Sobotno Delo je v režiji novinarja Petra Raka navidezno poskrbelo za obetavno in poglobljeno branje. Nič hudega sluteči bralec bi pomislil, da bo ob naslovu »Zmerljivka: Fašist!« deležen tehtne razprave o fenomenu fašizma, še bolj natančno o tem, koga smo danes v javni razpravi pripravljeni označiti za njegovega privrženca in kakšne, sploh pa napačne, so javne rabe tega izraza. Tudi izbira ključnih besed v spletni objavi Dela bi ga prepričala: zapisali so »diskvalifikacija nasprotnika«, »nekritična raba«, »stigmatizacija in diskvalifikacija«, kar na prvi pogled zveni učeno in strokovno natančno.
Če članka potem ne bi prebral ali morda ne poznal ideoloških ambicij, pa tudi praks včasih subtilnega sporočanja pri nas, bi pač nasedel. Trdil bom naslednje: članek favorizira ozko politično interpretacijo fašizma s strani tistih, ki se pred takšno označbo najpogosteje branijo in prihajajo s politične desnice. S tem pa izpelje manever ultimativne relativizacije pojma: če je raba vselej nesmiselna, je tudi nekoga označiti za fašista vedno in povsod nesmiselno dejanje.
Tri argumentacijske strategije
Dvom v ustrezno rabo se kot predmet razprave v domačih množičnih medijih kaže v treh najbolj pogosto navzočih argumentacijskih strategijah. Čeprav lahko dobrohotno razumem poanto o »zmerjaškem« potencialu stigmatizacije in se z njo velikokrat tudi strinjam, želim opozoriti predvsem na njen potencial za politično manipulabilnost. Ne gre za to, da so te strategije po sebi nujno napačne, kot bomo videli. Ker so vse tri prisotne v omenjenem članku, naj jih naštejem že na začetku.
Prvo bi imenoval za »argument iz neuporabnosti izraza« – fašizem je menda pripis, ki je konceptualno pomanjkljiv. Ker je pomenskih odtenkov v rabi preprosto preveč in ker meri na preveč kontekstov, je pojem zvodenelo prazen, s tem pa neuporaben. Namig, ki sledi: bolje, da ga ne uporabljamo.
Drugi strategiji bi dejal »argument iz odpovedi racionalni diskusiji zaradi adhominalne raba pojma«: »fašist« je največkrat uporabljen v tonu diskvalifikacije političnega ali idejnega nasprotnika, s tem pa je zgolj nedopustni napad na osebo, nič več, in z njegovo uporabo nikoli ne dosežemo vsebinske ravni razprave. Namig, ki sledi: bolje, da se mu odpovemo.
Tretji bi dejal »argument iz nespoštovanja do žrtev pravega fašizma«: kdor intenzivno videva fašiste okoli sebe, se dejansko norčuje iz žrtev in njihovih sorodnikov pravih zgodovinskih fašizmov, s čimer ravna nedostojanstveno, nepietetno in žaljivo. Namig, ki sledi: vsekakor ne uporabljati tega pojma.
Že Orwell je dejal
Osrednjo rdečo nit članka ni bilo težko uganiti: čim manj uporabljajmo izraz »fašizem« in njegove izpeljanke. Novinar varno začenja s priljubljenim sklicevanjem na avtoriteto: že George Orwell da je svaril pred takšno rabo, ker je namenjena predvsem diskvalifikaciji nasprotnika brez realne argumentacije. In res, le kdo bi lahko pametno ugovarjal plemeniti zahtevi, da se v komunikaciji ne zatekamo k osebnemu napadu ad personam? Saj nas vendar že elementarni argumentacijski učbeniki učijo ravno težnje k razpravi o stvari sami (ad rem), kjer v debati zasledujemo interes resnice skozi izmenjavo stališč in njihovo tehtanje, nikoli oddaljevanja proč od nje v nepotrebno diskreditacijo sogovorca (ad hominem). Nepresenetljivo zato Rak v besedilu nenehno opozarja, da je izreči besedo »fašist« oblika »psovanja«, da gre za »konstantno demonizacijo«, da je »začetnik trenda« v takšni praksi bil Stalin, da je za takšnega, fašizem namreč, označil že titoizem…
Novinarjeva želja po poudarjanju teže dobrih argumentacijskih praks bi nas načeloma morala navdajati z zaupanjem in spoštovanjem – končno sem celo sam pred davnimi leti v istem časopisu priobčil daljši članek o argumentaciji ad hominem kot najbolj nevarnem orodju političnih in družbenih razprav pri nas. Morda je nekdo v čem podobnem ugledal pomembno svarilo in smo lahko zgolj veseli tovrstne pozornosti. Tudi če bi opustili dvom, da gre pri apelu k odpravi »diskvalifikacij« s fašizmom le za požrtvovalne namene dvigovanja politične in argumentacijske kulture, bi še zmerom ostala ugotovitev, ki jo bom poskušal podrobneje razčleniti – da je ponujeno sklepanje zgrešeno.
Fašizem kot resna zadeva
V članku, ki citira mnenja treh domačih avtorjev (Aljoša Kravanja, Andrej Drapal, Žiga Turk), novinar nato išče zaslombo za začetno premiso. Kravanja opozarja, da je prepoznavanje fašizma utemeljeno na prepričanju o dejanskih vzporednicah s historičnim fašizmom in predpostavki o obstoju »tipično zgodovinskega zaporedja, ki vodi od protofašizma«. Zanj danes fašizem ni resnična grožnja, slednjo vidi v tem, kar mnogi označujejo z »neliberalno demokracijo«, po njegovem značilno za sodobno Rusijo, Turčijo in Madžarsko. Ker izraz ne opiše adekvatno politične situacije, so javne rabe pojma pretežno zgrešene.
Drapal ugotavlja, da so nekateri liberalci paradoksalno nenadoma postali zagovorniki nadvlade kolektiva nad posameznikom in zato lahko upravičeno govorimo tudi o liberalnih fašistih. Poudarek, ki se je zdel novinarju nadvse smiseln. Za njegovo tretjo pričakovano izbiro v članku, Turka kot ideologa ali vsaj kakor-intelektualca slovenske desnice, pa je nadalje »povsem nesprejemljivo in žaljivo do vseh Slovenk in Slovencev« uporabiti pojem, pod katerim so ljudje res trpeli. Ali kot pravi: »Fašizem je bil resna zadeva.« Jasno, kaj se implicira: situacija danes pri nas ni takšna.
»Fašist« kot žrtev pravega fašista
Rakov prispevek nato v svojem finalnem delu izzveni v tisto, kar želi prejkone (p)ostati njegovo bistvo, v nekaj, kar je blizu Turkovemu globinskemu poduku, da je v Sloveniji »obkladanje s fašisti tudi poskus unovčevanja zmage neke ideologije v državljanski vojni in poskus ohranjanja delitev iz tistega časa«. Skratka, prazno psovanje. Za nameček nam zmerjajoči akter, sicer menda na las podobnem Stalinovim propagandistom, s tem priznava, da »ni sposoben racionalne diskusije«, ker se dejansko ves čas boji, da »so tako imenovani protifašistični argumenti prešibki«. Za Turka so zato nenadoma najbolj fašistično razpoloženi ravno nasprotniki fašizma, tu omeni Antifo, zgrožen pa je tudi nad učinki pripisa, saj naslovnikom etiketizacije menda ukinjajo svobodo govora, jih ne vabijo na soočenja in jim ovirajo dostop do spleta, kot našteje, kar je »res fašistično«. Povedano drugače: označeni za fašiste so v resnici ultimativne žrtve pravih fašistov – in ravno ti potem hinavsko uporabljajo izraz za druge.
Je nekoga označiti za fašista res diskvalifikacija?
Sporočilo članka v Delu je kot na dlani, intenca se na koncu izteče v uniformno servirano spoznanje, da je uporaba termina »fašist« danes brezpredmetna. Toda vprašajmo se raje, ali je bilo sklepanje, ki nas je pripeljalo do ugotovitve o odvečnosti označevanja fašizma, res pravilno, nato pa še v bolj pragmatičnem oziru analize medijske naracije, ali morda za izpeljanim pozivom k ukinjanju rabe ne stoji nek cui bono – kajti komu dejansko takšna razrešitev ustreza?
Odgovor na prvo je negativen: že res, da je hvalevredno zavzemanje vsakogar, ki opozarja na pasti razprave ad hominem, toda ali drži vnaprejšnja sodba, da je takšna logična raba vedno znova neumestna? Je označiti nekoga za fašista zmeraj in neizogibno napačno, je to v vsakem primeru nastopa diskvalifikacija? Filozof David Hitchcock verjame, da ad hominem sploh ne moremo šteti za obliko logične zmote – s čimer se sicer ne strinjam, a to puščam trenutno ob strani. Pomembnejšo ugotovitev prinaša kultni raziskovalec argumentacijskih zmot Douglas Walton: ad hominem moramo šteti za veljavno obliko argumentiranja takrat, ko je trditev o osebnem značaju posameznika ali njegovih dejanjih relevantna za izpeljani sklep. Povedano zelo preprosto zato velja, da če smo poskušali utemeljiti, zakaj nekdo ravna fašistično in ga zaradi tega štejemo za fašista, ali pa je sam opis relevanten za naš argument, sama oznaka »fašist« pač ne bo več mogla šteti za gesto diskvalifikacije. S tem pa je trud novinarja po dokazovanju o nasprotnem bil zaman.
Ko ga noče prepoznati niti levica
Moja skromna trditev, da danes smemo govoriti o fašizmu in da s tem na načelni ravni ni nič narobe, če le navajamo dobro evidenco za svoje trditve, seveda implicitno predpostavlja njegov obstoj s prepoznavnimi značilnostmi, kot so avtoritarni režim z diktatorskim vodjem in kultom nekritičnega oboževanja, ultranacionalizem, preganjanje in zatiranje političnih nasprotnikov, specifična oblastna totalitarna kontrola, uporaba zgodovinske mitologije in podobno. K temu bi danes lahko dodali vzpon neonacističnih in suprematističnih gibanj, kratenje vseh vrst človekovih pravic, protibegunsko politiko, z njo povezani nativizem in številne nove forme avtoritarizma. Da pri njem morda ne najdemo enovite zgodovinske forme in da lahko naštejemo le nekatere njegove elemente, se mi ne zdi zadosten razlog za opustitev izraza. Pri tem se mi za vpeljano poanto v tej razpravi niti ne zdi najbolj ključno, kako ga definiramo.
Toda če bi kdo računal, da etiketo o fašizmu pri nas uporablja predvsem levica z namenom obremenitve politične desnice, bi se znova motil. V bistvu bi novinar Dela lahko zlahka povabil intelektualne ikone leve provenience in z njimi dosegel isti rezultat; tudi te danes nepričakovano verjamejo, da je fašizem zgolj zmerljivka – še bolj zabavno je, ko to občasno prebiramo v levo usmerjenih medijih. Povedano drugače: z Rakom se očitno strinja zelo veliko ljudi ne glede na svoj politični nazor.
Argumenti so podobni, naše levičarje takrat, ko slišijo, da se Evropa fašizira, »malo stisne«, zato ker v tem vidijo nadomestilo za mišljenje, ne pa resne analize. Zakaj bi bilo v Sloveniji kaj drugače? V označbi nekoga za fašista je menda na delu zastrašitev, tega pa si ne smemo želeti. Posledično morebitnega vzpona fašizma, pravijo, ne bo preprečil strah pred njim, ampak aktivno vodenje drugačne politike. Ugotovitev je na zelo abstraktni ravni točna, toda sredi umazane empirije ne deluje – razen tega predpostavlja, da fašizem ni na oblasti in ne sprejema odločitev. Madžarom, denimo, ki v Orbanu vidijo nevarnega tirana, je docela neuporaben. Kjer da je strah, so tudi čustva, se glasi misel, zato je v pripisu fašizma političnemu antagonistu nevarna past redukcije na neracionalno bitje, ki sledi čustvom in strastem – namesto da bi predpostaviti njegovo racionalnost. No, to smo ravnokar že slišali in citirali pri prej omenjenem Turku.
Nevarni enačaji v »politiki strahu«
Domnevni fašist je torej racionalen, nikakor zblojen, in z njim bi se morali pogovarjati. V čistem nasprotju z Umbertom Ecom, ki je v svojem seznamu temeljnih elementov fašizma navedel prav iracionalnost. Analiza delno spominja na pravila »lepega obnašanja« v argumentaciji, kakršna je razvila pragmadialektika in njen predstavnik Frans H. van Eemeren, pri kateri je smisel argumentacije dojet kot socialno odgovorno razumno dejanje, usmerjeno v druge. Saj res, kako že lahko steče takšen nadvse plemenito zastavljen pogovor s fašistom? Na način, kot smo tega vajeni na uravnoteženi RTV Slovenija? Mar danes ravno ta forma zahteve po enakopravnosti različnih mnenj v formatu menda demokratičnega disputa »pro et contra« ne diktira vedno novega nižanja standardov človekovih pravic, npr. v smislu »Dajmo se torej legitimno pogovarjati, ali bi ženskam še dovolili, da lahko naredijo splav ali ne«.
Seveda drži, da si nihče ne želi praznega in neartikuliranega vpitja, da si moramo v politiki prizadevati za vključevanjem in dialogom, da so pozivi k previdnejši rabi označevalca velikokrat na mestu, da panični antifašizem včasih povzroča več škode kot ne, a močno dvomim, da v primeru, ko je analiza točna, diskurz o fašizmu pelje le do fetišizacije »sovražnika«, kar potem menda vodi le do eskalacije čustvenih odzivov. Česar pa si, kot zveni začetna teza, ne smemo želeti. Če je srž politike v podrejanju partikularnega univerzalnemu, potem lahko to pomeni le, da se moramo z domnevnim fašistom usesti za isto mizo in dogovoriti, kaj imamo skupnega… Resno?
Da je v svetu danes problematična »politika strahu« in da sta zavračanja vredni obe na enak način, strašenje pred begunci kot skoraj zrcalna slika strašenja pred fašizmom, saj sta obe samo to, namreč strašenje, se mi res ne zdi prepričljivo iz razloga, ki sem ga navedel. Nasprotno, enačenje obeh strahov je videti skrajno naivno: ker vodi v izpraznitev pojma in fašizma ne jemlje za resno nevarnost – saj ga niti ne zazna. Svojega pogleda niti zadostno ne utemelji. V redukciji na »strašenje« se zateka v formulo »izlivanja dojenčka skupaj z umazano vodo«, das Kind mit dem Bade ausschütten; namesto izpeljane kritike konkretnih manifestacij fašizma raje vrže proč pojem sam. »Strašenje pred fašizmom« postane le še prazna retorična, s tem pa manipulativna gesta. Tudi če privzamemo, da smo pravilno kvalificirali samo dejanje, za kar bi lahko naštel kar nekaj razlogov, še vedno močno dvomim, da je strah kot strah vselej neupravičen, tako kot ne velja, da je prepoznanje fašizma nujno diskvalifikatorno dejanje.
Situacija z izbrisom »teže« fašizma me nekoliko spominja na vedno močnejše samouspavalne težnje domačih levičarjev, ki danes molčeče in zapečkarsko ugotavljajo, da so antihomofobne in protidesne taktike postale neuspešne, zato npr. na homofobijo nima preveč smisla opozarjati in je zato bolje biti tiho. V nasprotnem njene privržence le podpiramo – o tem sem pisal v Pustiti pri miru: o navidezni strpnosti nestrpnih in nestrpnosti strpnih. Kakor da bi tudi glede fašizma bilo mogoče le še molčati!
Begunec kot novodobni Jud
Zadrega je še hujša. Kot piše Mladina ravno danes, fašisti na volitvah širom sveta dosegajo boljše rezultate. In tudi v Sloveniji se pogovarjamo o sistematični politiki zbujanju strahu do nevarnega Drugega, načrtni agendi ksenofobije, nestrpnosti, sovraštva, homofobije, psihopolitiki konspiracizma in paranoje, podrejanja medijev, intenzivni kulturi laži in propagande. Celo vsi ti konteksti nekaterih ne prepričajo. Madžarski disident in kritik Orbanovega režima Gáspár Miklós Tamás je podobno stanje na Madžarskem poimenoval za »postfašizem« – videti v njegovih oblikah neke vrste populizem, nikakor ne fašizem, kar menijo naši levoliberalni avtorji, diši po hudi konceptualni pomoti.
Sploh po nekaterih zadnjih Orbanovih posegih v polje akademske svobode, kakršna je recimo prepoved študija spola ali napoved zapiranja nekaterih politično nevarnih univerz. Prav bizarno je spremljati elaborirane teze o figuri begunca kot liku novodobnega Juda in vse vzporednice, izpeljane iz primerjave, o s tem povezani fetišistični naravi fašizma, ki potrebuje izključitev Drugega, ki pa jim v naslednjem koraku šokantno sledi decidirano zanikanje, da smo ob tem priča novodobnemu fašizmu! Potem se mi res zdi bolj prepričljiva apologetika desnih avtorjev, ki sorodnosti situacij ne vidijo in iz razumljivih razlogov zagovarjajo njihovo heterogenost.
Tednik Mladina je prav v zadnji številki na odličen način predstavil zgodovinsko analogijo med razpisom Demokracije za najbolj domoljubno pravljico, ki bo »sovražnika« opisala kot »tujerodno« živalsko vrsto in domačega junaka v podobni Kekca na misiji proti beguncem na Kolpi, ter pravljico z naslovom »Strupena goba«, s katero so nacistični ideologi otrokom želeli oprati možgane in jih pedagoško posvariti pred judovsko nevarnostjo. Ampak, glej ga zlomka, tole za nekatere nima okusa po fašizmu in morda je ravno zaradi tega stališče z indikativnim naslovom Kekec na Kolpi kot izraz fašizacije slovenske družbe pri vseh medijih moralo romati v koš.
Nepričakovane konvergence
Iz vseh navedenih razlogov so nepričakovane konvergence levih in desnih branj fašizma videti kot simptom nekega časa, ob svoji netočnosti pa tudi nevarne. Kakor da bi njegovo formo avtorji rigidno dojemali kot nekaj zgodovinsko enkratnega, s tem pa preživetega, kar se v stilu in formi več ne more ponoviti. Ko prihajajo s strani usual suspects na desnici, jih običajno s trpkim nasmeškom »razumemo«. Toda ko se jim priključijo še etablirani misleci z levice ali poskusi časopisa Delo, da bi se javni rabi fašističnih označevalcev odpovedali, čeprav iz povsem različnih nagibov, bi moral zazvoniti kakšen alarm.
You must be logged in to post a comment.