Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Povejmo naravnost: v odioznem slovenskem medijskem kozmosu po vsem sodeč trenutno ne obstaja nobena novinarka, ki bi bila deležna toliko javnih zasmehovanj, seksističnih nizkotnosti in osebnih žaljivk, kot jih je Eugenija Carl. Novinarka TV Slovenija zanesljivo ni edina, vendar ne poznam nobene druge, ki bi se lahko v tem neslavnem rekordu z njo merila, ko govorimo o medijskih zapisih. Se pravi: novinarja o novinarju.

Tvegajmo drzno hipotezo: sramotni Janšev tvit o »medijski prostitutki za 30 evrov«, ki ga je bila deležna s svojo kolegico, je v resnici že precej časa dobival krila, bil je simptom nekih širših razmer legitimacije žalitev in osebnih diskreditacij v povračilo za njeno novinarsko delo. Izjemno pomenljivo je spoznanje, da ji pri tem nihče ni posebej priskočil na pomoč – še huje, diskreditatorje novinarske kolegice in kolegi raje naravnost ujčkajo in reklamirajo. Pa poglejmo.

Ekoper in manire iz banana republik

Obstaja medijsko mesto, ki je verjetno prekašalo vse novinarske standarde, ki jih poskuša dolga leta skrbno negovati in razvijati konglomerat različnih Janševih medijskih satelitov. Imenuje se Ekoper (ekoper.si). Njegov odgovorni urednik je Sebastjan Jeretič.

ekoper-kolofon-jeretic-nova

Izsek kolofona iz vstopne strani portala Ekoper

Če Eugenijo Carl javnost pozna kot neizprosno novinarko TV Slovenija in tudi kot »Slovenko leta«, saj že leta razgalja nečednosti koprske občine in njenega župana Borisa Popoviča, Univerze na Primorskem in rektorja dr. Dragana Marušiča, dogajanja v FC Koper in drugod, je Jeretič javnosti znan kot nekdanji svetovalec Boruta Pahorja in član SD, proti kateri se je kasneje obrnil, ustanovil podjetje za odnose z javnostmi in lobiranje Nevro PR, na koncu pa pristal v službi kot Popovičev svetovalec za komuniciranje in se npr. podal še na pot kandidata za župana mesta Piran. Vmes je spremenil svoja politična stališča, začel npr. zagovarjati lustracijo in nedavno Donalda Trumpa, o beguncih pa ima seveda rezervirano mnenje.

V medijskih vabilih največkrat nastopa pod znamko političnega analitika. Primer: v preteklih tednih ga je Slavko Bobovnik dva dni zapored gostil v Odmevih ob ameriških predsedniških volitvah, Večer mu je nekaj dni nazaj objavil kolumno in isti dan je znova nastopil v Odmevih. Obenem je »lobist in piarovec«, kot ga uvaja njegov dober kolega Bojan Požar; ob tem je zanimivo in povedno, da nam nacionalka za politične komentatorje nenehno servira prav lobiste, najbrž zaradi finega občutka biti v družbi banana republik in bogatejše bere novinarskih nagrad watchdog.

Predvidljivo je novinarka Carlova zaradi razkrivanja rabot padla v nemilost pri koprskem županu, nato pa tudi pri Jeretiču samem. V prispevku iz leta 2013 je zanj zapisala, da je »s koprskim županom podpisal pogodbo za komunikacijsko svetovanje koprski občini, hkrati pa je od dveh javnih podjetij občine Koper dobival še mesečni pavšal. Kolikšni so bili zneski, javnosti nikoli ni želel izdati, češ da gre za poslovno skrivnost.« Podobno je kritično pisala o nekaterih njegovih manipulacijah, v članku »Popovičev svetovalec ujet na laži« pa poročala o njegovi laži glede javne objave policijskih prisluhov iz sojenja županu Borisu Popoviču in hkrati kot ena redkih problematizirala tudi delovanje portala Ekoper; poimenovala ga je »občinski portal za županovo resnico«.

carl-trhle-noge-ekoper

Klasičen primerek zapisa na portalu Ekoper z napadom na novinarko

Skoraj milijon evrov v šestih letih

In res, ne poznam nobenega drugega medija v Sloveniji, ki bi svoje poslanstvo tako premočrtno razumel in tudi izpolnjeval v smeri zaščite lika in dela posameznega politika, kot to počne Jeretič s svojim. Gre za skorajda zaseben portal s prepoznavnimi besedili v obrambo župana Popoviča, ki ga izdaja Multimedijski center Vizija: ta je le od koprske občine po podatkih Erarja od junija 2010 do danes prejel 938.079,61 evrov, počasi se torej bliža enemu milijonu. V povprečju je potemtakem občina za delovanje portala mesečno namenila nekaj čez 12.000 evrov na mesec. Med najbolj priljubljenimi tarčami osebnih napadov portala sta ob Eugeniji Carl še notarka Polka Bošković in sodnica Meri Mikac, motiv zapisov je znova enako prepoznaven: tako ali drugače so trn v peti koprskemu županu.

multimedijski-center-vizija-erar

KPK-jev Erar pokaže skupni znesek nakazil Multimedijskemu centru Vizija

Mačizem in razprava o telesnih atributih

Članki na Ekoper.si so običajno podpisani z inicialkama, v zadnjem času so pridobili novo moč, kolumnista Romana Vodeba. Hiberbolični naslovi, slabšalne in čustveno zaznamovane besede, personalizacija, emocionalna potenca, dramatizacija in negativizem kar bruhajo iz besedil. Novinarki Carlovi je, kot rečeno, odmerjena nenavadno velika pozornost, na portalu je nenehno zasmehovana z žalitvenimi izrazi, kot so »samooklicana raziskovalna novinarka, katere domet ne seže izven meja naše države«, ni jim težko deliti seksističnih spolnih nasvetov v drugi osebi, kot je tale:

»Morda malo več gledaš Andyja in podobne mlade fante, kajti čas, ko so mladi fantje gledali tebe, je že zdavnaj minil«.

Ker novinarka toži koprskega župana zaradi razžalitve, je portal poln upravičevanj in namigov o njenih prsih, kot je tale:

 »Se ne sme govoriti o prsih neke ženske, sploh ne razumem? Zakaj ne bi smel pohvaliti žensko, če je treba? Zaradi tega, ker sem pohvalil, bi moral v zapor?«

Če odštejemo primitivne seksizme, mačizme in namige na zasebno življenje, ki se jih odgovorni urednik ne brani, nasprotno, je argumentacija na trenutke osupljiva:

»In če primerjamo prihodke Andyja Bare samo iz naslova enega nogometaša (Bara namreč zastopa zelo veliko mednarodno uveljavljenih nogometašev) s prihodki Eugenije Carl, Roka Maverja in podobnih pljuvačev v Sloveniji, potem je vsaka razlaga, kdo je tu pametnejši, popolnoma odveč«.

Velecenjena in nezmotljiva

Naj navedem dva primera značilnega diskurza iz novinarskih zapisov, katerih motivacijski pristop je klasičen osebno-diskreditacijski in zasmehovalen, požlahtnjen s tako rekoč osebno nevromarketinško noto. V njih se ne le smeši in žali novinarko, temveč se jo tudi provocira skupaj s javno televizijo:

Česa vse ne bi naredila nekdanja Slovenka leta, samooklicana resnicoljubna, poštena in objektivna novinarka javnega državnega zavoda RTV Slovenija Eugenija Carl, da ne bi koprskemu županu Borisu Popoviču zagotovila mesta v osrednji informativni oddaji Dnevnik.

(…)

Le kaj bo velecenjena, nezmotljiva javna uslužbenka RTV servisa porekla zdaj, ko se je župan Boris Popovič odločil, da bo pravega direktorja Komunale Koper poiskal z javnim razpisom in s tem očitno ugodil tudi njenim željam? Bomo videli, ali bo ta novica tudi našla mesto v osrednjem dnevniku. Pustimo se presenetiti.

Posebnost portala je, kot smo videli, da želi novinarko smešiti že skozi familiarno naslavljanje z imenom – podobno kot Janševi govorijo o Milanu iz Murgel. Nenehna podtikanja so uporabljena v frazah, kot je omenjanje »Eugenijinega prijatelja famoznega nadžupana Pirana«. Poglejmo si nekaj naslovov, v katerih kar mrgoli tabloidnih eksklamacij in insinuacij:

Eugenija in podobni naj si za začetek preberejo današnji Večernji list

Eugenijine trhle noge

Eugeniji Carl se ne bodo uresničile želje po propadu koprskega nogometa

Eugenija Carl in njeno aferaštvo na račun MOK za vsako ceno

Župan Popovič odgovarja Carlovi: »Zakon je za vse enak!«

VIDEO: Sebastjan Jeretič: »Definitivno sem žrtev novinarke Eugenije Carl!«

Pojasnilo glede na RTV prispevek Evgenije Carl – Komunala sponzorira nogometni Klub

Novinarka naj bi zaradi županovih pohval doživljala duševno stisko

ekoper-slovenka-leta-izsek

Protinapad je najboljša obramba: Ekoper postavlja vprašanja Carlovi, kako je prišla do naziva Slovenka leta

Komunikacijski podn ali Eugenija bolhe žre

Drži, da odnos do novinarke ni zvezan le s portalom Ekoper. Občinsko komunikacijsko svetovanje tudi sicer proizvaja najbolj neznosne oblike odnosa in dialoga z novinarji. Naj citiram zapis, ki sem ga pridobil in nosi datum 15. september 2016; v subjektu je zapisano »Izjava za javnost župana Borisa Popoviča glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper« in se morda nanaša na vprašanje iste novinarke. Tu je celotna vsebina odgovora, poslanega z naslova pr@koper.si:

Spoštovani,

pošiljamo izjavo za javnost župana Mestne občine Koper Borisa Popovič glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper.

»Eugenija Carl spet laže, krade, bolhe je.«

Lep pozdrav,

PR MOK

Četudi je bil odgovor poslan na široke adreme novinarjev, je ostal znova z njihovim molkom in neobravnavo legitimiran. Diskreditacije te vrste so očitno normalen pojav, komunikacijski slog pa spričevalo, ki mu v evropski praksi verjetno ni para. Popovič je sicer že pred leti novinarko Barbaro Verdnik javno označeval z izrazi verbalnega mobinga, zanjo je dejal, da je »psihič in punca, ki je očitno že tako zašla, da potrebuje pomoč strokovnjakov«, novinarko Petro Vidrih pa za »lezbijko, ljubico in piarovko bivše izolske županje, ki rada popiva«.

Biti žrtev: primitivci in provincialisti

Stavek »Eugenija Carl spet laže, krade, bolhe je« očitno emblematično predstavlja vso komunikacijsko strategijo, ki jo premorejo županovi svetovalci. A ne le to, v svojem mediju Jeretiču ni težko objavljati slavospevov na svoj račun, ko se poda na pot kandidature za piranskega župana, kot mu ni bilo odveč storiti še marsičesa, denimo leta 2014 biti udeležen v incidentu domnevnega fizičnega napada na Borisa Popoviča, ki ga je sam pripisal nemudoma in pričakovano pripisal »primitivcem iz občinstva župana Pirana Petra Bossmana«. Kakšno naključje, konkurentu na volitvah.

Na portalu občasno hvalijo podporo njemu s pesmijo, spet v drugem prispevku na svojem portalu se razglaša za »žrtev Eugenije Carl« in v video nagovoru pojasnjuje, da ga je novinarka s svojim poročanjem prizadela. Ob svojem županskem programu je Popovičev svetovalec uspel žaliti tudi druge novinarje na javni radioteleviziji, Edija Mavsarja je poimenoval kar »provincialni novinar RTV Slovenija«.

jeretic-pesem-ekoper

Zapis iz časa županske kampanje: odgovorni urednik piše o samem sebi

Novinarska nesolidarnost ali kako ravnajo kolegi

Društvo novinarjev se fenomena »Ekoper« preprosto še ni lotilo, navzlic njegovi dolgotrajnosti. Tudi ne poznam novinarja, ki bi v svojem avtorskem zapisu opozoril na diskreditacijske poteze proti novinarki. Preseneča ne samo, da ga novinarska združenja močno tolerirajo, ampak da posamezni uredniki protagonista celo nagrajujejo. Toda stvar je po svoje logična: novinarji seveda ne morejo kaj slabega napisati o vlogi Jeretiča v koprski občini ali širše. Ker kako naj potem svojim gledalcem, bralcem in poslušalcem pojasnijo, da je njihov stalni politični analitik v studiu in kolumnist? Kako naj Matija Stepišnik, Vanessa Čokl, Nada Lavrič, Mojca Pašek Šetinc, Slavko Bobovnik in Rosvita Pesek, da ne naštevam dalje, še ohranijo verodostojnost svojega gosta? Ker je ne morejo. Obenem se implicitno, želeli ali ne, posmehujejo raziskovalnem delu svoje novinarske kolegice.

Predstavljajmo si za trenutek, da bi zgoraj našteti raje povabili omenjenega političnega analitika, da jim pojasni delovanje svojega portala v luči novinarskih načel. Ne, to se res ne more zgoditi! NČR je sicer obravnaval dve pritožbi v letošnjem letu, prvo 5. februarja in drugo 11. junija, na pobudo oškodovane notarke Polke Boškovič, ki je v zapisih o sebi prepoznala kršitve kodeksa. V prvem primeru razsodišču Jeretič sploh ni odgovoril, a je bil spoznan za krivega, v drugem primeru je bil oproščen, ker je sicer portal svoji stalni tarči, Boškovičevo in sodnico Meri Mikac, opisal »zgolj« skozi prvoaprilsko šalo oziroma na satiričen način: članek je bil najbrž premišljeno objavljen na 1. april.

meri-mikac-ekoper-sladka-meri

Kako smešiti koprsko sodnico Meri Mikac, ki je trn v peti župana: izsek iz članka

Za ene reklamni pano, za druge ponižanje

Situacija, v kateri je novinar dvakrat ponižan, sprva kot žrtev novinarskih diskreditacij politikov in njihovih svetovalcev ali odgovornih urednikov medijev, nato pa mora preživljati še nočno moro promocije tistih, katerih tarča je postal, prinaša dvojno bolečino za vpletene. Za vse druge, manj neposredno involvirane, ostaneta nedoumljivi šok in začudenje, ki se porajata ob zavedanju, da si novinarski ceh kar sam mazohistično proizvaja bolečino.

Zato mora nujno ostati takole: za Jeretiča velik reklamni pano, za Carlovo pa itak vemo, da je medijska prostitutka za 30 evrov z zvodnikom Milanom. Ko temu razvpitemu tvitu Janeza Janše prikimajo tvoji novinarski kolegi, potem veš, da domača scena pljune čez tovarištvo, novinarsko dostojanstvo in obenem vse profesionalne standarde.

Več:

Sikajoči politiki med novinarskimi psihiči

Kako na tretjem z Mišičem rajcajo novinarje

»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti

jereti-zrtev-carl-ekoper

Odgovorni urednik Jeretič verjame, da je žrtev novinarke

ekoper-morda-vas-bo-zanimalo-rubrika

Klasična podoba portala z izbranimi tarčami

Kako misliti solze

Bile so solze. Po tistem, ko je tožilstvo nepričakovano glede afere z radarji umaknilo obtožnico zoper nekdanjega župana Franca Kanglerja in trojico soobtoženih glede spornega posla z družbo Iskra Sistemi.

Kangler solze 24ur

Solze tistega, zaradi katerega so se zgodile mariborske vstaje, pa še to iz razloga, zaradi katerega so se začele, namreč ravno postavitve radarjev, so za trenutek postavile pod vprašaj njihov smisel. Za Kanglerja ne: »To je bila gonja proti meni in verjetno gonja proti Janezu Janši.«

Pesnik bi lahko rekel, da se je v eni solzi zgostila resnica zlaganosti vsega, kar se je dogajalo okoli njih. Postala je medijsko posredovana emanacija resnice, ki je končno privrela na dan (ja, Kangler je seveda govoril o njej), začela je figurirati kot čisti dokaz teorije zarot, zlaganosti vstaj, režije stricev iz ozadja.

A tu je še ena težava. Govoriti o solzah je že, po sebi, običajno gesta tabloidne prakse – prikazovanje vsebin s čustvene plati z željo po involviranju čustev uporabnika medijev, bralca in gledalca. Kar hitro zaznamo že takrat, ko se uredniki in novinarji odločijo čustva postaviti v naslov. Pri Delu, 24ur, Večeru in še marsikje drugje so se: Kangler je zajokal. Stehtati niso zmogli kvečjemu, ali so to solze sreče ali trpljenja. Kot da bi od njih moralo biti odvisno naše dojemanje realnosti.

Ker se nas morajo naslovi čustveno dotakniti, je najlažje biti neposreden in uporabniku medija streči prav s čustvi drugih. Čustvenost zbudijo čustva. Kot rečeno, že v naslovih. Kakšno sporočilo so nam sploh želeli mediji servirati s tem, da je Kangler po umiku obtožnice proti njemu tako ali drugače zajokal?

Kangler solze Delo

Odgovor je verjetno silno enostaven: še sami ne vedo, lastne pozicije niso reflektirali. Ravno odsotnost mišljenja in interpretacije odpira prostore za tiho prevzemanje značilnosti tabloidnega diskurza, ki z velikimi koraki vdira tudi v polje resnega novinarstva.

Če nas želijo naslovi pritegniti, čustveno involvirati, zapeljati in privabiti k gledanju ali branju, neizbežno opuščajo vsebino in jo podrejajo formi. Čemur se podrejajo, so vizualna in formalna sredstva čustvenega zapeljevanja – tabloidnost in senzacionalizem na tem temeljita. Kanglerjeve solze nenadoma s tem postanejo sporočilne po sebi, še posebej, če jim ni dodan noben kontekst – omogočajo čustvovanje, identifikacijo, v širšem smislu emocije ponujajo prehod od osnovnega poslanstva, ki je informiranje, v sfero prostočasne zabave in čutenja.

Ne preseneča, da skoraj ni bilo nikogar, ki bi se tej dominaciji čustvene naracije uprl in jo nadomestil z nekaj poziva k bolj bistveni informacijski plati zgodbe, ki jo je prva začela izpodrivati. Tomažu Klipšteterju je uspelo dovolj neposredno opaziti, na kar opozarjam, in biti malce zoprn do svojih novinarskih kolegov:

Francu Kanglerju se rosijo oči, je bil prvi ponedeljkov novinarski »čivk« iz mariborske sodne dvorane. Solzavost nekdanjega župana Maribora je včeraj na naslovno stran umestil tudi časnik Delo.

Zaradi objav čustvenih izlivov bi morda komu padlo na misel, da se je v ponedeljek odpravila krivica nesrečnežu, ki je kot Martin Uhernik več let po krivici sedel v zaporu. Kangler pa seveda ni nedolžen slehernik, žrtev sistema, temveč eden največjih populističnih debelokožcev v državi. (…)

Škoda, da na nedavni razglasitvi sodbe štirim vstajnikom ni jokal nihče od prisotnih. Ker jim je uspelo potlačiti svojo jezo in žalost, ni možna primerjava, ali so tudi njihove solze prvovrstna novica.

Novinarjeva tovariška kritika njegovih kolegov je tudi simptomalna. Zdi se, da je celo motivirala njegovo pisanje. Kar pomeni, da ga v komentarju ni vodil zgolj motiv analize neke odločitve tožilke ali posledice Kanglerjeve »oprostitve«, temveč najmanj tako intenzivno tudi nezadovoljstvo nad odzivnostjo drugih medijev. V tem ima popolnoma prav: solze niso in še bolj ne smejo biti prvovrstna novica.

Klipšteter Kangler solze Dnevnik

Tabloidna narava medijev nas tudi intelektualno pasivizira, v njem se izgubljajo spomin in vrednote, zaradi nje zmaguje relativizem in instantno iskanje zadovoljitev naših lažnih medijskih potreb.

Ko bodo naslednjič pred kamerami jokali politiki, bi državljani smeli pričakovati več novinarske premišljenosti – ali celo poštenosti.

Medijsko sovraštvo do islama in vzniki nasilja

Zdi se, da smo doma priča prvim nastopom nasilja, ki bi jih smeli neposredno pripisati medijski asistenci in stampedu ščuvanja proti beguncem, posredno s tem tudi proti muslimanom. Tistemu hujskaštvu, ki se mu odgovorni ne želijo na noben način upreti. Kot da je razbito okno na stavbi s sedežem Islamske skupnosti prvi grozeči pokazatelj povedanega:

V Islamski skupnosti v Sloveniji so opozorili, da smo bili v preteklih dneh s strani nekaterih medijev priča vsakodnevnemu pozivanju in hujskanju ljudi na linč muslimanov in njihove skupnosti.

Kot so zapisali v sporočilu za javnost, so pozivi nekaterih medijev pripeljali do napadov v noči s sobote na danes, ko je neznani storilec razbil okno pri vhodnih vratih na objektu Islamske skupnosti v Sloveniji. Podoben primer se je po njihovih navedbah zgodil leta 2008, tudi takrat je policija opravila ogled, vendar storilca niso odkrili.

MMC sovraštvo muslimani napad

Muslimani so torej sami presodili, da so žrtve nečesa, kar čutijo kot poziv k hujskanju. In pokazali s prstom na tistega, ki ga, 29. novembra letos, ne politika ne novinarski ceh še nista pripravljena vzeti kot resen problem. Na kar velik del slovenskih medijev.

Analize, kako profesionalno postopajo ob begunski krizi mediji, dejansko ni. Še huje je, stara rakasta rana, ko del slovenske scene ne želi obsoditi ravnanje drugega dela  – ja, redke razsodbe NČR tega dejstva ne spremenijo – in ga raje ignorira, se kar ponavlja in seveda ne zaceli.

Vzemimo zgolj naključen, prav današnji zgled. Na dan, ko so mediji pisali o nasilju ali vandalizmu nad objektom. Kdor je denimo kliknil na spletno stran Reporterja, je že na njegovi vstopni strani lahko zagledal nič manj kot devet (!) naslovov in prispevkov, ki zelo točno ustrezajo opisu Islamske skupnosti, z vsemi elementi grobega fear-mongering, posploševanja in izkrivljanja ali širjenja nestrpnosti. Praktično drug(ačn)ega naslova ni.

Reporter vstopna stran 9 primerov begunci sovraštvo

Še več, zvečer se je sovražnemu diskurzu pridružila še nova tendenciozna naslovnica nove številke in – kaj pa drugega – celo seznam potencialnih lokacij v Ljubljani, ki jih lahko napadejo teroristi.

Že zdaj lahko napovemo, z veliko induktivno verjetnostjo, da razen ustreznega diskreditacijskega kaznovanja tistih, ki bi utegnili nasprotovati takšnim novinarskim maniram, ne gre pričakovati nobenih odzivov ali reakcij. Najbolj tragično je vedno, ko mora sama žrtev opozarjati na tiste, ki z izjemno vnetostjo, praktično fanatično privrženostjo širijo strahove, stigmatizirajo in sejejo odpor. Ne vemo še, kaj utegnejo storiti muslimani, toda očitno bodo posledice patološke politizacije in ideologizacije slovenskih medijev preizkušali in čutili na svoji koži.

Vendar popustkov za novinarje pri tem ne bi smelo biti. Slovenski novinarski kodeks obsoja širjenje sovraštva v 21. členu:

Spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora so nedopustni. Novinar jih ne sme dopustiti, če pa to ni mogoče, se mora nanje nemudoma odzvati oziroma jih obsoditi. 
 

Reporter naslovnica Islamska republika

Kaj je in ni rekel mufti

Ob tako hitro prepoznavni evidenci za proizvajanje in širjenje medijskega sovraštva (ali bolje: sovraštva s pomočjo medijev), ki ostaja prezrto in nesankcionirano, je katerakoli podrobnejša in natančnejša preiskava že skorajda vnaprej obsojena na posmeh in zamah z roko.

Lep zgled tega je morda lahko nastop muftija v Odmevih s Slavkom Bobovnikom, ki je bil v vrsti medijev hitro zlorabljen in zmanipuliran v nekaj, česar Nedžad Grabus nikoli ni rekel. Samo zato, znova, da bi izzvenelo v prid iskalcev sovražnika v muslimanih.

Muftiju zelo na široko pripisana izjava – video insert je bil pravi hit na socialnih omrežjih in širše  – je bila, da bo Slovenija bo čez 20 let večinsko muslimanska. Izbruh prebujenega strahu, sumničenj in sovražnega odpora je bil nato zelo pričakovan naslednji korak.

Težava je seveda v tem, da mufti ničesar takšnega ni rekel. Tukaj je prepis njegovih besed v celotnem kontekstu (povzeto po Slovenskih novicah):

»/…/ Ne bomo dovolili tega, da nam vedno govorijo, da smo vsi enakopravni pred zakonom. Ko pa pridemo mi in poskušamo doseči določene pravice, potem čakamo več kot 40 let na to. Veliko je primerov in mislim, če hočemo graditi resne družbene odnose, potem moramo govoriti tudi o tem, kakšni so problemi, s katerimi se soočajo tudi mlajši ljudje, ki imajo slovensko identiteto in so muslimani. Mi smo starejša generacija. Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali, smo si zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo, 20 let večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji. In zato je zelo pomembno za širšo družbo, da razume, za kaj sploh gre, ko govorimo o islamskem kulturnem centru in naši identiteti v Slovenji.«

Za napačno razumevanje je ključen tale muftijev stavek: »Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali, smo si zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo, 20 let večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji.« Med drugimi je takšno branje prevzel in nato še razširil Janšev portal Nova24TV.

Nova24 mufti Grabus večina

Toda poanta povedanega je pri muftiju drugačna, preprosta: ko govorimo o džamiji in muslimanskem centru, se moramo zavedati, da gre za »naše«, slovenske državljane. Da so to ljudje, ki takšno državljanstvo sprejemajo in želijo biti del tukajšnje identitete. Trditev je torej:

(1) Čez 20 let bo večina muslimanske skupnosti v Sloveniji takšne, da bodo to slovenski državljani.

Edina možna in izrečena razlaga (1) pa je bila preslišana in zmanipulirana v drugo smer (2). Kar so slišali ali želeli slišati tisti, ki so napadli muftija, je naslednja trditev:

(2) Čez 20 let bo večina (državljanov) muslimanske oziroma islamske skupnosti (v Sloveniji).

Prvi stavek se očitno nanaša na državljanstvo pripadnikov muslimanske skupnosti v Sloveniji čez 20 let: subjekt so pripadniki muslimanske skupnosti. Drugi stavek se očitno nanaša na opis, po katerem bo »večina«, namreč prebivalstva, prevladala in ta bo pripadala muslimanski skupnosti: subjekt je celotno prebivalstvo.

Vidimo lahko, da je druga, konspirativna in hujskaška interpretacija možna le, če je dekontekstualizirana in fokusirana na to, da razume izraz »večina« kot hegemonsko prevlado pripadnikov muslimanske skupnosti v državi. V resnici pa je smisel Grabusovih besed lahko enoznačno povzet le po prvem branju: »večina« pripadnikov muslimanske skupnosti bo imela čez 20 let slovensko državljanstvo.

Samostalnik »večina« je torej uporabljen v dveh pomenih, kot ekvivokacija. Če v prvem primeru jasno referira, pa v drugem ni tako: del stavka »večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji« se tendenciozno, ob predpostavljeni slabi slovenščini in iskanju ohlapnejšega branja zaradi nje, interpretira kot »večina prebivalstva«. Skratka: večina prebivalstva naj bi bila čez 20 let pri nas islamskega.

In šele na tej in sorodnih podlagah, zavestnih in hotenih dekontekstualizacijah in ponaredbah, je nato konstrukt o dominaciji muslimanov v Sloveniji lahko uspešen. Seveda pospremljen s smrtno dozo islamofobnih občutkov in njihove medijsko podprte diseminacije.

Če v Islamski skupnosti v Sloveniji opozarjajo na hujskanje in pri tem kažejo s prstom na medije, imajo zelo evidentno popolnoma prav.

Ministrica kot lovec na (plišaste) medvede

Na Planet.si imajo smisel za zabavnost: vzamejo novico STA, jo prikrojijo v naslovu in v foto dodatku, nakar dobimo alternativno narativo s poudarkom, kako je ministrica za okolje tako rekoč osebno postala lovec na medvede, ki so, ker sledi še en, dejansko nekaj takšnega kot plišaste igračke za otroke in odrasle z navadnimi potrebami. Posnetek zapisa na portalu je videti takšen:

Irenca Majcen odstrel medvedov

Začetna novica nosi drugačen naslov:»Za odvzem iz narave predvidenih 109 medvedov in sedem volkov«, pa tudi na fotografiji nas pozdravlja neplišasti medved. Agencijska vest seveda govori o rjavem medvedu kot v Sloveniji zavarovani vrsti, ki pa jih bo treba odstreliti. Kar so storili novinarji, je personalizacija nove odredbe oziroma pravilnika, ki ga je podpisala ministrica za okolje in prostor Irena Majcen:

Iz narave bo v obdobju od 1. oktobra letos do 30. septembra prihodnje leto predvidoma odvzetih 109 rjavih medvedov in sedem volkov. Za odstrel je predvidenih 89 medvedov, preostalih 20 predstavljajo predvidene izgube. Tako predvideva spremenjeni pravilnik, ki ga je sprejelo ministrstvo za okolje in prostor, ki ga vodi ministrica Irena Majcen.

Večina, 72 medvedov, bo odstreljenih v osrednjem območju populacije medveda, gre za dele kočevsko belokranjskega lovsko upravljavskega območja, Notranjske in zahodno visoko kraškega lovsko upravljavskega območja.

Fotografija želi biti sugestibilna: medvedi so vendar človekov največji prijatelj, ki ga je treba objeti. Pa četudi plišastega. Ker takšnih pa se res ne strelja. Normativna in vrednostna komponenta iz naslova prispevka v obliki personalizacije odgovorne osebe, ki strelja, je zdaj končno dobila svoj smisel: kruta je ta ministrica, ni kaj.

STA medvedi Majcen

Grandstrategija za begunskim valom: poskus osvojitve Evrope

Politično fantazmagorijo ob begunskem valu v Evropi doma in v tujini velikokrat obvladuje misel, da smo priča načrtni islamizaciji Evrope. Vse, kar se odvija pred mano, je dobro premišljena igra z natančno določenimi cilji. Zato ne smemo niti za trenutek nasesti svojemu sočutju in človeškim stiskam ljudi, ki jih spremljamo.

Domači protagonisti navedene silno uspešno diseminirane ideje so jo velikokrat pripravljeni artikulirati po kakšnih anonimnih forumih in spletnih komentarjih, seveda tudi v gostilniških gučih, medtem ko s piedestala izobraženih avtorjev in piscev, še manj seveda univerzitetnikov, prihajajo bistveno redkeje. Če že, potem je teza o premišljeni, ne spontani islamizaciji Evrope običajno skrita v številne forme večje ali manjše zaskrbljenosti desnice ali npr. teologov za krščanske korenine Evrope in njeno prihodnjo identiteto. Se pravi: zakamuflirana je v neko previdno »skrb« za nas, ki ne figurira kot neposredna kritika Drugega. Zato, ker si ne upa izpasti brezčutna in nečloveška.

Eno redkih izjem v tem pogledu predstavlja kolumna dr. Damirja Črnčeca v Reporterju. Ne samo, da v njej avtor ni bil niti malo zadržan v svojih povsem neargumentiranih analizah, ampak je v svoji diagnozi naredil celo nekaj dramatičnih korakov več, kot bi pričakovali od najbolj drznih političnih komentatorjev. Šel je vse tja do teze, da bo Slovenija spet potrebovala naborniško vojsko, ki nas bo obranila pred sovragom. Ker je avtor pomemben predstavnik pomembnega dela slovenske politike, bivši direktor Sove, ozek sodelavec Janše (ki je njegov omenjeni zapis tudi retvital), predsednik njemu namenjenega Odbora2014, doktoriranec z zaposlitvijo na pravoverni fakulteti, imajo njegova stališča nesporno določen odmev in nenazadnje tudi politično ali strankarsko podporo.

Črnčec invazija enoumja Reporter

Invazija in poskus osvojitve Evrope

Črnčec begunski val oceni za »invazijo« oziroma množično prodiranje, za napad na »krščansko trdnjavo Evrope«, za sodobne turške vpade, o katerih je nedavno govoril in požel kar nekaj posmeha.

Zaman, kajti njegova kolumna predstavlja podrobnejšo elaboracijo iste teze, v katero očitno čvrsto verjame. Po njegovem smo se namreč znašli v »tretjem poskusu osvajanja Evrope«, za katero se skriva »granstrategija« (domnevam, da v besedilu manjka kakšna črka), nič manj kot popoln poskus uničenja z antiko oplemenitenih judovsko-krščanskih korenin Evrope. Kdor se bo torej zoperstavil beguncem, se bo zoperstavil samopohabljenju naše lastne zgodovinske biti.

Pričakovano, tako kot predsednika vlade, tudi avtorja zato skrbijo varnostni vidiki (v tem zoženem smislu) in je zaskrbljen zavoljo »neenotnosti skupne zunanje, varnostne in obrambne politike Evropske unije.« Isti skupni sovražnik bi, skratka, terjal od vseh sodelovanje in skupen enoten nastop v borbi proti njemu. Kar pogreša, je torej odločen nastop proti tistim, ki načrtovano prodirajo v naše sredine, da bi osvojili evropsko trdnjavo, medtem ko mi stojimo pri miru in tiho dopuščamo izginjanje svojih evropskih korenin.

Črnčec turški vpadi

V naslednjem koraku Črnčec izrecno izpostavi ne zgolj dejstvo, da so trume beguncev instrumentalizirane za potrebe okupacije islamskih skrajnežev in vzpostavitve kalifata ali da se pred našimi očmi odvija komplot nepredstavljivih dimenzij, zarotitveni načrt, temveč da se nam dogaja »četrti totalitarizem«, ki seže seveda tudi v Ljubljano, vse do financerjev islamskega centra:

Praksa kaže, da z migracijami prihaja tudi do širjenje islamskega radikalizma. V islamu kalifata so najmanj vredne ženske in pripadniki manjvrednih skupin, kot so ateisti, anarhisti ali v njihovih očeh pogani jazidi, lahko jih mučijo in množično pobijajo, ženske in otroke zasužnjujejo in uporabljajo kot spolne sužnje ali novodobne janičarje. Podoben odnos imajo tudi do Judov. Kristjane se lahko preganja, množično muči in sili v prestop v islam. V posameznih primerih pa se jim »blagohotno« dovoli, da živijo na območju kalifata, vendar plačujejo posebne davke, trpijo zaradi omejitev ter ne »žalijo« čustev muslimanov. V praksi to pomeni, da so podljudje, ki jih lahko pravoverni za vsakim vogalom ponižujejo. Novi, četrti totalitarizem s starimi vzorci. Seveda ni celoten islam takšen, območje bivše skupne države je bilo znano po najbolj zmerni obliki islama. Legitimnost sodobnega islama je odvisna od njegovega odnosa do radikalnega džihadističnega islamizma. Aktivno zoperstavljanje temu je in mora biti edina pot. Odstranjevanje plakatov s stopnišč cerkva pač ni del te poti. Dejstvo je, da se je zmerni islam v zadnjih desetletjih precej spremenil z negativnimi, radikalnimi vplivi iz Egipta, Savdske Arabije, Irana in Katarja. Tega Slovenci poznamo kot glavnega financerja islamskega centra v Ljubljani.

Evropski imperij bo propadel, sledi tema

Črnčec ne samo, da nam v živahnih barvah slika nekakšen huntingtonski spopad civilizacij, ki je že zajel evropski kontinent, strah ga je tudi lastnih šibkosti. Nismo zgolj »zapadli v udobje navidezne neskončne varnosti, da varnost jemljemo kot nekaj samoumevnega«, ampak nas uničuje tudi demografija: staramo se, sovražnik pa se ne. Vedno manj nas je, še pravi, zato nas čaka neusmiljena faza iztrebljenja. Ker ne bomo poskrbeli zase, se bo na družba pomehkužila in zato že zdaj spominja na rimsko družbo pred propadom imperija, migranti so dejansko barbari:

Varnost so jim zagotavljali migranti, barbari, ki so nato postali gospodarji in v zadnjem stadiju povzročili kolaps celotne civilizacije. Rimski civilizaciji so sledila stoletja in stoletja teme.

Nepredirna tema, ki bo sledila, če ne bomo spregledali skrite vzvode migrantske invazije in spremenili odnosa do varnostnih problemov Evrope, bo dokaz temu, da nam ni uspelo ohraniti naše civilizacije, kajti »z islamom v radikalni obliki ni mogoče iskati kompromisa«.Ukrepi, ki so potrebni, so med drugim ustavitev financiranja islamskih idej (verjetno tudi islamskih centrov, npr. v Ljubljani) in seveda uvedba naborniške vojske širom Evrope, tudi pri nas:

Tretji vzporedni korak je preprečitev zunanjega financiranja radikalnih islamskih idej pri nas ter hkrati dodatno financiranje ključnih varnostnih institucij. Evropa je skorajda popolnoma uničila svoje vojske in oslabila policijo. Verjetno bo treba ponovno razmišljati o uvedbi naborniške vojske, tudi v Sloveniji. Četrti, nujni korak bo razreševanje konfliktov in migracijskih potreb na kraju samem. Nekatere vrste vojaškega posredovanja bodo verjetno nujne za blaženje pritiskov na Evropo. Ideje, strategija, o katerih se sliši, spreminjanja Balkana v migrantsko čakalnico, nekakšno novo vojno krajino postaja za nekatere ena od možnosti za razreševanje evropskih dilem.

Medijski totalitarizem

Ob vseh preprekah, ki nas čakajo ob islamizaciji Evrope, seveda zaradi lastne neprevidnosti in slepote, Črnčec odkriva tudi medijsko zaroto – kot sem že velikokrat opozoril, se ta nenehno močno prepleta s paranoidnimi konstrukcijami in generira željo po njihovem obvladovanju.

Po mnenju avtorja seveda mediji ustvarjajo zgodbe na selektivne načine. Zato premišljeno ne želijo razlikovati med begunci in ilegalnimi migranti, nadalje molčijo glede teroristov med njimi, ne želijo poročati o »pustošenju«, ki ga begunci puščajo za sabo (očitno je ta težek izraz uporabljen za smeti, ki ostajajo za njimi). Novinarji premišljeno delujejo proti Evropi – toda kakšen motiv bi za to imeli? Najbolj boleča selektivnost pa je po njegovem znamenje totalitarizma: v spletnih komentarjih se odvijata blokada in cenzura:

Totalitarne cenzorske navade težko umirajo. A ljudstvo se ne da. Svobodo govora izraža drugje in tam pač bolj intenzivno. Nazadnje je treba poudariti, da je ustavna kategorija svoboda govora ena največjih demokratičnih pridobitev, da ljubezen do svojega naroda ni nacionalizem, ksenofobija ali sovražni govor, temveč pozitivno čustvo domoljubja. Sovražni govor pa instrument zagovornikov sodobnih totalitarizmov, s katerim si poskušajo ugrabiti svobodo izražanja, ki nam jo zagotavljata ustava in osvobojena Evropa, ki je premagala tri totalitarizme. Najvišja in najtežja oblika sovražnega govora je namreč razglašanje misli in idej svobode govora za sovražni govor. Samo v totalitarizmu ni prostora za svobodo govora, pač pa samo za tiste, ki se čutijo poklicane, da to svobodo preganjajo.

Na koncu Črnčec znova zabrenka na patriotska čustva, preventivno cenzuro sovražnega govora pa prezentira kot totalitaristični napad na njegovo svobodo in eno izmed manifestacij četrtega totalitarizma, ki se nam dogaja sredi Evrope: islamskega. Po nacizmu, fašizmu in komunizmu. En dokaz več, da so naše medije ugrabili islamski fundamentalisti. Perverzija o svobodi govora je uspešna seveda ob napačni podmeni: da je ta absolutna kategorija brez svoje meje. Da sovražnega govora ni, da obstaja zgolj absolutna pravica do izražanja. Vendar takšna ni nobena pravica. Če danes ustavljamo sovražni govor s preventivno blokado, pa se teorije zarot uspešno širijo še naprej. Brez njih.

Ivan Radan kot novinarski heroj in prvi humanist

Vsaj polletni val nenavadnih novinarskih simpatij do zdravnika Ivana Radana se morda počasi končuje. Ali pa tudi ne. Nekdo, ki so ga na začetku ob izbruhu zgodbe povzdigovali v prvega domačega humanista med domačimi belimi haljami, ker si je drznil izvesti pri nas v cehu silno nepriljubljeno evtanazijo, je žel odobravanje in nato še zgražanje nasprotnikov evtanazije kakšen teden, potem pa je prvoten fokus čez noč dramatično splahnel – danes je osumljen umorov sedmih bolnikov na nevrološki kliniki, ponarejanja listin, zlorabe položaja in še česa, skupno 24 kaznivih dejanj. Ni pomagalo, naklonjenost je pri številnih ostala. V nadaljevanju me bo zanimalo, od kod takšna evforičnost – evidenco navajam spodaj – in kako so nekateri novinarji postavili sebi in nam nepričakovanega idola.

Po prvem valu napačnih domnev, da se nam je pripetila morda prva pravcata evtanazija, česar mediji skupaj z javnostjo res niso mogli vedeti, je sledila nenavadna, na trenutke že kar šokantna solidarizacija z menda čutečim zdravnikom velikega srca, polna znova nepreverjenih podatkov in izrekanja simpatij do njega predvsem v želji, da se izpostavi slabo delovanje UKC in sramotno stanje v našem zdravstvu. Morda prava intenca, vendar napačna pot.

Radanov načrt, da svoje skrajševanje življenj pacientom, ki je morda bilo ubijanje, pojasni s provokacijo, s katero je menda želel opozoriti na nevzdržne razmere na kliniki, predvsem, kot je sam povedal v Odmevih, zaradi slabe komunikacije med zaposlenimi, je očitno bil dokaj uspešen, marsikoga je prepričal. Pojasnilo, da je kalij spuščal mimo žile, ne v paciente, pa je zbudilo prve dvome, ne pa tudi odgnalo vseh simpatij do njega.

Radan POP TV načrtoval umore

Nedvomno bo zadeva (ali afera) Radan verjetno obveljala za eno najbolj razvpitih in frekventno obdelanih v letu 2015; velik del njenega življenja in perturbacij so pravzaprav ustvarili kar novinarji sami. Zato znova preseneča – ali pa tudi ne, če nimamo nobenih pričakovanj – kako malo slehernega samopremisleka je bilo doslej vloženega v kritičen pretres njihove vloge in sokreiranje informacij in razlag ob dogajanju v njej. Skrbna analiza bi lahko razkrila nekaj izjemno pomenljivih simptomov domačega novinarskega posla.

Radan kot heroj in nedolžna žrtev

Čeprav so mediji lahko kar hitro iz prvih ugotovitev nadzorov na nevrološki kliniki in na podlagi drugih podatkov zaslutili, da zdravnikovi motivi niso tako močno plemeniti, saj se je prvotna ocena o evtanaziji nagloma sprevrgla v prepoznanje, da je zdravnik svoje paciente morda preprosto serijsko moril, so v svojih presojah in sodbah raje velikokrat dali prednost sočutju – kar pomeni, da so raje podvomili v vodilne v UKC in kriminaliste kot v osumljenca. Splačalo bi se analizirati, kako so mediji poročali o Radanu v fazi diskurza o prvi evtanaziji pri nas in kako se je isti diskurz obnašal ob prehodu v drugo fazo, ko je bila teza iz prve zavržena. Morda je del novinarske heroizacije zdravniškega lika bil izpeljan prav iz zgrešenega orisa v prvi.

Poglejmo si daljši odlomek nekaterih navedkov, ki  Radana prikazujejo kot odvečno demoniziranega heroja, kot žrtev, vredno polnega sočutja, tragičnega in nedolžnega posameznika z veliko dušo in srcem, nad katerim se izvaja linč. Kot nekoga, ki se je zgolj trudil izboljšati razmere in komunikacijo, ne pa moriti, ki ga je sistem zlomil in je začel jemati pomirjevala.

Navajam tiste, katerih avtorji so se mi zdeli med bolj pogumnimi, a širša evidenca bi nakazala bistveno bolj  množične trende, morda za kanček manj odkrito artikulirane v podporo priprtemu zdravniku in manj pocukrano patetične. Krepki poudarki so moji:

Ivan Radan je v resnici tragičen lik človeka, ki ga vrtinči življenje skozi delo, delo in še enkrat delo. Ko se je leta 1993 kot puhasti mladenič, gimnazijec, smelo vpisal na študij medicine, si ni mogel predstavljati, kaj vse ga čaka. (Milena Zupanič, Delo)

V intervjuju za Delo je januarja dejal, da je insceniral dogodek s smrtonosnim kalijem, da bi dosegel interni pogovor s kolegi. Pretresljivo. Tudi če bi se izkazalo, da je bil to bolj izgovor za »umore iz morilske sle«, kot so kaznivo dejanje ovrednotili kriminalisti, je želja po pogovoru osnovna človekova potreba. (Milena Zupanič, Delo)

»Precej raziskovanja je odkrilo nove podrobnosti, ki še najbolj kažejo na to, da je medijsko že linčani in od kolegov obsojeni zdravnik Ivan Radan bolj žrtev kot pa storilec zločinov, ki mu jih očitajo,« piše revija Jana. … Avtorica članka opozori, da bralke in bralci o Radanu niso povedali nič slabega. Še več, zatrdili so, da je bil zdravnik z dušo. V njem so videli zadnjega, ki bi lahko kogar koli umoril. (Slovenske novice, citirana Jana)

S tihim pristankom na demonizacijo zdravnika, ki naj bi bil po vsesplošni histeriji na smrt bolne predčasno pošiljal na drugi svet, je (ministrica) pristala na molk o mnogih vprašljivih zdravniških odločitvah ob koncu življenja. (Dragica Korade, Večer)

O nevzdržnosti razmer, v katere so pahnjeni umirajoči, je od januarja, ko so nam zdravnika Ivana Radana prvič predstavili kot zadrogiranca in morilca, priplavalo na površje javnosti kar nekaj neprijetno konkretnih dejstev. (Dragica Korade, Večer)

Veliko manj tvegano igro bi se Radan šel, če bi besede uporabil kot drugačno orožje. In postal žvižgač. Morda bi mu zaradi tega grozili z izgubo službe, ki jo je zdaj tako in tako izgubil. A zdaj mu grozi še zapor. Poleg tega zdaj nihče z njim ne simpatizira. Zameril se je javnosti vsaj zaradi moralno nedopustne igre, ki se jo je šel z umirajočim bolnikom. (Jana Juvan, Večer)

Ivan Radan je še vedno nedolžen. Vse dokler se mu ne dokaže krivda. Iz poročil, ki jih dnevno objavljajo mediji, ni zaznati njegove krivde. Vsaj doslej za to ni bilo nobenega trdnega dokaza. (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

Na podlagi dejstev, ki so omenjena in navedena zgoraj in v medijih, je jasno, da edini krivec (če je sploh krivec) ni Ivan Radan. On se je le zlomil v zdravstvenem sistemu, ki že dlje časa kaže znake hude bolezni.  (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

Glasnika ne smemo kaznovati, ker sporoča slabo novico. Glasnika je treba častiti. (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

V nadaljevanju bom razložil okoliščine in dejanska ozadja, ki Radana kažejo kot žrtev. To seveda ne pomeni, da so čisto vse obtožbe na njegov račun lažne. Dejstvu, da mu je izgorelost na delovnem mestu pustila tudi določene psihične posledice, verjetno nima smisla oporekati. A bilo bi skrajno nekorektno in neprofesionalno, če bi Ivana Radana označil za odvisnika od pomirjeval. Vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL) in nekateri mediji, predvsem Dnevnik, so si privoščili ravno to. Človeka so – ne glede na jasne zakonske določbe glede omejene pravice do vpogleda v zdravstveni karton – javno diskreditirali kot psihičnega bolnika, odvisnika od tablet, takorekoč narkoman. Domneva nedolžnosti za gospoda Radana ne velja. (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Doktor Radan je zaradi prostorske stiske in premalo bolnišničnega osebja – namesto treh sester na enega pacienta so bili trije pacienti na eno sestro – počasi izgubljal bitko z institucijo, ki v svojem nazivu nosi zveneči naziv univerzitetna. Ni mu uspelo izboljšati komunikacije med zdravniki, osebjem in vodstvom. Pisal je pisma, opozarjal in poskušal narediti vse za boljše razmere. (…)

Intenzivna terapija, kjer se je vsak dan srečeval z umirajočimi, je vplivala na njegovo psihofizično stanje. Pogosto je bil v zdravniški halji tudi po tri dni, izčrpan in s kompleksom Don Kihota, ki se bori z mlini na veter. (…)

O tem, da je bil Ivan Radan dober zdravnik, ni nobenega dvoma. Ko to pišem, mi pred oči prihaja prizor iz filma Filadelfija, kjer na smrt bolni Tom Hanks na sodišču išče pravico, ker so ga nekdanji odvetniški kolegi in partnerji odpustili, ker je imel aids. In ker je bil homoseksualec. Tudi dr. Radan je v prenesenem smislu na smrtni postelji, kajti še vedno mu resno grozi obtožnica za umor umor sedmih pacientov, zaradi česar mu teoretično grozi višja zaporna kazen kot serijskemu morilcu Metodu Trobcu. Morda celo dosmrtni zapor. (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Doktor Radan ni bil samo dober zdravnik v profesionalnem smislu, ampak je bil tudi zelo človeški. Za naše razmere nadpovprečno človeški. Prav ta predanost poklicu ga je zaznamovala že v mlajših letih, ko je kot študent pol leta delal kot prostovoljec v Zambiji in o zastrupitvah v Podsaharski Afriki napisal tudi znanstveni članek. (…)

Utemeljeno torej domnevam, da so docela izmišljene tudi tiste obtožbe na njegov račun, ki govorijo o morilski sli. Tistim, ki ga poznajo in so kdaj delali z njim, se zdijo absurdne. Vendar so po svoje logične, kajti mafijski sistem, ki je Radana prepoznal kot idealnega grešnega kozla, ga po hitrem disciplinskem postopku izpljunil in nato medijsko demoniziral, mora na vsak način zabrisati sledi, zaščititi doslej nedotakljive kadre in še posebej poskrbeti za finančne tokove, zaradi katerih vsako leto v UKCL umre bistveno več kot zgolj sedem pacientov.  (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Kaj imajo skupnega Milena Zupanič, Dragica Korade, Jana Juvan, Dejan Steinbuch, novinarji Jane in Živojin Stevanović, slednji resda »zgolj« zdravnik, ki pa so mu uredniki odmerjali nenavadno veliko pozornost?

Gotovo to, da se zdijo njihova prepričanja neutemeljena, celo groteskna in na meji možnega. Da izrekajo nenavadno veliko sočutnost in simpatije do zdravnika, ga rišejo kot grešnega kozla, poteptano žrtev, hrabrega žvižgača, ki se je uprl zdravniškemu mafijskemu sistemu. Da se posledično obravnavajo za kriminalistični in medijski konstrukt ocene o umorih, zadrogiranosti in zasvojenosti, policijskim in drugim interpretacijam o Radanu pa ne verjamejo. Tudi če so zagovorniki pravice do evtanazije in je naklonjenost morda motivirana z njo, je po zbranih podatkih njegovo ravnanje bilo vse kaj drugega.

Da v dilemi »Ali ima prav Radan ali pa vodstvo UKC in kriminalisti« manifestirajo več dvoma v slednje kot v svojega heroja. Zdi se, kot da so padli na izpitu iz osnovne novinarske metodologije: da bi obsodili nepravilnosti v UKC in oddelku za nevrologijo, še ne rabite izrekati simpatij z nekom, za kogar tožilci domnevajo, da je morilec. Če bodo podobni avtorji želeli svojo pristranskost skrivati za domnevo nedolžnosti osumljenega, tega ne moremo jemati resno.

Ob nekaterih neposredno hvalilnih tonih novinarjev si velja morda zaradi nekaterih miselnih značilnosti posebej zapomniti zaščitniško pisanje novinarke Večer Jane Juvan. Interpretacija avtorice je več kot bizarna, lahko bi dejali, da že perverzna: izhaja iz premise o dobrih namenih zdravnika, ki pa se je, tako rekoč po nepotrebnem, šel »tvegano igro« (beri: ubijal) in sebe spravil v nevarnost – pri čemer izgubo službo in nato še zapor postavlja višje od primerjalnem vrednotenju od samega življenja, ki ga je drugim jemal. Prepoznanje slabe odločitve (za ubijanje!) vidi tudi v tem, da zdaj z zdravnikom nihče več ne simpatizira (razen očitno nje same) in na koncu s stisnjenimi zobmi, kot da bi to ne bilo v nasprotju s tem, kar je povedala, v njegovem ravnanju celo zazna »moralno nedopustne igre«.

Seveda si bolj prijazen evfemizem za to, kar je Radan po mnenju ljubljanskega tožilstva storil, namreč moril, že skoraj težko predstavljamo. Da o tem, da se je v zadevo vključilo tudi specializirano državno tožilstvo, posebej ne govorimo. Podobno kot je trditi, da je res škoda, da je ubijal, ker zdaj več nihče ne simpatizira z njim, že skoraj stvar popolne izgube občutka za pieteto.

Radan SN linč

Radan kot hladnokrven morilec

Zadnji podatki, izpeljani iz izrednega nadzora na nevrološki kliniki, govorijo vedno bolj ne samo o nekom, ki je drugim jemal življenje iz neke patološke strasti, ampak vedno bolj tudi o tem, da so bili ti umori precej skrbno načrtovani. Poročilo o nadzoru je javno dostopno, komisija je pregledala najmanj 3700 strani listinske dokumentacije, ki jim jo je predložil UKC Ljubljana, ter opravila 21 razgovorov.

Najmanj devet bolnikov naj bi, kot smo že slišali, Radan tudi fotografiral, pomanjkljivo oblečene, nezavestne in brez soglasja, dejanja naj bi predhodno načrtoval. Ne le, da so bili uporabljeni preveliki odmerki kalija, uporabljal naj bi morfin, ni odrejal obdukcij, v najmanj enem primeru naj bi to storil na pacientu že naslednji dan po hospitalizaciji in takoj obvestil sorodnike, da se pridejo posloviti, osumljen naj bi bil ponarejanja cele vrste listin, saj se denimo nikoli ni zdravil na Dunaju, kar so potrdili tudi avstrijski kriminalisti. Imamo novinarji res dobre razloge verjeti, da so vse te domneve popolnoma izmišljene?

V kakšnem stanju je zdaj medijska konstrukcija, po kateri je Radan zgolj žrtev sistema, hvalevreden borec in žvižgač, ki se bori proti nepravilnostim, demonizirani zdravnik? Če so našteti novinarji konsistentni svojim stališčem, bodo morali znova zamahniti z roko in podvomiti v podatke.

In tako se zadeva Radan sprevrača v prvovrstno afero nenavadne novinarske pristranskosti in neobjektivnosti, pri kateri smo namesto običajnega suspenza in zadržanja mnenja (epoche) videli vse kaj drugega.

Najmanj, kar bomo smeli pričakovati je, da se omenjeni avtorji, če se bodo vse obtožbe izkazale za resnične, svojim bralcem iskreno opravičijo.

Steinbuch Rada škoda

Laibach med provokacijo in promocijo

Zdaj, ko je do neba medijsko napihovani glasbeni dogodek leta končno minil, bi se lahko vprašali: kaj točno se je zgodilo pred našimi očmi, odlična samopromocijska gesta Laibacha ob menda ekskluzivnem obisku Severne Koreje brez kakršnega koli konceptualnega okvirja in cilja, ali pa morda še ena imenitna subverzivna provokacija, kar je večina od benda s takšno kilometrino in reputacijo tudi pričakovala?

laibach odzivi mmc

Bojim se, da je se zgodilo prvo. Če smo čakali na konec te naporne medijske poročevalske prakse, ki bo morda po prihodu domov le razkril kakšno dobro varovano skrivnost, je za vsem skupaj ostal nek po objektivnih kazalcih sodeč relativno skromen koncert brez presežkov in kopica brezidejnih komentarjev Ivana Janija Novaka o tem, kaj sploh početi v Severni Koreji:

»Šov smo naredili iz radovednosti in zato, ker verjamemo v splošno človeško komunikacijo. Če delamo šove po svetu, recimo v ZDA, zakaj jih ne bi še v Severni Koreji?« (…)

Ivan Novak iz Laibachov je ob pristanku na letališču povedal, da so v Severno Korejo prišli, da bi se česa naučili in po navdih ter da se bodo pustili presenetiti. Zelo jasno določenih scenarijev ni.

Drugače rečeno: puhlice in floskule, ki po sebi prezentirajo izpraznjenost in nedomišljenost misije. Če so šli oddelat samo še en koncert, čemu tolikšno napihovanje? Laibachi kot dalajlama, ki verjame v človeško komunikacijo in verjetno tudi srečo, kot nadebudni šolarček, ki dela šov iz radovednosti, kot ostareli genij, ki čaka na inspiracijo in je ne dočaka?

Ko je pobudnik gostovanja, norveški kulturni aktivist Morten Traavik, z izkušnjami umetniških akcij in dobrimi zvezami pri tamkajšnji oblasti, duhovičil o tem, da »Severna Koreja potrebuje Laibach in da Laibach potrebuje Severno Korejo«, se je ta piarovska izvotlenost le še potrdila. Da ata paše na mamo?

Smisla in pomena v dveh ali treh mesecih skupnega medijskega časa ni bilo od nikoder. Ob finalu se kritična recepcija ni razživela; da ima rezervirano mnenje, milo rečeno, so v rekapitulacijah dogodka navedli kot izjemo le nemški tednik Spiegel. Žal mi je bližje njegov pogled kot napuh večine samozadovoljnih Slovencev, da o medijih niti ne bi, ki iz nostalgije in patriotskega resentimenta ne zmorejo zmernejšega pogleda na dogajanje:

“Če je to tista subverzija, o kateri so Laibach vedno sanjali, potem lahko skupina na svoj nastop v Pjongjangu gleda kot na maščevanje zgodovine nad svojim lastnim koncem,” je svoj članek o slovenski skupini končal Spiegel.

Zgodovina si sicer vendarle vzame nekaj več časa za pridržanje svojega maščevalnega zrcala. Seveda so in bodo številni stregli z neko nadpomenskostjo, z razbiranjem intence benda v njeni brezintencionalnosti, z iskanjem močne subverzivnosti v njeni odsotnosti. Vendar bi se morali za večjo prepričljivost močneje potruditi. In ja, če so slovenski mediji poročali, da je Laibach navdušil Severno Korejo, potem velja tudi obratno. Kot je pojasnil Novak fascinirano:

»Ljudje so neverjetni. Ni ene same skepse in enega samega cinizma. Povsem nedolžni so, odprti in čisti. Doslej nisem srečal enega samega grdega človeka. To je utopija, ki očitno deluje. Ljudje plešejo na cesti, se dotikajo z rokami, moški in ženske so med seboj izjemno spoštljivi. Njihovi odnosi so harmonični brez sleherne moške dominacije. Nobene pornografije ni nikjer in v enem tednu nismo naleteli na ničesar opolzkega ali vulgarnega. Vse je ena sama fascinantna lepota ljudi.«

laibach severna koreja sta

Domači mediji, resni in tabloidni brez razlike, so v en glas neumorno brez sleherne distance na dnevni ravni očarano opisovali vsak detajl in korak laibachovcev v Koreji. Kot da bi Rolling Stonesi imeli ekskluziven poslovilni nastop v Stožicah. Prešteti članki dosegajo trimestno številko. In ne šele ob obisku, mediji so bili polni detajliranih napovedi že mesece pred dogodkom, dobesedno so člane pospremili tudi na letalo. Z eno izjemo: Janševi medijski sateliti so se spustili v ideološko-politični spopad in pljuvanje po Laibachu izkoristili za svojo partikularno agendo boja proti (komunističnemu) totalitarizmu, klanjanje režimu in celo Milanu Kučanu. Brez veze. Neuspeh nima političnega predznaka, ne gre za deplasirani očitek, da Laibach podpirajo nek totalitarni in nedemokratični režim, ampak povsem umetniškega in konceptualnega.

Če je Spiegel – praktično edina kritična izjema – označil Laibachov nastop za slabo in ponesrečeno šalo in poskušal videti njihov smisel v 80-ih, ko je takšen »Disney totalitarizem« imel svoje učinke na jugoslovanske komuniste, potem danes, in tu se ne strinjam z novinarji nemškega tednika, ne gre le za to, da se je neka forma umetniškega projekta izpela in dobila »pridih nečesa obupanega, brezdušnega« in »postala prazna gesta, provokacija, ki je že dolgo tega ostala brez naboja«.Ne, Laibachov nastop v svoji nemišljenosti in brezidejnosti ni bil videti niti provokacija, protagonisti pa se niso niti trudili, da bi ga predstavili kot takšnega, kaj šele, da bi jim uspelo. Nič čudnega, ker po moje niti ni bil.

V resnici me je skrbelo že lani, ko so Laibachi na slovenski turneji uspeli iz blizkega totalitarnega koncepta sproščenosti, pisanega na njim na kožo in domače razmere, potegniti zgolj profanizirano enodimenzionalno zabavo. Barvitost pojma v ideološkem segmentu na zaslugi Janševe oblasti so reducirali na čisto hedonistično praznino.

In tudi njihove izjave ali opazke s prizorišča v Pjongjangu so prej zvenele kot benigne observacije naključnega turista na Fox News. Več sreče prihodnjič, kajti videli smo prejkone nedomišljeno promocijsko dejanje nekoga, ki se morda res v zatonu svojih moči ne spomni ničesar res kreativnega in dobro ve, kako manipulabilno nereflektirani so lahko površni mediji, da tega niti ne bodo opazili. In ker to spoznanje ni njihovo, jim ne bomo šteli za velik dosežek.