Srečna neženskost Roka Čeferina in novinarska verodostojnost

Dr. Rok Čeferin je postal novi ustavni sodnik. Po pričakovanjih ob tem slovenska desnica zaradi njegovih stališč okoli sovražnega govora ni pokazala največjega zadovoljstva, nekolikanj pa je razočaral tudi sam, ko je, verjetno v pehanju za podporo poslancev vseh barv v parlamentu, moral komentirati svojo izjavo o tem, da sta tednik Demokracija in Nova24TV »tovarni sovražnega govora«.

No, na vprašanje predstavnice te tovarne, ali pri nekje resda bolj mimogrede navrženem stališču še vztraja, je zelo prijazno pojasnil, da ga je izrekel »pod vplivom jeze«, zato tega »morda ne bi smel« reči, kajti »morda sem užalil vas in druge«.

Tehtanje med reakcijo užaljenosti in govorjenjem po resnici ni dobra popotnica, ki bi jo smel manifestirati ustavni sodnik – čeprav sploh ne dvomim, da bo večino najbolj prepričal argument o dostojnosti v komunikaciji. Skrajno rezerviranost do njegovega imenovanja je še pred izvolitvijo pokazal tudi nek drugi bivši ustavni sodnik in najbrž bil razkurjen, ker je svoj že itak radikalni apel opremil s tremi klicaji:

 »Če bo Čeferin izvoljen, je to še ena degradacija ustavnega sodišča. To je treba preprečiti … !!!«

Poznavajoč retoriko te vrste bi pričakovali, da bi jo uporabil kakšen od vehementnih in ognjevitih poslancev stranke SDS. Pa je bila le še ena od številnih šokantnih trditev nesojenega politika, profesorja in bivšega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki so jo v Večeru pospremili z dodanim opažanjem (Večer, 15.6.2019, str. 3):

Boštjan M. Zupančič ima seveda pravico do svojega pogleda na kandidaturo Roka Čeferina za ustavnega sodnika, kljub temu pa ugotavljamo, da ima Rok kljub napadu nekoč uglednega sodnika veliko – srečo. Je namreč moški in samo predstavljamo si lahko, kaj bi Zupančič kot avtor številnih seksističnih izjav tvitnil, če bi bila kandidirala ženska.

bmz čeferin

Večerov komentar o Boštjanu M. Zupančiču

Zelo lepo, duhovit in ravno prav zbadljiv komentar, ki si ga omenjeni seksist tudi zasluži. O medijski promociji nevzdržnih stališč omenjenega sodnika in pravnika sem doslej pisal v vrsti pribeležk in v njih obravnaval sporne sodnikove trditve, povezane z mizoginijo in sovraštvom do žensk, včasih razvitih v bolj kompleksne teze o pretirani feminizaciji politike, šole, sodstva in pravosodja pri nas in po svetu, pa o kemičnih konspiracizmih in ideji o demaskulinizaciji možganov ter sploh strahovitem razrastu tako imenovanih prededipalcev, kar nas vse pelje v čisto pogubo.

Večerov komentar o srečni neženskosti Roka Čeferina, prvi te vrste, smemo jemati za izrazito dobro novico, kajti najbrž pomeni končno slovo tega časopisa od dosedanje prakse: namreč v preteklih letih so tam nekritično polnili svoj prostor s antifeminističnimi in mizoginimi idejami istega avtorja, prikazanega kot brezpogojna avtoriteta – in ki so si ga zdaj drznili cinično zbosti.

Tudi o takšni promociji avtoritet sem že nekajkrat pisal, nazadnje v prispevku BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci, kjer analiziram njihov intervju z omenjenim in ga začnem s stavkom:

Večer se je z Vanesso Čokl odločil malce promovirati avtorja starih seksizmov, dr. Boštjana M. Zupančiča, najbrž iz čiste fascinacije nad njimi.

Vzpodbudno je spoznanje prišlo, sicer zelo pozno. Če bodo pri Večeru še kdaj tako ali drugače širili Zupančičeve seksizme in konspiracizme, bodo po tistem, ko so ga rade volje objavljali in zdaj zaradi tega sarkastično pokarali, še drugič izgubili svojo verodostojnost.

Več:

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

BMZ: spet kratka (medijska) sreča prvega kandidata v drugi članici EU

Ni se izšlo: kakšen flop za slovenske medije, ki so z velikim veseljem ekstenzivno poročali, da bo gospod dr. Boštjan M. Zupančič prvi Slovenec v bogati domači zgodovini, ki bo na evropskih volitvah kandidiral v drugi članici EU…

Srečen narod, ki ima takšne mednarodne kalibre. Kako že?

»Kot so zapisali na spletni strani UPR, je po pridobitvi francoskega državljanstva Boštjan M. Zupančič med francoskimi predsedniškimi volitvami leta 2017 odkril UPR in ob tej priložnosti glasoval za Francoisa Asselineauja. Stranki naj bi se pridružil zaradi navdušenja nad njenim predsednikom. Republikanska ljudska unija se zavzema za izstop Francije iz EU, evropske monetarne unije in zveze Nato.«

»Presrečen sem. To je nekaj zame. Prvič bi se politično angažiral,« je zadovoljno kimal. A ni bilo usojeno.

bmz kandidat mmc

MMC o srečni kandidaturi

V Psihopolitika državljana K: o poročni noči, lažeh in petih milijonih evrov podkupnine sem že opisal vznemirljive trenutke, ko je Zupančič, ekspresno v nekaj urah, odstopil kot predsednik stranke Davkoplačevalci se ne damo. Kar pomeni, da je že bil srečen, a ne ravno dolgo. Seveda so bile na delu Murgle, kot so pravilno ugotovili najbolj kleni novinarji. Pred tem je nekajkrat namigoval, da se bo politično aktiviral, tudi v kandidaturi za predsednika republike. Aktivno ga je na socialnih omrežjih v vsehg vlogah občudoval Janša. A je preveč odlašal in na koncu ugotovil, pač kislo grozdje, da je v treh tednih zbrati 5000 podpisov protiustavno.

bmz brez kandidature 24ur

24ur.com o koncu nesrečne kandidature

In podobno kot nekdanji ustavni sodnik, poln sovraštva so žensk in seksizmov, medijem ni privoščil podrobnejšega pojasnila, kaj se je zgodilo z njegovo kandidaturo za francoske evroskeptike, se domačim medijem ni zdelo vredno analizirati splošno razočaranje in razloge, ki so botrovali temu, da se ne bomo mogli pohvaliti s prvim evroskeptičnim Slovencem na evropskih volitvah v kakšni drugi članici.

Murgle?

Več:

Psihopolitika državljana K: o poročni noči, lažeh in petih milijonih evrov podkupnine

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Murgle BMZ predsednik Demokracija

Skrivnostni telefonski klic iz Murgel kot ultimativna razlaga

Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki

No, pa smo preživeli še en čudaški enourni zvarek mizoginije, seksizma, mačizma, homofobije, antifeminizma, ksenofobije v laboratorijih psevdoznanosti, kot sta nam ga servirala dr. Andrej Perko in dr. Jože Možina. Bilo je nepozabno in prejkone simptom nekega političnega in ideološkega trenutka, ki ga živimo v Sloveniji, paralelno pa ga intenzivno diha tudi nacionalka.  Še zdaleč ne prvič, o javnem servisu v primežu gurujev spolnega konspiracizma sem, med drugim, pisal v Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija in Spontana ideologija seksizma in njeni častilci.

perko možina 1

Psevdoznanstveni diskurz na nacionalki: Perko in Možina o pomanjkanju pravih dedcev

Pretežno je šlo mimo odziva slovenske akademske skupnosti, feminističnih združenj in civilne družbe, kar pač pomeni, da smo vredni različnih Perkov, kakršne nam servirajo množični (nacionalni) mediji.

O dragocenem uvidu v seksizme

O tem, kako postajamo neobčutljivi na znanstveno resnico, kako nas na vseh koncih dohitevata politična in novinarska nekorektnost, tokrat ne bom. Festival homofobije, seksizma, antifeminizma, ksenofobije in sovraštva, katere osnovni motiv je bila katastrofična ogroženost moškega spola v sodobni družbi, so z vsemi slovničnimi napakami vred na javni radioteleviziji oglaševali takole:

V pogovoru, ki ga vodi Jože Možina bo priznani psiholog in psihoterapevt Andrej Perko spregovoril o svojem zgledu boja z alkoholno zasvojenostjo. Ob metodi dr. Ruglja se ni le fizično ozdravil odvisnosti, vzpostavil se je kot njegov naslednik, ki že več kot 20 let rešuje ljudi v stiski. Gre za najtežjo a tudi najuspešnejšo metodo, kot pravi. Njen končni rezultat je vsesplošni intelektualni in duhovni dvig človeka in višja raven zavedanja. K njemu ne prihajajo le alkoholiki, teh je le 15 odstotkov, ampak ljudje, ki bi radi izboljšali kakovost svojega življenja. Posebej izpostavlja primer uspešnih samskih ženski, ki si težko dobijo moškega partnerja. Ob tem se naveže na sodobno zahodno družbo, ki, kot pravi, moške potiska iz družbenega in celo družinskega življenja. Gre za »kulturno kastracijo moških« o čemer je pisala že dr. Vesna Vuk Godina. Dr. Perko meni, da je šla feminizacija družbe predaleč in da vsi, posebej ženske, pogrešajo »prave moške«. Ti pa izginjajo, dodaja dr. Perko, ker ob izločanju moških ni več vertikalne avtoritete, ki je nujno potrebna za vzgojo: »Fante je treba vzgajat, pripravit na realno življenje. Mama je vedno ljubeča, oče pa ne, mora pripravit svoje otroke, zlasti fante, da bodo lahko v tem življenju, ki je kruto, napredovali«. Dr. Perko meni, da gre po njegovem pri »kriminalizaciji moških« za zaroto kapitala, ki v družbi brez avtoritete lažje uveljavlja svoje interese. Ustvarja se »množica, ki je pripravljena molčati«, kar ustreza tudi politiki. Za razliko od drugih kultur po svetu, ki imajo naboj in energijo je zahodna družba po njegovem v upadu ali celo zapisna na »kulturi smrti«. Ena od stran poti, ki je po njegovem je sedaj pogosto favorizirana teorija spolov, ki je za dr. Perka v nasprotju z naravnimi zakoni.  Dr. Andrej Perko je po lastni izkušnji in izkušnjah svojih skupin prepričan, da je predpogoj za uspešno soočanje s težavami disciplina in pripravljenost za napor tako fizični kot tudi intelektualni in duhovni. Pogovor s priznanim in uspešnim psihologom in psihoterapevtom nam ponuja drugačen pogled na številne aktualne pojave. Njegov uvid je pogosto nasproten z »glavnim tokom« ter zato še toliko bolj zanimiv in dragocen.

Komični odtenki konspiracizma

V oddaji izrečena nepozabna domislica o slepem črevesu feminizma, ker da feministke same sebi pljuvajo v skledo, saj ostajajo nepotešene in so posledično do moških napadalne, ni bila vredna le RTV, saj je v naboru stalnih ubesedovalcev mizoginih domislic o kriminalizaciji moškega v celi seriji slovenskih medijev od Večera (povedati antifeministični bob?!) do Dela že stalna praksa, edino presenečenje enournega pogovora se, vsaj zame, skriva drugje.

Namreč v komičnih odtenkih učinka konspiracizma, v katerega se ulovita dva relativno heterogena motiva navedene kvaziteorije, tako kompatibilne z desničarskimi agendami – kajti misel, ko jo zagovarja Perko s svojim intelektualnimi avtoritetami, je dejansko takšna. Kako združljivi sta namreč obe naraciji prva, povsem mizogina, o prevladi žensk, tudi z elementi homofobije, ter tista druga, ksenofobna, o ogrožujočem prihodu migrantov?

Goran Klemenčič je dec

Iz teze, da je zahodna družba pomehkužena in do kraja feminizirana, da moški niso več moški, da smo sredi dekadence, kjer moških ni več in zato ne odigrajo svoje vloge, kot sta se močno strinjala voditelj in gost, zdaj nenadoma preti še nova nevarnost: k nam v Slovenijo in Evropo prihajajo milijoni »pravih moških«. No, ni čisto res, da ni več »pravih dedcev«, kot je večkrat dejal Perkova referenca, dr. Boštjan M. Zupančič, saj se vendar, sicer izjemno redko, še najdejo. Pri tem je imel v mislih, zelo dobesedno, na primer svojega začasnega delodajalca, o čemer piše v članku Seksizem in mizoginija skozi psevdoznanstveni diskurz: medijski konteksti obravnave »napačnega spola«:

 »Goran Klemenčič je dec. Problem je to, da takih, kot je on, ni več. Če bi bili, potem bi bilo vzpostavljeno drugačno razmerje med jinom in jangom, ravnotežje. Prestavljajte si, kakšna bi bila Slovenija, če ne bi bila tukaj en Goran Klemenčič, ampak bi jih bilo tisoč, bila bi res pravna država.«

Z maternico osvajajo Evropo

»Vse dam,  tudi svojo kariero, za korektnega dedca,« je odobravajoče navedel eno možnih rešitev iz ust svoje pacientke. Perko, ki nenehno citira Zupančiča, govori tudi o migrantih, ki »nas bodo preplavili« in je nekje celo slišal turškega predsednika Erdogana reči tole: »Pojdite v Evropo, plodite se in z maternico bomo osvojili Evropo«.

Povedano drugače, migrantski moški včasih celo po zaukazanem diktatu domnevno neusmiljeno ogroža avtohtonega »našega« moškega. Močan moški šibkega. Begunci se sicer nikoli ne bodo »asimilirali v našo družbo«, ker je to »nemogoče«, pravi psiholog, a poglavitna težava je v tem, da ima prihajajoče trume moških ravno tisto, kar Perko in Možina pri domačih pogrešata.

Komični učinek je torej tale: register psevdoznanstvenega diskurza o moških in ženskah se z registrom ksenofobije ne ujame, postane nekoherenten in nesmiseln, kajti po njem bi zahodna dekadentnost kulture smrti bila rešena zanesljivega propada, če bi vrata odprli vzhodu, ki je menda poln energije, prekipeva od življenja in prinaša pravo maskulinost. Ali kot je zapisala Ranka Ivelja v svojem komentarju:

Zahodna družba je zato na robu prepada, preplavili nas bodo migranti, med katerimi je še dovolj pravilno vzgojenih »pravih moških«, ki seksajo, ne pa prijateljujejo z ženskami. Sveta Marija pomagavka, reši nas!

Edina točka, na kateri se ti registri ujamejo, je občutek ogroženosti. Po Perku je naša poglavitna težava pač protimoška zahodna družba, kajti »jaz pravim, da gre za zaroto, kako moškega izložiti iz družbenega življenja. Ne samo družbenega, družinskega.« In potem je tukaj še neuničljivi feministični in gejevski lobi, ki »nam vsak dan nosita na pladnju, kako moramo razmišljati«, nakar si neupravičeno homofob, sta se potožila sogovorca, če v to ne verjameš. Ali kot je prikimavajoče povedal Možina: »To je popolnoma nesprejemljivo!«

Trije nasprotniki moškega in dve urednici

Ko se dve zaroti, sovraštva do žensk, ki itak v svoji inferiornosti »mislijo z zadnjico« (Zupančič), in potem še sovraštva do migrantov, na koncu srečata, postaneta v sferi racionalnega nekompatibilni. Iz druge bi morala slediti nekakšna ksenofilija, vsaj v primeru beguncev z Vzhoda, a dejansko sledi nova bojazen z vsemi pretnjami, da si bodo prilastili naša dekleta, naše žene. Neutemeljeni blodnjavi strah, ki stoji v njenem ozadju, zdaj nenadoma podvoji izvorni občutek moške ogroženosti, s čimer je osnovna teza dobila kar tri nevarne nasprotnike: žensko, ki se manifestira v seksizmu in mizoginiji ter napihuje v mačizmu, istospolno usmerjenega moškega ali žensko, ki se kaže v homofobiji, in končno begunca, ki se potem prelije v ksenofobna in islamofobna prepričanja.

Najbrž mora biti kar posebne vrste spolni mazohizem, da nam nacionalka takšne oddaje omogoča po zaslugi dveh žensk, urednice oddaje Lidije Hren in odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič.

Več:

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Žlahtna rožica Melanija: poti nove idolatrije

Odkar se je eden osrednjih in stalnih FDV-jevih gostov v domačih televizijskih medijih, sploh pri Urošu Slaku in Rosviti Pesek, zavzel za postavitev spomenika Melaniji Trump, je njegova ideja malce pridobila na veljavi.

Dr. Bogomil Ferfila, ki svojega navdušenja nad Donaldom Trumpom nikoli ni skrival, pravzaprav je svojo pristranskost v komentiranju rade volje podkrepil tudi z napisi na oblačilih, je bil v navdušenju nad prvo damo ZDA prejkone preprost patriot: pri ideji po postavitvi obeležja Melaniji, morda v avli Fakultete za družbene vede, ga najbrž ni vodila nič drugega kot vznesenost nad elementarnim dejstvom, da sam pripada točno tisti naciji, ki ji po rodu pripada tudi žena ameriškega predsednika – čeprav ta po izvolitvi še ni imela časa za obisk doma, pa tudi sicer Slovenije ravno ne omenja preveč rada.

A kaj bi to. Če odmislimo Ferfilove vselej znova pomirjujoče besede o Trumpu (»Ni nobenega razloga za paniko«) na nacionalki, s katerimi želi postati velika ne samo Amerika, ampak morda tudi sama, je kakšno leto ali dve kasneje pri slovenski desnici, politični in intelektualni, Melanija malodane pridobila že status ikone prave, tako rekoč polnokrvne ženske. Morda celo božanske provenience z neposredno potrditvijo iz Vatikana, kot smo pred časom lahko slišali iz ust nikogar drugega kot kardinala Franca Rodeta po srečanju z njo, ko je javnosti vsaj delno zaupal vsebino pogovora:

»Dejal ji je tudi, da jo je Bog hotel na tem mestu ter ji za konec še nekaj prišepnil, kaj, pa Radiu Vatikan ni želel izdati.«

Nič čudnega za htonska božanstva. Zadnje čase je Melanija postala tako rekoč ex post himnična referenčna točka Prešernove Zdravljice in zatorej slovenstva v celoti, če sodimo po Janševih retvitih – »Bog žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinóv zarod nov iz vas bo strah sovražnikov!«

JJ Melanija

Žlahtne rožice in novi zarodi

Hkrati je s tem, ko je slovenska Ženska (»Slovenska Ženska«) pristala na vrhu sveta (!), če verjamemo navdušenju razvpitega ustavnega sodnika, tudi iz Evropskega sodišča za človekove pravice, s svojim življenjskim zenitom dokazala, da je pot žlahtnim rožicam, ki so naše, se pravi domače krvi, zares odprta šele takrat, ko ne želijo biti »dekle samoupravnega socializma«. Kar lahko pomeni le, da potrebujemo pri prevetritvi družbenega reda še več tovrstnih antidekel.

BMZ Melanija ni dekla

Slovenska Ženska pač obstaja – in to celo za mizoginike

In res, biti Trumpova družica takšno ideološko poreklo, glede na pozlačena luksuriozna domovališča in skromna oblačila, po vsem sodeč nujno izključuje. Uspeh naših mladenk in nov sinóv zarod bo zato precej odvisen od njihovih prihodnjih političnih preferenc.

Zato ni presenečenje, če se navdušenje nad Melanijo vzpostavlja tudi po meri Janševih medijev, vedno znova. Zanimivo je opazovati, kam se medijsko usmerja fascinacija kot nekakšna emocionalna protiutež prav pri tistih, ki sicer največkrat delujejo na pogon psihopolitike sovraštva.

Melanija Demokracija

Fascinacija Demokracije, fascinirane nad fascinacijo ameriških vojakov

In kako je možno, da se tolikšna idolatrija ob stasu Melanije vzpostavlja prav pri tistih, ki jim ni težko zapisovati mačizmov tipa »Prislovični ‘pravi dec’ je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več« in uvideti v Donaldu Trumpu prototipskega alfa samca, čisto dobesedno, medtem ko imajo o ženskah karseda zaničevalno mnenje?

No, stvar je najbrž bolj profana: Melanija tukaj ni več predmet domoljubnih sentimentov, temveč idolatrije bolj maskuli(nizira)ne vrste. Ob Ferfilovem predlogu po spomeniku si lahko morda zdaj obetamo še kakor-domoljubne »pin-up« plakate.

Melanija ustnice

Nova24TV razkriva, zakaj Melanija vedno pozira z odprtimi ustnicami – ker želi ostati “najbolj atraktivna žena politika vseh časov”

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

V prispevku Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih sem opisal smisel pobude okoli spornosti oglaševanja podjetij v državni lasti v političnih medijih, v katerih sta se sovraštveni in sovražni govor razpasla do neslutenih razsežnosti. Trajalo je debela dva meseca, da smo prišli do široke javne diskusije, pa še to bolj zaradi partikularnega odziva. Kaj dokazuje zadnji odziv predsednika vlade Marjana Šarca v javnem pismu, in v katerem si je premier za slovnično obliko nagovora izbral kar drugo osebo množine?

Šarec sovražni govor pismo

MMC RTV Slovenija o nekoliko preveč defenzivnem nastopu Šarca ob očitkih na svoj račun

Nori časi: odkrito zagovarjanje sovražnega govora

Predvsem na dejstvo, kako močno smo pogrešali jasne politične pozive proti sovraštvu in nestrpnosti v preteklih letih, celo desetletjih. Enega zelo redkih odločnih odzivov, ki s strani politika, v tem primeru celo premierja, niso ostali na prazni deklarativni ravni, ampak z ambicijo jasno opredelitve do ravnanj, glede na druge možne kontekste resda dovolj specifično usmerjenega v prakso oglaševanja, je pričakovano spremljalo grmenje vseh, ki pri nas ustvarjajo agonijo ihtavega zagovarjanja sovražnega govora. Seveda predvsem tistih, ki ga vehemento širijo ali podpirajo.

Bodimo odkriti: da imamo v Sloveniji spolitizirane medije, ki so neprikrito ustanovljeni, financirani ali sicer v funkciji strankarskih trobil, smo popolnoma izvrgli iz svojega kognitivnega mapiranja domače medijske krajine. Dovolili smo in desetletje negovali dominantni diskurz o medijih, ki te deli na leve in desne – čeprav omenjena ločnica nikoli ni bila »ontološko« točna. Biti politično ali ideološko usmerjen še zdaleč ne pomeni biti spolitiziran ali nastopati kot servis neke stranke. No, prav ta dihotomija je potem proizvedla odlično kuliso in postala »raison d’être« za dodatno politizacijo medijev, vse pod gesli uravnoteževanja, pluralizma in končno, kakor so temu dejali v mandatu 2004-2008, njihovega »sproščanja«.

Domen Savič (Državljan D) je s svojo akcijo, nato pa še vztrajanjem in ponavljajočimi apeli na koncu le dočakal tudi Šarčevo reakcijo. A žal tudi nadvse poenoten pogrom slovenske politične desnice in njenih pristašev, obtoženih širjenja laži, sovraštva in propagande. Že mogoče, da izjave na strani slovenske vlade Šarec ni spisal sam, saj je v besedišču mogoče najti formulacije, ki jih lahko zasnuje le kakšen pravnik ali filozof, toda njegov poziv k razmisleku podjetjem je po svojem bistvu benigen in nezavezujoč, v njem pa odpira ključno vprašanje družbeno odgovornega ravnanja podjetij – njihove oglaševalske podpore ksenofobiji, homofobiji, nestrpnosti in sovraštvu.

Ne gre za dobiček

Ključen je stavek, ki pravi, da je napačno zavračanje odgovornosti oglaševalca, kadar se ta skrije za argument, da se do vsebine medija ne želi opredeliti, hkrati pa v njem aktivno oglašuje. Takšni poduk bi že zdavnaj pričakovali od Slovenske oglaševalske zbornice in smešno je, da se sploh vzpostavlja na ravni dileme. No, seveda oglas vedno tudi je aktivna posredna podpora zapisanemu in mediju samemu. Ne samo, da odgovorni oglaševalci sledijo logiki družbeni odgovornosti, podpora npr. rasizmu ali sovražnemu govoru je nemudoma dojeta kot nekaj, kar uničuje dobro ime oglaševanega podjetja. V tem smislu je Šarčev poziv, sicer formuliran zelo filozofsko, z vidika ekonomike delovanja podjetij čisto odveč: »Ali želja po dobičku res upravičuje strpnost do nestrpnosti«?

Zakaj? Če pustimo ob strani, da pri državnih podjetjih niti ne gre nujno za željo po dobičku, saj omenjeni mediji morda niso najbolj ustrezna niša za njegovo kovanje, prej gre za neke vrste politično računico, s katero se vodstva teh podjetij ne želijo zameriti različnim političnim opcijam, je potemtakem poziv v striktnem smislu celo nesmiseln: oglaševanje v družbi nestrpnih v razvitih demokracijah proizvaja izgubo, ne dobiček. K takšnemu spoznanju Telekoma, denimo, nihče niti ne bi rabil pozivati, če bi v njem sedeli kompetentni ljudje.

Nevtralizacija kadrovske napake?

V nizu zapisov sem dokazoval, kako neverodostojen je predsednik vlade, kadar k sebi v kabinet povabi homofobnega in nestrpnega sekretarja. V prispevku Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva  pa opozoril, da bo zato v kateri koli svoji prihodnji obsodbi ksenofobije, rasizma in sovražnega govora že samo zaradi njega popolnoma neverodostojen. V tem smislu je Šarčeva izjava pozitivno presenečenje, ki je morda nastala ravno zato, da bi nevtralizirala neodpravljeno kadrovsko napako, imenovano dr. Damir Črnčec.

Prej citirani stavek o »upravičevanju strpnosti do nestrpnosti« pa je zanimiv tudi teoretsko: ne le zato, ker pojem upravičenja uporabljajo le filozofi in pravniki, temveč ker koncepcija »strpnosti do nestrpnosti« predpostavlja neko drugo, namreč »nestrpnosti do nestrpnosti«. Šarec se je z njo razglasil za vernika vanjo – in to ob številnih v preteklosti že dramatiziranih pozivih slovenskih desnih intelektualcev, da je z njo v temelju nekaj hudo narobe. Pa k sreči ni.

Legitimacije sovražnega govora

Odkriti politizaciji dela slovenskih medijev in končno tudi dela spolitiziranega novinarskega ceha, povsem neproblematizirani na več nivojih, končno tudi na ravni zloglasnega principa uravnoteževanja pri poročilih STA ali RTV Slovenija s polovično domovinsko pravico, saj se ob stališčih »levice« nenehno vštric in enakopravno omenja stališča »desnice«, se je vpričo neslutenega razraščanja homofobije, nestrpnosti in sovraštva pridružila še akademska elita.

Dr. Andraž Teršek, dr. Matej Avbelj, dr. Jurij Toplak in dr. Jernej Letnar Černič v svojem svarilu premierju, češ, da naj bolj pazi, »da ne bo sam prestopal meje svobodnega delovanja in izražanja, ki pritiče predsedniku vlade«, najprej tendenciozno očitajo, da zahteva prekinitev stikov med oglaševalci in mediji ter pritiska na prve, potem pa v imenu te svobode pokažejo, da stopnje razraščanja sovražnega govora zanje niso nobena posebna težava – bolj se čutijo poklicani zavarovati tiste, ki ga uporabljajo. Težko se je znebiti občutka, da se omenjeni zagovorniki svobode izražanja oglasijo zmerom, ko bi kdo želel obsoditi sovražni govor.

Zdaj, ko je to posredno storil predsednik in pokaral oglaševanje v (Janševih) medijih, kjer je sovraštvo dobilo svoj domicil, so takoj pohiteli, da mu v imenu iste svobode zažugajo. Kakšen paradoks: akademski zagovorniki svobode izražanja so torej zaskrbljeni, če nekdo posvari pred širitvijo sovražnega govora v naši družbi, ker to jemljejo za prekršek v svobodi izražanja! Še dlje od njih je šel za nekatere ikonični dr. Boštjan M. Zupančič, ki je v obrambi protagonistov sovraštva kot bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) navrgel, da sovražni govor pravno ne obstaja, kar lahko pomeni le, da ga ni mogoče preganjati. O tem, kako je sovražni govor pregonljivo dejanje in kakšna je sodna praksa ESČP, je med drugimi pisala npr. dr. Neža Kogovšek Šalamon.

BMZ sovražni govor ne obstaja tvit

Sovražni govor razglašen za pravno neobstoječega

Negativne bilance

Ne preseneča, da je s strani istih protagonistov sleherna pobuda pregona sovražnega govora, njegovega omejevanja ali sankcioniranja, razglašena za cenzuro in nezaslišan pritisk. V 20. letih boja proti sovražnemu govoru v Sloveniji beležimo negativno bilanco: del politične, medijske in akademske sfere nas prepričuje, da je ta lažen problem, da sovražnega govora ni, da sta obsodba ali pregon znamenje cenzure. Situacija še nikoli ni bila tako dramatično slaba. Še več, sovražni govor, nestrpnost in ksenofobija še nikoli niso bili v takšni meri normalizirani in sproti legitimizirani.

Pred 15. leti smo pisali in podpisovali peticije, da se sovražni govor širi iz parlamenta in kot kronska dokaza navajali Jelinčičev poziv k puškomitraljeznemu plesu z izbrisanimi in Ruparjevo pregledovanje mednožij poslank. Danes se vanj tudi vrača: Jelinčič se je tja vrnil kot poslanec, Rupar pa dokaj uspešno kandidira za župana Tržiča. Takratne manifestacije sovraštva se zdijo prav benigne proti sedanjim – in bistveno redkeje posajene od sodobnih domačih trendov.

Končno pa je silno simptomatično opazovati ne zgolj poskuse levodesnega uravnoteževanja diskusij o sovražnem govoru, v katerega se zatekajo nacionalni mediji, ampak tudi njihovo klasično uvodno novinarsko pojasnilo v razpravo o tem, običajno, in tudi tokrat, ubrano nekako takole: »Na družbenih omrežjih se je razvila razprava«, ki ji, v tem primeru, sledi omemba zgodbe o oglaševanju javnih podjetij in sovražnem govoru. Cvetober domačih novinarjev, vključno z Društvom novinarjev Slovenije, znova ni bil sposoben sam vzpostaviti javne diskusije o tem – ampak je moral počakati, da ga v to prisilijo uporabniki tviterja in facebooka.

BMZ altright sovražni govor spletno oko

BMZ in njegova podpora alt-right: simptomalno se napadi na tiste, ki opozarjajo na sovražni govor, kar vrstijo

Nov Kučanov ukaz, nov veliki pok: sovražni govor in paranoja

Vse je v političnem spinu in v pogledu njihovih mojstrov: eden zadnjih poskuša iz nekajletne ksenofobne ideologije proti »migrantom« spet obuditi v življenje primordialnega Sovražnika v podobi murgelskega načelnika udbomafije. Ob tolikšni zaposlenosti z migranti širom Evrope in pri nas je tradicionalni prastrah do komunistične klike kar nekolikanj zbledel – nečemu je v agendi sovraštva pač treba dati prednost.

Končni obračun z drugače mislečimi

Že naslov članka iz Janševe Demokracije, ki je pritegnil pozornost, pove veliko: »Z Ilove gore prišel srhljiv Kučanov ukaz Šarčevi vladi in tožilcem, češ da je »potrebno končati« z drugače mislečimi«.

Kako torej? Da Kučan daje navodila vladi in tožilcem? Koga da je treba preganjati? Naslov se po svoji izpeljavi skoraj enakopravno meri s kolosalno manipulacijo besed, ki so prišle v zgodovino nepozabnih političnih fabrikacij na Slovenskem, češ da je, če se lahko ponovim,  nekdanji predsednik države nekoč predlagal tisto, kar je dejansko v govoru očital Janši, ko naj bi 23. februarja 1994 izrekel tisti famozni krvoločni »Najprej diskreditacija, nato likvidacija!«.

Tezo, ki jo Janšev krožek ponavlja že celih 24 let ad nauseam, sem pribeležil v prispevku z naslovom Jezikovne likvidacije in primer JJ. Častitljiva letnica nam demonstrira neverjetno trdoživo privrženost propagandističnim tehnikam laganja – saj mora biti popolnoma jasno, da izvajalci, ki so zgodbo fabricirali, še kako dobro vedo, da ne govorijo resnice. Paradoksalno pa ji, vsaj neposvečeni, zelo verjetno verjamejo.

Demokracija Kučan ukaz

Veliki pok z Ilove gore na straneh Demokracije

Navodilo tožilcem

Kako je torej stekel demonizacijski postopek v primeru Kučanovega nastopa na Ilovi gori ob 75. obletnici bojev Cankarjeve in Ljubljanske brigade z nemškim okupatorjem? Nekaj zelo preprostega je dejal, zato velja citirati:

»Potrebno je končati sprenevedavo pristajanja na očitne primere sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti z izgovorom, češ da bi ukrepanje pomenilo nedopusten poseg v svobodo govora in vračanje v nekdanje čase. Nasprotno. Prav zaradi obrambe svobode govora vseh nas je treba ukrepati, saj nič te svobode ne spodjeda bolj kot prav sovražni govor, ki posamezniku ali različnim skupinam ljudi odreka svobodo in dostojanstvo.«

Prepričanje o nezadostnem pregonu sovražnem govoru ni nekaj, kar bi slišali prvič: v resnici ga mnogi delimo že leta in leta, pri tem pa se čudimo anemičnim slovenskim tožilcem, deloma tudi policiji. Osebno sem čudim tudi pravni stroki. Kot vidimo, se Kučan v nagovoru ne naslavlja na nikogar posebej. Od kod torej neverjetno spinanje o nekakšnem ukazu, grožnjah in zapovrh obračunu z drugače mislečimi?

V Demokraciji so se naslonili na svojega dežurnega ideologa, dr. Boštjana M. Zupančiča, bolj znanega po svojih klavrnih seksizmih in mačizmih. Ta je namreč danes tvitnil, da je Kučan izrekel nič manj kot vojno napoved in izdal strogo načrtovano navodilo:

Pazite, to je vojna napoved, navodilo tožilcem in sodiščem. Kučana je nekdo informiral, verjetno Bavcon: “ogrožanje javnega reda in miru” je potrebni pogoj po 297. čl. KZ. Zdaj bodo to poskušali pravno montirati, kot pri dr. Strehovcu. Kučan ima svoje ljudi tudi v Strasbourgu…

BMZ Kučan vojna

BMZ in njegova psihopolitika na tviterju

Bilo kuda, Milan svuda

V Demokraciji je anonimni avtor Peter Truden spektakularno paranojo nato nemudoma povezal z avgustom 2008, ko je bila menda napovedana afera Patria. Torej s še enim mitičnim dogodkom, ki so ga nekateri razbrali ob prebiranju neke kolumne v Nedeljskem dnevniku, v kateri so takrat zapisali: »Kje je Milan Kučan? Se je umaknil, se je ustrašil ali celo pripravlja glasen politični pok? Resnica je, da se ni ustrašil, pač pa umaknil, kajti za veliki pok je že vse pripravljeno.«

Seveda so takrat pri Janševih besede razumeli ali vsaj interpretirali kot gesto peklenskega načrta, po katerem se je veliki pok nato res uresničil, a je po pomoti fragment informacije ušel v javnosti. Po analogiji naj sedaj Kučan napovedal vojno proti drugače mislečim, s čimer je izdal navodilo tožilcem, kako naj prebirajo 297. člen Kazenskega zakonika, v katerem se v branje sovražnega govora uvaja element »ogrožanja javnega reda in miru«. Še več, skupaj z Zupančičem smo priča namigu, da je takšno specialno navodilo tudi v procesu proti dr. Tadeju Strehovcu, in sicer kar vsem naslovnikom po vrsti: Šarčevi vladi, tožilstvu in sodnikom.

No, če bi že imel tolikšno moč, imenovani najbrž navodil ne bi izrekal na očeh najširše javnosti, a je demon omnipotentnega in neuničljivega Milana Kučana, kot lahko vidimo, še kako živ. Ampak pri njem velja podobno kot pri figuri nevarnega Drugega, begunca: da bi zganjali paranojo, ga niti ne potrebujete kot navzočega. Da bi bil na delu Kučanov duh, ne rabite Milana – ta bo strašil še dolgo po tistem, ko ga več ne bo med nami – pa mu želimo še dolgo življenje. Paranoja je pač resno psihotično stanje strahu. In psihopolitika paranoje je pri nas postala dnevna politična praksa ter močno načenja normalno delovanje države, manifestirana skozi dolgotrajne občutke sovraštva, utemeljenem na strahu, da nas zasledujejo in obvladujejo – »bilo kuda, Udba svuda«.

Zgodovinske lustracije, agenti teme (da o princu teme niti ne govorimo), potapljanja v arhive, teroristične zgodbe o SDV, naštevanje zločinskih organizacij in oseb, preštevanje »naših« in »vaših«, risanje tajnih sovražnikov na podlagi antikomunističnega vzgiba, nastavitve novih vlad, prej Cerarjeve, zdaj Šarčeve – vse imajo isto zasnovo.

Spet mimo problema

Ironija Kučanovega razprave o sovražnem govoru pa vendarle obstaja. V tem, da ta pozablja,  kako vznik taiste sovražne govorice, politike etiketiranja, demonizacij posameznikov in diskreditacij poganja ravno psihopolitika paranoidnih utvar. Ki pa ni pregonljiva in je še manj zapisana v zakonodaji. Tudi če bomo kdaj v celoti rešili problem sovražnega govora in ga začeli pošteno preganjati, se problema psihopolitike paranoidnega sovraštva še niti lotili nismo.

RTV kamera v službi feminizma: ženska kot fake-news

Čas je, da nekdo ustavi to ogabno fake-news ideologijo RTV, ki nam podtalno vsiljuje žensko ideologijo in kripto-feminizem. Kamera nam kaže celo ženske!

BMZ kripto feminizem

Opažanje dovolj pozornega: kamera v službi feminizma

Kakšna neverjetna mizoginična obsesija z žensko prezenco, ki zmoti zaskrbljen pogled dr. Boštjana M. Zupančiča. No, če je Klemen Aleksandrijski v delu Pedagog (II, 33,2) zapisal, da mora ženskam že sama zavest o lastnem bitju priklicati sram in je Tomaž Akvinski govoril o tem, da moški zarodek postane človek po štiridesetih dneh, ženski pa po osemdesetih, pa še to zaradi poškodovanih semen in vlažnih vetrov, je v 21. stoletju mogoče za navzočnost žensk kriviti medije in njihovo (re)prezentacijo, če pustimo hormonske motilce in prededipalce ob strani. In seveda kamermane v njihovi službi, denimo, ker si drznejo kadrirati ženske.

Kontekst mi ni znan, a ničesar ne bi spremenil, ker je že po sebi dovolj alanfordovski: »Ne vjeruj (našoj) RTV koja izvodi kripto-feminizam.« Medijska posredovanost, konceptualizirana kot fake-news, lahko pomeni zgolj, da je v na ta način dojetem moškem svetu vsaka ženska lažna novica.

Popoln medijski svet je torej lahko le moškega spola. Vse ostalo je zarota feministk in feministov.

Več:

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo