Predsednikovi stari triki: kako ne obsoditi sovražnega govora

V zadnjem intervjuju za POP TV v oddaji Fokus je predsednik republike znova naletel na poizvedbo novinarja, tokrat Mihe Drozga, čemu tolikšna njegova rezerviranost do eskalacije sovražnega govora v slovenski družbi.

Borut Pahor, samoizpričana »nemoralna neavtoriteta« svojega položaja, se je znova kolosalno izmaknil pričakovanjem po neposredni obsodbi. Poskušal bom natančneje definirati, kaj štejem za izmikanje in tovrstno maniro problematizirati iz treh razlogov. Prvi je, ker so se stopnje ksenofobije, sovraštva in nestrpnosti v državi v zadnjih treh letih resnično povečale in kar je kot dejstvo zanikal, celo izrecno. Drugi razlog zadeva nevarno ponovitev njegovega stališča, češ da novinarjevo opažanje o izmikanju ne drži, da nenehno kliče k več strpnosti – že mogoče, da res, čeravno mu tudi v tem kot pozoren opazovalec njegovih stališč in ravnanj ne verjamem, kajti nestrpnosti v opisanem primeru ne obsoja. In tretji, ne najpomembnejši, zadeva deplasirano sklicevanje na njegovo izjavo proti nestrpnosti do beguncev, ki sem jo, ravno zaradi manipulativnosti, že analiziral leta 2015.

Ljudje, ki so bolj iskreni

Da se stopnje sovraštva, sovražnega in sovraštvenega govora pri nas radikalizirajo za potrebe psihopolitike delovanja posamičnih strank in z izdano podporo spolitiziranih medijev, ne bom znova ponavljal. Na Drozgovo vprašanje »Ampak gospod predsednik, kaj se je spremenilo v naši družbi…«, smo zato osupljivo prejeli njegov odgovor:

»Jaz nisem med tistimi, ki menijo, da je prišlo do paradigmatskih sprememb v širini sovražnega govora.«

Pahorjeva pojasnitev preprosto navaja, da danes »ljudje bolj iskreno izpovedo svoja stališča«, menda zaradi boljših računalniških možnosti, kar je srhljiva percepcija že po sebi – trditev predpostavlja, da zdaj bolj avtentično slišimo, kaj ljudje dejansko mislijo. In če, je v tem vsaj nekaj pohvalnega. Še več, tudi ugotovitev »Menim, da ljudje živijo v situaciji, v kateri se nekateri počutijo ogrožene« lahko pomeni le, da ima do izbruha sovražnega govora nekaj »eksplanatornega« razumevanja.

A ne le to, očitno je Pahor opazil neverjetno eksplozijo v razvoju (slovenskega) računalništva zadnjih nekaj let, ki je to omogočila – drugi je nismo, saj so vse možnosti spletnega komentiranja in družbenih omrežij že dolga leta na voljo.

Strpnost skozi manipulacijo

Zato k drugemu svarilu: predsednik nesporno velikokrat omenja pomen strpnosti med Slovenci, nenazadnje izjemno rad izmenično nastopa na domobranskih in hkrati partizanskih spominskih dogodkih, včasih celo z idejo, da bi oboje združili v eno in jim postavljali skupne spomenike. Po njegovem, o čemer sem večkrat pisal, »brat na brata« ne sme več dvigniti roke, recimo v prispevku Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe.

Vendar se pri tem zvito zateka v manipulacijo, v katero se ob tem zateka: konteksti razprave o »strpnosti« v zgodovinskih kontekstih in konkretni odzivi na hujskaštvo do beguncev, denimo, so izrazito različne vsebinske narave. Prvo agendo poznamo dovolj dobro: predsednik bi rad dosegel spravo, pozabo preteklega sovraštva in verjetno celo delčka zgodovine, zaradi česar se dobrika levim in desnim in postavlja v vlogo duhovnega miritelja.

Že v tem segmentu njegova »strpnost« postane sporna. Trik, ki ga izvaja nato v drugem koraku, je prenos razumevanja tega koncepta v polje ksenofobije, sovražnega govora in zastraševanja. Seveda je povsem nemogoče, da bi apeli k strpnosti v prvem kontekstu bili pri občinstvu razumljeni tudi kot apeli v drugem in ravno ta vtis želi ustvariti. Povedano preprosto, pri tem neznosno blefira – ko dovolj abstraktno omeni strpnost, se mora pretvarjati, da je opravil svojo državniško dolžnost, pri tem pa zamolči, da prvi tip strpnosti zajema odnose med Slovenci, drugi pa npr. odnos do beguncev na njihovi poti v boljšo prihodnost. Pri čemer sovražni govor danes nikakor ni več vezan le nanje.

Gospodarstveniki, umetniki, ženske, begunci

Glede novinarjevega vrtanja, zakaj je denimo na obisk sprejel delegacijo gospodarstvenikov, ki se je potožila nad sovražnim govorom (sic!), ki ga je deležna ob izjavi nekaterih predstavnikov Levice, nikoli pa se ne potegne za umetnike, begunce ali ženske, so na 24ur.com v svojem povzetku intervjuja pribeležili:

Odgovarjal je med drugim na vprašanje, zakaj se javno ne oglaša tudi, ko se stigmatizira, zmerja in hujska proti umetnikom, beguncem, ženskam in drugim, ko pa so bili “napadeni” gospodarstveniki, pa jih je takoj povabil k sebi.

“To ni res, ko sem recimo govoril v Državnem zboru, recimo o beguncih, sem celo poglavje govora namenil naši skupni dolžnosti, da uporabljamo jezik, ki je spoštljiv. Nikogar v naši domovini ni potrebno stigmatizirati, za vse je dovolj prostora, če bomo strpni,” je zagotovil predsednik.

Če pustimo ob strani mešanje registrov sovražnega in sovraštvenega govora – s slednjim označujem bistveno širši fenomen govorice sovraštva, predsednikova obramba ni prepričljiva. Že leta 2015 sem večkrat opozoril, kako se predsednik vlade in predsednik republike sprenevedata glede izbruhov nestrpnosti in sovražnega govora in jih ne zaznata. Minili so dolgi meseci po eskalaciji, preden sta se oglasila, čemur se je Pahor dejansko izogibal vse do nastopa v parlamentu, o čemer sem pisal v Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu.

Mediji so prav tako pridno asistirali v cenzuri ob pozivih, da predsednika Pahor in Cerar pozoveta državljane k odgovornemu in strpnemu ravnanju in šele vlečenje za jezik s strani poslank in poslancev ga je prisililo, da je prestopi iz cone čiste ignorance v določnejšo opredelitev, ki bi jo od predsednika republike seveda smeli pričakovati že davno pred tem.

Skrbi ga pravica do drugačnega mnenja

Če se konec leta 2018 Pahor sklicuje na svoje stališče novembra 2015, je to že po sebi pomenljivo. A še bolj grenko spoznanje sledi, ko se spomnimo retorične geste, v katero se je tedaj zatekel in jo danes samo še ponavlja; če parafraziram, na vprašanja, zakaj ne obsoja dovolj odločno sovražnega govora in nestrpnosti, vedno znova replicira z nekakšnim že komičnim »Ja, veste, svoboda izražanja je nadvse pomembna, sem pa drugače za strpnost«.

Tako kot je Pahorja ves čas skrbela pravica do drugačnega mnenja, postavljena v središče pričakovanega odziva na sovražni govor, je zdaj za POP TV na isto mesto postavil svobodo govora. Maniro, v kateri se na vprašanje po odsotni obsodbi sklicuješ za svobodo govora, bom interpretiral kot red herring, s katerim se oddaljujemo od zahtevane teme: če novinar poizveduje, zakaj ne obsodiš X, na kar odgovarjaš z opozorilom na ne-X, v vsaj v neki meri varaš z registrom relevantnosti in s tem prenašaš poudarek diskurza v neko drugo smer. Vsekakor ob tem iz navedenega razloga Pahor ničesar dobesedno ne obsoja brezpogojno, njegova stališča vedno vsebujejo tisti fetišistični »ampak«.

Kronični rekurz razprave v svobodo govora

Povedano bom konkretno ilustriral. Ko torej predsednika sprašujete o obsodbi sovraštva, vam bo nenehno razlagal o svobodi govora. Kako je to storil v intervjuju? Na novinarski izziv »Zakaj se ne oglasite, gospod predsednik?« je repetitivno večkrat opozoril na prvo in tej dodal še dolžnost do spoštljivosti. Nekako v trumpovskem stilu, ko takoj po množičnih streljanjih po ameriških šolah najprej spomniš na temeljno pravico do varnosti in nošenja orožja, nato pa omeniš še, da je potrebno z njim skrbno ravnati… Le na kateri točki se torej takšna replika konstituira v obsodbo? Bi rekel, da v nobeni. Pahor je v Fokusu storil podobno:

Ne samo, da se oglašam pogosto, ampak je moje stališče tudi zelo jasno: svoboda govora je izjemno pomembna in jo moramo skrbno varovati tudi v teh okoliščinah. Hkrati pa moramo pravico do tega, da povemo, kar mislimo, vedno imeti skupaj z dolžnostjo, da to storimo, na spoštljiv način. Dogaja se, da vedno ni tako… hočem torej reči, da je svoboda govora zelo pomembna, in moramo biti pazljivi, da ko opozarjamo na problem sovražnega govora, da ne damo hkrati misliti, da kdo ne sme povedati svojega stališča.

No, to slednje je videti njegova hišna specialiteta: ker bi se ob opozarjanju, bognedaj obsodbi, lahko ustvaril vtis in »dalo misliti«, da nekomu jemlje pravico do besede, se mu raje odpove.

Sklep

Predsednikova notorična izmuzljivost tudi tokrat ni razočarala: že res, da mu ne moremo neposredno očitati zagovarjanja sovražnega govora. Ne, seveda ne: »Ko se zavzemamo za svobodo govora, se tudi danes vnovič zavzemam za to, da to storimo na spoštljiv način.« Ob vse večjem sovražnem govoru, nestrpnosti in hujskaštvu mu pač, tako kot večini politične desnice, prihaja na misel le pravica tistih, ki ga širijo.

Povedano nadvse enostavno: pri njem nikoli niste in ne boste slišali konkretnih stavkov, uperjenih v konkretne dogodke, na primer »Obsojam (tak) sovražni govor«, »Dajmo storiti vse, da se takšno stanje konča«, »Podpiram vse iniciative, ki nanj opozarjajo«, »Na tem mestu apeliram na državljane, da prenehajo…« in podobno.

Pahorjevi apeli k strpnosti so abstraktni, neangažirani, ekvidistancirajoči, preblagi ter manipulativni na opisani način. Kadar svari, da moramo uporabiti spoštljiv in strpen jezik, pričakovano spet ne replicira na vprašanje obsodbe in še manj, zakaj je vedno znova tiho. Že res, da smo ob spremljanju njegovih dnevnih flirtajočih populizmov dokončno že dolgo nazaj izgubili sleherno pričakovanje, a vpričo tega je pomembno, da na dejstvo, kako ne opravlja svoje funkcije, vedno znova opozarjamo. Ni kančka dvoma, da predsednika pri topiki sovražnega govora najbolj skrbi le, da tistemu, ki ga izvaja, ne bi kratili pravice do svobode izražanja, kar je klasična konceptualna napaka političnih desničarjev: sovražni govor ni del te pravice, temveč njeno zanikanje. Če imam prav, ga Pahor nikoli in nikdar ne bo zmogel obsoditi.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu