Moralni bankrot in politična prostitucija: kakšni so trenutni ceniki?

Zadnje tri tedne smo se v senci nastajajoče Janševe koalicije, včeraj zakoličene z imenovanjem novega predsednika vlade, trpko zabavali ob številnih moralnih zadregah likov iz strank DeSUS in SMC; v neznosni želji po nadaljevanju udobnega življenja pod patronatom prvaka SDS so se političarke in politiki bili prisiljeni zateči v številni retorične bravure in upravičiti nenadno transformacijo svojih poprejšnjih političnih, ideoloških in končno tudi moralnih prepričanj.

Kdo je bolj hipokritičen?

Ob tem je bilo ob Novi Sloveniji, od katere nihče ni pričakoval načelnosti ali nekompatibilnosti, preveč hitro odpuščeno še sveži in s tem neobremenjeni predsednici DeSUS-a, Aleksandri Pivec – njena retorična zvitost, vešče zapakirana v neuničljivo kombinacijo jezikovne brezhibnosti, hiperkontrolirane politične previdnosti brez ekscesnih besed in žongliranja z ideološkimi frazami o sredinskosti in povezovanju, lahko vsakemu kritiku predstavlja nepredvidljive preglavice.

Povsem drugače je z njenimi karikaturnimi poslanci, recimo s kakšnim nadvse okornim Francem Juršo, Ivanom Hršakom ali Robertom Polnarjem, nič bolje pa se te dni ni odrezala četica iz stranke SMC, kjer človek skoraj ne more izbrati, nad hipokrizijo katerega izmed njih bi bil bolj šokiran: je to morda Zdravko Počivalšek, Miro Cerar, Igor Zorčič, Janja Sluga ali kdo peti?

Popolni debakel politične kulture

Debakel v osebni politični in moralni drži naših politikov se v tako zgoščeni in kolektivizirani obliki od osamosvojitve naprej še ni pojavil, in to celo na dveh nivojih.

Prvi zadeva obče politične, kulturne, civilizacijske norme, med katere politika avtoritarizma, izključevanja, nestrpnosti, homofobije, ksenofobije in sovraštva pač ne sodijo. Prikloniti se jim zavoljo egoizma lastnih stolčkov in nagrabljenih privilegijev je zavržno dejanje.

Drugi nivo posega v register poprejšnjih moralnih in političnih stališč prebežnikov in zadeva njihovo skrunilno dejanje: zaradi svojih zasebnih koristi so našteti politiki v paktiranju z izobčencem, mnogi celo po zaprisegi, da z njim nikoli ne bodo sodelovali, pohodili svoj osebni ponos, strankarske ideologije in sleherno načelnost v ravnanju. Aklamacije na nedavnem shodu proti sovraštvu, kjer so bili razglašeni za »izdajalce«, zaradi zgodovinskih reminiscenc zvenijo srhljivo, toda z vidika izdajstva na ta način opisanih elementarnih principov res niso posebej nenatančne.

Ponižni butli

V prispevku Čas za selektivno toksičnost: o butlih in srčkih sem vnovič opozoril na praktični vidik zadrege, ki jo morajo z debelo slino požreti novi, sicer bogato nagrajeni člani vladajoče koalicije: zanje nepričakovana situacija sodelovanja s protagonistom žalitev, norčevanj, cinizmov in poniževanj, tudi na njihov račun v sploh ne davni preteklosti in na čisto osebni ravni, hipoma konkretizira njihov moralni debakel, ga naredi za otipljivega sleherni pameti in predstavi njihovo politično ničvrednost v najbolj kristalni obliki.

Če kje, potem na tej točki vse sveže, obupno prazne floskule o dobrobiti države in potrebi po sodelovanju, v trenutku izgubijo vso prepričljivost, hkrati pa je za moralne bankrotirance to že njihovo drugo ponižanje: če so kot butli pripravljeni slediti tistemu, ki jih ima za butle, resnično nimajo pravice upati, da jim bo ljudstvo kadarkoli poskušalo izreči kakšno naklonjenost in spoštovanje. Povedano drugače: to je lahko le njihov zadnji ples, ob katerem ne morajo upati na preživetje niti v krogu članstva SDS, ker jih najbrž nikoli ne bo sprejelo za svoje.

Popusti za mašo

V tovrstni sekvenci dogodkov, kjer si danes v sporu s tistim, ki ti je rekel butl, jutri pa iz osebnih koristi njegov največji zaveznik, pri čemer je to še najmanjši izmed vseh grehov v takšni legitimaciji govorice sovraštva in izključevanja, se včasih pojavi celo neverjetna ironija. Takšna, ki sploh ne pozna časovnice in zelo odkrito razkriva nerodnost sramotitvenih praks. Kajti na enak način, kot se je skrajno ironično nov premier v svoji koaliciji obdal s samimi butli po njegovih lastnih besedah, je zdaj nenadoma v položaju, da mora upoštevati cenike politikov, ki jih je poprej taistim očital.

Naj spomnim, le dva meseca nazaj je ob glasovanju za ministrico za kohezijo Angeliko Mlinar večnemu prvaku SNS Zmagu Jelinčiču očital, da deluje po principih politične prostitucije. Še več, poobjavil je šaljivi cenik s posamičnimi tarifami in povedal, da je koalicija politično truplo, katere »hitrost ohlajanja je odvisna od cenika Zmaga Jelinčiča«.

Dno politične morale se najbrž imenuje politična korupcija ali prostitucija, če uporabimo njegovo pikantno terminologijo, zaradi katere se je znašel tudi na sodišču, v danih razmerah pa je protagonisti niti ne zanikajo. Prvoborec iz SNS je takrat enako šaljivo repliciral:

»Ja, ne vem no, cenik bomo napisali, pa ga bomo obesili in za določene stranke toliko in toliko. Kakšne stranke imajo 25 odstotni popust. Recimo NSI bo lahko tudi, če bo za kakšno mašo za nas dala, jim bomo spustili še kaj več odstotkov.«

Cenik za tri poslance: 25.000 €

In če je Janša izkušenemu Jelinčiču dobesedno očital koruptivnost, se je včeraj zdelo, da se je ob glasovanju prvi postavil v vrsto in kot stranka uporabil njegove usluge. Na  grafični tabli s cenikom je januarja letos dobesedno pisalo tole:

3 glasovi PS SNS = 25.000 €

 

In zdaj spomnimo, kako je včeraj RTV Slovenija po STA povzela parlamentarno bero podpore:

Glede na napovedi je Janšo podprlo 47 poslancev strank nove koalicije, torej vsi, razen poslanca SMC-ja Janija Möderndorferja, predvidoma sta ga podprla tudi poslanca narodnih skupnosti, trije glasovi pa so najverjetneje prišli iz poslanske skupine SNS.

Trije glasovi iz SNS? Izsiljeno vprašanje: se je zdaj Janša kar sam, vsaj metaforično, priklonil Jelinčičevemu ceniku in ga vzel zares, če mu je ravno takšno dejanje še nedavno očital? Velja omenjena tarifa, je morda to že dumpinška cena? Koga bolj pomilovati, izstavljalce cenikov ali njihove uporabnike? Kot vidimo, se izjavljalec lahko dramatično hitro ujame v lastne žalitve.

Razlika med norčavostjo in politično realnostjo postaja na domačem parketu zabrisana do te mere, da sploh ne vemo več, kaj oponaša koga, cinične žalitve dejanskost ali morda dejanskost cinične žalitve, ker postajata dve plati istega kovanca. Posledično pa niti ne vemo več, kaj drži in kaj je res: kakor da bi se strankarska in vladna trgovina resnično odvijala po navedenih cenikih.

Javna skrivnost, ki bi bila čim hitreje imenovana

Na drugi strani je ilustracija opisane moralnega bankrota dosegla naše želodce, sili nas na bruhanje. Igor Zorčič iz SMC, sveži kandidat za predsednika parlamenta, je že pred svojim imenovanjem začel priganjati, da bi bil čim hitreje predlagan in najbrž tudi izvoljen!

Kolikšna nepotešenost tistih, ki so gladko izdali svoje volivce, in strahopetcev, ki si ne upajo na volitvah preveriti, kaj si ljudstvo misli o njih! Osebna politična kultura pri nas še nikoli ni padla tako nizko. In to je človek, ki bi kot primus inter pares želel biti zgled drugim politikom s stola predsednika parlamenta? Saj res, kam smo padli?