Generalni sekretar vlade dr. Božo Predalič, sicer izjemno zvest Janšev sopotnik, je pred dnevi ob vseh poskusih opozicije ustaviti avtokratski režim in s konstruktivno nezaupnico preprečiti lomastenje Orbanovih učencev, med katerimi je tudi sam, posmehljivo in cinično navrgel namig: so razvpitega Damjana Murka že prosili, da bi bil predsednik vlade?
Kaj pa osel?
Težko je oporekati, situacija še nikoli v politični areni samostojne države ni bila tragikomična do mere, kakršno zaznavamo danes: če privrženci Janše, vključno z Novo Slovenijo in nenačelnima prebežnicama, strankama Desus in SMC, trenutno neskrito uživajo v peklenskih mukah, ki jih imajo pri svojem sestavljanju scenarijev konstruktivne nezaupnice v združeni opoziciji, si pri slednji brišejo potne srage in iščejo formulo, po kateri bi prišli do želenih 46 glasov v parlamentu z mandatarjem, glede katerega niso posebej izbirčni. Morda tudi s štajerskim slavčkom in kariernim pozerjem ob presoji, da bodo sicer posledice Janševe rušilne vladavine do naslednjih volitev, če jo dopustimo, za državo in ljudi strahotne.
Do kraja prignana absurdnost trenutka daje torej Predaliču na neki točki celo prav, karikiranje je dohitelo realnost. Po čudežnem poenotenju štirih opozicijskih voditeljev (Marjan Šarec, Tanja Fajon, Luka Mesec in Alenka Bratušek), po scenariju z ekonomistom Jožetom P. Damijanom in koalicijo KUL, nenavadni karierni vrnitvi Karla Erjavca in možnosti, da bo premier on, po nenehnih obratih in oklevanjih poslancev Desusa in SMC, tudi za ceno strankarske izključitve katerega med njimi, je koalicija proti Janši na robu ultimativnega obupa in bi bila morda pripravljena vpoklicati kogarkoli. Če karikiram, celo naključnega rigajočega osla na njivi. Šok, ker ni več kriterijev, se kaže kot naša prva čustvena reakcija. Toda kaj nam takšna depresivna psihologija opozicije pove?
Kierkegaardov obup in politična eksistenca
Že samo stanje obupa terja resno analizo, recimo takšno: kaj je posameznika do njega prignalo, je ravnanje skozi njega smiselno in so zato dejanja iz političnega obupa vendarle sprejemljiva kot rešitev, boljša od sedanjega Janševega avtoritarizma? Spomnimo se Kierkegaardove analize človeške eksistence, na njegovo tematizacijo obupa, ki nas na koncu lahko požene v smrt. Tako kot se pri danskem filozofu v njegovem delu Bolezen za smrt vzpostavlja kot možno preddverje potencialnega samomora, nas trenutno politični obup vodi v smeri verjetja, da je vse bolje kot Janše: kdorkoli že bo prišel, vsak bo izbire vrednejši od prihodnjega konca, ki ga pred nami zarisuje postfašizem. In ta je za narod nesporno samomorilen.
Politični obup se, v disanalogiji s eksistencialnim, ne vzpostavlja iz nemožnosti doseganja »samega sebe« ali zato, ker ne moremo zaživeti pristno življenje, ampak iz strahu pred temačno politično in družbeno prihodnostjo – utemeljenim na podlagi vsega, kar smo videli od marca letos. Kierkegaard pozna dve vrsti obupa, nepristnega in pristnega; pri prvem je učinkuje kot nekakšna bolezen, kakršna je velikokrat artikulirana v javni zavesti, deluje kot naključno stanje psihofizične prizadetosti, ki bo po našem mnenju minila in jo moramo tako ali drugače premagati, medtem ko je pristni obup povezan z »boleznijo duha«, ko ne zmoremo biti »jaz sam« in zaživeti avtentično. Trenutna slovenska opozicija je očitno zbolela na svojstven način in je ne vodi eksistencialni obup opisanih modusov – če smo dobrohotni, in glede na doslej videno v obliki Janševe radikalne demontaže države nimamo dobrih razlogov dvomiti, jo vodi bojazen pred smrtjo demokracije.
Obup, cinizem in lepa duša
Politični obup nam zato sugerira Murka in morda osla celo skozi usta oblastnikov in to ni le bizarna karikaturna evidenca naše ujetosti v napačne korake. Zato perspektivo lahko tudi obrnemo: nevtralni opazovalec, ki ne goji nobenih preferenc, bi se lahko zamišljeno vprašal, ali je to res kak poseben kompliment za aktualnega premierja, če znaten del politike, ki jo v državi trenutno v seštevku podpira približno polovica volivcev, pristaja na formulo, po kateri bi morda tudi štajerskega »slavčka« Damjana Murka izbrala raje od osamosvojitelja, ki ga svetovna javnost nepovratno in vedno bolj povezuje s trinogi iz višegrajske skupine?
Na podoben način sta se vzpostavili kar dve cinični poziciji: prva prihaja s strani privržencev trenutne oblasti in verjetno res še ni bilo imenitnejše priložnosti za zasmehovanje obupancev z leve sredine. Pikantnih in sočnih domislic, kot iz antologije čistih presežkov, kajti sarkazem in cinizem iz ust vladajoče stranke in njenih pristašev še nista zvenela bolj prepričljivo – vsaj navidezno. Nekako takole: poglejte, želijo si rigajočega osla! Poglejte, želijo si Damjana Murka! Kdo je naslednji?
Na drugi strani so zvesti lepodušniški kampisti ob reki, »pravi levičarji«, ki si nikoli ne želijo umazati rok in zato pasivno čakajo na plavajoča trupla, vmes pa se dobro zabavajo in napadajo »antijanšizem«. Zdaj je res videti, da je koncept, ki ga dramatično kritizirajo, doživel slikovit brodolom in s tem njihovo potrditev teze, da biti proti Janši ne sme in ne more biti dober motivator glede ničesar. Toda ko bi šlo le zanj, za Janšo! Glede identitete so si kampisti enotni v indiferenci, kajti v reki so plavajoča trupla vseh po vrsti : janš, damijanov, šarcev, mescev, erjavcev… Ob omembi Murka podobno zadovoljno pokajo od smeha, saj so vendar že vnaprej vedeli, da »so vsi isti« in vas pred tem pravočasno tudi posvarili. Lep zgled, ko se dva cinizma povsem ujameta, na podoben način kot se npr. ne rabimo čuditi, da v reviji Demokracija rade volje afirmativno citirajo Tomaža Mastnaka, ker pač brani njim ljubega Janšo.
Dejanje iz obupa, in tukaj gre nesporno zanj, po nujnosti vsebuje elemente iracionalnosti in ne more biti dober obet, dejansko lahko generira slabe konkretne odločitve tudi v primeru, ko je v zgoraj opisanem smislu upravičeno in pričakovano. Toda na kateri točki bi se mu smeli posmehovati in ga zaničevati? Na nobeni z brez grenkobe, najbrž. Predstavljajmo si zapornike na Golem otoku, ki v obupu nesmiselno prestavljali kupe kamenja iz enega mesta na neko povsem drugo lokacijo, kot kakšen Sizif. Kar so počeli le zato, da bi v situaciji brez možne izbire preživeli. Kako cinični bi smeli biti do njihovega prenašanja kamnov? Si lahko predstavljamo sarkazem vladajočih na račun njihovega navidezno iracionalnega početja?
Ključ pri desetih poslancih
Na podobne načine se trenutno, zapredeni v lastne oportune vzgibe in kalkulacije o službi in plači, med lojalnostjo Janši in odločitvijo, da vendarle podprejo alternativno vlado, giblje skupno 13 poslank in poslancev v vrstah SMC in Desusa. Za nekatere lahko kar dobro domnevamo, da alternative oblasti, katere del so, nikoli ne bodo podprli, saj končno s svojimi izjavami in dejanji to nenehno dokazujejo: lojalnost izpričujejo Robert Polnar, Monika Gregorčič in Gregor Perič, medtem ko za preostalih deset preprosto ne vemo, ker ne razkrivajo svojih kart in s tem zgolj poglabljajo svojo začetno nenačelno držo.
Povedano drugače, Franc Jurša, Jurij Lep, Ivan Hršak, Branko Simonovič, Igor Zorčič, Janja Sluga, Branislav Rajić, Mateja Udovč, Dušan Verbič in Mojca Žnidarič so si na hrbte nadeli težko breme, v njihovih rokah je v primeru glasovanja o nezaupnici trenutna usoda ranljive slovenske demokracije po tistem, ko so se pod vodstvom Aleksandre Pivec in Zdravka Počivalška enkrat že odločili narobe.
Več:
Moralni bankrot in politična prostitucija: kakšni so trenutni ceniki?
You must be logged in to post a comment.