Nov Kučanov ukaz, nov veliki pok: sovražni govor in paranoja

Vse je v političnem spinu in v pogledu njihovih mojstrov: eden zadnjih poskuša iz nekajletne ksenofobne ideologije proti »migrantom« spet obuditi v življenje primordialnega Sovražnika v podobi murgelskega načelnika udbomafije. Ob tolikšni zaposlenosti z migranti širom Evrope in pri nas je tradicionalni prastrah do komunistične klike kar nekolikanj zbledel – nečemu je v agendi sovraštva pač treba dati prednost.

Končni obračun z drugače mislečimi

Že naslov članka iz Janševe Demokracije, ki je pritegnil pozornost, pove veliko: »Z Ilove gore prišel srhljiv Kučanov ukaz Šarčevi vladi in tožilcem, češ da je »potrebno končati« z drugače mislečimi«.

Kako torej? Da Kučan daje navodila vladi in tožilcem? Koga da je treba preganjati? Naslov se po svoji izpeljavi skoraj enakopravno meri s kolosalno manipulacijo besed, ki so prišle v zgodovino nepozabnih političnih fabrikacij na Slovenskem, češ da je, če se lahko ponovim,  nekdanji predsednik države nekoč predlagal tisto, kar je dejansko v govoru očital Janši, ko naj bi 23. februarja 1994 izrekel tisti famozni krvoločni »Najprej diskreditacija, nato likvidacija!«.

Tezo, ki jo Janšev krožek ponavlja že celih 24 let ad nauseam, sem pribeležil v prispevku z naslovom Jezikovne likvidacije in primer JJ. Častitljiva letnica nam demonstrira neverjetno trdoživo privrženost propagandističnim tehnikam laganja – saj mora biti popolnoma jasno, da izvajalci, ki so zgodbo fabricirali, še kako dobro vedo, da ne govorijo resnice. Paradoksalno pa ji, vsaj neposvečeni, zelo verjetno verjamejo.

Navodilo tožilcem

Kako je torej stekel demonizacijski postopek v primeru Kučanovega nastopa na Ilovi gori ob 75. obletnici bojev Cankarjeve in Ljubljanske brigade z nemškim okupatorjem? Nekaj zelo preprostega je dejal, zato velja citirati:

»Potrebno je končati sprenevedavo pristajanja na očitne primere sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti z izgovorom, češ da bi ukrepanje pomenilo nedopusten poseg v svobodo govora in vračanje v nekdanje čase. Nasprotno. Prav zaradi obrambe svobode govora vseh nas je treba ukrepati, saj nič te svobode ne spodjeda bolj kot prav sovražni govor, ki posamezniku ali različnim skupinam ljudi odreka svobodo in dostojanstvo.«

Prepričanje o nezadostnem pregonu sovražnem govoru ni nekaj, kar bi slišali prvič: v resnici ga mnogi delimo že leta in leta, pri tem pa se čudimo anemičnim slovenskim tožilcem, deloma tudi policiji. Osebno sem čudim tudi pravni stroki. Kot vidimo, se Kučan v nagovoru ne naslavlja na nikogar posebej. Od kod torej neverjetno spinanje o nekakšnem ukazu, grožnjah in zapovrh obračunu z drugače mislečimi?

V Demokraciji so se naslonili na svojega dežurnega ideologa, dr. Boštjana M. Zupančiča, bolj znanega po svojih klavrnih seksizmih in mačizmih. Ta je namreč danes tvitnil, da je Kučan izrekel nič manj kot vojno napoved in izdal strogo načrtovano navodilo:

Pazite, to je vojna napoved, navodilo tožilcem in sodiščem. Kučana je nekdo informiral, verjetno Bavcon: “ogrožanje javnega reda in miru” je potrebni pogoj po 297. čl. KZ. Zdaj bodo to poskušali pravno montirati, kot pri dr. Strehovcu. Kučan ima svoje ljudi tudi v Strasbourgu…

Bilo kuda, Milan svuda

V Demokraciji je anonimni avtor Peter Truden spektakularno paranojo nato nemudoma povezal z avgustom 2008, ko je bila menda napovedana afera Patria. Torej s še enim mitičnim dogodkom, ki so ga nekateri razbrali ob prebiranju neke kolumne v Nedeljskem dnevniku, v kateri so takrat zapisali: »Kje je Milan Kučan? Se je umaknil, se je ustrašil ali celo pripravlja glasen politični pok? Resnica je, da se ni ustrašil, pač pa umaknil, kajti za veliki pok je že vse pripravljeno.«

Seveda so takrat pri Janševih besede razumeli ali vsaj interpretirali kot gesto peklenskega načrta, po katerem se je veliki pok nato res uresničil, a je po pomoti fragment informacije ušel v javnosti. Po analogiji naj sedaj Kučan napovedal vojno proti drugače mislečim, s čimer je izdal navodilo tožilcem, kako naj prebirajo 297. člen Kazenskega zakonika, v katerem se v branje sovražnega govora uvaja element »ogrožanja javnega reda in miru«. Še več, skupaj z Zupančičem smo priča namigu, da je takšno specialno navodilo tudi v procesu proti dr. Tadeju Strehovcu, in sicer kar vsem naslovnikom po vrsti: Šarčevi vladi, tožilstvu in sodnikom.

No, če bi že imel tolikšno moč, imenovani najbrž navodil ne bi izrekal na očeh najširše javnosti, a je demon omnipotentnega in neuničljivega Milana Kučana, kot lahko vidimo, še kako živ. Ampak pri njem velja podobno kot pri figuri nevarnega Drugega, begunca: da bi zganjali paranojo, ga niti ne potrebujete kot navzočega. Da bi bil na delu Kučanov duh, ne rabite Milana – ta bo strašil še dolgo po tistem, ko ga več ne bo med nami – pa mu želimo še dolgo življenje. Paranoja je pač resno psihotično stanje strahu. In psihopolitika paranoje je pri nas postala dnevna politična praksa ter močno načenja normalno delovanje države, manifestirana skozi dolgotrajne občutke sovraštva, utemeljenem na strahu, da nas zasledujejo in obvladujejo – »bilo kuda, Udba svuda«.

Zgodovinske lustracije, agenti teme (da o princu teme niti ne govorimo), potapljanja v arhive, teroristične zgodbe o SDV, naštevanje zločinskih organizacij in oseb, preštevanje »naših« in »vaših«, risanje tajnih sovražnikov na podlagi antikomunističnega vzgiba, nastavitve novih vlad, prej Cerarjeve, zdaj Šarčeve – vse imajo isto zasnovo.

Spet mimo problema

Ironija Kučanovega razprave o sovražnem govoru pa vendarle obstaja. V tem, da ta pozablja,  kako vznik taiste sovražne govorice, politike etiketiranja, demonizacij posameznikov in diskreditacij poganja ravno psihopolitika paranoidnih utvar. Ki pa ni pregonljiva in je še manj zapisana v zakonodaji. Tudi če bomo kdaj v celoti rešili problem sovražnega govora in ga začeli pošteno preganjati, se problema psihopolitike paranoidnega sovraštva še niti lotili nismo.