Svet SMC je znova odločal in sprejel sklep, da ne podpira izvolitve Karla Erjavca za mandatarja. Ob tem so iz stranke javili, da bo SMC »v luči nenehnih enostranskih provokacij« največje vladne partnerice, »ki so v nasprotju z določili koalicijske pogodbe«, ostala odprta za dialog in sodelovanje z vsemi parlamentarnimi strankami.
Razdvojenost stranke, zdaj med Janševe »provokacije« in »nestabilnost« snubcev iz alternativne vlade, ko lahko izvaja pahorjanski maskirni dialogizem, ni naključna danost, ampak zgolj spretno ponavljana taktika zamegljevanja problema. Ki ni v tem, da se v SMC ne bi znali odločiti, ampak se ne želijo. Vztrajanje v vladi jim preprosto bolj ustreza, ponuja jim več udobja, čeprav jih Janša »ves čas klofta«, kot se je včeraj izrazil Erjavec, a te udarce po obrazu, vključno z žalitvami na tviterju, molče požirajo.
Talec 13 poslank in poslancev
Ves čas skoraj eno leto dolge nevarnosti v podobi avtoritarnega režima na oblasti je država talka natančno 13 poslank in poslancev, ki so Franc Jurša, Jurij Lep, Ivan Hršak, Branko Simonovič, Robert Polnar, Igor Zorčič, Janja Sluga, Branislav Rajić, Gregor Perič, Monika Gregorčič, Mateja Udovč, Dušan Verbič in Mojca Žnidarič. Nekaj časa je opozicija potrebovala za ugotovitev, da težava ni v šefih strank, ki sta čez noč zaradi lastne politične eksistence in ugodnosti zamenjali svoja načela in politično pripadnost, temveč v njunih predstavnikih v parlamentu. Aleksandra Pivec in Zdravko Počivalšek sta sicer dajala osnovno barvo usmeritvam in poskrbela za koalicijske dogovore z novo vlado, vendar so ključ do možnega padca Janševe vlade več čas predstavljali poslanski skupini SMC in Desus, kar je ugotovila šele v KUL združena opozicija z Jožetom P. Damijanom na čelu.
Kar spremljamo kot njeno tedensko zadrego, trenutno v fazi povratka Karla Erjavca in izločitve Damijana, s čimer se je verjetno za silo pokrpalo vsaj glasove Desusa, so nekakšne tedenske retorične vaje v hipokriziji in namišljanju novih razlogov, vsakokratno sprenevedanje poslank in poslancev v SMC, zakaj ostati zvest Janševi koaliciji in ne sprejeti možnosti, da popravijo svojo začetno napako. V SMC se obnašajo, kakor jih zelo moti nasilje v družini, pred njim ob njih trepeta celo mesto, ne bodo pa se zdaj kar ločili od partnerja. Kako bi se le, če so za njegovo bogato obloženo mizo, snubec pa je videti star in reven. Končno so mu tudi skočili v objem prav zaradi obložene mize in osebne varnosti, zato zdaj molče prenašajo tudi omenjeno kloftanje.
Od kloftanja do brezetičnosti
Erjavčeva metafora pa je preozka, ker nam zakrije bolj bistveni pogled na dogajanje v državi – prav takšno funkcijo pa ima tudi Počivalškova redukcija trenutne težave na Janševe »provokacije«. Kdor demontažo države in dedemokratizacijske postopke opiše na tak način, jih dejansko olepšuje in predstavlja v zgrešeni luči kot manjše motnje, ki se dogajajo okoli spoštovanja koalicijske pogodbe. SMC niti za trenutek ne želi priznati, da sodeluje pri nečem bistveno usodnejšem, sistematični demontaži demokracije, saj bi s tem okrivila samo sebe. Njena taktika ekvidistance, tako značilna za njihovega stalnega učitelja, Boruta Pahorja, je zato izsiljena. Se pravi: malce so za vlado, malo niso, hkrati bi signalizirali simpatije opoziciji in grajali SDS in NSi.
Na ravni principov je prihodnost slovenske demokracije odvisna predvsem od politične načelnosti – najbrž v areni strankarske politike še nikoli bolj. Vsakič znova se velja tega spomniti. Kakorkoli se torej to sliši čudno, je trenutna politična kriza s projektom reševanja demokracije nujno obujanje etičnosti etike in stava nanjo, za popolno ironijo pa bi moralo veljati, da jo z mikroskopom skozi stalne apele iščemo pri stranki, ki si je zaradi svojega vodje Mira Cerarja ravno zaradi obljube uveljavitve moralnega imperativa v politiki sploh prislužila vstop v politiko na volitvah 2014. Poslanke in poslanci SMC so v tem smislu znašli v stanju izdaje svojih političnih vrednot in hkrati v še bolj temeljnem smislu tudi moralnih načel, zaradi katerih so bili posredno izvoljeni kot pripadniki »superetične« SMC.
Na podoben način bi pričakovali tudi smelejša in pogostejša stališča ustanovitelja stranke, a se je Cerar v bolj kot ne užaljenem tonu umaknil s političnega prizorišča, iz lastne stranke in se celo kot zagovornik etike in avtor knjige »Kako sem otrokom razložil demokracijo« ne oglaša v meri in na način, kot bi od njega smeli pričakovati. Čeprav bi bil dolžan ne le otrokom, ampak tudi državljanom razložiti, zakaj jo po zaslugi njegove nekdanje stranke usodno izgubljamo…
Politična korektnost in snežinke
Zaradi številnih očitkov na svoj račun, ki so povsem upravičeni, so se v SMC pričakovano zatekli k igranju žrtve, kjer jim nekdo jemlje domnevno avtonomijo političnega delovanja. Ampak uporabljena karta deluje le, kolikor se z njo naslavljajo na desničarske volivce. Svojo avtonomijo so že dolgo nazaj izgubili in v brezupnem položaju, saj so v primeru predčasnih volitev končali kot hladno truplo, pač vztrajajo na stolčkih, dokler se ne bodo hitro razbežali v druge stranke, vse po načelu »kdo da več«. Čeprav so politično mrtvi, bi pričakovali, da bodo bolj dovzetni vsaj za scenarije, ki bi jim povrnil nekaj etičnosti. Predsednik parlamenta Igor Zorčič nenehno postavlja pogoje in med drugim opoziciji očita, da bi se manjše sorodne stranke najprej morale povezati z njegovo – perverzno, da to pričakuje kot nekakšen pogoj in časovno pred odločitvijo za izglasovano nezaupnico vladi. Pomislimo: po njegovem bi se njegova stranka vladajoče koalicije morala povezati z opozicijskimi, ki zahtevajo njen odstop. Nesmisel!
V Počivalškovi in Zorčičevi stranki sicer mojstrsko stavijo tudi na karto žrtve. V skupini Danes je nov dan so izpostavili zanimiv pogled na reakcijo poslancev iz vrst SMC, ki se v zadnjem času pritožujejo nad pritiski in jih prijavljajo policiji. Nedavno so celo trije poslanci, med drugimi tudi Gregor Perič, začutili gromozanski napad nase in grožnjo v napisu »Heroj ali izdajalec?« V poprejšnjem zapisu sem se spraševal, za kakšno obliko kaznivega dejanja bi lahko pri tem šlo in ali ne gre za poseg v svobodo izražanja, če pristanemo na tovrstno obravnavo.
Skrajna desnica po svetu, končno pa je na oblasti tudi v Sloveniji, rada vpije proti politični korektnosti in navija proti njej. Posledica takšne alt-right ideologije je potem večkrat posmehljivo diskreditacijsko etiketiranje, po katerem se levičarji obnašajo kot »snežinke« (»snowflakes«), kot nekakšni preobčutljiveži, ujeti v balončke lastne korektnosti. Je Perič lahko primer tovrstne občutljivosti in kaj bi to pomenilo?
Na prvi pogled se zdi, da imamo na delu prav to, kršitev načela politične korektnosti, po kateri bodo tisti, ki so se odločili biti užaljeni, povsod naleteli na provokacijo. Od tu naprej sledi kontrast: na eni strani so se domači desničarji na oblasti, ki v vsem radi kopirajo standardna alt-right prepričanja, spravili na sociologa Rudija Rizmana, na Magnifica, Ano Roš, Jašo Jenulla, Teo Jarc in vse kritične glasove vlade, na reperja Zlatka, Jadranko Juras, ki bi jo tožila vojska, na Miho Kordiša, ki bi ga tožili vsi, na drugi strani pa se je izoblikovala »najbolj edinstvena in neprestano ogrožena snežinka«, kot pravijo v Danes je nov dan, ko se mora strankarski odvetnik Matoz kar serijsko odzivati na apele predsednika vlade, ki na tviterju začenjajo s stavkom »Franci, pripravi tožbo«.
Biti žrtev in druge podobnosti
Pričakovani zagovorniki politične nekorektnosti, ki gradijo svoj uspeh na psihopolitiki diskreditacij in demonizacij, so zavzeli položaj snežink. Je torej Perič snežinka? Po moje ne, ker nikakor ne ustreza definiciji »preobčutljivega levičarja«; s svojo gesto je postal zgolj dober učenec svojega sedanjega šefa Janše in uporabil ravno način koketiranja, prevzel je njeno značilno igro victim playing. V tem smislu desnica na oblasti podleže zgolj videzu »snežinke«, dejansko pa preprosto sledi staremu načelu »Kar velja za nas, ne velja za vas«: mi lahko počnemo, česar vi ne smete. Sama bi hkrati želela biti politično nekorektna, toda ko se ta, vsaj kakšen njen približek, usmeri proti njej in postane sama tarča tistega, kar serijsko izvaja, reagira hiperbolično in napihuje svojo žrtvenost. Rezultat je značilna in marsikomu nerazložljiva hipokrizija, po kateri »eno delamo, drugo govorimo«.
Čeprav v SMC izjemno pazijo, kako bodo izpeljali slalom med Scilo in Karibdo in obsedeli na enem stolčku, ne da bi se odpovedali možnosti drugega, pa s svojo retoriko hitro postajajo posnemovalci oblastnikov. Dlje kot se oklepajo Janše, bolj mu postajajo podobni.
Več:
Poslanski heroji in izdajalci: kje je po novem meja svobode izražanja?
SMC odgovarja Janši: nismo ti ukradli volitev
Damjana Murka za mandatarja: med cinizmom in obupom
Damijanova alternativa: kaj ima etika z vlakom norosti in ugrabitelji demokracije?
Pahor v obrambo Janševi politiki: vlade so različne in fino je, da lahko izbiramo
You must be logged in to post a comment.