::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Minutaže spominskih slovesnosti in njihov pomen za spravo

No, včasih tudi nacionalka ne sledi več svojim famoznim uravnoteževalnim principom. Zdrsne pod svoj lastni nivo, postreže z asimetrijo, merljivo v dolžini prispevkov, kot se je zgodilo v osrednjem dnevniku. Ali kot je zapisal Vlado Miheljak:

No, ta problem je kar nekako univerzalen. Podobno se že vseskozi odzivajo »civilni mediji«, ki skušajo sporočiti, da znajo oni sami opraviti vse to, kar so mokre sanje uniformiranih, partijnih medijev desnice. Zadnji, a ne poslednji primer je bilo poročanje TVS v nedeljo, 7. oktobra 2018, o dveh proslavah. Najprej so poročali o spominski maši žrtvam vojnih in povojnih pobojev na Teharjah. V prispevku so predvajali tudi del pridige upokojenega celjskega škofa Lipovška, nato pa še govor bivšega predsednika DZ Franca Cukjatija, ki je med drugim zlorabil besedo holokavst, ter tudi izjave naključnih udeležencev. Za prispevek je TVS porabila polnih sto sekund. Sledil je prispevek o slovesnosti ob spominu na žrtve medvojnih pobojev na Urhu, kjer so imeli svojo postojanko in mučilnico domobranci. Nič izjav, le lakonična informacija, da je dogodek pač bil. Za poročilo je porabila polnih 18 sekund.

Saj res, kaj izdaja omenjeno primerjavo na način, ko ne moremo kar zamahniti z roko in dejati, da gre za obsesijo prenapetežev, ki bi s štoparico v rokah radi dokazovali svoj ideološki prav?

Seveda ne prispevek pred tem, kjer nam je Slavko Bobovnik ekskluzivno razkril, da bo priprti Andrej Šiško kandidiral za župana mesta Maribor, hkrati pa so nam obilno kazali še množico protestirajočih njemu v podporo pred sodiščem. Ne, ker to so pač majhne folklorne posebnosti odgovorne urednice Manice Ambrožič, podobne tisti, ko ti v Odmeve povabijo dva kandidata za župana od v tistem trenutku štirinajstih vloženih kandidatur: Andreja Fištravca in Franca Kanglerja.

Teharje Bobovnik

Bobovnikova sveta maša in pogrešanje sprave

Res ključen in semantično poln je stavek, s katerim Bobovnik uvede omenjena časovno nesorazmerna prispevka s Teharij in Urha:

»Dve slovesnosti v spomin na žrtve vojnih in povojnih pobojev nista minili v najbolj spravnem duhu.«

No, kaj točno je želel voditelj s tem povedati? Da se je na prizorišču obeh zgodilo kaj takšnega, kar bi štelo za nespravno dejanje? Kakšen eksces, agresivna izjava? Ne, prispevka o tem nista govorila, o tem niso poročali niti drugi mediji. Kar je označeno za nespravno, je očitno tisto, kar po eliminacij te možnosti ostane: torej samo golo dejstvo, da imamo danes »partizanske« in »domobranske« spominske slovesnosti.

Toda kaj bi jih lahko vendar ukinili? Morda tako, da bi jih združili? Na isto idejo je prišel že predsednik Borut Pahor, ki je podprl inovativne predloge o skupnih spominskih obeležjih enih in drugih, o čemer sem pisal v Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji in Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih.

Ampak če je to res in sta Bobovnik ali nacionalka na nekakšni pahorjanski misiji, potem je začetni Miheljakov očitek o različnih minutažah še bolj dramatičen. Ne samo, da ni sledila principu uravnoteženosti in je v minutaži zmagala domobranska stran proti partizanski v razmerju 100:18, s to gesto ni ravnala prav nič spravno. S čimer očita drugim lastno početje.

Kar preprosto pomeni, da bi Bobovnikov stavek smeli parafrazirati takole:

»Dva prispevka RTV o slovesnostih v spomin na žrtve vojnih in povojnih pobojev nista minila v najbolj spravnem duhu.«

Information

This entry was posted on 22/10/2018 by in mediji.
%d bloggers like this: