Laibach med provokacijo in promocijo

Zdaj, ko je do neba medijsko napihovani glasbeni dogodek leta končno minil, bi se lahko vprašali: kaj točno se je zgodilo pred našimi očmi, odlična samopromocijska gesta Laibacha ob menda ekskluzivnem obisku Severne Koreje brez kakršnega koli konceptualnega okvirja in cilja, ali pa morda še ena imenitna subverzivna provokacija, kar je večina od benda s takšno kilometrino in reputacijo tudi pričakovala?

Bojim se, da je se zgodilo prvo. Če smo čakali na konec te naporne medijske poročevalske prakse, ki bo morda po prihodu domov le razkril kakšno dobro varovano skrivnost, je za vsem skupaj ostal nek po objektivnih kazalcih sodeč relativno skromen koncert brez presežkov in kopica brezidejnih komentarjev Ivana Janija Novaka o tem, kaj sploh početi v Severni Koreji:

»Šov smo naredili iz radovednosti in zato, ker verjamemo v splošno človeško komunikacijo. Če delamo šove po svetu, recimo v ZDA, zakaj jih ne bi še v Severni Koreji?« (…)

Ivan Novak iz Laibachov je ob pristanku na letališču povedal, da so v Severno Korejo prišli, da bi se česa naučili in po navdih ter da se bodo pustili presenetiti. Zelo jasno določenih scenarijev ni.

Drugače rečeno: puhlice in floskule, ki po sebi prezentirajo izpraznjenost in nedomišljenost misije. Če so šli oddelat samo še en koncert, čemu tolikšno napihovanje? Laibachi kot dalajlama, ki verjame v človeško komunikacijo in verjetno tudi srečo, kot nadebudni šolarček, ki dela šov iz radovednosti, kot ostareli genij, ki čaka na inspiracijo in je ne dočaka?

Ko je pobudnik gostovanja, norveški kulturni aktivist Morten Traavik, z izkušnjami umetniških akcij in dobrimi zvezami pri tamkajšnji oblasti, duhovičil o tem, da »Severna Koreja potrebuje Laibach in da Laibach potrebuje Severno Korejo«, se je ta piarovska izvotlenost le še potrdila. Da ata paše na mamo?

Smisla in pomena v dveh ali treh mesecih skupnega medijskega časa ni bilo od nikoder. Ob finalu se kritična recepcija ni razživela; da ima rezervirano mnenje, milo rečeno, so v rekapitulacijah dogodka navedli kot izjemo le nemški tednik Spiegel. Žal mi je bližje njegov pogled kot napuh večine samozadovoljnih Slovencev, da o medijih niti ne bi, ki iz nostalgije in patriotskega resentimenta ne zmorejo zmernejšega pogleda na dogajanje:

“Če je to tista subverzija, o kateri so Laibach vedno sanjali, potem lahko skupina na svoj nastop v Pjongjangu gleda kot na maščevanje zgodovine nad svojim lastnim koncem,” je svoj članek o slovenski skupini končal Spiegel.

Zgodovina si sicer vendarle vzame nekaj več časa za pridržanje svojega maščevalnega zrcala. Seveda so in bodo številni stregli z neko nadpomenskostjo, z razbiranjem intence benda v njeni brezintencionalnosti, z iskanjem močne subverzivnosti v njeni odsotnosti. Vendar bi se morali za večjo prepričljivost močneje potruditi. In ja, če so slovenski mediji poročali, da je Laibach navdušil Severno Korejo, potem velja tudi obratno. Kot je pojasnil Novak fascinirano:

»Ljudje so neverjetni. Ni ene same skepse in enega samega cinizma. Povsem nedolžni so, odprti in čisti. Doslej nisem srečal enega samega grdega človeka. To je utopija, ki očitno deluje. Ljudje plešejo na cesti, se dotikajo z rokami, moški in ženske so med seboj izjemno spoštljivi. Njihovi odnosi so harmonični brez sleherne moške dominacije. Nobene pornografije ni nikjer in v enem tednu nismo naleteli na ničesar opolzkega ali vulgarnega. Vse je ena sama fascinantna lepota ljudi.«

Domači mediji, resni in tabloidni brez razlike, so v en glas neumorno brez sleherne distance na dnevni ravni očarano opisovali vsak detajl in korak laibachovcev v Koreji. Kot da bi Rolling Stonesi imeli ekskluziven poslovilni nastop v Stožicah. Prešteti članki dosegajo trimestno številko. In ne šele ob obisku, mediji so bili polni detajliranih napovedi že mesece pred dogodkom, dobesedno so člane pospremili tudi na letalo. Z eno izjemo: Janševi medijski sateliti so se spustili v ideološko-politični spopad in pljuvanje po Laibachu izkoristili za svojo partikularno agendo boja proti (komunističnemu) totalitarizmu, klanjanje režimu in celo Milanu Kučanu. Brez veze. Neuspeh nima političnega predznaka, ne gre za deplasirani očitek, da Laibach podpirajo nek totalitarni in nedemokratični režim, ampak povsem umetniškega in konceptualnega.

Če je Spiegel – praktično edina kritična izjema – označil Laibachov nastop za slabo in ponesrečeno šalo in poskušal videti njihov smisel v 80-ih, ko je takšen »Disney totalitarizem« imel svoje učinke na jugoslovanske komuniste, potem danes, in tu se ne strinjam z novinarji nemškega tednika, ne gre le za to, da se je neka forma umetniškega projekta izpela in dobila »pridih nečesa obupanega, brezdušnega« in »postala prazna gesta, provokacija, ki je že dolgo tega ostala brez naboja«.Ne, Laibachov nastop v svoji nemišljenosti in brezidejnosti ni bil videti niti provokacija, protagonisti pa se niso niti trudili, da bi ga predstavili kot takšnega, kaj šele, da bi jim uspelo. Nič čudnega, ker po moje niti ni bil.

V resnici me je skrbelo že lani, ko so Laibachi na slovenski turneji uspeli iz blizkega totalitarnega koncepta sproščenosti, pisanega na njim na kožo in domače razmere, potegniti zgolj profanizirano enodimenzionalno zabavo. Barvitost pojma v ideološkem segmentu na zaslugi Janševe oblasti so reducirali na čisto hedonistično praznino.

In tudi njihove izjave ali opazke s prizorišča v Pjongjangu so prej zvenele kot benigne observacije naključnega turista na Fox News. Več sreče prihodnjič, kajti videli smo prejkone nedomišljeno promocijsko dejanje nekoga, ki se morda res v zatonu svojih moči ne spomni ničesar res kreativnega in dobro ve, kako manipulabilno nereflektirani so lahko površni mediji, da tega niti ne bodo opazili. In ker to spoznanje ni njihovo, jim ne bomo šteli za velik dosežek.