjem novih tekem:

Jaz se bom najverjetneje za dva dni povsem umaknil iz športa, ker ga imam malo zadosti.

Naslov najbrž sodi med tiste, kjer si uredniki domišljajo, da njihov umetelni naslov vendarle ohranja nek stik z realnostjo vsebine povedanega; pri nekaterih drugih je evidentno, da niti takemu »principu realnosti« ne želijo več slediti. Motivacija je kajpak hitro prepoznavna: maksimalno pleniti pozornost radovednega bralca.

Urednik in avtor, Miha Šimnovec, bi se morda lahko sicer neprepričljivo branila, da je Prevc res napovedal umik iz športa in da nič več od tega nista niti imela v mislih. Da zaradi ekonomije naslovov ni bilo mogoče v naslov dodati podatka, da gre za dvodnevno pavzo in ne slovo v polnem pomenu besede. Na tistem, ki postavlja trditev o manipulaciji, bi nato bilo breme dokazovanja, in to ne majhno.

Toda če odmislimo vidik intence, je rezultat in učinek naslova neizbežno manipulativen: razlika med dejanskimi besedami športnika, ki je lani blestel na skakalnicah in postal ena izmed osebnosti leta, ter tem, kar nam obljublja naslov, kaže na drastično popačitev s pomočjo pretiravanja.

prevc-umik-iz-sporta-delo-dva-dni

Poudarek iz citiranega članka v Delu

Milijarder prijazno svetuje: nikar na FDV

Situacija z manipuliranjem je še bolj alarmantna na spletnih straneh medijev, kjer se dogajajo prave male vojne za klikanost, oglaševalski clickbaits so postali vodilo novinarskih vab za klike.

Eno takšnih smo zasledili v nedavnem naslovu na Siolu, kjer je Matic Tomšič ali njegov urednik uspel v naslovu povezati Billa Gatesa z znano ljubljansko fakulteto:

Bill Gates: Če želite dobiti službo, nikar na FDV

bill-gates-fdv-siol

Siolov članek, katerega naslov so kasneje spremenili

Na manipulacijo je na Facebooku opozoril dr. Marko Milosavljević, tudi profesor na omenjeni Fakulteti za družbene vede, že čez nekaj časa pa so, morda tudi zaradi opozorila, naslov nenavadno in očitno improvizacijsko spremenili na način, da so na odstranjenem mestu preprosto ohranili tri pike, ki tudi po sebi prinašajo (ali ohranjajo) suspenz pri bralcu:

Bill Gates: Če želite dobiti službo …

Članek govori o tem, kako naj bi ustanovitelj računalniškega giganta Microsoft in milijarder Bill Gates »pred kratkim razkril tri akademske usmeritve, o katerih bi morali razmišljati mladi, ki v prihodnosti želijo zagotovo dobiti službo«. Menda naj bi bilo po njegovi lastni raziskavi vredno (a) diplomirati iz ene od znanstvenih ved (matematike, fizike, kemije, na primer), (b) pridobiti naziv inženirja (strojništva ali računalništva, na primer) in (c) postati ekonomist, oziroma se ob študiju ene od zgornjih ved izobraževati tudi na ekonomskem področju.

Iz povedanega novinar zgolj ohlapno sklepa, da Gates odsvetuje družboslovne in humanistične vede, kajti za svojo kariero naj bi se bilo dobro spoznati na znanost, biti dober s številkami in znati narediti kaj praktičnega, če sledimo opisu. Nič od tega pa menda družboslovne vede ne zmorejo.

Na tej točki očitno sledi še dodana asociacija na FDV kot slovensko fakulteto družboslovnega profila in nekakšen vpisni namig – ravno v trenutku, ko se slovenski dijaki odločajo, kje nadaljevati svoje izobraževanje.

bill-gates-siol

Članek s spremenjenim naslovom – in tremi pikami

10 najboljših po izbiri Slovenskih novic

Ob izteku leta ni bilo treba posebej iskati najboljših clickbaitov domačih tabloidov. Pri Slovenskih novicah so to storili namesto nas in sami objavili lestvico 10 najbolj klikanih novic v letu 2016 v rubriki Novice.

Če bi kdo izmed urednikov iskal pravila, ki vlečejo pozornost bralstva in prinašajo ustrezne ratinge, ki jih zahtevajo lastniki in so menda v velik ponos urednikom, jih lahko deducira s spodnjega seznama:

VIDEO: Bralka jo je ujela ob Soči, poglejte, kaj je počela

Mediji opozarjajo: na Balkanu se pripravlja nova vojna

Predsednik je potrdil: nova vojna v Evropi, vojska je v pripravljenosti

Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?

Pekel: prihaja vročinski val, obeta se do 43 stopinj

Šok! Slovenka zjutraj v službi rodila na stranišču.

Šok! Znani politik naredil mladoletnici otroka

FOTO: Razkrivamo, kdo je v Domžalah zadel tri milijone

Morski psi v slovenskem morju, Ljubljančan napad preživel

FOTO: Kot v najhujši nočni mori: padala toča, večja od jajca

Jeklena pravila manipuliranja v naslovih

Pomembno je vedeti, da dezinformacije in napačne informacije v naslovih puščajo močno psihološko sled pri uporabniku. Kot navaja Ullrich K. H. Ecker z drugimi avtorji, so nekateri psihologi pokazali, kako v primeru, ko neko informacijo sprejmemo in razumemo kot pravilno in veljavno, navzlic njenemu »popravku« ali vtisu, ki ga dobimo ob branju besedila, ne sledi enakovrsten učinek: ljudje običajno še naprej ohranjajo v spominu prvotno informacijo in se nanjo sklicujejo ali jo uporabljajo pri svojem sklepanju in pojasnilih.

Vztrajanje pri napačnih ali popačeni podatkih se odvija neodvisno od neizpodbitnega poznavanja natančnejše »pravilne« informacije. Ni dvoma, da ima tabloidizacija medijev resne psihološke posledice že na ravni izbire naslovov; obrambnih mehanizmov ni ali ne delujejo.

Seveda ekstenzivno nastavljanje vab v naslovih največkrat stavi na učinke dobro premišljenih psiholoških, večkrat nezavednih sprožilcev, ki upoštevajo naše čustvene reflekse: z njimi se do potankosti že desetletja ukvarjajo oglaševalske agencije, kreatorji političnih kampanj in že omenjeni uredniki tabloidov. Danes pa kar vsi po vrsti. Če prepoznavamo pravila, ki jim sledijo, jih bomo lažje dešifrirali v njihovi nameri, zato jih nekaj navajam – na sledi celim tovarnam največkrat kar navodil, ki jih lahko najdemo tudi na spletu.

Stroga pravila ustvarjanja naslovja zahtevajo uporabo glagolov in izogibanje pridevnikom – slednji so se v analizah oglaševalcev izkazali za manj verodostojne in dvom zbujajoče. Slabe ratinge so prejeli tudi naslovi, ki so daljši od 70 znakov – tudi tu velja ravno prava mera. Naslovje s stilno zaznamovanimi prvinami, ekspresivne, slabšalne ali čustveno zaznamovane besede, nenavadni frazelogemi, stilne prvine, pogovorne fraze in hiperbolični naslovi so postali stalnica v zbujanju pozornosti in radovednosti. Naj navedem nekaj popularnih taktik.

Poudarek na spremembi ali novosti

Da bi novinarji in uredniki izpostavili novico in povečali branost, se najraje zatekajo k poudarku o »novem«, prihajajoči novosti, lahko tudi v obliki prelomnosti trenutka: največkrat jo napoveduje pojem preboja, nevarnosti, grožnje, morda vojne ali priložnosti. Kot opozarjajo psihologi, je naš um programiran za zaznavo sprememb v okolju, ker jih doživlja kot nevarnost zase: zato našemu očesu zvenijo privlačneje informacije, ki ponujajo tako spremembo v alarmantni obliki. Napoved spremembe ne velja zamenjati s klasično šokantnostjo izbire naslova, pri njej gre bolj za prebujanje naše radovednosti. Temu kriteriju ustreza precej naštetih naslovov iz Slovenskih novic: recimo tisti o napovedi nove vojne, ki se ponovi celo dvakrat.

Uporaba čustvenih sprožilcev

Čustveno nabite besede imajo menda svojo psihološko podstat: poskušajo nas obvarovati pred prevaro, se izogniti lažnivcem, prevarantom in šarlatanom. Novinar se nam za trenutek zazdi prijatelj, ki nam pri tem pomaga – za nas in nam v pomoč svari pred miti, lažmi, prevarami ali kruto prihodnostjo, ki nas čakajo v grobem vsakdanu našega življenja, streže nam s škandali, ki čakajo tiste, ki niso dovolj moralno pridni, ali razkriva manj znana presenetljiva dejstva, na katera nismo bili dovolj pozorni. Ne preseneča, če nas bo zato prijazno opozoril s kakšnim medmetom v naslovu, da izzove pravo čustvo: Slovenske novice so sicer raje izbrale kar celo besedo, na zgornji lestvici se je dvakrat znašel »Šok!«, čaka pa nas tudi »Pekel«.

Mimikrija, ki jo pri tem ubira, je nekakšna kamuflaža zaskrbljenosti za našo bit, resnico in nevarno prihodnost: mediji nas prijateljsko svarijo in obljubljajo, da nam bo odkrili resnico o X ali vsaj podali informacijo o skrivnostnih pasteh, ki nas čakajo.

Apel k moraliziranju

Poseben tip zbujanja pozornosti zadeva naš moralni čut: medijski naslovi bodo zato velikokrat obarvani z moralnimi ali moralističnimi presojami, vsebovali bodo etično zaznamovane besede, kot so »slabo«, »pravilno«, »dobro« in podobne, ki lahko v nas kot moralnih subjektih prebudijo določeno zgražanje, tragičnost, žalost ali celo, sicer poredko, odobravanje. Obljuba, da bo članek oziroma medijska vsebina ponudila utemeljitev neke moralne pozicije, prebudi vsaj radovednost in apeliranje v tej smeri običajno obrodi prave sadove.

Razglašanje prihodnjega

Prihodnost nas zadeva, zato si brez njenih aklamacij ni mogoče predstavljati pomembnega segmenta naslovov, ki namesto nas (in za nas) prebujajo številne skrbi in podatke o nevarnosti ali tveganjih, ki nas čakajo kot državljane, davkoplačevalce ali preprosto prebivalce tega sveta. Ker je prihodnost bolj berljiva, če je načeloma temačna, črna in strašljiva, takšni naslovi največkrat igrajo na karto strahu in negotovosti, ki nas čaka. Spet velja pravilo, da je večina novic po strukturi pesimističnih, negativnih in mračnih, bolj poredko pa se zgodi, da bi nam obetali kaj lepega. V izbiri bralcev Slovenskih novic tej verjetno najbolj ustreza naslov »Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?«.

Radovednost zbujajoči stavki

Včasih se silno zaznamovane prvine v naslovju pojavljajo eksplicitno že v obliki krajših stavkov, kot so »To morate videti« ali »Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo«. V izbiri Slovenskih novic za leto 2016 temu ustreza naslov »Poglejte, kaj je počela«.

Čeprav gre za precej primitivno obliko podajanja naslovov z  neposrednim naslavljanjem, ki večkrat zbuja averzijo bralcev ali uporabnikov, tovrstna dramatizirana napoved presenetljive vsebine (besedila, fotografij, videa) zaradi direktnega zbujanja radovednosti vedno najdeva svojo hvaležno klientelo.

Negativna ali superlativna povedna določila

Uporaba povednih določil, ki izrazito nakazujejo nekaj nadvse slabega ali nadvse dobrega, kot so »najslabši« ali »najboljši«, »največji« ali »najmanjši«, nesporno povečuje klikanost in branost. Psihološke motivacije ni težko ugotoviti: ljudje ljubimo ekstreme iz se radi primerjamo z drugimi.

Izbira pretiranih besed

Besede, ki močno šokirajo in zbujajo pozornost, po možnosti morda v slangu, so stalna uredniška niša kreatorjev naslovov. Včasih že po sebi vsebujejo neskrito izrečeno intenco po dramatizaciji (»Šok!«), velikokrat se trudijo z izbiro posebnih besed, homonimov ali nenavadnih, bizarnih ali humornih besednih zvez.

Oštevilčeni seznami

Napoved in obet seznamov v naslovju sta pogosta tehnika, klišejsko obetata praktično vrednost zapisanega, bodisi informativno ali »uporabno«. Kdo ne bi želel vedeti za »deset načinov, kako izboljšati seks« – sploh, če vam prvih pet vam znanih doslej ni prineslo sreče –  ali morda za recepturo sedmih živil, ki pomagajo pri vaših shujševalni kuri. Tu je še seznam petih najmanj aktivnih poslancev in seveda petnajstih lokacij, ki jih bodo v Ljubljani napadli islamski teroristi.

Nekateri psihologi ugotavljajo, da se na števila odzivamo z določeno vnaprejšnjo zaupljivostjo in jih dojemamo kot racionalni moment v našem ali tujem obnašanju – s tem pa tudi v mediju, ki ga prebiramo. Zbujajo vtis sistematične vednosti in znanja, ki stoji za informacijo, s čimer smo ji hitreje pripravljeni slediti kot nečemu neposredno uporabnemu.

Neposredno naslavljanje na uporabnika (vi, ti)

Analiza uporabljenih besed na družbenih omrežjih je razkrila zelo pogosto osredotočanje na »nagovarjanje« svojega občinstva v naslovih: besedi »you« (vi, ti) in »your« (vaš, tvoj) sta bili na petem oziroma dvajsetem mestu. V kombinaciji sta oba zaimka nastopila celo v 16 odstotkih vseh naslovov v študiji.

Neka druga norveška študija je pokazala, da so med referenčnimi (tistimi, ki se na nekoga naslavljajo), retoričnimi (ali emocionalnimi) in deklarativnimi (trdilnimi, pojasnjevalnimi, napovednimi) naslovi najbolj uspešni ravno prvi – naslavljanje na bralca in občinstvo je torej izjemno prepričljiva taktika s pričakovanimi učinki v številu klikov, branosti in gledanosti.

Sklep ali »Ne boste me…«

Naslovna provokativnost, rumenost in senzacionalizem z zbujanjem emocij, strahu ali nepotrebne radovednosti in pozornosti bi najprej zahtevali gesto moralne zavržbe: dokler se mediji, uredniki in novinarji večinsko ne bodo strinjali, da jim ne velja slediti, je sleherni poskus njihovega omejevanja obsojen na poraz.

Lep simptom povedanega je ambivalentni diskurz o uporabi naslovja: zelo veliko javnih razprav o tem je skritih v psihološka pojasnila, kako zbujanje radovednosti deluje ali kakšno naj bo, da bo uspešno, številne diskusije nam ponujajo dobre »zglede« in recepture po uspešni izvedbi naslovnih trikov z idejo večanja branosti, zelo redki pa v takšnem ravnanju prepoznavajo manipulativnost in spornost.

Recepcijo pri občinstvu bi lahko v grobem razdelili na tri kategorije: tiste, ki se pustijo zmanipulirati in proti temu niti ne protestirajo, spet druge, ki se takim manipulacijam preprosto smejijo in iz takega pre-poznanja kujejo nek poseben užitek posmeha in samo to (v smislu »Haha, kako ste bedni, ampak ne boste me«) in tiste tretje, ki jih odklanjajo.

Priznajmo si, da tako dolgo, dokler bo ta tretja kategorija ostajala številčno redka, tudi medijsko opismenjevanje, vzgoja in kritika ne bodo kaj prida uspešni. Praksa postfaktičnih medijev z agendo po-resničnostnega dojemanja sveta, kot se temu modno reče, je iz nas že naredila inertne spačke, ki jim resnica ne predstavlja več izziva, kaj šele vrednote. Odgovornosti medijev pri tem ni mogoče opisati z nobeno besedo: vsaka izbrana bo ostala preblaga.

Več:

Kako manipulirati z naslovi. Praktični uvod za pravoverne novinarje.

Mali medijski vademekum: kako prirediti novico STA, da v njej ne bo nepotrebnega balasta

Časopisni naslovi in njih ustreznost