Predsednik parlamenta bo zahteval, da »se takih stvari ne počne«. Kar je odločen storiti, je natančno tisto, kar je sam ravnokar izpeljal: glasovnice so poslanke in poslanci označevali s krožci in križci, da bi izvolili njega za predsednika parlamenta in kontrolirali njihovo voljo. Je lahko vse skupaj še bolj sprevrženo?
Težko. Ravnokar spremljamo ne le zadnja dejanja prevare, vključno z zaigrano Logarjevo zavrnitvijo Goloba, s katero nastaja Janševa koalicija, tudi s pomočjo označenih glasovnic, ampak tudi šolski primer politične hipokrizije. Na prvi pogled opazujemo banalno zgodbo, ki jo je Zoran Stevanović zapakiral v nekakšno odkritje nepravilnosti zdaj, ko je ugotovil, da glasovanje o označenimi glasovnicami zelo verjetno ne bo razveljavljeno. Se pravi: on je kot »prvi med enakimi« odkril težavo, jo poimenoval, obsodil in napovedal, da jo bo odpravil. Toda dejansko pri tem zgolj zvito manipulira. Kaj se je zgodilo?
Zakaj prepovedati?
Stevanović je sam priznal, da je bil ta teden »seznanjen, da poslanci že leta pri tajnem glasovanju rišejo razne znakce po glasovnicah«. Kakor da s tem nima nič! Kakor da ne bi vedel, kdo in kako je uporabljal označevanje! Kakor da ne bi vedel, čemu je to namenjeno – njegovi izvolitvi!
Zdaj je bistro ugotovil, da to »ne predstavlja kršitve samo po sebi«, čeprav bo kot predsednik državnega zbora zahteval, da se tega več ne počne. Obenem celo opozarja: »S tem je bila kršena ustavna pravica do tajnosti glasovanja, ker se potem seveda lažje ugotovi, kdo je kako glasoval, obenem pa je to tako, kot da vam nekdo ne bi dovolil, da greste na volišče.«
Milo se nam je storilo, ko je nato spoznaval celo prave stvari: poslanec mora biti neodvisen pri svojih odločitvah, »da lahko zastopa ljudi«. Začetna težava ni zgolj pravniška, kajti če označevanje glasovnic omogoča identifikacijo glasov in s tem ogroža tajnost volitev, potem je zagotovo problematično. Toda če zdaj pravi, da ni bilo kršitev, zakaj bi prakso morali prepovedati?
Vlom v banko
Odločilni moment se skriva v njegovi vpletenosti. Njegovo ravnanje lahko opišemo s precej natančno analogijo: predstavljajte si, da bi nekdo s krampom vlomil v banko, izpraznil trezor, nato pa stopil pred kamere in razložil, da takšni vdori ogrožajo finančni sistem in da jih bo treba v prihodnje strogo prepovedati. Postavimo analogijo v še bolj znan kontekst: njegovo početje je podobno temu, kot da bi nekdo na izpitu uporabljal plonkce, po oddaji testa pa predlagal strožje kazni za goljufanje. Seveda za vse druge!
Humorna primerjava je žal resnična – in po meri Resni.ce. Manipulantova logika vsebuje tri faze. Prva je sodelovanje v spornem dejanju, torej v praksi, ki spodkopava tajnost glasovanja. Ta del mora Stevanović zanikati in se sprenevedati, da ga ni bilo. Druga je korist, saj takšna praksa ni brez učinkov, temveč vpliva na izide glasovanj, disciplinira poslance in pomaga oblikovati politično večino, hkrati pa tudi ustvariti večino za Janševo koalicijo. Tretja faza je mimikrija prepovedi takšne prakse, kakopak šele potem, ko je korist dosežena.
Logika lopova
Logika lopova, ki je vlomil v banko, sloni na momentu, ko se akter iz storilca spremeni v moralizatorja in pravičnega razsodnika, ki je zaznal sporno prakso, pri kateri je sam sodeloval, zdaj pa jo je nenadoma zaznal kot širšo težavo, ki bi jo veljalo odpraviti. Manever se izvaja zato, da bi se prikrila lastna udeležba, laž pa ni izrečena v sami vsebini, ampak v tistem, kar je ostalo zamolčano in neizrečeno, če odmislimo začetno laganje, kjer se mora Stevanović skupaj z drugimi pretvarjati, da nima pojma, kdo je narisal simbole.
Prav to fazo smo spremljali v zadnji oddaji Tarča. Tokrat je končno nekdo, namreč voditeljica, vprašal poslance, kdo je risal križce in krožce na glasovnice. Poslanca Franc Križan in Janez Cigler Kralj sta se sprenevedala, da jih onadva nista in da jih sploh nista opazila.
Nedvomno se je torej zgodil medžugorski čudež: glasovnice so bile označene z božjo intervencijo. Povedano na najkrajši način: krščanski demokrat Cigler Kralj bo moral zaradi laganja ta teden že tretjič k spovedi. Za Križana, ki spada med prostozidarje, bodo drugačni postopki. Najbrž z mečem po nagi riti.
Stevanović je s svojim zatekanjem k logiki lopova, ki je oropal banko, na koncu spet pridobil: od označevanja glasovnic je imel čisto korist, zdaj pa lahko nastopi še kot varuh zakonitosti in moralizira.
Zgodovina se ponavlja
Janševa koalicija očitno nastaja na podlagi podobne izdaje, kot se je odvila pred njegovim mandatom leta 2020. Takrat jo je omogočilo natančno 13 poslank in poslancev, ki so znotraj DeSUS in SMC poskrbeli za izdajo države in omogočitev avtoritarnega režima. To so bili Franc Jurša, Jurij Lep, Ivan Hršak, Branko Simonovič, Robert Polnar, Igor Zorčič, Janja Sluga, Branislav Rajić, Gregor Perič, Monika Gregorčič, Mateja Udovč, Dušan Verbič in Mojca Žnidarič.
Impresivno je, da nihče med novinarji ni opazil, da je slednja vmes postala poslanka Demokratov, medtem ko sta Gregorčič in Perič prebegnila v SDS. Tokrat je v risanje križcev in krogcev vpletenih 19 poslancev. Ti bodo prevzeli status, ki ga imajo zgoraj našteti. Ker moč lažem.
Več:
Križci in krožci: anatomija tajne operacije z označenimi glasovnicami
Usoda države, položena v roke trinajstih poslank in poslancev