Moški dajejo svoj organček: o seksizmih na dan žena

Letos je časopis Večer pohitel in se priklonil »mesecu žensk«, pa tudi današnjemu osmemu marcu, s posebne vrste čestitko:

»8. marec bi moral biti v vsaki družini vsak dan, vsak dan bi se moral mož ljubeče zazreti v svojo ženo in ji pokazati, da jo ljubi.«

Zelo lepo! Merim na intervju s psihologom dr. Andrejem Perkom, ki ti, bralcu torej, »kot njegov nepozabni učitelj dr. Rugelj, ponudi le dve možnosti – lahko me ljubiš ali sovražiš. V vsakem primeru po pogovoru vsaj še nekaj dni premlevaš njegove besede.«

Pa dajmo znova premleti.

andrej perko večer intervju
dr. Perko v Večeru: ženske danes niso več zatirane

Pod naslovom »Andrej Perko: Odnos zdrži le, če se odločiš in garaš zanj« ga je Večer objavil 2. marca, spraševala je novinarka Urška Kereži. Poskušal bom pokazati, da imamo pred sabo neuničljivi zvarek še enega zgleda medijske reprodukcije seksizmov, antifeminizmov in mačizma, v posmeh inštitucijam, ki se ukvarjajo z zmanjševanjem predsodkov do spolov ali se borijo za pravice žensk. No, o tem tudi sam pišem že vrsto let – zaman, vedno znova pospremljen s premišljeno ignoranco.

Bogata tradicija

Na medijske reciklaže seksizmov, prav v intervjuju s Perkom, sem nazadnje opozarjal v Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki, ko je z Jožetom Možino znova dobesedno ponavljal globoke misli in domislice prvega med vsemi seksisti v Sloveniji, dr. Boštjana M. Zupančiča. Seznam nekaterih mojih zapisov o tem dodajam spodaj.

Nekaj kasneje sem se v prispevku O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov« čudil uredniškim načelom in stališčem – izhajam namreč iz prepričanja, da smemo od javne radiotelevizije pričakovati višje novinarske standarde kot od časopisa v zasebni lasti, kakršen je Večer, ki načeloma lahko promovira karkoli, tudi teorije o manjvrednosti žensk – in ni dvoma, da se seksizmi prodajajo bolje. Pač pa nam njihovo reklamiranje veliko pove o tamkajšnjem novinarstvu in principih odgovornega urednika Matije Stepišnika.

Zakaj je Perko seksist?

Perko res ni izviren, celo v seksistični domišljiji ne. Kot psihoterapevt sledi svojemu zgledu prvega med njimi in zelo dobesedno ponavlja njegove patriarhalne fantazme, znotraj katerih ženska ni zgolj manjvredni spol, ampak mora biti moškemu docela podrejena, zanjo ni mesta za socialno napredovanje, feminizacija družbe, karkoli že to je, nas strašansko ogroža, moški so vedno bolj feminizirani, največje zlo tega sveta pa so nepotešene feministke.

V vse to Perko verjame, pa tudi, da v družbi ni več »pravih decev« (ja, za tem izrazom stoji cel teoretski koncept!), fantki niso več pripravljeni na pravo življenje, zaradi česar človeštvu grozi nekaj takšnega kot izumrtje.

O vsem tem podrobno pišem v članku Seksizem in mizoginija skozi psevdoznanstveni diskurz: medijski konteksti obravnave »napačnega spola«.

Ne ženske, moški so izrinjeni

Seveda tudi ob osmomarčevski situaciji v Večeru ni bilo veliko drugače. Novinarka je z izjemno sugestivnimi, v ničemer odklonilnimi vprašanji sogovorca spodbujala in hrabrila, da je enkrat več recikliral mačistične stereotipe, zaradi katerih si ga domači novinarji in mediji podajajo kot vročo žemljico. Najbrž se roba prodaja, le kaj drugega! Poglejmo si prvo osmomarčevsko pobudo in odgovor:

Zakaj se prvič v zgodovini torej dogaja, da niso poročene »najboljše« ženske? Feministke pravijo, da so doživele osvoboditev. So jo res?

»Seveda so bile ženske v preteklosti zatirane, vendar ni več tako.«

Le kako bi bilo drugače, kajti »danes pa se očete, moške izrinja iz družine in družbe, kastrira.« Emancipatorna potreba je, kot vidimo, minila, zatiranje in diskriminacija sta stvar preteklosti, kastrirani so drugi. Če je kdo izrinjen in zatiran, so to moški. Popolna pomota, skratka.

O izvoru ženske frustracije

Težava ostaja v ženski sami, njeni čudaški naravi spolnega izvora, ki najboljše (!) med njimi sili, da se ne morejo realizirati. Njihova težava je v »razočaranosti«, v tem, da jim manjka tisto, kar jim lahko podeli le moški – kar je klasična seksistična fantazma, ki pravi, da je ženska obstaja le v odvisnosti od moškega, ki ji uspeva podeliti »polnost« in realizacijo.

Ženska nikoli ni cela, ženska potrebuje polnost in šele odnos z moškim jo kompletira, verjame Perko. Če do tega ne pride, ostane frustrirana in prikrajšana:

»Danes je problem v tem, da razočarane oziroma tiste, ki niso ustvarile polnega odnosa z moškim, frustracijo obrnejo ravno v objekt svojih hrepenenj.«

Sodobni seksizem običajno goji prav na ta način opisano prepričanje: prenehajmo govoričiti o diskriminaciji, ta je stvar oddaljene preteklosti, odnosi med spoloma so zdaj dovolj enakopravni. Kadar se pojavi neroden izziv, zakaj ženskam ni omogočen enakopraven položaj v družbi ali politiki ali pri zaposlitvah, običajno preusmeri razpravo in poseže po biologiji ali metafiziki.

Zagrenjenost in napadalnost

Perko na trenutke postane docirajoč in svarilno dvigne prst, kajti ženske, ne zgolj feministke, v svoji nerealizirani biti hitro podležejo svoji agresivnosti in nekontrolirani naravi:

»Tako napadajo moški svet in moškost vse povprek. S tem se niso osvobodile.«

Podobno velja za feministke, saj ne najdejo poti do svoje osebne dopolnitve, ki se zgodi »šele v paru«, v njihovem kompletiranju z nasprotnim spolom, kar potem šele prinaša »polje resnične svobode«, končno olajšanje in osvobojenost. Če tega ni, sledijo nepremostljive težave, sploh pri borkah za pravice žensk:

»Feministke so tako pogosto precej zagrenjene ženske.«

Dobrohotni seksizem

Seksizem dejansko formira predsodke in stereotipe v obeh smereh, ti se dotikajo tudi moških, ne zgolj žensk – če pustimo problematičnost binarnosti ob strani. Za Perkovo naracijo se mi zdi še zlasti značilna sestavina ambivalentnosti: njegov seksizem je dejansko bolj prikrit, ni le izključno sovražen in mizogin, temveč za prezentacijo množičnih medijev bolj privlačen v navidezni neproblematičnosti, ker se zdi na trenutke dobrohoten. Svetuje nam tako rekoč le to, kako bi ženske postale manj zagrenjene in napadalne.

Navzven se predstavlja kot koristen in pravičen, tudi racionalen, propagira ločene moške in ženske družbene identitete kot svojo rešitev, želi biti terapevtski in nekako reševati probleme z neenakostjo. Seveda pa dobrohotni seksizem, za razliko od odkrito sovražnega, ki neposredno legitimira moško dominacijo, ni nič manj nevaren in na koncu zgolj perpetuira stare zahteve po ohranjanju patriarhalnih odnosov, po katerem morajo moški nadzirati ženske, ali tradicionalnih spolnih vlog, znotraj kateri je moškost vedno ponujena kot ultimativna rešitev za vse »njene« težave. In teh je, kot vidimo, res veliko…

Moški daje le svoj organček

Ko se intervjuvanec s spodbudami novinarke, zelo dobesednimi, prebije do vprašanj seksualnosti, postane celo izzivalen, kar priznava sam. Na koncu je namreč spolna razlika nekaj, kar ob biološki podstati pride do izraza predvsem v psihologiji spolnosti:

»Že hormonsko gledano, smo različni in tudi možgane imamo drugačne. Moška seksualnost je eksplozivna, drugačna od ženske. Zdaj si bom spet privoščil malo zdrave provokacije in razjezil veliko žensk v današnji feministično naravnani družbi, ko bom rekel: kadar čez plot skoči moški, ni to nič hudega. Govorim iz prakse… Ženska se spolnosti predaja popolnoma drugače, celostno, medtem ko moški daje le svoj ‘organček’. Če gre ona v posteljo z drugim, je svojega dedca odpisala. Ne spoštuje ga več, zato ni več pristne možnosti, da bi z njim še lahko nadaljevala normalno zvezo… Treba je ozavestiti opisano različnost med spoloma: ženska ne more biti z enim, drugim in tretjim, ko se nekomu preda, je njegova.«

Perkove predstave o varajočih ženskah niso le nabor naključnih domislic o diferenci med spoloma, seksizem ima končno ambicijo ponuditi institucionalizirani sistem, v katerem bodo ženske razvrednotene kot povsem podrejene »pravemu spolu« in so pač zavržene, če prevarajo »svojega dedca«.

Provokacija, ki to ni

Kot psihoterapevt si zato vedno znova jemlje legitimnost govoriti o ženski seksualnosti in svoj diskurz razume kot nasprotovanje preveč modnemu feminističnemu; že Michel Foucault je opozarjal na to, kako se vzpostavljajo institucionalne oblike nadzorovanja ženske želje, kako sam koncept spolnosti formira načine omejevanja žensk in kdaj nam raziskovanje spolne zgodovine pokaže, da se znanje o spolnosti vzpostavlja kot način dostopa do resnice.

Zdrava provokacija, kot svojo poanto označi Perko, šokantno temelji na njegovem  iskrenem prepričanju: ko bi človek pomislil, da z enako mero obsoja varanje žensk in moških, se tudi v to oceno naseli ključna razlika, kajti sam dobesedno verjame, da v skladu z družbeno normo ženska ne sme varati in da »ni to nič hudega«, kadar čez plot skoči moški. Povedano drugače, njegov opis ni le deskripcija stanja, ampak pasivno sprejema splošno normativnost – njemu se asimetrična obravnava zdi samoumevna in pravilna, ženska je lahko le ženska enega moškega in to dejstvo mora »ozavestiti«. V spolnost mora stopiti celostno, moški lahko mimogrede daruje svoj organček – v tem ni posebnega sarkazma ali graje stereotipov, četudi bo avtor morda dejal, da varanja ne podpira pri nobenem spolu.

Tudi na naslovnici

Ob vseh razpravah o fenomenih seksizma, mizoginije in antifeminizma, diskusijah o spolnem binarizmu in načinih, kako se v javnosti prezentira heteroseksualna želja kot metafizični temelj spolne diference in kako se potem utemeljuje registre moškosti in ženskosti, afirmira patriarhalne vzorce, zasramuje ženske na položajih in napada »feminizacijo družbe«, bi se splačalo analizirati ne le načine, skozi katere se tovrstni predsodki in prepričanja trdovratno izborijo posebne položaje v medijih, celo pod krinko osmomarčevske skrbi za ženske, ampak tudi, kaj natančno jih dela za tako privlačne v očeh novinarjev.

Celo do te mere, da so Perka isti dan objavili tudi na naslovnici Večera v obliki »Boba dneva«, očitno čvrsto odločeni, da prinašajo bralcem imenitne poglobljene vsebine. Stoji za tem morda fascinacija nad moško dominacijo v tem svetu in njeno institucionalizacijo, navduševanje nad trumpovskimi mizoginimi tviti, morda prezir ob raziskavah o spolnih stereotipih?

It’s A Man’s Man’s Man’s World

Podatki kažejo, da ženske danes zaslužijo 16 odstotkov manj kot moški, da je, če povzamem neki drugi časopis, danes v največjih evropskih podjetjih le osem odstotkov izvršnih direktoric, da je kar tretjina žensk v EU doživela fizično in spolno nasilje, da ni enakosti med spoloma v politiki, na trgu dela, v izobraževanju.

Da več kot polovica anketiranih meni, da so moški boljši politični voditelji, več kot 40 odstotkov jih ocenjuje, da so boljši menedžerji in da imajo v primeru pomanjkanje služb več pravic, da zasedejo delovno mesto, kar 28 odstotkom pa se zdi upravičeno, da mož udari svojo ženo. Ja, tudi po izbiri novinark in novinarjev očitno velja: It’s A Man’s Man’s Man’s World.

Več:

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

RTV kamera v službi feminizma: ženska kot fake-news

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Komentarji so zaprti.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: